GPRS

Zadnje čase smo v glavnem v ateljeju na Zabukovju. Ukvarjam se s par slikami, ki zahtevajo ogromno časa. O tem več kmalu.

Tam zadnja 2 meseca do interneta dostopam preko telefona, ki občasno ujame kak kvant GPRS-a. Vse skupaj pa je ena velika žalost. Celo kadar Mobitel za nekaj časa uspe dobaviti zadovoljivo močan signal, je internet neznansko počasen. Najhuje pa je, da je tudi precej asimetričen - uploadati se ne da niti približno tako hitro, kot downloadati.

Predvsem v tem torej tiči razlog, zakaj na blogu že dolgo nisem nič objavil. Slikic se preko telefona z Zabukovja na Blogger ne da spraviti. Si bom iz Lj. uploadal manjšo zalogo, potem bo pa steklo.

Lahko noč.

Barakuda

Ker sem lani tak čas veselo čofotal po morju, je prav, da spet objavim kako ribico.

Zaloga iz Rdečega morja je velika, kvaliteta pa žal bolj slaba. Edini presežek, ki ga take fotografije lahko nudijo bralcema, je pač v tem, da sem jih posnel sam.

.

Velika barakuda (Sphyraena barracuda) lahko zrase do 2 metra in je menda lahko nevarna. Nevarna pa je lahko tudi črnoplavuta barakuda (Sphyraena qenie), sploh če naletiš na samotarko. Črnoplavute barakude se navadno zbirajo v ogromnih spiralastih jatah, dosežejo največ slab meter, prehranjujejo pa se menda z ribami.

.

Barakude se meni strašno dopadejo. To so prave ribe, s kostmi, in ne nekakšne hrustančnice, kot morski psi (ki se mi sicer tudi čisto dopadejo). Barakuda ne more skriti, da je krvoločna zver. Zašiljena, hidrodinamična silhueta (ne pa kot tiste debeluhaste tune), relativno naravnost gromozanski rep priča o vrhunskih pospeških, velika glava z ogromnimi očmi in močnimi čeljustmi z velikimi trikotnimi zobmi pa zagotavlja, da ne gre za vegetarijanca. Navadno imajo ribe spodnjo čeljust precej majhno in obešeno na spodnji del glave. Barakudi, nasprotno, štrli daleč naprej, predvsem pa je enako zajetna, kot zgornja! Baje ti taka riba pregrizne zapestje kot za šalo...
.

Na tole meter dolgo samotarsko črnoplavuto barakudo sem naletel na koncu enega od plavajočih pomolov sredi zelo obljudene plaže. Pred nosom so ji v vodo skakali otroci, v bližini pa pobrcavali penzionisti. O nevarni najdbi sem nemudoma obvestil najbližjega "bademeistra", a me je potolažil, da to ribo pozna, da se pač tam zadržuje, in mi namignil, da naj o tem raje ne govorim preveč naokoli. S fotoaparati za enkratno uporabo sem jo hodil gledat 3 dni, "uspeli" pa sta le ti dve slikci.

Prekrasna žival. Naslednjič pa kaj o triggerfis-ih.

.

Lahko noč.

Igračke

Od raznih tehničnih igračk nisem ravno odvisen, prej obratno. Kljub temu pa se jih je v slabem letu spet nekaj nabralo.
Najprej nekaj pritiklin za k staremu računalniku, potem telefonček, pa kamerica, pa nov "radio" za v dnevno sobo, pa laptop, pa internet na Zabukovju, pa brezžični router v Lj., v tem vrstnem redu.
Seveda pa sem tudi že par let "on the market" za nov monitor, ampak dokler je moje naslajanje nad padanjem cen večje od realne potrebe, lahko to počaka. (Ker že 9 let poganjam katodnega trinitronca 17" Nokia 447xpro pri resoluciji 1600x1200, pride v poštev edino tak, ki v navpični smeri podpira vsaj 1200 pixlov. Pred pol leta je prvi 24" ploščati monitor ločljivosti 1920x1200 prebil magično mejo 500 EUR. Kmalu bo torej nekaj padlo.)
Tule pa bi se posvetil predvsem kamerci in telefončku.
.
"Kamermani"
.
Od nekdaj mi grejo na živce. Ponosno javno nastavljajo tista svoja jajca in brezsramno zajemajo vse, kar jim pade v objektiv. Nekoč so bile te reči ogromne, prenašali so jih v kovčkih, doma pa na policah zbirali nekakšne gigantske videokasete. Danes so manjše, ampak to je itak le fasada. V resnici me moti nekaj drugega.
Najbrž je že prav vsak izmed mojih dveh bralcev kdaj doživel srečanje s "kamermanom". Navadno gre za ponosne mlade očete. Navadno gre za kak "pomemben dogodek", denimo 2. rojstni dan kakega njihovih otrok.
Pol ure mora vsa žlahta na vse pretege "živeti" - uživati, se veseliti, tekati in se smejati. Na "kamermanov" ukaz. "Kamerman" neprestano snema. Potem mora vsa žlahta v hišo, pred televizijo, "kamerman" pa počepne nekam med kable in nekaj šraufa, dokler se ne pojavi "slika". In potem mora vsa žlahta 2 uri na vse pretege gledati samo sebe po televiziji (med tem ko zunaj še vedno sije sonce) in že samo zaradi tega nenehoma "padati dol", se smejati, občudovati, hvaliti in tako dalje.
Pol ure "živeti", potem pa hitro steči not in se 2 uri gledati po TV, kako "lepo živimo". In potem to leta dolgo kopičiti, na vsake kvatre pa s posnetki težiti vsem znancem in prijateljem.
.
Seveda pa se stvar obrne za 180 stopinj, ko "pričakuješ" sam. Da nama otroštvo prvorojenca ne bi ušlo, se je bilo treba pripraviti. Čeprav se da filmčke snemati tudi s fotoaparatom ali telefončkom, je za tako pomembno poslanstvo treba imeti pravo kamero.
Najprej sem si izposodil tisto od sestrice, 6 let staro, a že digitalno, JVC na miniDV kasete. Takoj sem si seveda omislil še 500 giga WD interni disk, firewire PCI kartico in DVD pekač (sveda s tisto neuporabno funkcijo LabelFlash) in vse prišraufal v 6 let staro škatlo, ki mi še vedno dovolj dobro služi (P4, 2GB RAM). Žal je tista stara kamera kmalu pokazala, da je potrebna drastičnega popravila, ki pa bi bilo nerentabilno. Od nje je ostalo le par posnetkov iz porodnišnice.
Tu ni dovolj prostora za podrobno razglabljanje o vzrokih za točno tako izbiro, zatrdim lahko le, da je bila pretehtana - izbrala sva prijetno majhno Sonyjevo kamerco, brez okularja, a z velikim touch-screen ekranom, s 25x optičnim zumom, namenoma ne full-HD, predvsem pa z zadosti velikim, 60 GB trdim diskom. Kot pri vseh tehničnih igračkah, sem tudi tu prodajalca izbrskal prek ceneje.si. O uporabnosti tega portala naj povem le to, da sem 4 mesece kasneje, ko sva kupovala "radio", v Sony-centru ugotovil, da so isto kamerco tam še vedno prodajali dražje! ;)
S stvarco sva zelo zadovoljna, "kamermana" pa na srečo pretežno igra žena. Ko bo fantek večji, bomo torej lahko tudi mi skupaj gledali, kako mali je danes :))
.
Telefonček

.

Doslej sem zamenjal vsaj 10 "mobitelov". Na začetku mi je bilo še veliko do tega, da sem imel kolikor toliko majhen in kul telefonček, kasneje pa sem par let vedril pretežno s takimi, ki za ostale člane "družinskega bonusa" niso bili več dovolj dobri. Nazadnje sem imel tako znucanega in zanikrnega, da se ga je žena že preveč sramovala, in mi je za rojstni dan kupila lepega novega (in enakega še sebi).

