O družinskem bonsaju

V soboto smo prvič kmetovali na svojem.

Aha, manjka predzgodba? Tule je:

.

Mati so prejšnji petek podedovali (v smislu da se je nekaj, kar se je vleklo 10 let, končalo z uradnim zakoličenjem lepih novih rumenih mejnikov) en majhen košček Slovenije. Ki pa je kljub vsemu 12x večji od seštevka vseh zemljišč, ki sta jih roditelja doslej uspela nakupiti po tej deželici, pa i šire.

.

In je nastala sladka skrb - vse naše kosilnice skupaj v novem kontekstu niso vredne več niti pol kurca.

Problem smo rešili ta petek, ko so mati financirali nakup prave kmetijske mehanizacije.

V soboto pa smo trije visokošolski izobraženci navsezgodaj odšli prvič kmetovat na svoje. Roditelja in moja malenkost. (Sestrica je bila menda z nekimi arhitekti v Švici, žena je pa najinega peljala k svojim obirat grozdje.)

V kombi smo poleg nove markantne bečeeske (stvar si zasluži poseben zapis!) in zaloge goriva naložili še mojo 18 let staro 4,3 konjsko motorno koso s pripadajočo opremo (pas, zalogo 4mm oglatega laksa, kovinsko ploščo in nekaj orodja), pa motorno žago s pripadajočo opremo (mešanico, pa olje za mazat verigo, pa pili za nabrusit, pa rezervno verigo in nekaj orodja). Pa ene zelo široke lesene, ene navadne plastične in ene železne grablje. Pa sekiro, vijek in nekaj mačet. Pa par motik, lopato, kramp in šajtrgo. Pa močne "škarje" za veje in nekaj žagic. Pa velik pleten koš. In še nekaj plaht, veliko starih cot in trpežnih čevljev, precej parov delavskih rokavic, veliko kanto vroče vode in dovolj pijače in hrane. Če se je kdo spomnil, da bi bilo pametno vzeti še kaj, pa je natovoril še tisto, kenede, da ne bom vsega našteval...

.

Na prekrasni koroški kmetiji, kjer se je v dimnici, katere maketo še danes kažejo otrokom v nekem mariborskem muzeju, rodila mama, sem preživel ogromno vikendov v otroštvu. Kljub temu da se spomnim Borovca, pa da smo od tam vsakič pripeljali flašo ali dve namolzenega mleka, pa kako sva z bratrancem na pašniku strmela v oblake, pa da mi je nekoč krava z glave pojedla eno grdo oranžno štrikano kapo z ogromnim cofom, pa da je njihov hlapec Korl, ki je tam ostal po vojni in je govoril samo nemško, še pri 98-ih cepil drva in jih s košem nosil v kuhinjo (doživel je 99 let!), pa da so skednju rekli peter, krompirju pa repa (repi pa ajžnca al kako že), pa da sem zelo rad jedel mežerle (šele kasneje sem izvedel, da gre za pečeno prašičjo kri, močno poprano), pa da je stric Anza nekoč naredil čisto pravo žičnico in so se hodili smučat celo iz Vuzenice, pa da mi je dedek z veliko ljubezni nekoč zmizaril ladjo, meni se je pa zdela podobna navadnemu koritu za rože in sva se potem z bratrancem v njej sankala po travi,..., - je vse kontaminirano z veliko mero hude cankarjanskosti.

Eno samo jamranje, revščina, nepotrebna zanikrnost. Zgrešene vrednote - uničevanje tradicije (uničenje dimnice, "prenova" z macesnovimi skodlami kritega skednja, zaganjanje v nekakšne betonske gradbene podvige, kurjenje starih lesenih vozov in sploh vsega avtentičnega inventarja, da o nesrečnem "prenavljanju" stanovanjskega objekta ne govorim...). In 39 hektarjev velika kmetija, ki je nekoč preživljala, skupaj z vsemi hlapci, 20 ljudi - je počasi propadla. In zadnji naslednik, prvorojenec - je umrl brez naslednika. Še huje - na stara leta se je spečal z neko pohlepno tetico globoko v menopavzi, a z neverjetno veliko sorodniki, ki ga je s pomočjo svoje Odvetnice spodjedala od spredaj in od zadaj. Govorim o indigo papirju. O križcih, ki so po stričevi kapi zamenjali podpise na vedno bolj čudnih "dokumentih"...

