Velika koalicija - nateg

Tole sem včeraj sprva objavil v prispevku Vroči stol #3, pa se mi zdi, da je besedilo sposobno funkcionirati tudi samostojno.

.

Volilni sistem

.

V Sloveniji imamo zapleten proporcionalen volilni sistem z volilnimi okraji. Meni se zdi slab, nikakor pa se ga ne da spremeniti brez 2/3 večine v parlamentu. Malo verjetno pa je, da bi se hitro spremenil, ker sistema, ki v parlament spravi vsakokratni cvet poslancev, ti nikoli nimajo pretiranega interesa spreminjati.

Lahko pa bi bilo tudi drugače:

.

- Če bi imeli večinski sistem, bi se nujno izoblikovala 2 jasna bloka. Sedanje sorodne stranke bi se imele interes združiti, razne "one issue parties" in obskurne ad hoc liste se ne bi pojavljale. Sistem ni ravno pravičen (v proporcionalnem smislu), saj lahko teoretično 1/4 glasov prinese 100% oblasti. Je pa dober zato, ker nosi zmagovita opcija jasno odgovornost za uspešnost mandata. Če priložnost zapravi, dobi naslednjič absolutno oblast pač nasprotna opcija. Tak sistem ima veliko zelo uspešnih držav.

.

- Če bi le drastično zvišali parlamentarnii prag, s sedanjih 4 na, denimo, 10%, bi dobili dovolj zanimivo rešitev. V velikem merilu bi bila delitev proporcionalna, manjši pa bi nujno odpadli. Danes bi v tem primeru imeli le 3 stranke, v naslednjem mandatu pa (po današnjih meritvah) le 2. Seveda bi se politični prostor pri takem sistemu nemudoma močno zbistril, stranke bi se takoj imele interes združiti v 2 jasna bloka. Teoretično bi občasno v parlament lahko prišla še občasna tretja opcija, denimo zeleni, nacionalisti, ali pa kak Popovič z "Vesolje je naše" - v glavnem pa ne.

.

- Če bi ukinili volilne okraje, bi marsikaj postalo preglednejše. Sedanja ureditev spominja na "delegatski sistem", kjer vsak okraj voli svojega delegata. V praksi vlada tu pravo sprenevedanje. Vsaka stranka zase dobro ve, kateri okraji so "izvoljivi" in kateri ne. Lepo sicer izgleda (in je vsekakor v duhu ureditve) da vsak kandidira v okraju, kjer ima stalno prebivališče. V resnici pa tisti, ki jih stranke želijo za svoje poslance, kandidirajo v izvoljivih okrajih, velika večina dejanskih rezidentov pa je navaden "kanonfuter". Konkreten primer: Bajuk si je kupil stalno prebivališče na Prulah in isto leto kandidiral v (zelo izvoljivem) okraju v Selški dolini. 2004 je, še vedno iz Ljubljane, kandidiral v Vajdovšni (kjer je bil na listi N.Si 2000 izvoljen Mamić, kar kaže, da je okraj izredno izvoljiv). Tam ga je sicer prehitela celo neka Eva Irgl, a v parlament je gladko prišel. Letos si menda zelo želi v Ribnico, kjer pa dejansko živi poslanec Drobnič - ne vem, kako se bosta zmenila. :))

Meni se v resnici zdi povsem legitimno, da stranke same sestavijo prioritetno listo. Naj pride v parlament pač toliko imen z vrha liste, kolikor % doseže stranka v državnem merilu, in vse bi postalo mnogo bolj pregledno. Današnja ureditev prav vsem strankam povzroča veliko stisko, koristi pa kvečjemu večnim poslancem tipa Pukšič, ki si svoj mandat kupuje z ogromnimi investicijami iz državne malhe v nek Destrnik. Okraji - sprenevedanje.

.

- Če bi uvedli preferenčni glas, bi ljudstvo, mnogo bolj kot z okraji, dobilo dejansko moč v svoje roke. "Preferenčni glas" je natanko tisto, kar je Pahorja z zadnjega mesta liste SD 2004 odneslo direkt v Bruselj. Ljudje so imeli med kandidati opcije, za katero so glasovali, možnost obkrožiti tistega, ki ga preferirajo.

Seveda veliki večini vsakokratnih poslancev uveljavitev preferenčnega glasu ne bi koristila. Odločba Ustavnega sodišča, da mora parlament preferenčni glas uvesti v volilni sistem, zato v tej državi ostaja še ena izmed mnogih, ki se ne izvajajo.

.

Boj za obstanek

.

Menda je legitimna pravica vsakega subjekta, da se bori za lastni obstanek. To velja za ljudi, živali, rastline, glive, bakterije in viruse v različnih ekosistemih. Velja pa tudi za politične stranke.

Dokler je volilni sistem v Sloveniji proporcionalen, nimajo politične stranke, ki so sposobne prebiti 4% parlamentarni prag, nobene realne potrebe po medsebojnem združevanju. S pozicije avtonomnega subjekta tudi ne bi smele imeti nobene potrebe po samouničenju. Samouničenja ali pripojitve katerekoli nazorsko sorodne stranke pa nima nobene legitimne pravice zahtevati niti konkurenčna stranka, pa če je še tako velika.