Da lahko dodatne funkcije telefončka človeku precej izboljšajo kvaliteto življenja, je razvidno iz priloženih fotografij. Ker ga ima človek itak vedno s seboj, je denimo vgrajeni fotoaparatić z 2M pixli dobrodošel med gobarjenjem.

Teh dveh jurčkov (in še mnogih) jeseni nisem objavil, čeprav se je gobarska sezona zavlekla daleč v območje kratkih dnevov, megle in nočne zmrzali. Bližnja hosta je bila namreč že prepolna konkurence.

.

Tole zna biti absolutno najzanimivejši jurček, kar sem jih kadarkoli našel.

Ležal je ob poti, zataknjen v korenine, točno tako, kot je razvidno z leve fotografije. Naslednja kaže nahajališče po tem, ko sem ga očistil listja in korenin, drugi dve slikci pa ne rabita komentarja.

Čisto bel, popolnoma trd, "podzemni" jurček, z ogromnim potencialom - že takle je vagal 35 dek!

Tale spodaj je pa najbrž en mojih najlepših do sedaj. Najden v idealnem trenutku - že lepo odprt, povsem simetričen, a še s popolnoma beli trosiščem. Trd kot kamen. Tehtal je točno polovico kile. Da ni bil majhen, je menda jasno že iz primerjave s pesom (ki ima precej veliko bučo).

Na zadnji slikci pa se vidi famozni travnik marel, preden ga je izvohala (in opustošila) konkurenca.

.

.

Skratka, fajn telefonček. Ampak to še ni vse!

Večkrat sem že pojamral (v resnici je šlo za praktičen izgovor), da v ateljeju nimam interneta, kar je bilo do pred kratkim čisto res.

Do hiše je speljana bakrena parica, ki si je Telekom nima več pravice lastiti, čeprav smo telefon odjavili 5 let nazaj. Ena možnost bi torej bila plačati 90 EUR za priklop telefona, pa vsak mesec naročnino za telefon in SiOl, pa še čas priklopa na modem. Vse skupaj precej drag špas za to, da bi človek tu pa tam pobral kak email...

Druga možnost bi seveda bila po telefonski žici dobaviti kabelsko televizijo in širokopasovni internet - pri konkurenci. Cene so za oglaševano ponudbo danes precej konkurenčne.

Ampak kmalu se je izkazalo, da obstaja problemček - baje ne zna nihče tega dobaviti dlje kot 2 km zračne črte od najbližjega optičnega vozlišča, hiša na Zabukovju pa je sredi ničesar, 3.8 km stran.

.

Zadnja možnost je bila - po zraku.

So mi pa na Mobitelu čvrsto zagotovili, da tam gor ni niti signala UMTS, nit HDSPA. Edino GSM in oslabljeno EDGE. Ko sem se po telefonu zanimal za tiste PCMCIA ali USB modeme, ki jih zadnje čase prodajajo v nekakšnih konzervah, pa mi je prijazni uslužbenec Mobitelove "tehnične podpore" razkril, da kot modem deluje tudi moj telefonček ter da mi sploh ni treba ničesar kupovati!

Edini problem je bila cena, menda 0.4 EUR/MB, kar je norih 100 nekdanjih jurjev/GB!

Zmenil sem se torej za spremembo naročnine, tako da za 8 EUR na mesec dobim 100 MB prenosa, kar preverjeno zadošča. Februarja sem tako na Zabukovju skuril 100 MB "mobilnega" interneta. Je pa ob tem seveda treba spremeniti navade - naložil sem si Net-Limiter, preprost števec porabe, in precej "pazil".

Če se po novem komu zdi, da premalo skrbno odgovarjam na komentarje, torej ni zato, ker ne morem, ampak se mi najbrž ne da, ali pa menda celo nočem :)

.

Lahko noč.

Kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj

Prejšnji četrtek (vmes se mi ni dalo bloga pisat) smo se malo odpeljali na Dunaj.
V kombi smo naložili dober ducat slik, otroški voziček in kup prtljage in se odpeljali. Ker sta spredaj le 2 sedeža, se je mali vozil 2 metra za nama, pripet v svojo lupinico na stolu za "ležiščem".
Slike smo odložili ravno dovolj zgodaj, da smo na poti do hotela naleteli na razkošen montažni portal in rdečo preprogo pred vrati opere. Letošnji "operni bal" je, kot itak vesta, popestrila točno tista Dita von Teese, ki jo kar naprej vrtijo na Discoveryju.
Postavljanje razstave smo spremenili v krajši dopust in se veselo vrnili (prejšnjo) soboto zvečer.
.
Location, location, location
.

Dunaj je predimenzioniran za majhno Avstrijo. Prebivalcev ima kot Slovenija, razkošnih javnih stavb pa toliko, kot da bi še vedno servisiral Avstro-Ogrsko. Mesto je živo in dovolj funkcionalno tudi zaradi premišljenega enosmernega prometa (ki ga je sprva težko dojeti) in javnega prevoza. Center je avtomobilom precej naprijazen, sicer pa je dokaj razkošen in temu primerno hierarhično strukturiran.
Hierarhijo poudarjam zato, ker sem to, na kako krasni lokaciji mi je zrihtala razstavo moja avstrijska galeristka, zapopadel šele na licu mesta. Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju stoji v 1. becirku in ima naslov Seilerstätte 2. "Razstavni" prostor ima v pritličju, kot številne vrhunske galerije, značilne za "galerijsko ulico".
No, v Korotanu, kjer smo spali, so povsod ležali flyerji z napovedjo tamkajšnje razstave. Na predvečer obletnice Prešernove smrti je imel tam otvoritev menda najboljši slovenski slikar Emerik Bernard, slavnostni nagovor pa sam arhitekt Podrecca (natanko tisti, ki je Korotana pred leti prenovil). No, hja, avla dijaškega doma-sleš-hotela je sicer res lepo vidna z ulice, ampak Korotan pač stoji sredi ničesar, v dunajskem 8. becirku.
Sicer pa sem tudi jaz imel solidno otvoritev - moja je bila v sklopu "slavnostne akademije ob priliki slovenskega kulturnega praznika" teden prej, slavnostni govornik je bil sam ambasador Petrič, potem pa je imel predavanje o "medkulturnem dialogu" še zamejski dr. Vakounig, vmes pa je lepo pel zamejski pevski zbor. Na koncu sem dobil možnost povedati par besed o svojih slikah tudi sam (ampak ne vem če je kaj pomagalo).
Med gosti sem bil najbolj vesel same dr. Verice Trstenjak, ki je pokazala več kot vljudnostno zanimanje. Posebej pa moram omeniti tudi neko kozmopolitsko gospo, ki je utelešenje idealnega gledalca (mojih slik). Ta je prišla k meni in povedala, da je tista črno-zelena slika fajn in da na njej piše Koran. Da je prebrala (!). Povedala je, da živi v Kuvajtu in da zna arabsko. Potem je rekla, da je fajn tudi Prerez 25. "Ja, tisto je darfurski džandžavid," sem rekel. Ona pa, da ve, da je namreč džandžavid tudi njen mož, musliman iz Sudana (!).
Skratka, slike imam do 10. marca v 1. becirku, na Seilerstätte 2. Vmes se pa trudim prisiliti tiste pomembne galeriste iz soseščine, da bi me opazili...
.
Kam bi ga vtaknil...
.

