Moj najljubši rap komad

Jahta tovarišice Simone Dimic

Slovenija je na lestvici novinarske svobode trenutno na 46. mestu na svetu. Od lani je padla za 8, od predlani za 16 mest. Pod novo vlado nas je prehitelo 16 držav. Stanje je precej slabše od tistega ob famozni peticiji 571. No, od leta 2002 pa smo padli že za 32 mest.

Zanimivo je vedeti, da se novinarjem danes bolje godi v Estoniji (9), Litvi (11), ZDA (20), Namibiji (21), na Jamajki (25), v Gani in Maliju (26), v Kostariki (29), Čilu (33), Hong Kongu (34), na Surinamu (35), v Urugvaju (37), Južni Afriki (38), Tanzaniji (41) in na Papui Novi Gvineju (42). Ampak glavno je, da smo za mišjo dlako prehiteli Bosance.

.

Jaz razumem, da je novinarjem v taki državi težko delati. Kljub temu pa to ne sme biti izgovor za slabo, površno delo. Naša novinarska srenja je po eni strani izjemno občutljiva na razne komande didžejem, naj koga smaknejo, ali na razne velike bele micibušije z dubajskimi tablicami - po drugi pa se leno, površno in nekritično predaja cenenemu copypastanju. Domnevna novinarska nesvoboda naj ne bo izgovor za lenobo! Resnica je namreč velikokrat enostavno dostopna, le domačo nalogo je treba narediti.

Oglejmo si poučen primer:

* * *

.

Jahta tovarišice Simone Dimic

.

Najprej naj poudarim, da seveda ne gre za njeno jahto, ampak govorim le o jahti, na kateri je tovarišica Simona Dimic pila kavo. Nikakor ne želim ničesar prejudicirati, sploh po tem, ko je tovarišica šefica kabineta SD predsednika vlade v Pogledih Slovenije takole razblinila vse dvome:

...

Mi lahko pojasnite še ta tretji misterij okrog vašega premoženja, okrog 23 metrov dolge jahte, ki naj bi bila registrirana v Avstriji. O tem je poročal Požareport?
To ni moja jahta.
Je pa to jahta vašega partnerja?
Ne.
Se pravi, ne vi ne vaš partner nimata nikakršne jahte v nikakršnem lizingu?
Jaz nisem bila lastnik te jahte, in to vam lahko povem. Za vse ostalo vprašajte koga drugega.
Kaj pa vaš partner?
To boste pa morali njega vprašati.
Ne želite odgovoriti?
Ne.
Pa ste bili kdaj na tej jahti?
Seveda. Kot še tudi na kakšni drugi.
Pa potem veste, čigava je?
Mene to ne zanima. Moja ni.
...

.

Laži in natolcevanja

.

O jahti tovarišice Simone Dimic, ki ni njena, so naši mediji v zadnjem času objavili kup ostudnih laži. Jaz sem jih sproti zaznaval, popolnega nabora virov se mi pa ne da sestavljati. Saj to zadošča:

.

- Menda je gnusno laž, da je jahta Princess V70 dolga 23 m, prvi objavil Požareport 4.9.10 (to samo sklepam, ker njegovih člankov ne plačujem). Vsekakor pa je sinoči v članku, ki se na omenjenega sklicuje, objavil nagnusno laž: "Mimogrede, za boljše razumevanje: jahta Princess V70 je dolga 23 metrov..."

- Finance so 7.10.10 nagnusno laž o 23 metrih ponovile, zraven pa pritaknile še dodatno laž: "...jahto italijanske znamke Princess V70..."

- v Pogledih Slovenije 14.10.10 je Slaku, če se prav spomnim, izletela celo nagnusna laž o tem, da naj bi bila jahta tovarišice Simone Dimic dolga le 18m, Traven pa je lagal o 23m.

.

Po tem pa se je sprožil pravi plaz - nagnusno laž, da je jahta tovarišice Simone Dimic dolga 23 metrov, so večkrat ponovile vse medijske hiše, vse spletne edicije. In ta nekritična copy-paste-baba-rekla-baba-kazala psihoza med našimi vrlimi, profesionalnimi, zatiranimi novinarji - nikakor ne pojenja.

Zato sem šel na lov za resnico kar sam, čeprav nisem slovenski novinar. Ali pa ravno zato. Tu je rezultat:

.

Resnica končno razkrita

.

Prvič, Princess ni italijanska, ampak angleška tvrdka.

To bi naši vrli novinarji lahko že davno vedeli vsaj zato, ker tam nabavlja tudi nekdanji minister, naj ga imenujem kar s hudomušnim vzdevkom, "Mister 4%". On se fura s takole.

.

In drugič, jahta tovarišice Simone Dimic, Princess V70, je dolga natanko 21.69 m.

Ponovimo skupaj:

21 metrov in 69 centimetrov.

.

To je kar 1.31 manj od lažnivega natolcevanja o 23 metrih. Še več - če upoštevamo samo dolžino plastike, brez tistega dela ograjice, ki na kljunu štrli čez, meri jahta tovarišice Simone Dimic pičlih 21,39 m. Ta podatek lahko preverite tule.

.

Ko smo že pri stvari, se pozabavajmo še z nekaj ostalimi podatki.

Kjer je najširša, meri 5.08 m.

Prazna izpodriva 35.5 t. Polna torej dobrih 40.

Tank za dizel sprejme 4.403 litre.

Jahta ima dve garaži.

Prednost jahte tovarišice Simone Dimic je tudi v tem, da ima prostore za služinčad povsem ločene - kabina za služinčad je na krmni strani strojnice.

.

* * *

Dovolj heca, končajmo bolj resno.

Po trenutni ceni, 1.18 ojra/l, stane poln tank dizla 5195,54 ojra.

Ali z drugimi besedami: da bi predsednik Vlade Republike Slovenije (ki, btw, komaj preživi s 3002 ojri neto) enkrat napumpal tank šefici svojega kabineta tovarišici Simoni Dimic, se mora posloviti od 1.73 svoje plače.

Živimo v državi, v kateri mora predsednik vlade delati 1 mesec in 3 tedne, da bi enkrat tankal polno svoji tajnici. Človek se ob tem vpraša, kdo je v resnici šef v kabinetu predsednika vlade. Je šefica Pahorjevega kabineta - tudi Pahorjev šef?

.

Dobro jutro.

Huda zver

Plezam zadnjič tule, pa najdem eno kosmato živad. Odložim torej še zadnji slemenjak in jo zvlečem dol, na krajši foto-sešn.

Takoj sem opazil, da gre za hudo zver, v dokaz imam fotografije. Zdaj vaju pa sprašujem, kaj zaeno čudo je to. A kdo ve?

.

George Carlin o slovenskih lokalnih volitvah 2010

Lokalne volitve 2010

Kaj? A da je za komentar že prepozno? Menda res...

Res je pa tudi, da volitve formalno itak še niso končane, ker manjka 2. krog.

Pa začnimo.

.

Gluha loza

.

Imam se za Ljubljančana, volit pa ne smem. Menda namreč spadam pod Medvode. Ker se servisiram v glavnem znotraj obvoznice, o Medvodah nimam pojma. Ne vem, denimo, kdo sedi v lokalnem parlamentu, niti tega, kdo je župan. Vem le to:

.

- V naši vasi ni kanalizacije, ni je pa niti v srednjeročnem planu (na srečo pa bližnji kmetje greznice zelo poceni spumpajo...).

- Naš vrtec, torej vrtec Pirniče, je v najbolj zanikrni in razsuti stavbi v celem okraju. Ni mi znano, da bi že gradili novega.

- Že par mesecev se do doma vozimo po obupnem obvozu mimo šole za policaje, ker razkopavajo Kajakaško cesto. Če bodo tisti ob Kajakaški dobili kanalizacijo, je dobro. Problem pa imam s tem, da je naša lokalna oblast obvoz genialno pregradila z avtomatsko zapornico. In vsem, ki živimo onkraj Tacna, prodala grde nalepke za vetrobransko steklo, ki veljajo kot prepustnice. Keć je pa v tem, da rampa ne trza na nalepko, pač pa je treba imeti daljinec. "Na srečo" pa jih naša vrla lokalna oblast prodaja po 36 ojrof. Pazi zdaj to: namesto da bi zasilni obvoz pustila odprt, nam je naša nebodijetreba lokalna oblast inštralirala in zaračunala nebodijetreba avtomatsko zapornico, poleg tega pa nam je vsilila še nekaj 1000 daljincev po 36 ojrof. Promet zaradi tega seveda ni prav nič manjši - tam mimo so se že prej vozili izključno lokalci, enako kot zdaj. Sploh odkar je Lipa zaprta in mladi Zavašnik na begu. Le da ima zdaj vsak še eno nalepko na šipi in daljinca v žepu. In še bonus: če nimaš, te oglobi policaj - baje radi zasedajo zraven zapornice in polnijo državni proračun.

