Boj se Matilde!

Tole pišem z zamudo - v ateljeju sem, kot vsakič povem, brez interneta. Je pa povsod dovolj radiev in televizij, da so mi "vrhunsko strokovni", "res objektivni" in seveda "povsem neodvisni" slovenski novinarji dobro prali možgane od torka do zdaj.

Pred tem pisanjem imam pomislek. Ne, ne bojim se primitivcev, ki bodo nemudoma začeli (kao nadvse strokovno) zlivati gnojnico še po meni. Gre za to, da mora svoje bitke vsak pač bojevati sam.

Res pa je tudi, da bi o, kot grmi z vseh koncev, ta trenutek največjem problemu na le v Sloveniji, pač pa tudi globalno - "zadevi Matilda", pisal tudi, če državni sekretar na Ministrstvu za delo ne bi bil moj oče.

*

Boj se Matilde!

.
Začelo se je v torek, z udarno novico v oddaji Svet na kanalu A, ki spada v isti koncern kot PopTV, kjer se je nadaljevalo.

Neskončno ponavljanje tega posnetka.

Izredno stanje! Novinarji razkrinkali novo afero! Grozljivo! "Strašno izjavo" so od samega začetka pospremili s tako resnobno morbidno afektiranim poročanjem, da bi jim človek najraje jel pritrjevati, preden bi jo sploh slišal.

.

Ampak če pogledam samo posnetek, brez vsiljene dramatične novinarske "razlage", ne opazim nič tako groznega. Čeprav je očitno, da je 11-sekundni posnetek izrezan (zakaj ti FDV-jevci niti enkrat niso predvajali svojega vprašanja in vsaj toliko odgovora, da bi vse imelo rep in glavo!?), je očitno tudi, da gre za del neformalnega pogovora, kar je jasno po sproščeni gestikulaciji in izbiri besed, in da avtor s svojo izjavo ni mislil nič slabega. Tudi iz škodoželjno izrezanega posnetka se da implicirati, da državni sekretar pomirja upokojence z najnižjimi pokojninami, da se jim za dohodek, v primerjavi s slabo plačanimi delavci, ni treba prav nič bati. Jaz očeta poznam, ampak izjavo so kot dobronamerno razumeli tudi vsi znanci, s katerimi sem se pogovarjal.

Vsem pa je jasno tudi, da se pri nas pravica do pokojnine, ko si enkrat v sistemu, praviloma izteče s smrtjo (razen pri "vdovskih" pokojninah, kjer smo svetovni unikum - vdove raznih komunističnih prvoborcev in direktorjev z visokimi dohodki so upravičene do njihovih penzij, ker so menda navajene na življenje z malo več denarja). Ampak smrt je tabu. Tudi v državi, kjer se 80% ljudi uradno smrti itak ne boji, ker se veselijo večnega življenja. In tudi, če se jo ljubkovalno imenuje Matilda.

Ampak vsak, ki ni popoln bebec, menda zastopi, da ministrstvo bdi nad tuzemskim servisiranjem starejše poulacije. Če državni sekretar zagotavlja, da se upokojenci nimajo česa bati, je menda jasno, da govori o tistem delu morebitnih upokojenskih skrbi, ki so vezani na državni pokojninski sistem.

.

Opozicija: Ko pridemo na oblast, upokojencem obljubljamo večno življenje!

.

V sredo so se čudežno poenotili poslanci Lipe in Plemeniti, v četrtek so se jim pridružili še tisti okrog Golobiča:

Štrovs naj odstopi! Kaj se to pravi, da se upokojencem ni treba bati, da bi izgubili službe, bati pa da se jim je Matilde!?

In so nemudoma obljubili, da se bo, takoj ko pridejo na oblast, upokojencem treba, kot je edino prav, bati, da bi izgubili službo, ne bo pa se jim nikoli več treba bati Matilde.

.

Objektivnost, neodvisnost, načelnost, strokovnost, profesionalnost...

.

Prejšnji teden je med drugim zaznamovalo ogorčenje slovenskih novinarjev. Nek vladni urad je 60 tujim novinarjem na Brdu pod hotelskimi vrati prijazno potisnil lepo natisnjen zbornik iztrganih citatov naših prvoborcev, iz katerih naj bi bilo lepo razvidno, da v resnici verjamejo nekaj drugega od tega, kar so jeseni tako zavzeto podpisovali.