Parkiranje je na Dunaju problem, tudi če imaš plačan prostor v hotelski garaži. Arhitekt Podrecca je namreč menil, da je dovolj, če so vrata visoka 1,8 m, čeprav je naš kombi visok kakih 2,3 m. Prijazni receptor je najprej ponujal neko drugo garažo, s katero imajo pogodbo, a se je kmalu izkazalo, da ima vhod visok le 2,1 m. Edina garaža, v katero bi kombi šel, pa je bila na povsem drugem koncu mesta in bi stala 48 eur/dan. V okolici, torej v 8. becirku, se avta ob cesti ne da pustiti za več kot 2 uri in je treba stalno menjavati listke.
Na srečo pa je prijazni receptor kmalu našel rešitev, ki bi znala kdaj priti prav tudi mojima bralcema. Znotraj centra je "Ring", okoli pa je "Gurtel". In onkraj gurtlna je parkiranje zastonj! Malo sem se šel vozit po tistih mračnih ulicah in v pol ure mi ga je uspelo krasno parkirati (pičlih 9 minut hitre hoje od hotela, kar je svetlobna leta bližje od tiste garaže). Ker na poti od parkirišča nisem srečal niti enega belca ali vsaj nepokrite ženske, sem receptorja vprašal, če je "varno". Samo debelo me je pogledal, češ:"to je ja Dunaj, ne Sarajevo!" in izkazalo se je, da je imel čisto prav.
.
Car
.

Mali se mi vedno bolj dopade. Pravzaprav si življenja brez teh velikih okroglih modrih očk in domiselnega nerazumljivega čebljanja sploh ne znam več predstavljati. Da nas je poleti, ker je bil pač še premajhen, prikrajšal za morje, sem mu denimo že skoraj odpustil :)
Mali se izredno rad vozi. Ponavadi spi, ali pa se zamoti z veselimi samogovori. Sva ga pa dolgo varovala pred kakršnokoli potencialno bolehno, kužno množico in smo se raje vedno sprehajali v naravi. No, 7 mesecev pa je fantič praznoval kar na Dunaju. In se odlično obnesel. Na veliko se je denimo vozil s tramvajem, o čemer lahko Ljubljančani le sanjarijo. Ure in ure smo z vozičkom špancirali po mestu, mali pa je vseskozi švigal z očmi, motril mimoidoče, se čudil stavbam in vohal fijakerje. Takole smo res čisto prava družinica...
Edino na sami otvoritvi, ko bi moral biti 2 uri tiho, se je po dobri uri, med govorom ambasadorja, iz vozička zaslišalo glasno brbljanje (menda na temo medkulturnega dialoga), s čimer je med gosti požel plahe salve skrivnega, pritajenega smeha :)
.
Samo Zewajoči rusli
.

Naj se vrnem k naslovu. Samo za svoja bralca sem, ker je pri nas menda taka draginja, šel malo po trgovinah pogledat, po čem je kaj. Trgovine so v glavnem nekako bolj zanikrne kot pri nas. Cene pa nagravžne. Vse je tako noro drago, da se sprašujem, kako lahko ti Avstrijci sploh preživijo. Evo, ker mi od kruha kupujemo izključno sveže francoske četrtkilske štruce, ki se jih pri nas pri vseh trgovcih tudi po podražitvah dobi po okoli 1/3 EUR za kos, sem iskal kaj podobnega. Normalna bela v trgovini sveže spečena četrtkilska francoska štručka pa v avstrijskem Šparu stane - 1,69 EUR!

Da ne bom preveč dramatiziral, naj raje zaključim bolj konstruktivno. Iz prve roke jamčim, da se nam v Avstriji danes splača kupovati edino rusle in srat-papir.

.
Glede slednjega je treba povedati, da sva se z D. že na začetku zmenila, da tu ne bo kompromisov. O Palomi, s katero mahinirajo SDS, NSI, KAD, SOD in Kanal A, ni treba izgubljati besed. Morebitne kriminalce naj pač pozaprejo in pazijo, da bodo delavci lahko še naprej dobivali plačo. Dokler pa se vsi skupaj ne naučijo delati spodobnega srat-papirja, pa v poštev pač prideta edino Zewa in Lovely (troslojni, neodišavljen, rumen, pakiran po 10). Zewin je v avstrijskem Šparu po manj kot pičlih 2,5 EUR, Lovely, zanimivo, je tam celo malo dražji. Srat-papir je tam, skratka, cenejši.
.

Rusli pa so moja šibka točka.

V hladilniku morajo vedno biti slani inčuni v olju, suhe črne olive, vložene kapre in zelen poper, pa kaka poceni ribja jajca, pa pesto, karčofini v olju, dovolj vloženih jurčekov, pa domače salame in vsaj kak smrdljiv kozji sir. Ampak rusli so specialiteta, ki si jo privoščim le občasno. Gre za surove plave ribice z rezano čebulo, prelite s kislo vodo. Ribice morajo izgledati čimbolj surovo, s popolno srebrno kožo.

Rusli so, skratka, tam cenejši, predvsem pa je izbira velika. Imel sem lačne oči in jih kupil 8 kozarcev. Od tega pa pravzaprav klasičnih ruslov, torej sardel, le kozarec. Pa 3 velike glaže heringov a la Bismarck (surovi fileti heringov s čebulo, preliti s kislo vodo, dodan košček rdeče paprike). In 4 majhne kozarčke koščkov surovih heringov v fensi omakicah - v sladki s sherryjem, pa s curryjem, pa v bistrem kisu s hrenom, pa v zenfovi. Rusle na vse načine se dobi že za po pičla 2 EUR, velik kozarec najcenejših navadnih pa se brez truda najde za manj kot 1,8 EUR (pri nas pa težko za manj kot 3).

Dober tek!

Ehjavec

kaj je s temi ljudmi?

kje je zdaj udarna novica:
"OBRAMBNI MINISTER NATA GROZI Z UMOROM!" ?

Če je Marko štrovs upokojencem zatrdil, da se nimajo česa bati, in to v neformalnem pogovoru nerodno podkrepil s tisto primero, za kar se je po tem, ko so iz izrezanega 11 sekundnega posnetka naši "strokovni" novinarji tendenciozno sfabricirali takorekoč "uradno izjavo vlade", opravičil - je tole vendar nekaj drugega.

Tu obrambni minister države na lastni tiskovni konferenci ničkaj neuradno, ampak zelo jasno, gromi:
''Če bi bil jaz minister, bi se mu (Štrovsu) Matilda zagotovo zgodila!"

Se bo opravičil? Se bo posipal s pepelom? Ga boste odstavili? Menda je tak človek zrel za eno dobro 10-dnevno gonjo in blatenje, a? Novinarji, če bi blagovolili Erjavca obravnavati po enako visokih standardih, kot ste jih uveljavili pri medijskem linču Marka Štrovsa, je tu vendar naslednja velika ZGODBA!

aja, tale ni pravi? direktiva je bila drugačna? hm...

.
p.s.:
V parlamentu so pravkar soglasno potrdili zakon o precejšnjem povečanju najnižjih penzij in otroških dodatkov.
Najnižje pokojnine se bodo povečale za skoraj 9%. Po novem v Sloveniji upokojenec, ki živi samo od pokojnine, ne more dobiti manj kot 403 eur/mesec.
Predstavil ga je avtor, Marko Štrovs, vendar pa začuda niti najmanjšega kadra o tem niso objavili ne na RTV Dnevniku, ne na PopTV 24 ur, ne na Svetu na kanalu A. Hecno je, da so Širclja, ki je, na isti seji, pred tem predstavil spremembe pri dohodnini, na veliko posneli.
.

Povezani prispevki:

Boj se Matilde / Misliti širše / Anatomija umora / Standard / N.Si, takole dajte:

Roječa inflacija Saškov

Vidim, da sem blog malce zanemaril. Zaenkrat tale malenkost.

.

Roje

Strojani so dobili lepo novoletno darilo. Menda gre celo za slovenski rekord - prejšnjega je menda držala Marta Kos, ki ji je Aaron Marko ob neki priliki podaril TT-ja.

