Leščur

Pa dajmo spet nekaj izpod vode, ker se je ravno začel september.

Leščur (Pinna nobilis) je tista velika školjka, ki jo v Strunjanu meter globoko lahko najde vsak otrok. Jaz sem se za potapljača pilil ravno tam, po dva poletna meseca od 6. leta do konca osnovne šole. Pulili smo jih ko nori, dokler nas zaradi preobilja ponudbe ni doletelo pomanjkanje zanimanja in smo se sistematično lotili tistih polžev z rdečim poklopcem, ki se jih je baje uporabljalo, smo nekje slišali, celo za nakit. Dokler nas ni prijelo kaj drugega...

Takrat je bilo zabavno, ampak šele kasneje sem se zavedel, kako malo zagnanih otrok je potrebno, da dejansko vplivajo na krhek podvodni ekosistem.

Baje leščurji izumirajo.

.

Tu imata zdaj par leščurjev, posnetih spomladi okoli JZ Istre, do 8m globoko. Naletel sem na cela polja orjaških primerkov, vmes pa je tudi dovolj mladega zaroda, da se zdi, da prav nič ne izumirajo. Na prvi pogled jih je povsod precej več kot pred 10 leti. No, in marsikje precej manj kot pred 25 leti, to je še bolj res.

.

Leščurje v resnici, mnogo bolj kot zagnani otroci, ogroža izumiranje podvodnih travnikov. Trava se povsod redči kot moji lasje, predvsem pa izumira tista bogata, široka in visoka sorta morske trave, pozidonija. V Slovenskem morju je že prej praktično ni bilo, zdaj pa izginja tudi južneje. Vsa trava, ki jo vidita okoli teh leščurjev, je tiste druge, zanikrne sorte (Cymodocea nodosa). In se močno redči.

.

Da se zdi, da je leščurjev spet veliko, je posledica preprostega dejstva, da izginja travna koprena, v kateri so skrito vedrili skozi evolucijo. In malo je bolj žalostnih prizorov, kot polje trofejnih leščurjev, še živih, ki raste iz gole mivke, obsojeno na žalostno smrt. Tega se vidi veliko preveč.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Nadaljujmo bolj veselo: leščur lahko zrase skoraj do metra, na peščenem dnu krasno funkcionira kot trdna opora pritepencem tipa ostrige, polži, mahovnjaki, črvi cevkarji in alge, seveda pa ne smemo pozabiti na čisto male rakovice (Pinnotheres pinnotheres), s katerimi živi v simbiozi. Po ena ali dve imata na razpolago, enako kot leščurjevo mesovje, notranjost njegove lupine. Naj omenim še to, da je leščur sposoben izdelovati bisere. Navadno so rjave barve in predvsem kapljastih oblik. Moj rekord je, da sem nekoč v leščurju, ki sem ga izpulil (izjemoma s flašo) 37 m globoko v Murterskem morju, našel 22 dovolj lepih biserov.

.

.

.

.
Na koncu pa se posvetimo še leščurskemu mesovju. Ja, leščurji so dobri za jest. Sluzasto meso in mišico vzameš ven, opereš v morju in narežeš na velike kose. Osušiš in povaljaš v mokici ter ga zalučaš na vroče olivno olje, da se malo popeče. Začimbe niso potrebne. Tako pripravljeno meso je rahlo pikantnega okusa, zazna se subtilen priokus po papriki.
Seveda pa jed ni tako dobra, da bi bilo zaradi nje vredno ubiti prekrasno školjko. Lahko noč.