Slikarstvo je pri nas danes popolnoma marginalizirano.
Če poenostavljeno vzamemo, da je poslanstvo umetnosti, da človeka malo zdrma, mu da misliti, mu ponudi priložnost za nekakšno prvobitno čudenje, ga sooči s tabuji, na katere nehote nezavedno pristaja, in ga kdaj celo ujezi - si z vztrajanjem pri čopiču danes pri nas apriori potisnjen v območje zunaj zgornje definicije.
.
Slikarstvo pri nas danes pomeni izdelovanje stenskih okraskov, dopuščen potencialni "umetniški domet" pa je v grobem omejen v nekaj glavnih smereh:
- nekakšen naivni nasledek abstraktnega ekspresionizma; to smer v glavnem izberejo risarsko netalentirane pridne punčke, izdelke pa naše vrle kustosinje in kuratorke navadno označijo za "psihične krajine" (iskreno, brez vsakršnega cinizma!)
- nekakšen nasledek informela - enostavno komponirana velika platna, zadnje čase vedno več tudi z nakazanimi figuralnimi ali drugače podobarskimi vključki; vprašljiv umetniški domet te v desetletjih stokrat prežvečene veje avtorji spretno zabrisujejo s poudarjanjem nekakšnega intimnega "gona po sliki"; to smer večinoma furajo razni profesorji, ki še iz prejšnjega stoletja jadrajo na valu zagotovljene javne pozornosti, in nekaj mlajših, predvsem tistih slikarjev, ki (čeprav iz zelo premožnih družin) furajo izrazito bohemski imidž; take slike se da dovolj hitro naslikati in, kar je še pomembneje, pri nas (pre)drago prodati.
- nekakšno naivno ilustratorsko-grafitarsko-striparsko-plakatno komentatorstvo intimnih ali javnih dogodkov; naslikano praviloma izrazito hitro, površno in zanič, barvne kombinacije pa v glavnem pokrivajo razpon od kičastega do naravnost božjastnega; to se da zasebnim kupcem bolj slabo prodati, se pa menda da dobiti subvencije iz denarja davkoplačevalcev.
- šopkarstvo in kozolčarstvo - naslikati čim lepši šopek ali kozolec (iskreno, brez vsakršnega cinizma!), lahko pa tudi pokrajino ali obalo z (vedno, oj, tako všečnimi) stiliziranimi razpadajočimi lesenimi čolni (dobro je, če je kak čoln povsem na suhem, lahko so pa tudi v vodi) - tej smeri se nesramno predaja precej naših akademskih slikarjev, mnogi tako uspešno, da zmorejo z nakopičenim bogastvom financirati dekadentni razvrat celotnih rodbin.
*
Sam se proti naštetemu že 10 let borim enako. Podrobneje tu ne bom ponavljal, v grobem gre pa za fetišiziranje metjeja in sabotiranje sižeja. Finančno se ne izplača, imam pa mirno vest.
.
Zadnje dni sem dosti v ateljeju in končal sem še par slik. Tale mi je posebej ljuba, tako da se lahko na tem mestu posvetimo podobi, ki jo nosi.
Z oljem sem na platni zelo skrbno, povsem korektno, naslikal uradna portreta dveh oseb. Ozadji pa sem diskretno opremil z "znanstvenima študijama" njunih osebnosti.
Jasno je, da fiziognomiki, frenologiji, rasizmu, evgeniki in antropološki kriminologiji ne verjamem niti za trohico bolj, kot denimo raznim zdravilskim, homeopatskim, bioenergetskim, informiranovodnim, kristalološkim ali fengšujskim šarlatanom. S tem, ko sem pseudoznanstvene trditve apliciral v skladu z mednarodnim javnim mnenjem, in v glavnem (ne pa vedno!) celo v skladu s preverljivimi dejstvi, pri gledalcu upam doseči subtilen preobrat - ko se zave, da pritrjuje sloganom sovražnega govora, se naj zave, da pritrjuje logiki sovražnega govora. Tako sliko narod, ki je dal 20% Plemenitemu, naravnost potrebuje.
<Fiziognomika>
levo "Evil", desno "Good"
(akril, olje, zlati lističi, na platnu,
2x 90x90 cm, uokvirjeno 190x97 cm,
10/06 - 11/07)
.
Še venček asociacij, do katerih pa ste se najbrž prikopala tudi sama:
- dokazovanje "lepote" iz dobrote - dokazovanje "grdosti" iz zlobe
- površinskost - površnost
- civilizacija kulta lepote, plastičnih operacij, permanentnih "osebnih volilnih kampanj"
- za slabost velja, če te drugi pogruntajo za takšnega, kot se sam intimno dojemaš
- vrednota je, če se skriješ za tako očarljivo fasado, da te na podlagi tega drugi prepričajo, da si mnogo boljši, kot se v resnici intimno dojemaš ...,
Pa še kaj bolj hermetično slikarskega:
- metaforika "površinskosti" skozi klasični naturalistični iluzionizem
- se bo po največjem dosežku modernizma, "avtonomiji, osvoboditvi barvnih ploskev in slikovne površine, ki se je ločila tisočletnega mimetičnega jarma in lahko končno predstavlja le samo sebe", osvobodila tudi površinskost sodobne družbe? ...
.
Meni se tole skratka zdi ena lepa, všečna, vsakomur razumljiva, duhovita slika.
Ki pa se je pri nas seveda ne da prodati.
Poslanstvo umetnosti? Kaj pa, če umetnost sploh nima poslanstva? In je to pač početje ljudi, ki je samo sebi namen? Približno toliko kot podenje za žogo ali pa gledanje podenja za žogo s tribun?
OdgovoriIzbrišiMare
dobro si definiral, kam je pri nas danes potisnjeno slikarstvo; mnogi avtorji celo s ponosom zatrjujejo, da gre pri malanju predvsem za nekakšno "avtoterapijo" in "samozdravljenje", drugi da zadovoljujejo nekakšen "gon po sliki".
OdgovoriIzbrišiv takšnem kontekstu je edini objektiven kriterij vrednotenja naslikanega uspešnost funkcioniranja kot dobra stenska dekoracija; zunanje, kustosovsko, subjektivno vrednotenje pa se sklicuje na "število razstav", "udeležbo na kolonijah", "avtorski izraz" in "trajanje kariere".
po drugi strani vsa "stroka" meri "akcije", "projekte", "performanse" in nekakšno "multimedijsko" delovanje (tudi, ali predvsem, izšolanih slikarjev) s povsem drugimi vatli -
naenkrat gre apriori za "aktualno", "tehtno", "konceptualno", "družbenokritično", seveda "visoko", umetnost, ki jo velja vrednoti s kriterijem "subverzivnosti".
trdim le to, da je lahko tudi slika dokaz konceptualnega početja, katerega rezultat je prav tako lahko subverziven.
če ne bi verjel, da slikarski medij to dopušča tudi danes, bi že davno odvrgel čopič.