Ob tem me je zmotil predvsem člančič v Financah (ko sem zdaj brskal po njihovem arhivu, udarne primerjave cen ni več najti), ki je ničvredno nezazidljivo goščavo ob cesti pred Ambrusom ocenil na 80.000 eur. Poglejte, taki nestrokovni zapisi v uglednih medijih nam dražijo stanovanja!

Isti članek je vrednost 2000 m2 zazidljive ravninske parcele s hišo na lepem kraju v predmestju Ljubljane, v bližini Save, z odličnimi prometnimi povezavami, hkrati pa dovolj na samem, predvsem pa bližje centru kot ves Tacen, Pirniče in Gameljne - znižal na pičlih 200.000 eur. Poglejte, taki nestrokovni zapisi v uglednih medijih vam zbijajo vrednost stanovanj, za katera ste najeli dolgoročne kredite. Želite, da se nam ponovi Anglija v 80.tih, Japonska v 90-tih ali ZDA v 2007!?

Čeprav so razni levičarji proti koncu prejšnjega leta vedno glasneje jamrali, da so Roje skoraj taborišče, je ista lokacija v trenutku postala za vse primerna. Meni se je zdela super od samega začetka - ali za veliko romsko družino obstaja večji raj kot hiša znotraj kompleksa centralnih skladišč Rdečega križa? :)) Da bližine največjega ljubljanskega vira pitne vode ne omenjamo :)

Četrt milijona evrov, kolikor znaša realna razlika vrednosti "zamenjanih" zemljišč, je majhna cena za rešitev zadeve, ki je državo doslej stala nekajkrat več. Skrbi me le, da se ne bi podobnega vzorca reševanja finančnih težav naučilo preveč slovenskih družin.

.

Inflacija

Hiperinflacije se dobro spomnim. V najhujših časih sem za svojo Zoisovo štipendijo prvega v mesecu dobil 30 mark, dvajsetega, ko so jo dejansko izplačali (če sploh), pa 14 (=7 eur!). Marke smo "skrivaj" kupovali kar na ljubljanski tržnici.

Ampak tedaj je bilo vsem jasno, da je inflacija razvrednotenje denarja. Ki ga je komaj dohajal (ali pa generiral) Beograd s svojo tiskarno ničvrednega papirja, na katerem je bilo vedno več ničel.

Današnje lahkotno govorjenje o inflaciji me zato malo bega.

- Če inflacijo definiramo kot razvrednotenje denarja, me mnogo bolj kot za nas - skrbi za Američane. Med 2000 in 2003 se je za dolar dobilo več kot evro. Od tedaj dolar strumno pada. Najlepše, premo, raste euro od leta 2006 (1,2 $) do danes (majčkeno manj kot 1,5 $). V zadnjem letu je euro v primerjavi z USD zrasel kar za 15%!

Za euro se skratka danes dobi precej več dobrin, nominiranih v $, kot lani. Objektivna rast cen surovin na svetovnem trgu pa je v evrih manjša kot v $. Kako torej, da v zadnjem letu ne vem za demonstracije, ki bi jih glede na 15% inflacijo organiziral denimo "sindikat delavcev v javnem sektorju ZDA"?

- Inflacijo zato pri nas definirajo kot zmanjšanje kupne moči. Ampak - ali ne smemo dopustiti, da se, glede na objektivne okološčine, razmerja med cenami določenih dobrin skozi čas objektivno spremenijo? Nekajkratna podražitev železa in drugih kovin pred nekaj leti na našo inflacijo ni ne vem kako vplivala (je pa pomagala našim in vsem svetovnim železarnam na zeleno vejo, neki Indijec pa si je posledično lahko sredi Londona omislil najdražje stanovanje vseh časov). Nafto so bušiji s svojo izjemno politiko v zadnjem mandatu uspeli podražiti za 5x. 1.300.000.000 Kitajcev in milijarda Indijcev pa se ima menda tudi pravico do sitega najesti, kajne? Dokler bo povpraševanje po surovinah večje od ponudbe, roba na svobodnem trgu ne more biti poceni. Osebno se tolažim tako: Kitajci morajo svojo gospodarsko rast plačevati mnogo dražje, kot razviti Zahod, ki je zrasel na poceni nafti in hrani.

Spomnim se, kako je beograjska Politika konec 80-tih pisala, da imajo Slovenci po 1000 mark plače. V resnici je bila povprečna neto plača pri nas tedaj 600 mark. Ampak danes je povprečna neto plača v Sloveniji v resnici 800 eur (1600 DEM!) neto, v kar potni stroški in regres niti niso všteti! Preveč hudo nam vendar ni.

- Omenim naj še tretji vidik, ki na specifično slovensko inflacijo gotovo vpliva. Razlog, da se da pri nas hrano podražiti bolj, kot v euro sosedah, čeprav so odkupne cene večje enako, je pač monopol trgovcev. Vsaka stvar stane toliko, za kolikor se jo da prodati. In če ni prave konkurence, torej nikogar, ki bi bil stvar sposoben z zadostnim dobičkom prodati ceneje, smo pač prisiljeni plačevati več, kot bi bilo treba.

Finta trgovskih monopolistov: z večjim obsegom prodaje in učinkovitostjo so dejansko sposobni funkcionirati ceneje kot mali trgovci, ki so jih pri nas hitro izrinili s trga. Druga faza je žetev: ko imaš monopol, lahko diktiraš cene.

Sam zato pravim: "kurc gleda Ljubljanske mlekarne" in iz inata že 2 meseca kupujem izključno mleko Benefit. In, bogami, povsem dobro je, pa še pri srcu me greje občutek, da me ne jebejo u glavo.

.

Kaj torej žene naše sindikaliste in uradnike, ki imajo refleks inflacijske spirale prirojen od časov razpada Yuge, pri njihovem početju? Ajde, pa dajmo, povečajmo neto plače z 800 na 1.200 eur. Ali pa kar na 3.500! Takoj potem pa naj se Šrot zmeni z Mervičem in Tušem, da bodo Alpsko mleko prodajali po 37 eurov.

Slovenčki bodo še vedno demonstrirali v rdečih majicah, ki jih bo dobavil Semolič. Namesto pa, da bi z novo pridobljeno realno kupno močjo na svetovnem trgu kupovali zlato in delnice ter na veliko odpirali podjetja, tudi male trgovine, ali pa vsaj hodili po hrano čez (nevidno) mejo, bodo seveda, ker so tako pač navajeni, kupovali Alpsko mleko v bližnjem Mercatorju, po 37 eurov.

Bo torej majhni Sloveniji vendarle uspelo sesuti evropsko valuto? :))

.

Saško

Dotaknimo se še minorne teme, ki je deležna strašno preveč medijske pozornosti; smo globoko sredi zime, z vseh koncev pa nas obmetavajo s kislo kumarico!

Prvič sem ga videl kakih 8 let nazaj, ko sem zavil v mariborski OBI pogledat, če imajo kaj, česar niso imeli v ljubljanjskih Baumaxu in Bauhausu (OBI na Rudniku v Lj. so odprli kasneje). Če se prav spomnim, sem kupil samo nekaj kosov brezove vezane plošče in eno žago. No, stal je točno pred mano v vrsti pred blagajno - visok, črnolas, a skoraj brez briljantine, in oblečen, pazi, v trenirko(!), kot kak ćapec. Prepoznal sem ga šele po visokem glasu, ko je sitno spregovoril z blagajničarko. Tu je treba omeniti, da fant tedaj še ni bil zelo prepoznaven. V parlament je prišel kot nadomestni poslanec spomladi 2000, po smrti Petra Lešnika. Neposredno pa se je v parlament prvič plasiral jeseni istega leta.