.

Reči hočem, da je bilo v soboto prvič, da sem obisk na Pohorju dojel kot nekaj nekontaminirano veselega. Cankarjanskost je izginila!

Mogoče zato, ker smo bili na svojem. Ker je del, ki je zdaj naš, prekrasno odkazan. Mogoče zato, ker imamo izvir bistre pitne vode, potoček in dovoj nasprotnega brega, da bo nekoč nastalo jezero. Mogoče zato, ker sem se sprehodil skoz naš gozd in, ne da bi jih iskal, našel 20 prekrasnih jurčkov, lisičk pa toliko, da jih sploh nisem pobiral? Na svojem, v privat gozdu! Mogoče zato, ker naša "kmetija" ni kontaminirana z nobenim objektom. Mogoče pa le zato, ker je sijalo sonce, bali pa smo se dežja.

.

Zapodili smo se, skratka, v tiste strahotno strme klance, zapuščene in zaraščene, več let nedotaknjene, nepopasene, nepokošene. Bečeeska (zasluži si poseben zapis!) je šla ko šus. Z očetom sva se izmenjevala, da je bila do mraka v pogonu. Čeprav sva se šele učila ravnati s strojem, kupljenim pred par urami - sva pokosila 20.000 kvadratnih metrov. 2 hektarja strmih, več let zapuščenih klancev! V enem dnevu! (Za naslednjo udarniško akcijo je ostal le še poldrugi hektarček.)

.

In Borovc je spet zasijal. Nič krivo Drevo, ki od pamtiveka vedri nad vsemi človeškimi zdrahami, neodvisno od državnih meja in tega, kdo si ga konkretno lasti. Čas od konca zemljiške odveze do danes - je zanj pljunek v morju.

Da se je znašel točno na sredi novopečenega posestva - kot da se ga ne tiče. Z njegovega vidika so trije zagnani ljubljančani, ki so se podili po njegovem zaraščenem podnožju - kot vrtnarčki bonsajčkov.

.

Vidita, z mojega vidika je podobno. The Borovc sem od nekdaj dojemal kot bonsaj - tudi ko se še sploh nisem zavedal, kaj to je. The Borovc je, čeprav eno največjih, najmogočnejših dreves v Sloveniji - popoln bonsaj. Že davno ni podoben borovcu - stoletja so ga obtesala, da ima fiziognomijo bonsaja. The Borovc predstavlja mokre sanje vsakega bonsaja, celo vsakega stoletnega, izvirnega japonskega bonsaja. Vsak bonsaj si želi biti podoben the Borovcu, pa čeprav za ceno majhnosti.

.

Bonsaj želi mir. Želi Čas. Veliko Časa rabi.

Čeprav v tem, da si lastiš živo bitje, ne vidim veliko plemenitega, vama zagotavljam, da bomo za naš bonsaj, tudi po tem, ko je postal de jure naš, dobro skrbeli.

Mir bo imel. In veliko časa. Jaz pa se bom osebno trudil, da njegova bližnja okolica ne bo preveč kontaminirana z objekti, četudi bi si moja roditelja na tem koščku neokrnjene narave zaželela na novo zasnovati idilično kmečko gospodarstvo in se na stara leta prepustiti intelektualnim izzivom ovčereje, gobarjenja in črpanja evropskih sredstev :))

.

Lahko noč.

.

p.s.:

naš bonsaj je največji borovc v Sloveniji in kot tak uvrščen v seznam slovenske naravne dediščine