- O cesti, ki bi Medvode povezala z Ljubljano, ne duha ne sluha. podaljšek Celovške mimo Stanežič in Medna je povsem podhranjen, o novi trasi ob Savi pa tudi ne vem če so se že zedinili. zastoji v konicah ostajajo...

.

Kar se mene tiče, od lokalne oblasti skratka ničesar ne pričakujem. Povrh so menda na lokalni oblasti itak "naši" - kaj bi šele bilo, če bi oblast prevzeli "njihovi"... *

*(update: pravkar preveril - na lokalni oblasti so vendarle njihovi)

Na lokalne volitve ne hodim.

.

Prestolnica

.

Me pa seveda zanima cirkus okoli ljubljanske oblasti. In to sem radovedno spremljal.

Po moje tokrat ni imelo nikakršnega smisla ugotavljati, kateri izzivalec je boljši, ali kateri ima boljši program. Za ugotovitev, da je bil nabor kandidatov izjemno klavrn, res ni treba biti rocket scientist. Pravo vprašanje se je skrivalo drugje, in nanj so si očitno brez problema pravočasno odgovorili vsi tisti potencialni kandidati, ki bi bili v normalnih okoliščinah dejansko izvoljivi.

Jankovič ni imel dostojnega izzivalca zato, ker bi bilo komurkoli drugemu v tem mandatu - nemogoče županovati:

.

- Ljubljana je sredi Jankovičevih projektov - katerikoli župan bi bil ujetnik Jankovićevega programa.

- Ljubljana je močno zadolžena - katerikoli župan bi imel skrajno omejen manevrski prostor (zbogom tramvaj, kaj šele "maglev do Krvavca", bohpomagi).

- Jankovič ima specifičen slog županovanja - le on ima pregled nad ozadjem netransparentne, se zdi, vezane trgovine, v katero je do vratu pogreznjeno, se zdi, poslovanje MOLa. Kako bi se neki nek outsider uspel znajti v sistemu "donacij" in obljub, kako bi izračunal, koliko denimo dolguje tistemu, ki je "v mandatu župana Jankovića" podaril Žitni most? Kako bi varno dokončal milijonski posel okoli nakupa stanovanj v Celovških dvorih za mestne socialce, ne da bi končala v stečajni masi? Tudi če se, skratka, z naravo županovanja v prejšnjem mandatu ne strinjam - pa enostavno verjamem, da zaradi vsega omenjenega lahko naslednji mandat najbolje izpelje natanko Janković. Ne le zase, po moje lahko tudi za Ljubljančane najvež iztrži le on. Ni mi ravno všeč, pa vendar tako mislim.

- In gre še za vprašanje odgovornosti, dostojnosti - Janković je očitno zastavil tako, da sta ena enota 2 mandata. Zdaj je na sredi dela, nakopičil pa se mu je tudi kup težav. Za svoje projekte in mestne težave je odgovoren sam in po moje se spodobi, da te stvari zaključi in popuca sam. Seveda pa mu je treba skrajno radovedno gledati pod prste.

.

Fašizem

.

Highlight celotne kampanje pa je bilo po moje obkladanje s fašizmom na enem izmed soočenj. Vladajoča SD je v boj poslala neko (oprostite mi) avšasto koko, s katero je še pred "Slovensko unijo" koitiral neki Dimovski. In ta je, pač po ogabni navadi nominalnih levičarjev, v kampanjo za župana Ljubljane 2010-2014 lansirala debilno obkladanje s fašizmom. Naj torej razložim, kaj je tu debilnega:

.

Če se neka (oprostite mi) esdejeva avšasta koka na javni televiziji priduša, kako da sta onadva z Jankovićem "za NOB" in "antifašista" - se pri meni prižgejo vsi alarmi.

Celo če si denimo predstavljam "skrajno manifestacijo fašizma", tisto prisego domobrancev na Hitlerjev rojstni na Pečečnikovem stadionu - mi nekaj ne gre v račun. Jaz dam namreč roko v ogenj, da tisti nesrečni slovenski fantje niti približno niso razmišljali o fašizmu ali nacionalnem samomoru - ampak so se stisnjenimi zobmi postavili v bran, kako bi rekel, lastni meščanski identiteti. Pred NOB, ki je bil komunistična revolucija, so hoteli ubraniti lastne familije in premoženje, eee - način življenja.

In ko se danes, ko so vnuki žrtev revolucije že dobili nazaj nekaj premoženja ali odškodnine; danes, ko je pri nas pojem "levice" popolnoma spervertiran - nominalni levičarji razglašajo za "varuhe tradicij NOB" in "antifašizma" - se mi obrača želodec.

Vladajo nam "gnili kapitalist" in povrh še "kulak" iz Zaresa, na čelu LDS je predstavnica najbolj dekadentne, se pravi "gnile buržoazije", v kabinetu esdejevega predsednika vlade pa šefuje bejba, ki se fura z 22 metrsko jahto, medtem ko njen stric služi na državnih cestah, njen 8 let mlajši izvenzakonski partner pa vladi menda dobičkonosno dila polete (ker se državnega Falcona kao ne spodobi uporabljati)...

In glavno, ko smo že pri volitvah za župana - nominalni levičar, "antifašist" in "varuh tradicij NOB", Janković - je en najbogatejših državljanov. Ta vneti "levičar" je velik kapitalist, zemljiški posestnik (kulak) in ata potencirano buržoazno malomeščanske familije. Ja, Metka, resnično - kad zagusti, bo (z Damijanom in Juretom vred) gotovo v prvih vrstah narodnoosvobodilne borbe za eliminacijo gnilokapitalistično-buržoazno-kulaških elementov in za osvoboditev radničke klase..., aneda da bo?

Ne mi, skratka, o "tradicijah NOB" in "antifašizmu"!

.

Howgh.

Pogledi Slovenije

Pustimo tisto netelevizično scenografijo in ostale malenkosti. Tale oddaja, ki se pravkar dogaja, je namreč vrhunska. Četudi pozabimo vse prej in celo če je tale zadnja, sta se Traven in Slak danes izkazala za upravičen nakup.

.

Sam sicer niti ne verjamem, da se v naši močvari lahko kaj spremeni na bolje, je pa tole vsaj brcanje v pravo smer. Svaka čast. In svaka čast Financam.

Tretjerazredno

Vidim nekega Pinero, predsednika neke južnoameriške države, kako iskreno vesel je ob reševanju 33 ljudi iz rudniške jame. Iskreno vesel sporočila, ki so ga zaselotejpali na vrtalno glavo, ki se je na slepo prebila do njih. Iskreno vesel vsakega posebej, ko so jih včeraj in danes žive rešili. Tale predsednik je nasmejan čakal pred vrtino in objel vsakega posebej. Hecna ta južnoameriška banana republika, a ne? Mar bi spal doma...

.

Naš visokocivilizirani predsednik, pretendent na sam vrh OZN, je drugačnega kova. Ko so v naši visokocivilizirani republiki v njegovem mandatu prebili stometrski čep in odkrili kakih 100x več (!) ljudi, ki so bili nekoč ravno tako živi, kot teh 33 mandeljcev danes, je oznanil, da se z drugorazredno temo ne bo ukvarjal.

.

Vem, tile iz našega rudnika so sigurno kao izdajalci in torej kao pravično zazidani, saj da je kao na tem temelju zgrajena naša kao visokocivilizirana družba. Ampak zakaj potem tak halo okoli tistih južnoameriških mandeljcev, ko pa vsi vemo, da tam kao živijo izključno potomci nacifašističnih emigrantov in tu in tam kak Indijanec? Kot Slovenec, se pravi kao visokociviliziran, sem se temu primoran nadvse čuditi.

Vem, v našem rudniku so bili baje zazidani v glavnem tujci. Ampak zakaj potem tak halo tudi okoli nekega Bolivijca, da se ga je poleg Moralesa iskreno razveselil tudi Pinera? Ker Bolivijci niso prav nič drugega kot čilski Hrvati, kenede...

.

Kako naj torej tale globalni medijski halo absorbiram jaz, povsem navaden visokociviliziran Slovenec?

Pufa in iger

Tole je naročila dinastija Janković.
Bo v redu?
Dela?