Takoj se je oglasilo Repovževo društvo in zlobiralo ogorčen odziv Aidana Whita. V nedeljo pa se je o iztrganih citatih in "dekontekstualizaciji" razpisala tudi Liberalna Akademija.

.

Ob tem mi pade na misel tole vodilo:

Načela so kaj vredna le, če si jim zvest tudi, ko ti ne koristijo.

.

Očeta sem vprašal, od kod se je vzel tisti posnetek. Novinarka in snemalec sta prišla k njemu v pisarno, da bi komentiral nekaj za Preverjeno. Tam sta bila kake pol ure in si posnela precej materiala, vključno z neformalnim pogovorom in odgovori na konkretna vprašanja, menda pa se je moral tudi presedati sem in tja ter celo hoditi gor in dol po pisarni.

Tistih 11 sekund so izrezali iz odgovora na čudno vprašanje, komu se je bolj bati - delavki v tovarni z minimalno plačo, ali upokojenki z minimalno pokojnino.

Vprašal sem ga, ali so ga opozorili na "izjavo", ki jo bodo izrezali, ali so ga prosili za avtorizacijo, ali so ga sploh prosili, naj poda "uradno stališče vlade", kot je stvar v četrtek dramatično označila tista lutkica v oddaji Svet na kanalu A, "uradno stališče ministrstva za delo", ali vsaj njegovo? Ali so ga prosili, naj sporno "izjavo", če se jim je zdelo, da se je nerodno izrazil, pojasni? ...

.

No, dovolj slepomišenja. Jasno je, da je cvet slovenskega novinarstva ustvaril tendenciozen konstrukt.

Vprašanja skupaj s celovitim odgovorom niso predvajali niti enkrat. Veselo novico za upokojence o povišici, in za starše, o visokem povišanju otroških doklad, so naravnost stalinistično izmaličili v nekaj nadvse tragičnega.

In nad človekom, ki se vso svojo bogato strokovno kariero iskreno trudi za dobrobit upokojencev, za največje možne pokojnine ob hkratni vzdržnosti in zanesljivosti pokojninskega sistema - uprizorili medijsko gonjo, ki ga naj prikaže kot arogantnega, ciničnega, nesposobnega aparatčika, ki si ne zasluži svoje plače in ki upokojence sovraži ter ne zamudi nobene prilike, da bi jim škodil.

Resnica je diametralno nasprotna.

Ampak v državi sredi pravcatega izrednega stanja, kjer predsednika vlade dosledno prikazujejo najmanj kot kakega komunističnega diktatorja; kjer je bila povprečna novembrska 850, decembrska neto izplačana plača pa zaradi božičnih dodatkov celo 950 eur neto (ozrite se zdaj po Hrvatih), hkrati pa se nam obeta pol milijona stavkajočih; kjer penzije še nikoli niso bile tako visoke, prihodnje generacije pa iz osnovnega zavarovanja zaradi neugodne starostne piramide o čem podobnem lahko le sanjajo, razne pelz-mantel penzionistke na par 1000 evrih pa najglasneje prakticirajo naročeno kritikastrstvo; v državi, kjer ni vrednot in načel, pač pa le pohlep in interesi; v taki državi se dokaj ljudi super znajde. V raju tabloidnega novinarstva, celo tabloidne televizije, mi proti dramatičnim slavospevom nekaterim, in medijskemu linču drugih, ki bi zasenčil veščine Leni Riefenstahl - preostane le skromna zavest o Resnici.

.

Et tu, Brutus?

.

Najprej so famozno "izjavo" obsodili Saškovi in Plemenitijevi in zahtevali odstop. Pa preostanek opozicije, na čelu z Zares, ki je tudi zahteval odstop.

Od "izjave" se je ogradila nadrejena ministrica. Pa vodstvo njegove stranke. Potem je tiskovno konferenco sklical še Hajdinjak in "izjavo" obsodil v imenu vlade. No, ta odstopa ni zahtevala.

Vseskozi so gonjo podžigali vsi mediji in kazali, kako slavno "izjavo" obsojajo penzionisti in sploh vsak, ki so ga vprašali, ter da mora tak človek nemudoma odstopiti.