Drugič sem ga videl v živo par let kasneje, nekega večera na Miklošičevi, ko je tvoril markanten par s tedaj že "svetovno voditeljico za prihodnost". Hodila sta tesno objeta, kot zaljubljenca. AB, tesna sodelavka (še starega) Drnovška, je tedaj tako visoko kotirala, da mi javno izpostavljanje z briljantincem še danes ne gre v račun.

.

Zdaj pa k bistvu. Tole je vse le povod, da lahko izlijem strašno bolečino, ki mi jo dotični povzroča vsakič, ko spregovori. Pustimo tokrat vsebinsko in zvočno neprebavljiv način podajanja vnemar - še mnogo bolj mu zamerim teror, ki ga zganja nad jezikom. Grozljivo je, da deklarirani nacionalist - ne zna slovensko.

Prav vsako frazo, vsako sintagmo - uporabi narobe. Dosledno naglašuje napačne zloge, poudarja napačne stavčne člene. Skozi neznanski trud, ki ga vseskozi vlaga v "govoriti pravilno ljubljansko", dobi vsaka njegova retorična eskapada naravnost tragikomično razsežnost.

.

Namesto analiziranja razcepa stranke nekdanjega udbaša in pravnomočno obsojenega roparja muzejev in cerkva, ki je danes strašansko bogat in ima mlado ženo, ali komentiranja vpletenosti dinastije Šrot, ali razgljabljanja o tem, ali bo šla BŽT (ki ima, mimogrede, precej podoben problem s slovenščino) k Pahorju ali ne, zaključimo razdelek v slogu kislih kumaric:

"Državljanke in državljani! Dogajanje iz zadnjega tedna nakazuje na to, da me bo Plemeniti poslej dosledno nazival z Saško" :)

*

Zadnje čase v glavnem čepimo v ateljeju, kjer še vedno nimam interneta. Ko bom spet več v Ljubljani, se oglasim pogosteje.

Primer Yue Minjun

Slikarstvo je pri nas danes popolnoma marginalizirano.
Pa je tako tudi v svetovnem merilu?
Res je, da vpliv našega ministrstva za kulturo kaj dosti čez mejo ne seže. Res je pa tudi, da je visoka umetnost, kjer tudi danes najdemo tudi slikarstvo, v svetovnem merilu povsem tržna dejavnost. O pasteh subvencioniranja je zanimiv članek, na katerega je zadnjič opozoril LIBERTAREC, objavil Time, in ga velja prebrati.
Tu pa se raje posvetimo zgovornemu konkretnemu primeru.

*

1. Minjunov stampedo
.

1. Na dražbi Contemporary Evening Sale, Sotheby's London, 21. junija 2007, je bila med drugim prodana slika Papež, Yueja Minjuna, za 4.370.000 $, kar je bil tedaj rekord za umetnino še živega kitajskega avtorja.
2. Na dražbi Contemporary Chinese Art II, Sotheby's Hong Kong, 7. oktobra 2007, je bila med drugim prodana slika Masaker pri Chiosu, Yueja Minjuna, za 4.100.000 $.
3. Na dražbi Contemporary Evening Sale, Sotheby's London, 12. oktobra 2007, je bila med drugim prodana slika Usmrtitev, Yueja Minjuna, za 5.900.000 USD, kar je bila tedaj rekordno visoka cena za sodobno delo kitajskega avtorja. Tej sliki se bomo podrobneje posvetili kasneje.
4. Pred dobrim tednom pa se je zgodilo nekaj, česar seveda ne smemo prezreti, čeprav mi malo podira koncept:
Na dražbi Asian Contemporary Art, Christie's Hong Kong, 25. novembra 2007, je bil med drugim prodan komplet 14 risb (smodnik na papirju) Drawing for Asia-pacific Economic Cooperation (02), Cai Guo Qianga (50), za 9.500.000 $, kar je aktualni rekord za sodobno umetnino še živega Kitajca. In tudi absolutni rekord za umetnino azijsko -pacifiškega območja, ki ga je od aprila 2007 držala slika Odloži svoj bič (39), Xuja Beihonga (ki pa je nehal biti živ že leta 1953).
.
2. Slikar, še povsem živ
.
Minyuna izpostavljam predvsem zato, ker je v prvi vrsti čisto klasičen slikar, ki proizvaja olja na platnu (dobro, naredi tudi kak kip). Omenjam ga tudi zato, ker je še povsem živ, še več, star je šele solidnih 45 let.
.
Res je, da sta še živa tudi klasična slikarja Lucian Freud (85) in Jasper Johns (77); Willem De Kooning, ki je sloves najdražje prodajanega še živega umetnika držal nekako od 1989 do 1997, pa je tedaj, star skoraj 93 let, umrl. Dokaj živa sta seveda tudi kralj kiča, nekdanji borzni mešetar Jeff Koons (53), in britanski enfant terrible Damien Hirst (pičlih 42!), ki pa ju težko opredelimo za (predvsem) slikarja.
.
2.1. Stampedo še živih neKitajcev
No, drugo polovico letošnjega leta si bomo zapomnili po pravem bumu rekordov, ki jih dosega sodobna umetnost še živečih avtorjev. Naj kratko obnovim, kako so si rekorde podajali zgoraj omenjeni artisti:
1. - Na dražbi Post War and Contemporary Art Evening Sale, Christie's New York, 16. maja 2007, so prodali sliko Figure 4 (59), Jasperja Johnsa, za 17.400.000 $, kar je rekordna cena za sliko še živega avtorja.
2. - Na dražbi Post War and Contemporary Art Evening Sale, Christie's London, 20. junija 2007, so prodali sliko Bruce Bernard (92), Luciana Freuda, za 15.500.000 $, kar je bil tedaj rekord za umetnino še živega evropskega avtorja in je še vedno rekord za sliko še živega evropskega slikarja.
3. - Na dražbi Contemporary Art Evening Sale, Sotheby's London, 21. junija 2007, so prodali kos Lullaby Spring (02), Damiena Hirsta, za 19.100.000 $, kar je bil tedaj absolutni rekord za umetnino še živega avtorja.
4. - V londonski galeriji White Cube so 1. junija 2007 slavnostno odkrili kos For The Love of God, Damiena Hirsta, na prodaj za 100.000.000 $. 30. avgusta 2007, mesec po tem, ko so diamantno lobanjo umaknili z razstave, je galerija objavila, da je kos po izklicni ceni kupila neimenovana "investicijska skupina". Čeprav se je hitro izkazalo, da se za "investment group" skriva Hirst osebno in je javni odkup lastne umetnine očitna špekulacija, artist trdi, da od tedaj velja za absolutnega rekorderja med še živimi umetniki. No, vsekakor je ustvaril umetnino, za katero je bila zahtevana največja izklicna cena. Preberi še tale zanimiv izračun.
5. - Na dražbi Contemporary Art EveningSale, Sotheby's New York, 14. novembra 2007, so prodali kos Hanging Heart (Magenta/Gold) (94-06), Jeffa Koonsa, za 23.561.000 $, kar je, če prejšnjega primera ne upoštevamo za prodanega, rekord za umetnino še živega avtorja.
.
2.2. Prepoznavnost
Vrnimo se k Minjunu in njegovim slikam. Naj bralcema najprej na kratko opišem, kaj počne.
- medij: klasično štafelajno slikarstvo, olje na platnu
- slog: nekakšne figuralne kompozicije, bolj v ilustratorski, kot realistični maniri; prostor navadno ni globok, ampak je bolj ali manj ploskovito poenostavljen; figure so, s kontrastnimi kožnimi gubami in draperijami, izraziteje strukturirane in v prostor zasidrane s pomočjo močnih senc (temu bi moj nekdanji učitelj večernega akta rekel "uporaba poceni fotografskih efektov")
- vsebina: v glavnem citiranje in parafraziranje svetovno znanih slikarskih remek del, kakršne najdemo v vseh umetnostnozgodovinskih zbornikih, pri čemer vse osebe nadomesti s stiliziranim, miže široko kislo režečim se, avtoportretom; antologijsko pomemben pa je zato, ker skozi parafraziranje predlog zelo inteligentno komentira paradokse poTienanmenske kitajske tranzicije.
- barve: v glavnem dokaj božjastne
- umestitev: ker po bumu zadnjih dveh let predalček "Chinese Contemporary Art" ne zadošča, se je pojavila potreba po strukturiranju znotraj oznake; Minjuna v glavnem označujejo za "ciničnega realista" (termin je skoval vodilni kitajski likovni kritik LI Xianting kot oznako za avtorje, ki so kritični do post-tienanmenske družbe)
.
3. Razrez
.
Pred leti, še med študijem na ALU, sem si, razočaran nad velikim razkorakom
- med aktualno, v svetovnem merilu relevantno svetovno slikarsko produkcijo
- pa zanesenjaško margino, v našem sistemu državnih galerij, ki promovirajo visoko umetnost, povzdignjeno v mainstream
- in med realnostjo "študijskega procesa", ki se je vrtel v krogu med gojenjem risarskih veščin na večernem aktu in Matissom in Bonnardom, ki sta kot edini zapovedani referenci kraljevala nad obveznim ateljejskim delom,
slikarsko početje v kontekstu današnjega časa skušal osmisliti sam.
K tem hudomušnim starim zapiskom se vedno rad vračam.
V bistvu gre za to, da slike ne smemo enačiti s podobo. Artefakt "sliko" velja razbiti na njeno predmetnost, na podobo, ki jo nosi in na "avro originala"; "umetniškost" umetnine pa bolj ali manj predstavlja "metafizični balast", ki se okoli nje kopiči.
Ker menim da stvari, do katerih sem se takrat prikopal, še vedno držijo, jih preizkusimo na konkretnem primeru:
.
.