Ni se mi dalo

Nekoč davno (ko se je zamudnini še dalo izogniti na lepe oči) se mi je dogajalo, da sem zamudil rok za knjižnico. Stvar sem enostavno odmislil. Potem so začele prihajati lepe rozaste dopisnice. Z vsakič hujšimi grožnjami. Odmislil. Ko je bilo končno treba spet po kako knjigo, pa sem se naredil neumnega, češ: "eee? aja nisem vedu. ja bom pogledu doma, ampak ziher sem vse vrnu..." In naslednjič končno prinesel tisti dolgo pripravljen kupček knjig. In namesto zamudnine, bil je pač še socializem, požel le pristno radost, da so se knjige končno našle, da se vsakemu lahko zgodi in da naj drugič pa le preberem, kaj da piše na rozastih dopisnicah, če bi spet kdaj slučajno pozabil. Res. Moj rekord v Knjižnici Šiška je bil eno leto!
.
S tem blogom je podobno - ko padeš iz ritma, je vedno težje nadaljevati. Ko gre par stvari, očitno vrednih komentarja, mimo - se nič ne zdi dovolj dober povod za nov zapis. Pa odmisliš. Delaš kaj drugega. Ni težko ;)
.
Poleg tega, da poleti blog itak malo izklopim, mi je sredi avgusta crknil računalnik. (Ostal je le še ostareli laptop, za prvi silo.) No, glavni disk, 500GB, pičla 3 leta star. In, res je, backupa nisem imel. Ne da bi bilo z varnostnimi kopijami veliko dela - le ni se mi dalo.
.
No, disk je bil klinično mrtev, podatki nedostopni, sistem sem pognal s starega diska in vse poskušal. Potrebno je bilo reševanje. V Ljubljani so bili vsi na dopustu, pa sem našel nekoga v Vajdoušni, da bi hitro uredil. Disk izvlekel, zapakiral, poslal. Hitro dobil seznam rešljivih datotek. In šok - 300GB particija, kjer je bilo 3 leta filmčkov, je mrtva. Dobiti pa se da skoraj vse ostalo (fotografije, dokumente, projekte...). Na internetu sem torej kupil 2 diska, 1,5TB externega, ki sem ga dal poslati tistemu v Vajdovšno, in 750GB hitrega internega za domov.
Da ne bom predolg - naložil sem sistem in vsak dan nekaj programov, vmes je prispel tudi disk z rešenimi podatki, izgledalo je, da bo navsezadnje vse v redu.
.
Le da se je izkazalo, da je izginilo kakega pol leta (ostalih 10 let sem na srečo drugje arhiviral) email korespondence, nekakšen .wab fajl od Outlook Expresa al kako že. In na nekaj zadnjih pisem nisem uspel odgovoriti, se tule opravičujem. No, tu sledi ukrep: odpovedal sem se Siolovi pošti (ja, plačeval sem po 5 ojrof na mesec samo zato, ker sem po inerciji vztrajal pri ...@siol.net) in končno začel uporabljati Gmail.
.
Izkazalo se je tudi, da je 8 let star računalnik, čeprav sem ga skrbno dograjeval, resnično že precej v letih. Prejšnji teden je dokončno crknil. Crknil je parkrat že tudi vmes, pa je zadoščalo malo prevekslati kable v škatli in se je zbudil. Crknil je, če se prav spomnim, prejšnji torek.
V četrtek pa sem šel po novega.
.
Uganila sta - v Hofer.
Štirijedrni procesor, 4GB rama, 1.5TB diska, 1GB na grafični, Win 7 in 3 leta garancije. Za 499 ojrof! :)
No, nemudoma sem ga odprl in vanj došraufal še tisti novi 750 GB disk.
Dela ko šus!
.
Otroci so zdravi, na Pohorju nastaja nova kmetija ("barakca" je že pod streho, vodovod iz lastnega potočka tudi, greznica je, agregat laufa po potrebi, en panel sončnih celic pa tudi že čaka), Zabukovje malo sameva, zato pa v Lj nastaja en čisto mali pomožni ateljejček. Knjige padajo, gobe rasejo. ...
Na dolgo pa kdaj drugič.
.
Lahko noč.

"Resnica o Patriji"

.

.

.

.

Tole je naročil Forum 21.

Še 9 jih je padlo

Nazadnje so padle Kurba, The Sound of One Hand Clapping, Gould's Book of Fish, Neznana terorostka, Prerekanja, Ljubezen etc., Prvi med enakimi, Hudiču v riti in Vse se vrača, vse se plača, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že pred dobrim mesecem, vmes pa je padlo že 8 novih, je za ta zapis že skrajni čas. Pa začnimo:

.

Kurba / Nelly Arcan, 2001 (Učila International, 2007)

Knjiga je fajn. Se pa tu spodobi povedati, da se je njena mlada avtorica lani obesila na štrik. Grozno.

.

The Sound of One Hand Clapping / Richard Flanagan, 1997

Pretresljivo, čudovito. Knjiga je skoraj tako fajn kot njen naslov, zelo priporočam. Morebitnega bralca pa bi lahko pritegnila tudi zanimivost, da Flanagan živi na Tasmaniji s tremi hčerkami in ženo Majdo Smolev, Slovenko.

.

Gould's Book of Fish / Richard Flanagan, 2001

No, to je posebna knjiga. Napisana je v izrazito arhaičnem slogu, kot pritiče jeziku zapiskov nekega arestanta pred davnimi časi. Vse skupaj je skrivnostno, ni opremljeno z razlagami, povrh pa so krasne ilustracije menda delo resničnega Goulda... No, meni je všeč.

.

Neznana teroristka / Richard Flanagan, 2006 (Miš, 2008)

Stvar me je spomnila na Izgubljeno čast Katharine Blum in, glej ga zlomka, nekje sem naletel na podatek, da je podobno razmišljal tudi avtor. No, je fajn, priporočam.

.
Prerekanja / Julian Barnes, 1991 (MK, 1997)
Tega se enostavno ne da prehvaliti. Navdušen predpisujem za obvezno branje!

.

Ljubezen etc. / Julian Barnes, 2000 (MK, 2002)

To je pa nadaljevanje prejšnjega, iste osebe čez nekaj let. Manj poudarka je na dialogih, več na presenetljivih zapletih. Sequel je težko boljši od predloge, branja je pa knjiga vsekakor vredna. Bi bilo pa seveda butasto začeti drugače kot s Prerekanji.

.

Prvi med enakimi / Jeffrey Archer, 1984 (Obzorja, 1989)

Avtor je nekdanji politik, ki je postal pisatelj, stvar je očitno avtobiografska, poleg tega pa naj bi bila preroška. Ker se je prihodnost, ki jo napoveduje, že zgodila, je zabavno odkrivati kikse. SIcer pa se delo loteva tistega, da je politika kurba. Fajn.

.
Hudiču v riti / Antonio Lobo Antunes, 1983 (Pomurska založba 1988)

Avtor, ki je sicer doštudiral za psihiatra, je nekoč služil vojsko v Angoli. In to ga je zaznamovalo, v Angoli je bila jeba. Priporočam.

.

Vse se vrača, vse se plača / Jo Barrett (to je bejba), 2007 (Meander, 2009)

No, tole je žanrsko sicer tipična plaža, je pa stvar nadpovprečno dobro narejena, tako da priporočam. Seveda le za na plažo.

.

Lahko noč.

Družina

Danes smo končno dobili novega člana.
Vse b.p.

:))

Ni blefer!

Nedavno je neki Ekrem Jevrić z navihano vižo Kuća poso osvojil svet.

To seveda ni nič novega, gre za znano stvar, posnetek si je do zdaj ogledalo že skoraj polpet milijonov ljudi.

.

Sem se pa spraševal, ali gre za pravo stvar, ali pa si nas je duhovitež Ekrem le grdo privoščil. Dokler nisem naletel na tale intervju:

.

Светляк

Tole je naročila ruska tvrdka ALMAZ.

Je za kaj?

"Ali Zemlja krvavi?"

V včerajšnji Sobotni prilogi so nekemu Marku Pogačniku objavili veleum pod zgornjim naslovom. Nadnaslov, kot rubrika ali tema, kaj jaz vem, vidim pač, da tako piše, pa je, pazi: Ekologija.

Iz omenjenega članka je razbrati, da vodi nista dve ali tri, ampak da je voda ena. Izvemo tudi, da je uhajanje surove nafte enako kot tisto, kar pride iz auspuha. Literarna mojstrovina, objavljena v ugledni Sobotni prilogi, je napisana v takem slogu, bom kar citiral:

"...je življenje človeka, travne bilke, pelikana, ozračja ali oceana prepredeno z nitmi zavesti, ki vsem tem neštetim oblikam omogočajo bivanje v medsebojni skladnosti, lahko tudi v razmerah ustvarjalnega nasprotovanja. Medtem ko soglasno nihajo ali se ob nasprotovanjih drgnejo med seboj, nastaja »magnetizem zavesti«, fluidni pretok informacij na različnih ravneh zavedanja, pri katerem sta udeleženi tako človeška kultura kot planetarna narava ..."

.

Ampak glavno sporočilo, s katerim svoje kritično bralstvo skozi literarno bravuro nekega Marka Pogačnika ekološko razsvetljuje ugledna Sobotna priloga, je pa, no, menda to, da je nekdo, ki da izgleda kot konj, čisto sam napisal nekakšno pismo. Ta, ki izgleda kot konj, saveda ni kdorkoli:

"Uteleša 19. generacijo poglavarjev varuhov Svete pipe Bele bizonke." !