Najlepše pa je bilo na Trenjih, kjer je Slakov prekosil samega sebe - predstavnica penzionistk je državnega sekretarja poslala v osnovno šolo, da se nauči manir, ministrica je obsodila izjavo in rekla, da ga ne namerava odstaviti, vseskozi so kazali famozni posnetek, zaustavljen skrbno tako, da bi inkriminirani izgledal kar se da hudobno, iz ozadja pa se je slišalo sodrgo v studiu, kako kliče k linču. Potem so bile reklame, nato so o svojih zadevah spregovorili kamiondžije. Opaziti pa je bilo Brejčevega zeta, kako ga nekaj trga - zdržal je kakih 5 minut, nato jel dvigovati roko in ko se je končno prikopal do besede, ponosno zatrdil, da bi takega namestnika sam nemudoma odstavil.

Osebno pa me je najbolj ganil Hribar v petek na Ga - ga, ki se je na to temo slaboumno nagravžno spakoval. Hribar, ki sem ga od nekdaj cenil kot največjo kapaciteto Slovenije! Hribar, katerega vice v resnici razumemo kaki trije ljudje! Hribar, katerega šov zvesto spremljam vsako nedeljo zjutraj od 2 do 3 (ali kam so ga že premaknili). Še Hribar, pička mu materina...

.

Če se spomnim številnih afer z vseh koncev političnega spektra, jim je bilo skupno, da vsaj "svoji" ponavadi "svojega" pragmatično vzamejo v bran. In tu ne mislim le na razno razkrito kurbarijo, ampak tudi na sovražni govor, mahinacije z velikimi količinami denarja, oškodovanja državnega premoženja ali celo strankarske prestope.

.

Tokrat pa, zanimivo, nisem zasledil enega samega odziva, ki bi opozoril vsaj na malenkosti, ko so "neuradnost" izjave, iztrganost citata, očitno zlonamernost interpretacij, in drastično odsotnost kakršnekoli potrebe, da bi inkriminirani dobil možnost pojasniti, kaj v resnici misli.

Hja, kdor ima tako solidarne "svoje", ta "njihovih" sploh ne rabi.

.

Tale naj pa takoj odstopi!

.

Sredina vrhunska oddaja Svet na kanalu A je postavila spomenik sodobnemu novinarstvu - ne le slovenskemu, to mora iti v anale svetovnega TV žurnalizma. Strašansko afero so obdelali še globlje - vso oddajo so posvetili neki uradniški plači. Pazi, na ekranu je bilo na veliko napisano 5k eur bruto, zraven pa je stala novinarka, ki se je dramatično javljala v živo z ulice sredi Ljubljane! V ozadju noč, mimo se vozijo avtomobili, novinarka toplo oblečena drži mikrofon in se dramatično javlja! V živo, iz Ljubljane, kako dramatično! Na ekranu pa z velikimi številkami objavljena uradniška plača, ki je itak po defaultu javno objavljena. Zakaj se je tista deklica tako dramatično zraven javljala iz Ljubljane (nobene zgodbe, nobenega gosta, nobenega dogodka, nič), mi sicer nikoli ne bo jasno, ampak ziher je blo kul.

Hvala, Traven, hvala lepa novinarka, oj, hvala, lutkica v studiu - that's what I call good television!

.

Na kratko bom, kolikor se spomnim iz glave, opisal kariero "nekega nesposobnega aparatčika, pokvarjenega do obisti, ki si ne zasluži svoje plače", kot že ves teden poslušam iz prispevkov "najstrokovnejših novinarjev" "najbolj neodvisnih medijev", in izjav predstavnikov pol milijona ogorčenih penzionistov.

.

Rojen 5 let po vojni, 2 sestri in brat, pri 7 letih mu umre mama; z očetom, ki je pometal ceste pri Komunali Trbovlje, se ne zastopi. Živijo kot najemniki v razsuti bajti v hribih nad Trbovljami, grozljiva revščina (kadar sem mu solil pamet, me je vedno zabil z besedami: "če boš ti v življenju dosegel toliko več od svojega očeta, kot sem jaz od svojega - ala ti vera"). Gimnazija Trbovlje (v paralelki je bil tedaj Janez Drnovšek; zgodovino ga uči isti profesor Gutnik, ki je kasneje učil mene na Gimnaziji Bežigrad). Od doma je šel pri 18tih, brez ficka v žepu, dokončno. Pravna fakulteta, smer mednarodni odnosi, Študentsko naselje (tam se v neformalni skupini skrivaj zbira s somišljeniki v kleti menda bloka št 6 - rovarijo proti režimu, snujejo razne subverzivne akcije, prebirajo prepovedano literaturo "sovražne emigracije"; vem, da je bil član tudi Marijan Poljšak, ki je danes čudaški župan Vajdoušne; oče posodi neko prepovedano knjigo o povojnih pobojih Darku Štrajnu, ki je danes hrbtenica Liberalne akademije - ker knjige, zaradi katere bi se šlo v arest, ni nikoli vrnil, ga sumi, da je bil udbovski špicelj). Spozna bodočo ženo, pri 21 se poroči; formalno gre ponjo, kot se šika, peš (na samotno kmetijo na Pohorju), hodi več dni. Čez dobro leto dobita mene, živimo v Študentskem naselju. Diplomira na temo manjšin. Prva prava služba, na "Skupščini" (tako se spomnim, najbrž bi to bil parlament; tam takrat dela tudi današnji predsednik Turk, ki je baje OK). Vojsko služi pozno, v Črnomlju, (kupi avto Škoda, izpit naredi mama, spomnim se, kako se vsak vikend voziva na obisk).