Execution (Usmrtitev)

avtor: Yue Minjun

olje na platnu, 150 x 300 cm

leto izdelave: 1995 (avtor je štel 32 let)

dosežena cena: 5.900.000 $ (10/07)

.
3.1. Predmetnost slike
Platno, najbrž laneno, napeto na podokvir iz mehkega lesa, vse skupaj 3m dolgo, 1,5m visoko in nekaj cm debelo. Poslikano, vidne poteze čopiča, neenakomerna debelina barvnega nanosa. Predmet daje vtis, da se je nekdo namenoma trudil, da bi ga ustvaril.
Stroški materiala (podokvir, platno, barve, medij, amortizacija čopičev) v izdelku znašajo največ 200 eur. Dodatni stroški (stroški ateljeja, porabljen čas za koncipiranje, pripravo in izvedbo, po urni postavki, morebitni prevozi ipd) - na Kitajskem leta 95 najbrž med 100 in 200 eur. Vrednost predmetnosti konkretne slike znaša torej verjetno med 450 in 600 $, zelo težko pa kaj več od 1000 $.
Za ta denar se da denimo danes enako veliko perfektno kopijo te slike naročiti pri kopistih v Shenzhenu, kjer trenutno nastaja polovica svetovne slikarske produkcije.
.
3.2. Podoba
- kompozicija: figuralna kompozicija, dokaj simetrična, levo skupina enakih krohotajočih se talcev, desno, v prvem planu, skupina enakih krohotajočih se strelcev brez pušk. Ozadje ploskovito, iluzija globine nakazana s sencami, močni kontrasti. Risba realistično nazorna, a stilizirana, karikirana.
- barvna kompozicija: ozadje členjeno v 6 horizontalnih pasov, prevladuje zamolklo rdeč osrednji del. Zgoraj ozek pas modrine, figure se stapljajo s sivo podlago. Leva skupina v toplih, desna v hladnih odtenkih. Barve realne, a rahlo božjastno potencirane.
- ikonografija: tega je ogromno. Nekaj najdeta spodaj, pri "zgodbi podobe", nekaj v priloženih člankih; sicer pa je slika dovolj nazorno zasnovana, da se do glavnih asociacij lahko prikopljeta sama, tako da podrobneje ne bom razlagal.
.
Vrednosti podobe se ne da enoznačno oceniti. Kar objektivnega konkretna podoba nudi, se da praktično zastonj kadarkoli ponoviti. Podoba je tudi najočitnejši identifikator - prek podob, ki jih nosijo, najhitreje med seboj ločimo različne slike. Največja napaka, ki se jo da storiti, pa bi bilo enačiti artefakt sliko z njeno podobo, oziroma natančneje, iz podobe izpeljevati metafizični balast.
Točno to pa prav danes pri nas počne vsaj polovica "strokovne javnosti".
.
3.3. Avra originala
Avra je sposobnost artefakta, da nase veže metafizični balast. Ali drugače:
Avra je razlika med originalom in idealno kopijo.
Na kratko pa sem to itak razložil že tukaj.
.
3.4. Metafizični balast
Vse zunanje pomene, ki jih artefakt slika, zunaj njene predmetnosti in podobe nosi, pejorativno imenujem metafizični balast.
- Sem lahko štejemo čisto konkretne stroške, kot so stroški vseh preteklih transakcij, provizij. dajatev, lobiranj ipd - špekulanti namreč kanijo z umetninami služiti, ne pa izgubljati denarja. Ravno zaradi precej visokih tovrstnih stroškov je likvidnost umetnin generalno izredno nizka - veliko ljudi pa ima zato interes, da trg poganja v nepredstavljive višave. Veliki zaslužki pomembnih art-dealerjev so možni le ob eksponentni rasti cen umetnin med posameznimi transakcijami.
- V metafizični balast lahko štejemo tudi vso mitologijo, ki se spleta okoli konkretnih originalov. Sem paše zgodovina predmeta-slike, ki je lahko dokumentirana na več nivojih in se lahko prepleta z zgodovinami konkretnih pomembnih ljudi; pa tudi zgodbe, ki jih vsakovrstni strokovnjaki spletajo o podobi, ki jo nosi. Posebno težo imajo zgodbe, ki artefakt vpnejo v globalno prepoznaven, recimo temu, geopolitični kontekst. Zelo pomembne pa so tudi zgodbe, ki umetnino čvrsto umestijo v bolj hermetičen, umetnostnozgodovinski kontekst.
- Nenazadnje pa pa ne smemo zanemariti čisto metafizičnih kapric, v neprenesenem pomenu. Med zelo bogatimi ljudmi se vedno najde tudi kak, ki ne glede na vse trmasto vztraja, da mu je nekaj všeč ali da mu kaj posebnega pomeni. Na srečo je precej takih med strastnimi, pomembnimi zbiralci.
.
3.4.1. Tu notri mora biti 5.899.000 $!
Ker smo vrednost metafizičnega balasta Minjunove slike Usmrtitev že izračunali
(5.900.000 $ - 1000 $ = 5.899.000 $), nas čaka le še naloga, kako strahotni znesek utemeljiti.
zgodba podobe:

- vpetost v zahodno zgodovino umetnosti:
parafraza Goye: "Tretji maj 1808: usmrtitev branilcev Madrida"
parafraza Maneta: "Usmrtitev mehiškega cesarja Maximiliana"
- vpetost v geopolitično situacijo (Tienanmen, človekove pravice, kitajska gospodarska rast...)
- vpetost v prepoznaven avtorski izraz (stilizirani avtoportreti...)
- integracija v zgodbo sodobne umetnosti (Billed by Sotheby's as "among the most historically important paintings of the Chinese avant-garde ever to appear at auction")
zgodba avtorja (fajn članek):
- odločitev, da vse ljudi zamenja z avtoportreti, je genialna
- sliko je naslikal skrivaj, subverzivno
- do pred par leti se je brez denarja udinjal po pekinških art getih, sedaj je milijonar
zgodba artefakta (fajn članek):
- zgodba dealerja (sliko odkupil za 5000, takoj prodal za 32.200 $, leta 2004 ka umorijo na Filipinih),
- zgodba prvega kupca (kot mlad investment-banker za sliko dal 2/3 letne plače, kasneje prodal polovični delež in zanj kupil zaročni prstan, bejba mu je vseeno ušla, pri 36-ih sliko proda za 5.9M$),
- zgodba o skrivanju (podobno kot pri Picassovih Avignonskih gospodičnah!):
slika je dobro desetletje ždela v nekem londonskem skladišču

*

4. "Slikarstvo je v krizi"
.
Zadnjič sem sedel na okrogli mizi o slikarstvu danes, v ljubljanski Mestni galeriji.
Nekako pol ure po začetku je nekdo od govorcev tragično izjavil, da je Emerik Bernard (moj nekdanji profesor) kako leto nazaj rekel:

"Slikarstvo je v krizi."