"Pismo je naslovljeno "»srcem svetovnih narodov in njih voditeljev«. V pismu poziva planetarno skupnost k skupni molitvi in primerja neustavljiv izliv nafte v Mehiškem zalivu s krvavitvijo babice Zemlje. Pravi, da se pojavi te vrste po pravilu tako imenovanega domino efekta lahko nevarno stopnjujejo, kot so v svojih prerokbah napovedovali njegovi predniki."

.

V razdelku s podnaslovom "Zavest vode združuje" pa nas ugledna Sobotna priloga še dodatno razsvetli:

"Že vrabci na strehi čivkajo, da je človek sestavljen največ iz vode. Ne čivkajo pa o tem, da je voda najboljši prevodnik informacijskih impulzov, da ima spomin širši celo od silicija. O tem pričajo poizkusi z vodnimi kristali, fotografiranimi v trenutku njihovega zamrzovanja, kot jih je, denimo, objavil japonski znanstvenik Masaru Emoto. Od načina, kako človek vodo nagovori, naj bo ljubeč ali surov, je odvisna zgradba njenih kristalov."

Neki Marko Pogačnik v ugledni Sobotni prilogi tudi razloži, kako je treba precejati vodo, da bi na drugi strani oceana sprožili potres:

"Če mnogo ljudi hkrati »preceja« vodo v sebi z odnosom, drugačnim od običajne ravnodušnosti, se znotraj noosfere vode lahko sprožijo pozitivni premiki. Kako gre že tista zgodba o moči morfogenetskih polj kot energijskih polj zavesti, ki sooblikujejo usodo sveta? Če metulj na eni strani oceana zamahne s krili, lahko povzroči potres na drugi strani."

Genialni literat nam v ugledni Sobotni prilogi tudi razkrije, da obstajajo, no, nadvse posebni vidiki:

"Gledano s tega vidika se izliv nafte v Mehiškem zalivu dogaja tudi znotraj vsakega človeka"

Genij pa konča s predlogom, da bi pismo tistega, ki da je videti kot konj, se pravi njegov klic k »molitvi«, ki da ga je razumeti kot izziv, naslovljen na sodobnega človeka, ubesedil takole:

"Namesto da se voda, identična z vodo, onesnaženo v Mehiškem zalivu, pretaka skozte kot izključno uporabna dobrina, jo precejaj skozi svoje občutke hvaležnosti za njen dar življenja, morda tudi obžalovanja, da se je zgodila nesrečna napaka v Mehiškem zalivu", ter da "Velja poskusiti!"

.

No, lepa reč.

Tako razsvetljen seveda ne morem da ne bi pomislil na to:

"Predsednik uprave Pivovarne Laško Dušan Zorko je prodajo Dela, ki je lani ustvarilo 11,7 milijona evrov čiste izgube, napovedal že spomladi letos, saj se družba v prihodnosti namerava ukvarjati le z osnovno dejavnostjo - proizvodnjo in prodajo pijač."

Delu pa nadvse dobronamerno svetujem, da si naj, če se jeseni kani dobro prodati, poskuša dvigniti ceno, ne pa da si jo takole znižuje. Razen seveda, če ni že vse zmenjeno, pač na slovenski način - v smislu, da je bila pri nas glavna agenda vseh meniđerjev, da so pred meniđerskim odkupom podjetju, ki so ga meniđerirali, čimbolj znižali ceno...

.

btw:

Pravkar se tisti naftarji trudijo z natikanjem novega čepa na tisti vrelec.

Tole podrobno razlago je vsekakor zanimivo pogledati: video / pdf

Priporočam pa tudi kukati skozi kamere podvodnih robotov, stvar je dostopna v živo! Posebej tale, ROV 1 z ladje Ocean Intervention III, redko razočara.

Lahader

Odšel je na višku moči, popularnosti, ko se je zdelo, da je nepogrešljiv, da brez njega ne gre. Njegov odhod ostaja zavit v tančico skrivnosti, uradna razlaga ne drži vode. Za izgovor si je izbral tale paradoks:
"Izstopam iz Stranke, ker bi se rad popolnoma posvetil ministrovanju."
In čez 5 minut:
"Nepreklicno odstopam kot minister, rad bi šel spet učit v šolo."
Zdaj - če je res izstopil iz Stranke, da bi se posvetil izključno ministrovanju, potem ne bi naslednji trenutek odstopil kot minister. Obratno je - če bi res hotel obdržati prvovrstno politično funkcijo ministra, iz Stranke, katere kvoto je zastopal v vladi, najbrž ne bi demonstrativno izstopil. Zakaj torej sprenevedanje?
.
Podgane zapuščajo potapljajočo se ladjo / Lahovnik našel "osebno izhodno strategijo" / Strahopetno pobegnil pred odgovornostjo / Vrgel se je čez krov in s seboj potegnil Stranko / Navdušuje se nad fuzbalom, sam pa nikoli ni bil timski igralec, ampak nizkoten "soler" / ...
.
Nekaj masla po moje ima na glavi - tisto svetovanje skladiščniku Mermalu, kako izigrati male delničarje in postati en najbogatejših močvarnikov, se meni ne dopade. Ampak kasneje se je unesel (če zanemarimo pomoč Bošku v zvezi z "nacionalnim interesom", jao jao), govori pametno, deluje nepokvarjen. Od Stranke, ki naj bi prinesla "novo politiko", se je vidno oddaljil po tem, ko se je izkazalo, da je Šef bogat človek. Njegova popularnost pa je začela podirati rekorde v trenutku, ko je nekega večera raje pazil svoje otroke, kot da bi se šel politiko. Od tedaj je distanciran, od tedaj posebej priljubljen.
Kaj ga je tako pretreslo? Ali ni vedel, da je Šef bogat? Ali ga je zmotilo samo, da se je zlagal Financam? Je užaljen, ker ni zraven, ker ni tudi on dobil 10% za 2.500 ojrof, čeprav je bil kao Šefov prijatelj? Je razočaran nad pravičniško retoriko "nove politike", za katero se skriva stara praksa? Idealist ali le izigrani pajdaš?
.
Sanader je odšel čez noč, z velikim pompom. Mogoče je računal, da se bo brez njega svet podrl, da se bo pustil malo prositi in se čez nekaj časa vrnil kot Odrešitelj, še močnejši, še bolj nepogrešljiv. Mogoče se je pragmatično umaknil le zato, ker so ga imeli v šahu zaradi domnevne korupcije.
Ko je odšel, se svet začuda ni podrl. Nihče ga ni pogrešal, nihče vabil nazaj. Ko se je čez nekaj časa hotel vrniti sam, ga je Šefica zabila z besedami:
"Nitko ne može ostati, a da je otišao, niti može otići, a da je ostao."
.
Lahovnik je torej otišao. Izgleda grdo, spominja me na črnogorski vic:
Vlada: "Gdje je nož?"
Lahovnik: "Evo ga tebi u leđa!"
.
Ampak jaz ga vseeno ne vidim kot Sanaderja. Kljub vsemu mi Lahovnik izgleda kot iskreni zastopnik "nove politike", razočaran idealist, ampak vendar.
HDZ ni Zares, ampak Lahovnik.
"Otišao" ni Sanader, ampak "nova politika".
Sanader ni Lahovnik, ampak Zares.

Parada ponosa

Tole je naročil Lahovnik.

Fuzbal

Obstaja državica, kjer ljudstvo ob uspehih nogometašev pozabi na razlike med butastimi in brihtnimi, revnimi in bogatimi, levimi in desnimi. Kljub majhnosti se je ta državica spet uvrstila na svetovno prvenstvo. In kljub temu, da ima le 2x več prebivalcev, kot ima Kitajska samo golmanov, je njena nogometna reprezentanca izjemno uspešna.

Urugvaj. 3,5M prebivalcev. V svoji kvalifikacijski skupini je prvi, z dvema zmagama in izenačenjem, dal je 4, prejel pa niti gola. V osmini finala je premagal močno Južno Korejo in se uvrstil v četrtfinale, kjer ga čaka Gana.

Jup, velikost ni vse. Urugvaj, svaka čast!

.

Obstaja še ena državica, kjer ljudstvo ob uspehih nogometašev pozabi na razlike med butastimi in brihtnimi, revnimi in bogatimi, levimi in desnimi. Kljub majhnosti se je ta državica spet uvrstila na svetovno prvenstvo. In kljub temu, da je kar štiriinpolkrat manjša od Urugvaja, je njena nogometna reprezentanca izjemno uspešna.