S kolikor toliko prostovoljnim združevanjem sorodnih parlamentarnih strank pa imamo v Sloveniji dovolj izkušenj, da je verjetneje pričakovati, da združeno stranko doleti "sinergijska izguba", kot "sinergijski presežek". Trdim, da lahko SD, Zares in LDS s samostojnim nastopom dosežejo mnogo večji izplen, kot z združenim, kot ga je neuspešno predlagal Štrajn. Enako velja za nominalno desnico.

.

Drugi vidik je širši - vsaka konkretna stranka bi morala imeti jasen interes, da njena opcija dobi večino. Konkurenca je dobra stvar, kanibalizem pa je destruktiven. V nobenem primeru ni opravičljivo, da ena stranka uniči sorodno na račun tega, da opcija izgubi večino. Konstruktivno, a precej zahtevneje, je krasti volilce nasprotni opciji. Glavni bazen, ki se ga rado pozablja, pa je tretjina vseh upravičencev, ki se jim volitev ne zdi vredno udeležiti. Stranke, tu zajemajte!

.

Levo - desno

.

V Sloveniji vseskozi poslušamo o "blokovski delitvi". Čeprav preizkusa klasične definicije "levice" in "desnice" ne prenese nobena nominalno tako ali drugače deklarirana stranka, pa je vsem jasno, da dva bloka nekako vseeno obstajata. Definirati je težje, se pa nekako sluti. Definirajte vi levo-desnost vladnega Desusa, ali pa SNS, ali pa SD, SDS, Nsi, Zares, LDS, Lipe, ali pa celo izvenparlamentarne stranke Slovenija je naša - jaz ne znam. Se pa kljub temu da slutiti, da dva bloka obstajata. Vzemimo torej, da obstajata, in ju imanujmo "nominalna levica" in "nominalna desnica".

Glede na zapisano o volilnem sistemu je seveda jasno, da je danes legitimno in povsem smotrno, da v vsakem bloku obstaja več manjših strank. Vse nominalno hrepenijo po zmagi svojega bloka in oblikovanju sorodne koalicije. To je, trdim, pred volitvami edino legitimno. In primerljivo z državami z večinskim sistemom. V tem kontekstu mi je zelo všeč celo samozavest Popoviča, ki, kot je izjavil, gre na bližnjih parlamentarnih volitvah "na zmago".

Naj bo scena pregledna vsaj pred volitvami, kajne.

.

Preglednost

.

Ker pa zaznavam predvolilna namigovanja o "neprincipialnem koaliranju" in takoimenovanih "skupnih listah", naj se ob to malce obregnem. Zaznavam igro "pod pasom", kar je ravno nasprotno od preglednosti, ki jo je politika dolžna davkoplačevalcem.

.

Če že obstajajo sorodne stranke, ki zajemajo iz istega bazena, je prav, da tekmujejo odkrito. Tekmovanje je legitimno, konkurenca vedno koristna. Predvolilne koalicije sorodnih strank v našem volilnem sistemu se mi zdijo škodljive zato, ker razmerja med strankami dogovorno fiksirajo in onemogočajo odkrito tekmovanje.

"Skupne liste" so izum, kjer se stranki dogovorita o delitvi okrajev, potem pa naročita obojim volilcem, da volijo skupno postavljenega kandidata.

Skupne liste bi morale biti zadnji izhod - legitimen edino v primeru, da vsaj eni stranki realno grozi izpad iz parlamenta. Če stranka zbere 3%, to namreč pomeni 3% izgubljene za širšo opcijo.

Če pa se poslanci v imenu stranke dogovorijo za skupno listo s konkurenčno stranko samo zato, da bi si zagotovili ponovno izvolitev, je pa to narobe. Skupne liste namreč ne prispevajo prav ničesar, če bi obe stranki parlamentarni prag presegli tudi sicer. Stvar je problematična predvsem zato, ker se v parlament vsakič prišverca tretjina poslancev, za katere nikoli ne slišimo, ki funkcionirajo predvsem kot glasovalni stroj in ki v resnici niso tako zelo nepogrešljivi, kot se dojemajo sami. Če poslanci "prodajo" stranko konkurenci le zato, da bi si zagotovili ponovni mandat, to ni fer do strankine baze in volilcev.

.

Pred volitvami vsi govorijo o 2 blokih in 2 velikih strankah, ki naj bi ju najbolje zastopali. Vsaka na ta račun jemlje sorodnim konkurentom. Opozoril bi rad na to:

Če bo SDS pobrala veliko večino glasov bazena nominalne desnice na podlagi obljub, da jih bo najbolje zastopala - po volitvah pa tako pridobljene glasove nesla največji konkurenci in se šla "Veliko koalicijo", je to pravzaprav izdaja volilcev.

Enako velja za SD.

.

Časi "izrednih stanj" so za Slovenijo minili. Nobena vojna nam ne grozi, tranzicija je pravzaprav končana, smo v EU in NATO, imamo evro in standard, ki je kljub vsej demagogiji sindikatov nekajkrat višji od tistega balkanskih državic. Nobene potrebe ni po "vladah narodne enotnosti", po "filigranskih koalicijah drnovškovega tipa", po "tehničnih vladah". Nobene potrebe po "Veliki koaliciji".

Naj zmaga nominalna levica ali nominalna desnica, eni ali drugi. Naj, kakor najbolje znajo, en mandat vodijo državo in za to prevzamejo vso odgovornost. Naj bo stvar končno pregledna.

.

Nekoč pa vseeno, ko se vas bo zbralo za 2/3, spremenite tudi volilni sistem ;)

Lahko noč.