Zavladala je mučna tišina. Zgrbljeni ostareli slikarji, med njimi razni profesorji, in le kaki 2 mlajši bejbi - vsi so prebledeli, se strahotno zasekirali in pogledali v tla. Potem se je oglasil Kovič in povedal, da Bernard ne more delati pod pritiskom in da ga je dotolkla razstava, ki jo je moral pripraviti za galerijo Cankarjevega doma, ko je pred par leti dobil veliko Prešernovo nagrado, in da je bila tista razstava zanič. Potem je govoril še pol ure o vsem, kar mu je padlo na pamet, dokler se ni oglasil gospod Vogelnik od Irwinov, o nečem tretjem. Ta je zelo dobro povedal, karkoli že pač.

Z njim se vedno strinjam...

Naj se vrnem k temi.

.

Upam, da sem vsaj malo pokazal, da slikarstvo v krizi ni.

Slikarstvo, v globalnem smislu, doživlja pravi razcvet.

V krizi je kvečjemu naša dolina šentflorjanska, ki z vsem umetnostnim sistemom, vsemi profesorji, modreci, kritiki, kustosi in kuratorji, ter z vsemi silnimi mednarodnimi zvezami, ni uspela na svetovnem trgu spromovirati enega samega slikarja! Peljhan, Marjetica in Tobias niso ravno slikarji; Mušič, Francoz, se je sam, Bernarda zunaj ne poznajo, niti Jakopič pa ne seže kaj dosti čez 70.000 eur.

Lahko noč.

"Odziv"

Ko sem se po dolgem času spravil spraviti skupaj razstavo, ki je po mojem mnenju čisto lepo uspela, sem pričakoval vsaj malo feedbacka. Na otvoritev pa so prišli le z Direkta in Jane. Par dni kasneje pa so poslale pisca s fotografom še Slovenske novice.
Hecno je, da so zanimanje pokazali le mediji, ki jih sicer res ne spremljam. Ne verjamem niti, da bi bili ravno bralci navedenih časopisov publika, ki bi jo zanimalo moje slikarstvo. Je pa lepo, da Direkt iz materiala ni naredil afere, ampak čisto korektno notico. Če je Jana kaj objavila, v resnici ne vem, vem pa, da na fotografijah gotovo ne izgledam nič lepše, kot na tisti v Slovenskih novicah, kjer je članek na sredini, diagonalno od nage babe, sicer izpadel bolje kot sem se bal, le tisk je barvno porazen.
.
No, danes po Odmevih pa sem le dočakal tudi prispevek na nacionalni televiziji. Na srečo niso potrebovali moje izjave, je pa Boštjan Jurečič predstavitev lepo izpeljal. Posebej se mi dopade, da je opozoril, da se mu slike zdijo težko prebavljive, malo manj pa tisto, da pripadam "najmlajši generaciji slikarjev"(?). Opazil pa sem, da se je kamera Zlatemu teletu, najbrž namerno, skrbno izognila.
Vseeno mi je bilo všeč.

Vroči stol #2

Vodušku je končno uspelo narediti zanimivo oddajo!

.

Prijetni Frankl s skandinavskimi lastniki, umirjeni Gerič, kolerični Markeš, ki si ne pusti srati po glavi, nesrečni Šurla z Maga, arogantni gimnazijski maturant Repovž, ki je zadnjič kupil za 200 000 evrov Mladine, omadeževani "Janšič", ki je skušal povzdigniti svoje kratko urednikovanje Delu, v "duhu" sta bila vseskozi prisotna gromoglasni odvetnik Zdolšek in bog-i-batina ASK, oddajo pa je "vodil", skozi RTV edini predstavnik vlade, Vodušek.

.

Markeš se mi po svoje dopade - izraža se zelo jasno, glasno, argumentirano in izredno artikulirano. Na splošno pa preziram koleričen značaj - vulgarna gestikulacija, vpitje in sploh vzpostavljanje gostilniškega auf-bix! vzdušja - no, oddajo je to vsekakor naredilo zanimivo.

.

Če zanemarimo to, da je Markeš Voduška spravil v stisko, je glavni presežek sinočnje oddaje vzpostavitev nekakšne, nalašč bom uporabil omadeževano besedo, sproščenosti.

Lokalnim zvezdnikom novinarstva in urednikovanja namreč vsekakor mnogo bolj pritiče, da se med sabo javno konfliktno soočijo in se v javni zavesti vzpostavijo kot osebnosti z različnimi zgodovinami, načeli in značajskimi potezami, kot pa da se, skupaj z "novinarji" Cicibana, kot ovce vpisujejo v brezoblično druščino petstoenainsedemdesetih.

Če je po burnem novembru kaj postalo jasno, je to dejstvo, da so podpisniki zgrešili naslovnika. Berlusconizacija slovenskih medijev se je zaključila že davno pred podpisovanjem - in Berlusconi ni vlada. Repovž, pošlji Zgago nad Šrota in Petana, če se ti še da zdaj, ko je Mladina lastniško konsolidirana. Glavni uredniki, ki žal nimate možnosti sodelovati pri podobnih menedžerskih odkupih, pa se boste morali pač soočiti s tem, da se po letošnjem burnem novembru nikoli več ne bo dalo prikriti, da (bo)ste vedno izvajalci politike lastnikov.

.

Ampak izgleda, da stvari v resnici še vedno razume le Frankl.

Lahko noč.

*

Vroči stol, prvič - objavljeno, ko je Vodušek še kao nameraval konkurirati Stankoviću.

Duhovičenje - objavljeno, ko je Delu še direktoroval Slivnik in že urednikoval Markeš

Kresanje - objavljeno po pivovarskem popolnem prevzemu Dela, tik preden je ASK uradno prestopila

Sobota, Delo, Bog, Pečenka - objavljeno, ko je Delu urednikoval "Janšič"

Zlato tele

Pred par meseci smo praznovali 100. obletnico kronanja določene slike.

V času prvih korakov modernistične revolucije v slikarstvu se je pri nas

s pritrditvijo objekta (dveh masivnih zlatih kron) na klasično nabožno oljno sliko

zgodil najčistejši postmodernizem!

Ker pa so ta pomembni dogodek počastili le versko-politično,

ne pa tudi hermetično-slikarsko,

sem to naredil sam.
.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Zlato tele lahko po mili volji fetišizirate vsaj 14 dni v ljubljanski galeriji Hest.

Priprošnje in brisanje vsakovrstnih grehov označite s svečko, ki stane le toliko,

kolikor zmorete dati (bi pa prosil, da v režo ne mečete kovancev,

ampak raje bankovce, ker težko nosim).

Otvoritev danes ob 7h zvečer.