Nizozemska je po večini kriterijev velika država. Ampak pazi: čeprav tam živi skoraj 17 milijonov ljudi, je velika le za pičli 2 Sloveniji! In pazi to: čeprav v tej majhni državici dobro živi 400 ljudi/km2, je svetovna kmetijska velesila! Pazi: ta državica je 3. izvoznica kmetijskih pridelkov na svetu, takoj za ogromnima ZDA in Francijo! Samo nizozemski kmetijski izvoz (55mrd $/leto) pomeni skoraj toliko, kot kompleten BDP industrijske države Slovenije! Nizozemska med drugim izvozi tretjino kumar in četrtino vsega paradajza na svetu!

No, ta majcena državica je v svoji kvalifikacijski skupini premočno prva. 3 zmage, 9 točk. Bolje se sploh ne da. V četrtfinale pridejo že, če premagajo Slovake, ki so jih v kvalifikacijah za SP 2x premagali celo Slovenci.

Jup, velikost ni vse. Nizozemska, svaka čast!

.

Naši fuzbalerji pa so že doma. Slovenija se v finalni del ni prebila. V svoji kvalifikacijski skupini je končala na predzadnjem mestu.

Enkrat "smo" zmagali, enkrat izgubili. Dali 3 in dobili 3 gole. Čeprav predzadnji v skupini, pa so naši fuzbalerji zmagali moralno. V smislu, da se tokrat niso takoj po namestitvi v hotel spričkali interno, med sabo, in se na novinarski konferenci blamirali z jokom in stokom okoli Šmarne gore. Ja, tudi to je uspeh.

V uvodnem delu so izpadli tudi Francozi in Italijani, podobno kot mi. No, z malenkostno razliko, da so oboji osvojili odlično 4. mesto v svojih kvalifikacijskih skupinah, naši pa so bili predzadnji. Ampak pazi zdaj to: Francozi in Italijani izpad po uvodnem delu dojemajo, vidi čudo, kot poraz. In poražencev narod ni pričakal z ovacijami in transparenti, ampak pač kot poražence. Se pravi - fuzbalerji so prileteli na stranska vrata in se pred razjarjeno množico poskrili v mišje luknje.

Ampak ne v Sloveniji, ne ne. Tu je poražene fuzbalerje narod pričakal navdušeno, sprejemi se kar vrstijo. Še več, v zasebno avdienco se je pri njih zglasil predsednik države, predsednik vlade pa bi jim, poleg koprčk, najraje zdrgnil tudi izolčke in pirančke...

Gledam in se čudim.

Bi majhen (3.5M) urugvajski narod svoje fuzbalerje v primeru izpada po uvodnem delu res pričakal tako navdušeno? Bi narod neznatne Nizozemske, velike za pičli 2 Sloveniji, v primeru izpada fuzbalerje res pričakal tako navdušeno? Računam, računam - pa se mi nekako ne izide...

.

Prikopal pa sem se do sledečega odgovora:

Za nas Balkance je značilen kolektivizacijski potencial poraza.

Najbrž gre to skupaj z mentaliteto poražencev. Ko vidim, kako fuzbal spravi ljudi na ulice in trge, ko vidim navdušene množice, enotne v silnem domoljubju - ne morem da ne bi pomislil na daleč največjo manifestacijo množičnega navdušenja v zgodovini celotnega Balkana. Ne, ne gre za kaj, kar bi bilo povezano z NOB in praznovanjem poraza ideje o parlamentarni demokraciji in tržnem gospodarstvu, niti ni povezano s praznovanjem rojstnega dneva določene osebe.

Mislim na slavno zborovanje ob praznovanju 600. obletnice Poraza na Kosovem polju.

Točno na današnji dan, 28. junija 1989, je nekega Miloševiča na Gazimestanu poslušalo med 500k in 2M, najverjetneje torej dejansko okoli milijona ljudi. Milijon Balkancev lahko na ulico spravi le praznovanje Poraza.

.

Lahko noč.

Komunizem

Po veliki moralni zmagi nad Brazilijo z 1:2 so severnokorejski TV gledalci posnetek doživeli pičlih 17 ur po koncu tekme.

Potem se je Ljubljeni vodja odločil, da lahko narod masaker nad Portugalci spremlja v neposrednem prenosu. No, rezultat 7:0 za Portugalce bo težko interpretirati kot zmago.

.

Če je aktualni propagandni avtogol razkril taktiko severnokorejske partije na splošno, se mi zdi, da bo komunizem slej ko prej propadel.

Še 10 jih je padlo

Nazadnje so padle Pokora, Vragolije porednega dekleta, Suši za začetnike, Tri ženske, Cesta, Galicijske zgodbe, Amsterdam, Šepetanje zbora, Vzrok vsega in Vse te smešne zgodbe, v tem vrstnem redu. No, vmes je padlo že nekaj novih, ampak tudi tiste pridejo na vrsto. Pa začnimo.

.

Pokora / Ian McEvan / 2001, Učila 2003

Pripoved punčke o nekem dogodku, ki je nedolžnemu uničil življenje. Pripoved starke, ki je ta ista punčka, o isti zadevi. Na koncu šokanten obrat, sestop, izstop iz fabule; z drznim manevrom avtor relativizira osrednje, sicer koherentno pisanje - in nas nesramno sooči s konceptom postmodernega romana. Priporočam.

Naj omenim še bistro spremno besedo bejbe Aleša Debeljaka, ki ne more skriti, čigava bejba je. Debeljakovo Postmoderno sfingo sem nekoč pač znal takorekoč na pamet, pa - no, lahko bi se podpisal kar sam.

.

Vragolije porednega dekleta / Mario Vargas Llosa / 2006, Učila 2008

Občasna srečanja s skrivnostno bejbo, od otroštva do konca. To je ena krasna zgodba o Ljubezni. Priporočam.

.

Suši za začetnike / Marian Keyes / 2000, Učila 2007

Na platnicah je pojasnilo: "ženski roman". Take imam najraje. In ta zgodba o par bejbah, ki menda predstavljajo nekakšne standardizirane tipe, in njihovih "dogodivščinah", je korekten izdelek ćiklitskega žanra. Nič manj, dosti več pa tudi ne. Ker se zelo tekoče bere, priporočam za na plažo.

.

Tri ženske / Robert Musil / 1952, Mohorjeva 1992

Musila sicer cenim, nenazadnje je bil rojen v Celovcu v času AvstroOgrske, pa tudi v WW1 se je z ramo ob rami s Slovenci boril proti Italijanom in Srbom. Ampak ta zloženka treh zgodbic o kao treh tipih bejb in treh tipih ljubezni - mi pač ni sedla. Zatohlo.

.

Cesta / Cormac McCarthy / 2006, MKZ 2008

Takoj pade v oči slog - kratki, odrezani stavki, lakonični dialogi, zgolj skopi opisi, brez čustvovanja. In takoj pademo v svet, kako bi rekel - dan potem. Oče in sin (sta res, ali sta si le za alibi) se prebijata skozi opustošeno, "Mad Max" pokrajino in mimo podobno lačnih in temu primerno agresivno razpoloženih preživelih. Ne vem točno, kaj je avtor imel v mislih, hladne vojne je pač že davno konec - mogoče je hotel, da bi izpadlo kot metafora, kaj jaz vem, socialnega darvinizma, globalnega segrevanja, pomanjkanja vrednot, ali pa samo socializma, kdo bi vedel. Vzdušje je mučno, slog vsekakor izstopa, prebrati pa tega zaradi mene ni treba.

.

Galicijske zgodbe / Andrzej Stasiuk / 2001, CZ 2009

No, tole je povsem drugačno od Stasiukovega romana Devet - je pa zato sumljivo podobno Krutemu razpoloženju nekega Bolgara, ki je padlo v prejšnji rundi. In torej vsaj malo spominja tudi na Vlada Žabota. Slavospev vzhodno-srednjeevropskim vukojebinam in fascinacija nad mrtvim tekom življenja v gluhi lozi. Nič ne rečem - agenda je plemenita, materija hvaležna - le nad izvedbo sem razočaran.

.

Amsterdam / Ian McEvan / 1998, CZ 2004

Tole je nastalo par let pred Pokoro, jaz pa sem prebral kasneje - ampak kasneje je pri nas izšel tudi ta prevod. Nek zunanji minister, urednik časopisa in skladatelj se znajdejo na pogrebu bejbe, katere ljubčki so bili. Do vdovca in med seboj razvijejo zanimiva čustva, v glavnem prezir. Najbolj pa si gresta na živce urednik in skladatelj, ki dokončno obračunata, uganili ste, v Amsterdamu. Priporočam!

.

Šepetanje zbora / Janko Lorenzi / Beletrina 2009

Tega poznamo iz Sobotne priloge, nenazadnje po tem, da je v času, ko je bila slavna priloga skoraj v celoti pod kontrolo, no, "dinastije Repovž - Lorenci" - stvar tudi likovno opremljal z lastnimi remek deli. Ampak meni je bilo všeč - priloga, njegovi zapisi, in celo njegove risbice. No, tokrat pa sem ga prvič konzumiral kot pisatelja. In nad tole zbirko novel sem navdušen. Zelo priporočam.

