Ukradli so mi raka

Uf, že dolgo nisem nič napisal. Bom pa zdaj.

Poletje je mimo, minilo je pretežno v znamenju krampa, lopate in šajtrge, seveda pa smo bili tudi malo na morju. Za začetek torej novica (i)z morja.

.

Tegale ni več. Tako opevani jastog #8, ki je bil apetit vzbujajoče tolst že lani, je izpuhtel.

Res je, da sem njegov dom vmes iskal že lani jeseni, pa tudi letos spomladi, brez uspeha. Res je pa tudi, da njegovo prebivališče nikakor ni delovalo kot začasna rešitev, pač pa kot zgledna, dolgoročna in dokončna rešitev stanovanjskega problema. O čemer so poleg ostalih očitnosti pričali tudi ostanki levitev, kot je denimo tale oklep repa na sliki.

.

Morje se da, z nekaj afinitete in občutka za prostorsko predstavo, pa nekaj naravne nadarjenosti, brati kot gozd. V smislu da si človek nahajališča jastogov lahko zapomni podobno kot vse kotičke, kjer je kadarkoli našel kako gobo.

Je pa bilo s številko 8 za odtenek težje. Stanoval je namreč v dovolj pltkem širokem zalivu, le pičlih 8 m globoko, a kar 300 m od najbližje obale. Bralca bosta razumela, da konkretnega kotička tako daleč sredi morja ni enostavno ponovno najti, pa čeprav si pomagaš z ad hoc kopenskimi orientirji in izčrpnim memoriranjem morskega dna. Evo, spomladi sem ga en dan sistematično iskal, pa brez uspeha. Kasneje se je izkazalo, da sem blodil vsaj 100 m preveč južno (toliko o ad hoc kopenskih orientirjih).

.

Tule se vidi, kaj sem iskal.

Sredi več arov velike obraščene kamnite plošče je (med drugim) takle udor, tlakovan z mivko. Dve luknji, ločeni z mostičkom, povezani s tunelčkom. Stvar je dolga kakih 7, široka skupno 5 m. Res prepoznavna oblika, tega ne morš falit.

.

Živel je v brlogu, izkopanem pod iztekom mostička. Zavarovan z vseh strani je pokrival 300° horizontalne ravnine! Lepšega, bolj strateško domišljenega in v vseh pogledih idiličnega domovanja si jaz za enega jastoga ne bi zmogel izmisliti.

Zato bosta tudi razumela, da v tem primeru vzeti in pojesti nikakor ne bi bilo enostavno. Čeprav je bil #8 resnično tolst, bi pomenilo uničiti pravljičen ekosistem.

.

Zato sem ga samo hodil gledat, kako se redi. In se pumpal, kako da si ga šparam za kasneje. Tudi če bi tokrat zalotil živega in še debelejšega, bi se verjetno spet zadovoljil z nekaj filmčki, nekaj fotografijami. In s podobnim izgovorom ;)

.

No, kotiček je prazen. Dno v dvojni luknji povsem ravno. Brlog zasut. Kot da ga nikoli ni bilo. In vtis s počitnic, kot da morje umira.