Fiziognomika

Slikarstvo je pri nas danes popolnoma marginalizirano.

Če poenostavljeno vzamemo, da je poslanstvo umetnosti, da človeka malo zdrma, mu da misliti, mu ponudi priložnost za nekakšno prvobitno čudenje, ga sooči s tabuji, na katere nehote nezavedno pristaja, in ga kdaj celo ujezi - si z vztrajanjem pri čopiču danes pri nas apriori potisnjen v območje zunaj zgornje definicije.

.

Slikarstvo pri nas danes pomeni izdelovanje stenskih okraskov, dopuščen potencialni "umetniški domet" pa je v grobem omejen v nekaj glavnih smereh:

- nekakšen naivni nasledek abstraktnega ekspresionizma; to smer v glavnem izberejo risarsko netalentirane pridne punčke, izdelke pa naše vrle kustosinje in kuratorke navadno označijo za "psihične krajine" (iskreno, brez vsakršnega cinizma!)

- nekakšen nasledek informela - enostavno komponirana velika platna, zadnje čase vedno več tudi z nakazanimi figuralnimi ali drugače podobarskimi vključki; vprašljiv umetniški domet te v desetletjih stokrat prežvečene veje avtorji spretno zabrisujejo s poudarjanjem nekakšnega intimnega "gona po sliki"; to smer večinoma furajo razni profesorji, ki še iz prejšnjega stoletja jadrajo na valu zagotovljene javne pozornosti, in nekaj mlajših, predvsem tistih slikarjev, ki (čeprav iz zelo premožnih družin) furajo izrazito bohemski imidž; take slike se da dovolj hitro naslikati in, kar je še pomembneje, pri nas (pre)drago prodati.

- nekakšno naivno ilustratorsko-grafitarsko-striparsko-plakatno komentatorstvo intimnih ali javnih dogodkov; naslikano praviloma izrazito hitro, površno in zanič, barvne kombinacije pa v glavnem pokrivajo razpon od kičastega do naravnost božjastnega; to se da zasebnim kupcem bolj slabo prodati, se pa menda da dobiti subvencije iz denarja davkoplačevalcev.

- šopkarstvo in kozolčarstvo - naslikati čim lepši šopek ali kozolec (iskreno, brez vsakršnega cinizma!), lahko pa tudi pokrajino ali obalo z (vedno, oj, tako všečnimi) stiliziranimi razpadajočimi lesenimi čolni (dobro je, če je kak čoln povsem na suhem, lahko so pa tudi v vodi) - tej smeri se nesramno predaja precej naših akademskih slikarjev, mnogi tako uspešno, da zmorejo z nakopičenim bogastvom financirati dekadentni razvrat celotnih rodbin.

*

Sam se proti naštetemu že 10 let borim enako. Podrobneje tu ne bom ponavljal, v grobem gre pa za fetišiziranje metjeja in sabotiranje sižeja. Finančno se ne izplača, imam pa mirno vest.

.

Zadnje dni sem dosti v ateljeju in končal sem še par slik. Tale mi je posebej ljuba, tako da se lahko na tem mestu posvetimo podobi, ki jo nosi.

Z oljem sem na platni zelo skrbno, povsem korektno, naslikal uradna portreta dveh oseb. Ozadji pa sem diskretno opremil z "znanstvenima študijama" njunih osebnosti.

Jasno je, da fiziognomiki, frenologiji, rasizmu, evgeniki in antropološki kriminologiji ne verjamem niti za trohico bolj, kot denimo raznim zdravilskim, homeopatskim, bioenergetskim, informiranovodnim, kristalološkim ali fengšujskim šarlatanom. S tem, ko sem pseudoznanstvene trditve apliciral v skladu z mednarodnim javnim mnenjem, in v glavnem (ne pa vedno!) celo v skladu s preverljivimi dejstvi, pri gledalcu upam doseči subtilen preobrat - ko se zave, da pritrjuje sloganom sovražnega govora, se naj zave, da pritrjuje logiki sovražnega govora. Tako sliko narod, ki je dal 20% Plemenitemu, naravnost potrebuje.

.

.

<Fiziognomika>

levo "Evil", desno "Good"

(akril, olje, zlati lističi, na platnu,

2x 90x90 cm, uokvirjeno 190x97 cm,

10/06 - 11/07)

.

Še venček asociacij, do katerih pa ste se najbrž prikopala tudi sama:

- dokazovanje "lepote" iz dobrote - dokazovanje "grdosti" iz zlobe

- površinskost - površnost

- civilizacija kulta lepote, plastičnih operacij, permanentnih "osebnih volilnih kampanj"

- za slabost velja, če te drugi pogruntajo za takšnega, kot se sam intimno dojemaš

- vrednota je, če se skriješ za tako očarljivo fasado, da te na podlagi tega drugi prepričajo, da si mnogo boljši, kot se v resnici intimno dojemaš ...,

Pa še kaj bolj hermetično slikarskega:

- metaforika "površinskosti" skozi klasični naturalistični iluzionizem

- se bo po največjem dosežku modernizma, "avtonomiji, osvoboditvi barvnih ploskev in slikovne površine, ki se je ločila tisočletnega mimetičnega jarma in lahko končno predstavlja le samo sebe", osvobodila tudi površinskost sodobne družbe? ...

.

Meni se tole skratka zdi ena lepa, všečna, vsakomur razumljiva, duhovita slika.

Ki pa se je pri nas seveda ne da prodati.

DIY #10

Previjalna miza

Tale deska na predalniku v kopalnici, dolgo predvidena za posvečeni namen, se nama je zazdela nekam trda in premajhna za varno previjanje. Nanjo bi se sicer dalo postaviti posebno "previjalno blazino", ampak ko sva se malo razgledovala po trgovinah, naju je takoj minilo. Sami bedni, zanikrni, osladni, v najcenejšo plastično folijo zalepljeni kosi penaste gume.

Najinega sineka bi jaz najraje obdajal izključno z elegantnim inoxom, kromom, črnim in bordo rdečim usnjem, granitom in tu pa tam s kančkom toplega lesa.

Kolikor se le da, pa bi ga rad obvaroval pred medenino, potiskanim blagom, okenskimi križi, rumenimi fasadami z belimi vogalčki, plišastimi in plastičnimi figuricami ter osladno muziko. Kar se tiče zadnjega, smo lepo delali že med nosečnostjo, ko smo sistematično poslušali najino staro zalogo Fugazijev, Sonic Youthov, Smashing Pumpkinsov, Rage Against the Machinov, Džejns Edikšnov, Vana Morrisona, Jella Biafre (DK), Smithsov, No Means Nojev, Jeffreya Leeja Pierceja (GC), ... in seveda Butthole Surferjev.

.

Skratka, spet je bilo najbolj enostavno, da sem naredil sam.

Vzel sem 12mm OSB ploščo (široke so 67 cm, kar je ravno prav) in jo odrezal po meri. Čeznjo sem vrgel kos 5 cm debele penaste gume in jo ovil s trpežnim črnim skajem (uporabiti usnje bi bilo že preseravanje, poleg tega se z njim precej težje dela). Skaj sem skrbno napel in spel s spenjačem, s katerim kdaj pa kdaj napnem kakšno platno. Na zid sem prišraufal alu profilček, skozenj pa z dvema šraufkoma pritrdil svoje remek delo. Kupil sem še 90 cm dolgo kovinsko nogo, izvlekel plastičen čep, jo odrezal za 2 cm, čep zabil nazaj in jo pritrdil na mesto, kjer statično najbolj pomaga.

In mali je, ravno preden je prišel na svet, dobil udobno, toplo previjalno mizo, veliko 67 x 135 cm, ki mora zadostovati vsaj do 9. meseca, ko bo, kolikor ga poznam, že sigurno znal na kahlico.

.