.

Vzrok vsega / Quim Monzo / 1993, CZ 2003

Kratke zgodbe, v glavnem se vse suka okoli bejb. Jezik je, recimo temu, sproščen, slog pa sploh nekako poseben, zamaknjen. Ampak stvar je čudovit slavospev Ljubezni, pravi biserček. Zelo priporočam!

.

Vse te smešne zgodbe / Robert Perišič / Beletrina 2002

Perišić razume, za kaj gre. Med drugim kritizira knjige v Globusu. In kratke zgodbe tega izbora so nesramno dobre. Vse sranje tranzicijske Hrvaške, karakterji, ki so živi in polni, pa ta lucidni cinizem, sarkazem in prefinjen občutek za cankarjansko, pa slavospev absurdu med vrsticami - to je vse skupaj res vrhunsko zapakirano. Najbolj pa cenim, da ne ovinkari s tem, da bi brskal po zakotju, da bi kao spregovoril o nas; to niso "Galicijske zgodbe" - na moč urbane so. Zelo, zelo priporočam!

.

Lahko noč.

Znaš zdravit borovce?

V soboto smo spet kosili v klanec. Vsaj 3 hektarje v tlorisu, kar znese, klanec pač, v resnici kake 4. Bečeeska je pela 11 ur. Fitnes kostolomske sorte...
.
Če je bila košnja zabavna, pa tole gotovo ni:
Borovc hira. Največji borovc v Sloveniji umira. Še jeseni je bil tak, danes pa je vidno rjav, le vrh krošnje je še sivozelen. Baje je v zadnjem tednu vidno skrahiral. Začelo pa se je pred mesecem.
No, že lani je v hudem neurju izgubil veliko vejo. Jeseni, resnici na ljubo, ni bil več čisto pravi. Ampak vseeno je izgledalo, da si bo lepo opomogel. Potem pa tole...
.
Stvar jemljem osebno. Po dolgoletnem pravdanju za dediščino je že nekaj časa takorekoč naš. Birokracija pa dela počasi in čeprav je že leto v bistvu naš, bo stvar v zemljiško knjigo dokončno vpisana menda šele čez 1 mesec. Čeprav pravnoformalno torej še ni čisto čisto naš, smo že njegovi skrbniki.
In če ta spomenik naravne dediščine umre ravno zdaj, izgleda to grozno. Smo ga mi? Je zaradi mene? Tisoč let brez problema - potem pa ravno zdaj!? Pa saj mu nismo ničesar naredili, razen 2x pokosili okoli...
.
Glede na čudne sosede bi skratka verjel, da so ga zastrupili. Težko ni - parkrat bi kdo pri vznožju polil malo bencina ali pa kaj strupenega, do česar imajo kmetje enostaven dostop. In tudi če je danes v njem lubadar, ne pomeni, da borovca niso zastrupili. Če se je pred lubadarjem s smolo obranil 1000 let, bi se mogoče tudi zdaj. Le malo truda je treba, da se naravna imunost načne.
Ampak dokazati se itak ne da ničesar. Celo če v zemlji najdejo sledove česarkoli, se ne da dokazati, kdo naj bi zastrupljal. Tudi ne poznam primera, ko bi šel kdo v arest, ker je ubil drevo...
.
In potem človek kliče Gozdno gospodarstvo Maribor, pa Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, pa ga prevežejo do nekoga ki ima čez "zaščiteno naravno dediščino", pa tisti pove, da naš borovc pozna, da pa ga je najbrž napadel lubadar in da tu ni pomoči, pa da bojo nekoga poslali gor pogledat... Da lahko naredijo tudi analizo zemlje. Ampak da so prav vsi drugi borovci padli že prej in da je zgleda tudi temu prišel čas, kaj se če.
V mesecu drevesa ni prišel pogledat nihče! Čeprav gre za evidentiran "spomenik", čeprav nad temi seznami bdijo ljudje, ki so za to plačani...
.
Jaz bom še malo klicaril naokoli, mogoče se pa le kaj premakne.
In če obstajajo zdravniki za živino in ljudi - bi kdo gotovo znal pozdraviti tudi drevo... Tudi če je v njem lubadar - gotovo kje obstaja zvarek, ki zastrupi lubadarje in hkrati oživi bolano drevo... Mogoče se da operirati - odžagati odpisane veje in rešiti ostalo? Saj obstaja celo gozdarski faks, pa tudi Biotehniško fakulteto imamo...
Pozna kdo koga, ki zna zdravit borovce?
.
p.s.:
btw - kdaj bo že letos tista vseslovenska dražba hlodov?

Zmaga

Tole so naročili France Bučar, Boris Pahor, Tine Hribar in Marko Pavliha.

Referendum o arbitraži

Včeraj je odločalo ljudstvo. Prakticiralo se je demokracijo.

Jaz pri tem nisem participiral - prepustil sem narodu, da odloči tudi v mojem imenu.

.

V finalu sta bili 2 fantovski plesni skupini in še ena, zabeljena z bejbami in žogami, pa ena pevka, ena jodlarka, recimo da še en pevec, in en emo fantek. In nekaj balasta. Jaz sem finalno oddajo z zanimanjem spremljal in ne bi imel nič proti, če bi zmagal kdorkoli od prvih 5 omenjenih.

Ampak narod je izbral sedemletnega otroka, 50k ojrof pa je dodelil njegovim strašem.

Nič ne rečem, "čudo od deteta" je zanimivo samo po sebi. Če pa njegovo petje in poplesavanje primerjam z ostalimi, bi jaz za zmagovalca raje imel koga drugega. Ajde, najraje tiste fante od Maestro, saj lahko povem (v mislih sem celo izračunal, da bi vsakemu padlo 7 jurjev pred davki).

Ampak pravila franšize pravijo, da odloča ljudstvo. In to je seveda pomemben element njene globalne popularnosti. Tisti trije za mizo so se nelagodje zato vljudno trudili skriti, uspelo jim pa ravno ni. Kar je razumljivo - kaj pa naj zdaj Čakarmiš počne s tem otrokom? Ga zapeče na CD, ga naj prodaja na vseslovenski turneji, naj najame ghost writerja, da mu napiše knjigo? Ma pustite prvčku vsaj otroštvo, če mu bo že keš izpuhtel davno preden bo poslovno sposoben...

.

Rezultati referenduma o arbitraži so približno taki:

57% volilnega telesa je zadevo ignoriralo, 22.1% jih je bilo za, 20.9% jih je bilo proti.

Zmagoviti trojček z Erjavcem je rezultat navdušeno interpretiral kot enoglasno zaupnico svoji oblasti in se ga zaprl zapit v Asa. Golobič (spomnimo se glavnega Pahorjevega mota kampanje: "Bolje Golob(ič) v roki kot vrabec na strehi") je pred tem rezultat interpretiral z besedami: "Slovenija ima talent."

Poraženi nasprotniki so rezultat interpretirali kot poraz vseh in kot triumf Hrvatov. Janša je povedal tudi, da "je Slovenija ima talent sicer dobra oddaja".

.

No, z referendumom o arbitraži je dejansko podobno kot s tistim izbiranjem talentov. Res je, odločil je narod. Sedaj slavijo, ampak pravzaprav predvsem idejo, da ima narod vedno prav in da je pač nekako odločil. Če pa pogledamo, kakšen je zmagoviti rezultat - je zmaga nekako pirova.

Zmagoviti otrok za svojo pojavo dobro zapoje, ampak rezultata tistega "referenduma" ne bo mogel tržiti niti POP TV, niti otrok sam. Glavni dobitek pa bi lahko užil šele čez dobrih 10 let, ko bo poslovno sposoben - ampak kaj vse se bo zgodilo do takrat, ne ve niti vrabec na strehi...

Enako je z arbitražo - sporazum je lahko oh in sploh, ampak konkretnega niti po "zmagi" nimamo v rokah nič. Ker konkretne meje, o katere poteku bi si lahko ustvarili mnenje, tudi po plebiscitarnem zmagovitem dosežku (22,1%!) - ni. In precej verjetno je, da bo zmagoviti otrok prej postal poslovno sposoben, kot bomo, kljub zmagovitemu predlogu arbitraže, doživeli mejo s Hrvati.

.

Narod ima seveda vedno prav. No, čestitam.

Lahko noč.

Nafta

Po propadli konferenci v Kopenhagnu je Svet doletelo, kot bi nam hotel kaj sporočiti, nekaj velikih naravnih nesreč. Naj omenim le potres na Haitiju, izbruh vulkana na Islandiji in aktualno uhajanje nafte v Mehiškem zalivu.

.

Potres je nekaj povsem naravnega. Niti ta, katastrofalen, na Haitiju, ni bil umetno induciran. Zanj ni bilo krivo niti intenzivno poljedelstvo, niti prekomeren ribolov, niti vožnja z avtomobili. Pa vendar je v eni najrevnejših držav čez noč umrlo 92 - 230.000 (?) nedolžnih ljudi, 300.000 je bilo ranjenih, milijon pa jih je ostalo brez doma.

