sreda, 16. februar 2011

O neki suhi oranžni majici

Včeraj (no, in predvčerajšnjim) smo se zapeljali v Čatež, da bi mala dva malo čofotala. Ampak opisal bi rad neko malenkost, ki se je zgodila všeraj 5 pred 4 popoldne, pa je šele zdaj, ponoči, prišlo za mano, da je morda vredna omembe.
.
Najmanjšega sva namakala v zelo ploščatem (a sem prav rekel?) bazenčku za dojenčke. Ko sem ga podal ženi, sem vrgel oko na ta malo večjega, ki je zraven čofotal z rokavčki. V gleženj globoki vodi se mu ni imelo kaj zgoditi, pa sem vrgel oko še malo naokrog. Pa smo tam.
.
Zagledam punčko, keke 4 leta staro, z velikim nagim plastičnim dojenčkom v naročju, kako koraka proti vodi, zraven mostička, preko katerega je speljana pot preko tistega 'kanala', ki povezuje 'zunaj' in 'znotraj' (po katerem se da plavat 'ven'), to je v prvem objektu "termalne riviere". Koraka proti cilju na drugi strani, okrog nje prav tedaj prav nikogar, bazena očitno ne vidi, in - čof, kar zmanjka je. Skočim s svoje pozicije, par korakov, pa v bazen zraven punčke (vmes, v tisti sekundi, za vsak slučaj še na dolgo in široko premeljem vse aspekte zatečene situacije, v smislu, ali je mala v resnici dobra plavalka in izvaja kake fore, ali pa se zgolj utaplja, in podobno...), "stala" je pod gladino, z odprtimi očmi, to sem dobro videl in si zapomnil, jo zgrabim za trup in v isti potezi zadegam na kopno, igračo dojenčka je čvrsto držala, še vedno široko razprte oči, zmeden pogled, očiten šok, najbrž je uspela spiti tudi par požirkov bazenske brozge...
Od "utopitve" do 'rešitve' je trajalo kake 4 sekunde. Peto sekundo je prišel eden tistih, ki so plačani za reševanje, v oranžni opravi. Še ene 3 sekunde pa je trajalo, da se je prikazala otrokova mati.
"Oranžni" me ni niti opazil, čeprav je otroka "prevzel" iz mojih rok. Punčka je končno začela jokati, pjuvati vodo, v trenutku si je dal z njo veliko opravka, potem pride še njena mati, histerična, z očmi komunicira izključno z "reševalcem", se pravi taoranžnim, s tistim v povsem suhi majici. Malo se še dam na voljo, stoječ spodaj v vodi, če bi kdo od njiju blagovolil z mano vsaj neverbalno pokomunicirati, denimo s kakim hvaležnim pogledom ali čim podobnim, pa se ni zgodilo prav nič takega, in sem se diskretno odstranil. K svoji družinici.
.
Za to, kar sem naredil včeraj 5 pred 4 popodne, seveda ne pričakujem odlikovanja Predsednika države. Ničesar niti ne pričakujem, neviden in prozoren kot izgleda sem, od skrbnih staršev tistega otroka, ki so se kasneje tako zahvaljevali uradnemu, oranžnemu, Zaresnemu "Rešitelju" v perfektno suhi majici.
Le zapisal sem, bolj zase kot za koga od vaju dveh, moja bralca. Mogoče bo kdaj kdo prebral, ali pač ne, in mogoče, mogoče - imam 'eno' v dobrem. Eno, za vsak slučaj... Če bo kdaj čofnil kateri od najinih; če bo kdaj, na poti v šolo denimo, kak voznik na srečo pravočasno ustavil, take stvari...
Lahko noč.

9 komentarjev:

  1. Dober človek si Peter Štrovs!

    Prvi Bralec

    OdgovoriIzbriši
  2. Katastrofa starši od punčke...

    Drugi Bralec

    OdgovoriIzbriši
  3. Peter, srčno upam, da obstaja pri nekom en tak notesnik, kjer si tisti vse pribeleži... pa da bo na koncu prečital, kar tja noter zapisuje... in da bo imel pri njem čisto zares vsak v dobrem vsa svoja dobra dela :)

    Človeške hvaležnosti si pa ne gre obetati. Vzemi si le tisto srečno zavest, da si deklici morda rešil življenje.

    Lep pozdrav z osončene Primorske

    OdgovoriIzbriši
  4. joj, kaki komentarji... sej nisem fehtal za pohvalo, no!
    bom opisal še drugače, da malo relativiziram.

    difovec, ki je izvajal 'malo delo' v oranžni majici, je najbrž res spregledal padec otroka in zagledal le mojo "akcijo", ampak prepričan sem, da bi tudi brez mene punčko opazili prej kot v par minutah.
    lahko si predstavljam, da je ocenil, da je punčka moja in sem pač požel njegov tihi prezir do domnevnega nevestnega starša.
    punčka in njena mama sta jokali po nemško, nekaj zadržanosti je najbrž posledica jezikovne bariere, ostalo pa lahko pripišem šoku.

    ne bi jaz tu iskal krivcev, niti se ne bi pretirano tolkel po prsih - šlo je pač za nesrečen splet okoliščin, kadarkoli in komurkoli se lahko zgodi - in srečo v nesreči.

    OdgovoriIzbriši
  5. Vseeno si bil zelo priden, Peter ;)

    Pripelji svojo družinico raje na Primorsko, danes imamo krasno vreme, reševalci iz bazenov pa si pri nas vsaj majico omočijo :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Kakor imamo v teh zblojenih krajih vse sprevrženo si lahko srečen, da Te niso obtožili pedofilije :(
    P. strinjam se z ugotovitvijo, da si dober človek.

    OdgovoriIzbriši
  7. Bravo!
    Sam sem že bil priča reševanju otroka v Šmarjeških toplicah - seveda ga ni rešila "oranžna" majica, ampak čisto navaden naključni mimoidoči plavalec, ki je šel zadosti blizu roba bazena, da je sploh opazil tamalega ....

    OdgovoriIzbriši
  8. V bistvu si tudi ti doživel nehoten šok......ampak vseeno bravo zate. Zaradi ljudi, ki so pozorni se prepreči marsikatera tragedija...Iskati krivca v starših ali reševalcih je sizifovo delo...tudi meni so mladički že kdaj ušli izpod nadzora in hvala Bogu se nikoli ni nič zgodilo.

    OdgovoriIzbriši
  9. Peter, poplačano ti je bilo in ti še bo, ker si naredil dobro stvar.

    V Delovi Sobotni prilogi je objavljen pogovor z ameriškim slikarjem (sic) Garyjem Bukovnikom, ki bolj proti koncu pravi: "Nagrada je nekaj drugega od splošno razširjenega prepričanja. Nekdo pade po tleh, stopite do njega in mu pomagate. Nihče ne bo prišel izza vogala in vam izročil sto evrov... Ne, ne, nagrada je to, da ste pristopili k človeku in mu pomagali. Samo dejanje. Menim, da je treba delati prave stvari zgolj zato, ker je treba delati prave stvari."
    Amen. :-)

    LP, Bimbo.

    OdgovoriIzbriši