Sabotiraj pametno!

O "umetniških" sabotažah sem mislil nekaj napisati že lani, ko je neki kipar na razstavo o novejši slovenski zgodovini uspel uturiti svoj nagravžni zmazek. Takoj sem se spomnil na nekaj drugega, kar stoji ob cesti med Dravogradom in Vuzenico, a nisem imel nobene fotografije. Zadnjič, ko sem se po dolgem času spet vozil po Koroškem, pa sem slavni spomenik končno posnel.
Vzemimo pač, da je formalni povod za to pisanje sinočnja 18. obletnica 1. demokratičnih volitev v (takrat še jugoslovanski republiki) Sloveniji.

.

O tem slavnem doprsnem spomeniku je bilo izrečenih že preveč besed. Naj samo na kratko obnovim zgodbo - INZ je sestavil razstavo o Sloveniji pod komunizmom in jo pokazal na Ljubljanskem gradu z najavo, da bo tam za stalno. Razstavo je z gradu naslednji dan pregnal Janković, ki je bil ravno takrat najbolj skregan z vlado, famozni spomenik Pučniku pa je, češ da je nagravžen, osebno odstranil kulturni minister Simoniti. Takoimenovana "civilna družba" oz "kritična javnost" je pregon razstave, ki komunizma ni prikazala v najlepši luči, sprejela izredno razumevajoče, spravljivo in mirno. Umik slavnega spomenika pa je sprejela na nož, glasno in agresivno, z neskončnim besedičenjem o "umetniški svobodi".

.

Umetniška svoboda je seveda draga tudi avtorju tega zapisa. Menim celo, da umetnost, ki se vsaj posredno kritično ne loteva širših družbenih vprašanj in ni vsaj malo subverzivna - ki torej ne prakticira nekakšne svobode - ne more biti dobra. Štancanju lepega, neškodjivega, všečnega okrasja za po stanovanjih - jaz ne pravim umetnost. Poglejmo, zakaj se mi zdi zanič umetnost tudi pričujoči "spomenik", čeprav očitno ni ne lep, ne všečen.

.

1.

Subverzivnost velja usmeriti smotrno.

Zdaj - kaj bi avtorja gnalo danes sabotirati Pučnikovo podobo, meni res ni jasno. Razliko med salonskimi disidenti (druščino otrok najpomembnejših partijskih funkcionarjev) in Pučnikom je zadnjič pri Ambrožiču nazorno razložil oče Matjaza Hanžka Taras Kermauner (Zares): ko je imelo iti zares, so se prvi začeli imeti samo za neke vrste "umetnike", pretirano pa niso hoteli zaostrovati; zaradi svojih idej se nikomur ni zdelo vredno iti v arest (seveda pa so itak imeli tudi veze). Edini iz tiste druščine, ki je dejansko šel v arest, je bil Pučnik (vez ni imel, omenjeni kolegi pa so mu, ko je šlo zares, hitro obrnili hrbet).

Pučnik je subverzivnost Partiji drago plačal - z zaporom, izgnanstvom in (Partija mu je ukradla diplomo) vnovičnim študijem. Kiparjeva umetniška "subverzivnost", ki se jo da prebrati kot "Pučniku smo napihnili glavo s partijskimi puhlicami, mu uspešno izpraskali obraz, nato pa brazgotino prekrili z režimu všečno masko" - je usmerjena izključno proti upodobljencu (kolikor sem ga osebno poznal - precej zgrešeno). Tako so v socrealizmu portretirali "sovraga". Danes je tak neokusen obešenjaški humor - "umetnost" brez poante.

Da državna TV letos ponavlja dnevnike izpred 18 let, se meni neznansko dopade. Zadnjič sem denimo pozorno poslušal tisti slavni, izjemni govor tovariša Balažica v imenu ZKS-SDP tik pred 1. svobodnimi volitvami (saj vesta - nočemo Demosa, nočemo osamosvojitve..., ... se bomo hvatali za opanke in jedli travo...). Če bi MK investiralo davkoplačevalski denar, namesto v Pučnikov, raje v doprsni kip (danes profesorja na FDV in slavnega političnega analitika) Balažica, bi po mojem mnenju celo po "metodi Frlica" znali dobiti tehtno umetnost :))

.

2.

Da kipar zatrjuje, da pri doprsnem kipu v resnici ni imel v mislih nikakršne subverzivnost, je pravzaprav žalostno. Avtor je denimo izjavil, da je želel ustvariti umetnino v smislu: "Pučniku so hoteli izpraskati obraz, a ga je uspel ohraniti".

Zakaj se je pri osnovi, iz katere je obraz krvavo izpraskan, umetnik naslanjal na podolgovato, fižolasto fiziognomijo glave zločinskega klavca Matije Mačka, meni ni znano :))

Če se, skratka, kipar ne gre kakega dolgoročnega projekta, pri katerem zavestni namen hrabro skriva zase - je objektivno ustvaril zaendrek izdelek. Če je MK z davkoplačevalskim denarjem naročilo doprsni kip osebe, za katero vlada konsenz, da je zgodovinsko pomembna, bi lahko pričakovalo, kljub avtorski "metodi Frlica" - korekten, informativen, nesabotiran portret.
.

"V spomin Lažnivemu Kljukcu" oz. "Pristanek Pavlihe"

.

Na Koroškem, ob cesti v dolini Drave, že 14 let stoji ta zanimivi spomenik.

.

Pazi zdaj to: na bronasti tabli piše, da stoji v slavo barikadi, ki je med vojno za osamosvojitev Slovenije ustavila sovražnikovo tankovsko kolono. Po enem tednu so jo teritorialci prisilili k vdaji, v bojih pa je padel en naš. Podpisani so "občani Dravograda". Zraven plapolata občinska in državna zastava.

.

.

.

Torej:

.

1.

Subverzivnost velja usmeriti smotrno.

Zakaj, vraga, je bilo treba "občanom Dravograda" sabotirati zgodovinski dogodek, na katerega bi vendar lahko bili upravičeno ponosni, predvsem pa bi padlemu občanu lahko izkazali nekaj pietete?

.

2.

Če v mislih niso imeli sabotaže - kako, vraga, so si "občani Dravograda" pustili podtakniti tak zmazek? In predvsem - kako je stvar lahko požegnala država, ki tu prireja uradne komemoracije in je trajno prisotna z zastavo?

.

.

Po Sloveniji še vedno stoji kakih 3500 bolj ali manj zapuščenih partizanskih obeležij. Prav vsem je skupno (če spregledamo morebitno pretirano karikirano "dramatičnost" skulptur), da delujejo trdno, resno, dostojanstveno in sploh vzbujajo, kot je bilo načrtovano, določeno spoštovanje. Do takih spomenikov se je v prejšnjem sistemu v glavnem prišlo z natečaji, nadzorne komisije pa so svoje delo v glavnem opravile korektno. Naročila za toliko spomenikov so, poleg likovnih oprem za javne zgradbe in počitniške domove - vzdrževala v državnem umetnostnem sistemu izobražene akademske kiparje in slikarje.

.

Menda bi se spodobilo, da bi, magari po tem zgledu, vsaj tistih nekaj obeležij dogodkov (in osebnosti) kratkega, a burnega časa okoli slovenske osamosvojitve, počastili, če že ne dostojanstveno - vsaj približno dostojno.

.

Lahko noč.