Naravni so tudi vulkanski izbruhi. Zanje ni kriv človek, čeprav, kot tale zadnji, na mah topijo ledenike, v zrak izpuščajo strahotne količine toplogrednih plinov in s črnim pepelom ustavijo globalno aviacijo. Potresi in vulkani so povezani s premikanjem kosov litosfere, debele vsega 40 - 200 km, ki plava na nečem zelo vročem in tekočem. Litosfera, kakor rečemo tanki zemeljski skorjici skupaj z zunanjim delom plašča, je debela le od 1 do 3% zemeljskega polmera - ampak naravno je tudi tisto, kar je spodaj, z ogromno železno kroglo, čvrstim jedrom našega planeta, vred.

S potresi so povezani tudi potresni valovi, cunamiji. Samo tisti decembra 2004 v JV Aziji - je ubil 230.000 nedolžnih ljudi, da o brezdomcih ne govorimo...

Bolj ali manj naravne so tudi poplave, suše, požari, mraz. Ljudje se proti temu od nekdaj borijo, da bi si pač uredili neko znosno, predvidljivo življenje, sito, zdravo in dolgo. Proti poplavam se borijo z regulacijo vodotokov, pa tudi z jezovi, s katerimi na naraven način proizvajajo elektriko. Zaradi poplav danes po svetu umre manj ljudi kot nekoč, regulirani pa so Nil, velike kitajske reke, pa tudi Sava in Donava. Ampak danes je poplavljen velik del Poljske, Nemčije in prijateljske države Hrvaške - in nekateri se pridušajo, da je to zaradi pretirane regulacije, drugi pa, da so v kanale vlagali premalo. Nekateri celo pravijo, da je za to, da je naenkrat padlo preveč dežja, gotovo kriv človek.

Proti suši se borimo z namakanjem. Izrael ne bi bil pomemben izvoznik pomaranč, če bi reko Jordan pustil teči v prazno. Ali so torej izraelske pomaranče naravne? Rastejo na drevesih, ne delajo jih v tovarni, namakajo jih z naravno vodo, špricajo jih s kemikalijami, ki so narejene po naravnih zakonih kemije in fizike, po nasadih pa se vozijo stroji, v katerih po naravnih zakonih zgorevajo derivati naravnih energetskih zalog. Nekateri pa se vseeno pridušajo, da to vse skupaj ni naravno - in si olupijo pomarančo.

...

.

Pred poldrugim mesecem je v Mehiškem zalivu razneslo plavajočo naftno ploščad, cev se je deformirala in počila, skoznjo pa je začela uhajati nafta. In imamo ekološko katastrofo strahotnih razsežnosti.

Zanimivo je, da je ta zadeva v nekem smislu povsem naravna. Je kombinacija samih naravnih stvari. Naravno je morje, z vsem živim vred, naravna obala. In naravna je nafta - nastala je naravno, skozi naravne procese preobrazbe naravne, organske materije (planktona in alg). Vse, kar je v tem primeru naredil človek, je, da je zvrtal luknjo. In postopek vrtanja luknje je v svojem bistvu nekaj elementarnega, mehanskega, naravnega. Sploh če ga primerjamo s postopki sofisticirane industrije, denimo petrokemične.

Imamo torej naravni rezervoar naravne nafte, naravno morje z vsem živim, in luknjo. In že podrugi mesec se dogaja, da se nafta in morje, naravni stvari, mešata. Dobro, narava je poskrbela, da so nekatere stvari ločene - med nafto in morjem je tam naravno 4 kilometre materiala. Res je tudi, da je Zemlja tako fajn ravno zato, ker so stvari na njeni tanki lupini strukturirane v čudovitem ravnotežju.

.

Poglejmo, kaj se je zgodilo 20 aprila, zanimivo, točno na Hitlerjev rojstni dan. Družba BP je z naftno ploščadjo, do leta 2013 najeto pri tvrdki Transocean, Deepwater Horizon, ki jo je za 560M$ leta 2001 izdelala korejska tvrdka Hyundai, končala vrtanje do zaloge na polju Macondo Prospect na območju Mississipi Canyon. To je 66 km od obale Louisiane, morje je tam globoko poldrugi kilometer. Za lažjo predstavo - to je za eno Šmarno goro več od največje globine Jadranskega morja. Nesreča se je zgodila med postopkom zapiranja vrtine, da bi bila pripravljena za kasnejše podvodno izkoriščanje - ko so v cevi zamenjali težko vrtalno blato z vodo, je pritisk predrl betonski čep, nafta pa je izbruhnila do površine, kjer se je vžgala. Ekspložijo je brez posledic preživelo 98 delavcev, 17 je bilo ranjenih, 11 pa jih je umrlo. Draga ploščad se je potopila, varnostni ventili so zatajili, nafta pa je začela uhajati v morje.

Ocene o pretoku nafte nihajo od 2 do 16.000 kubikov na dan, samo doslej je baje izteklo že od 72 do 600.000 ton. Jasno je, da gre za eno največjih tovrstnih katastrof sploh. Na prvem mestu pa je še vedno razlitje v Perzijskem zalivu, ko je pokojni Sadam v 1. zalivski vojni odprl ventile v kuvajtskem pristanišču - tedaj je v morje izteklo do 1.500.000 ton. Polovica tega je izhlapela, tretjino ostalega so uspeli povrniti, drugo pa je končalo v naravi. Je pa res, da ob tisti obali v glavnem ne živijo od morskih sadežev, kot v Louisiani. Z aktualno katastrofo pa je zelo primerljiv primer ploščadi Ixotoc, tudi v Mehiškem zalivu, leta 1979. Vse je zelo podobno, le voda je bila tam le 50m globoka.

Kako se s katastrofo ubada tvrdka BP, je zanimivo pogledati kar na njihovi spletni strani. Po neuspešnih poskusih s težko kupolo in žogicami za golf, so zdaj sredi rezanja cevi, postopek je ilustriran tule.

.

Twainov literarni junak Huckleberry Finn se je nekoč na moč čudil Tomu Sawyerju, kako da je kosilo, se pravi, zaporedno - najprej juho, potem meso, krompir in solato, sladico pa na koncu - čeprav se v želodcu vse zmeša. Sam je zato propagiral učinkovitejši, vzporedni način prehranjevanja - vse lahko zmešamo že zunaj. Do podobnega absurda, v katerem ni prostora za kulinarične užitke, pridemo tudi v širšem merilu - če bi vse, kar je na Zemljini lupinici naravnega, zmešali skupaj in obdelali z naravnimi zakoni, bi izginila vsa lepota. Da je nekje led, drugje puščava, da je nekje morje in drugje kopno, da v določenem trenutku nekje naravno gori, drugje pa ne, da so reke sladke, morje pa slano, da nekje bruha vulkan, drugje pa ne, da je nekaj živo, nekaj pa ne, in da je nafta naravno ločena od morja - je dobro. Da sploh smo, je naravno povezano s tem, kako Zemlja funkcionira naravno.

Ampak res je, da bi se nafta in morje v konkretnem primeru, če človek ne bo učinkovito, sofisticirano, umetno ukrepal - naravno mešala dolgih 7 let, toliko nafte je baje v tistem bazenu. Zato čvrsto podpiram vse umetno početje, ki bo naravno mešanje naravnih snovi prekinilo. Podpiram tudi vse početje, ki bo posledice izlivanja naravne nafte omililo in Svet spet ukrotilo v smer, ki vrsti gospodarjev zagotavlja največ udobja. Podpiram polete umetnih jeklenih ptic, ki v svojih motorjih kurijo naftne derivate in z neba v morje mečejo kemikalije, ki pomagajo razgrajevati naravno nafto. Podpiram vso umetno plavajočo mehanizacijo, katere motorji kurijo naftne derivate - ploščadi, ki vrtata razbremenilni vrtini, ladje, ki skladiščijo zajeto nafto, pa sofisticirane umetne robotske podmornice, ki delajo namesto ljudi, pa vse tiste ladje in čolne, ki kurijo naftne derivate in v morje odmetavajo kilometre umetnih plavajočih barier. Podpiram vse požrtvovalne ljudi, ki v umetnih kombinezonih, ali pa le v umetnih škornjih in rokavicah, v umetna, plastična vedra, po plažah zbirajo nanose tiste črne, lepljive, naravne snovi.

.

Tvrdka BP ima veliko denarja. Mogoče celo toliko, da bo zmogla financirati odpravo posledic škode in izplačilo morebitnih odškodnin. Predpisi za črpanje nafte daleč od obale, pa tudi v zvezi z rokovanjem z nafto nasploh, se bodo najbrž še bolj zaostrili. Pridobivanje surovine, na kateri temelji sodobna civilizacija, bo vedno dražje, saj je lahko dostopnih zalog vedno manj. Ampak manj ko bo nafte ostalo, dražja bo - in rentabilno počasi postaja tudi tisto, kar bi bilo nekoč brezupno izkoriščati. Naftne družbe danes presežke veliko investirajo tudi v obnovljive vire energije. Le tako si lahko dolgoročno zagotovijo pomembno vlogo na energetskem trgu. Dogaja se prehod, postopna zamenjava generacij energentov. Stvar je na moč kompleksna, povezana je tako s prostim trgom kot s politiko, predvsem pa je neizbežna. Danes smo denimo sredi faze, ko je še vedno rentabilneje vrtati za nafto poldrugi kilometer pod morjem, 4 km globoko - kot pa se lotiti izkoriščanja bajeslovnih kanadskih in venezuelskih zalog naftnega peska. Ali pa investirati v fotovoltaiko brez izdatnih politično izposlovanih subvencij.

Ampak - še vedno se lahko zgodi, da bo kdaj sredi Evrope razneslo jedrski reaktor, denimo v ekološko osveščeni Franciji. Lahko se zgodi, da bo komu toča razbila sončne celice na strehi, z ostrimi črepinjami pa se bo grdo porezal otrok. Lahko se zgodi, da bo popustil kak jez. Ma - že med navdušenim čolnarjenjem skozi novo ekološko hidrocentralo se lahko zgodi tragedija... In če se spomnim tistega cunamija, nedavnega potresa na Haitiju in islandskega dimnika - ali smo zaradi naravnejših naravnih nesreč kaj bolj srečni?

(tudi na Vesti)

Še 10 jih je padlo

Nazadnje so padle Pičke, Kruto razpoloženje, Veliki šoping, Mala šola muharjenja, Odbite arktične zgodbe, Sartrov lijak, Kafka: Opis nekega boja in druge zgodbe, Kafkova juha, Japonske novele in Puškin: Povesti, članki, pisma, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že pred mesecem, je za ta zapis že skrajni čas. Pa začnimo.

.

Pičke / Juan Manuel de Prada, 1997 / Beletrina, 2003

Kaj jaz vem... Tale je malo preveč resno vzel tisto, da je ženska tista nepotrebna navlaka okrog p..., pa smo dobili razvlečeno in dolgočasno jamrarijo, natisnjeno med platnice. Tule imamo tudi primer, kako se izogibanje iteracijam sprevrže v za lase privlečeno izumljanje terminologije. Pa saj, to bi bilo treba brati kot knjigo o čustvih, spominih - ampak mene vse skupaj, takole zapakirano - odbija.

.

Kruto razpoloženje / Jordan Radičkov, 1965 / Slovenska matica, 2006

Pisanje tega popularnega Bolgara me močno spominja na Vlada Žabota, kar seveda ni kompliment. Ampak iz spremne besede sem se naučil, da je bilo pisanje o zarukanih kmetavzih bolgarskega podeželja pravzaprav izraz subtilnega protikomunističnega uporništva, kar pa je seveda vredno vse hvale. No, določene zgodbe so v resnici kar zabavne - priporočati pa ravno ne upam.

.

Veliki šoping / Ante Tomić, 2005 / V.B.Z. Ljubljana, 2006

Kratke zgodbe iz sodobne Dalmacije. Fajn, denimo za na plažo.

.
Mala šola muharjenja (in drugi napotki) ter kratke zgodbe (in ribji katekizem) / Andrej Lupinc, CZ 2009

Užitek je brati pričevanje strastnega človeka. In ta debeli špeh, poln krajših, daljših zgodb in celo pesmic, je ena sama oda muharjenju. Niti sanjalo se mi ni, da se da o čudnem načinu ribolova z mahanjem z nekakšnimi kičastimi cufki tik nad gladino - povedati kaj tako globokega, doživetega in strastnega. Meni se je muharjenje prej zdelo kot nekaj izrazito dolgočasnega, dodaten odpor pa se me je polotil zaradi medijskih objav o aristokratskem hobiju tajkuna Bavčarja, ko je bil Istrabenz na vrhuncu (kako je muharil na Alaski ipd). Muharjenje je seveda aristokratski šport, sploh v takih dimenzijah - za obhajanje najlepših potočkov sveta je potreben denar, za neskončno postavanje in mahanje s palico pa čas. Čas in denar sta danes statusna simbola - razkoš pa se najlepše manifestira z nesramnim razmetavanjem dragocenih dobrin. Ni treba posebej razlagati, da je tovrstno muharjenje precej bolj potratno kot tipično golfarjenje.

Ampak, pazi: Lupinc je napisal tako dobro, da pri še tako zakrnjenem bralcu odpor do gnilega elitizma - zvodeni. Človek je brihten, izkušen, poln anekdot, strasten in, kar je ravno tako pomembno, čudovito pismen.

Jaz sem navdušen. Zelo, zelo priporočam!

.

Odbite arktične zgodbe / Jørn Riel, 1974 / Didakta, 2006

No, te zgodbe so res odbite. Najbrž je po sredi surova, odbita pokrajina, kjer zdržijo le surovi, odbiti ljudje... In k odbiti materiji lepo paše naiven, nevtralen pisateljski pristop, ki bi se ga dalo interpretirati tudi kot cinizem. Priporočam!

.

Sartrov lijak / Mark Crick, 2008 / Vale-Novak, 2010

Knjiga, kakršne grejo najbrž dobro v promet, denimo za darila. In knjiga, o kakršnih izvemo prav vse že s platnic.

"Praktični nasveti za domače mojstre, literarne sladokusce". Ja, dobro se je spomnil - DIY v kombinaciji s klišeji literarne zgodovine. Med branjem sem testiral, koliko sem načitan - in samo enega ali dveh avtorjev nisem obvladal. No, moram pa pohvaliti izjemne ilustracije - tudi te je zagrešil avtor, ki je sicer fotograf.
.

Opis nekega boja in druge zgodbe / Franz Kafka / Beletrina, 2009

"Skice - črtice - novele II". Stvar je podobna kot prvi del - napaberkovani krajši in daljši, bolj ali manj ohranjeni zapiski. Tipično "recesijsko" vzdušje in očitna odsotnost optimizma... Kafka je itak Car, priporočam!

.

Kafkova juha / Mark Crick, 2005 / Vale-Novak, 2007

Knjiga, kakršne grejo najbrž dobro v promet, denimo za darila. In knjiga, o kakršnih izvemo prav vse že s platnic.

"Popolna zgodovina svetovne književnosti v štirinajstih receptih". Ja, dobro se je spomnil - kuharija v kombinaciji s klišeji literarne zgodovine. Med branjem sem testiral, koliko sem načitan - in samo enega ali dveh avtorjev nisem obvladal. No, tu pa lahko poleg ilustracij pohvalim tudi recepte.

.

Japonske novele / Alma Karlin, 1936 / Mohorjeva, 2006

O Almi Karlin sem vedel, da je bila slovenska svetovna popotnica. Ampak te zgodbe ne odražajo pretiranega "slovenstva" - napisala in objavila jih je v nemščini, sicer pa so to, se mi zdi, zgodbe iz in o daljni deželi, namenjene tešenju radovednosti splošnega srednjeevropskega bralstva. Alma Karlin, po tej knjižici sodeč, torej ni bila pretirana aktivistka v smislu "narodnega buditeljstva" - ampak je pa še vedno "naša", kenede.

.

Povesti, članki, pisma / Aleksander Sergejevič Puškin / DZS, 1970

O Puškinu sem že veliko slišal, od nekdaj se mi je zde kul. Kul je bil tudi v svojem času, saj mu je uspelo prepričati tedaj najbolj popularno bejbo v vsej carski Rusiji, Natalijo Gončarovo. Ker pa se je zavedal, da je njegova popularna, 13 let mlajša, poželenja vredna bejba, tudi radoživa, je postal strašno ljubosumen. Ko se je torej začelo govoriti, da jo je uspel prepričati tudi tedaj 25 let star francoski japi Georges d'Anthes, ga je tedaj 37 let star Puškin tako užalil, da mlajši ni imel druge izbire, kot da ga povabi na dvoboj. Čeprav se je Francoz tik pred tem demonstrativno oženil z Natalijino sestro Ekaterino, tako da sta bila s Puškinom v svaštvu! No, mladi Georges je svojo čast uspešno opral, je torej Puškina po pravilih ubil (no, smrtno ranil - umrl je šele čez 2 dni), človeški rod pa je ostal brez enega boljših sinov.

V tem zborniku ni niti Jevgenija Onjegina, niti Borisa Godunova - dobi pa človek kljub temu dober uvid v razlog Puškinove nesmrtnosti. Posebej sem pa navdušen nad njegovimi časopisnimi kritikami in osebno korespondenco - res je bil en nagajivček! Priporočam.

.

Lahko noč.