Nato se zaposli na SPIZ-u, dobi lepo pisarno v 7. nadstropju steklene stolpnice in kadrovsko stanovanje v pritličju Arnautovičevega bloka v Šiški (baje je bilo tisto stanovanje namenjeno celo sinetu Mitje Ribičiča, ki pa ga ni vzel). Na Spizu dela dobrih 10 let. Ker izgleda, da nima možnosti napredovanja (za direktorja je vseskozi, vse do leta 2004, določen neki Prijatelj), zamenja službo.

Ministrstvo za delo je nekdaj poslovalo v natanko tisti modernistični vili nasproti Tobačne, v kateri danes posluje Pahorjeva stranka. Spomnim se, da so imeli v sosednji vili, kjer je prebivala revolucionarna rodbina Vipotnik, nekega gajstnega vnučka, ki je rad s pihalnikom streljal kroglice v veliko okno očetove pisarne, kamor sem rad hodil na obisk..

Začel je pod Petrom Tošem (njegov brat še danes meri popularnost), izredno uglajenim gospodom, ki so ga kasneje poslali za ambasadorja nekam v Afriko.

Ker sem že nekaj časa imel sestrico, nam je po nekih tabelah pripadlo večje kadrovsko stanovanje. Spomnim se, kako sem se z očetom skregal, ker je takoj sprejel 3 m2 večje stanovanje (ki pa je bilo štiri- in ne več dvosobno - s sestrico sva dobila vsak po eno luknjo, veliko 6,8 m2) u Fužinama, namesto da bi taktiziral in počakal, kot LDS-ovci, na nekajkrat vrednejše na Kotnikovi, ki so jih ravno začeli graditi. "Če je dobro za 18.000 ljudi, bo tudi za nas. Selimo se u Fužine." To je tipičen primer trmastega očetovega naivnega idealizma, ki ga nisem nikoli dobro zastopil, ga pa, po vseh letih divjega kapitalizma, vedno bolj spoštujem.

Z Demosom je Republiški komite za delo prevzela Jožica Puhar - obilna, sposobna ženska, ki je kasneje zapolnjevala kvoto levičarjev. "Komite" se je kasneje preimenoval v "sekretariat", od junija 91 pa imamo ministrstva in ministre.

Ko so Jožico 94 poslali za ambasadorko v Makedonijo, je kvoto Združene liste zapolnila neka Rina Klinar. Medla oseba, katere ministrovanje je vredno pozabe. So se pa menda tedaj enkrat preselili v prenovljeno stavbo Kartonažne tovarne, kjer je ministrstvo še danes.

Leta 96 je minister postal LDS-ov tedaj 36-letni Tone Rop. Ta je bil precej ambiciozen, kar brihten, pa tudi rahlo koleričen. V njegovem mandatu je oče ugotovil, da za pomembnejši vpliv na socialno in pokojninsko politiko še taka strokovnost ne zadošča - treba se je iti politiko. Spomnim se, kako sva se s sestrico zgrozila, ko sva izvedela, da je blizu SKD.

Rop je na funkciji ostal do srede 2000, ko je bivša bejba Plemenitega v parlamentu izvedla "pucka" in omogočila epizodno Bajukovo vlado.

Za ministra so iz Janševe kvote nastavili Virantovega tasta (brez kakih strokovnih referenc za ta resor, to je treba povedati). Marko Štrovs pa je končno postal sekretar (namesto dolgoletne Nataše Belopavlovič).

Nekega dne sva s sestrico na televiziji opazila, da se je zbralo nekaj ljudi, ki so najavili razhod z SLS+SKD in ustanovitev nove stranke. Naj sva se še tako metala na trepalnice in ga na kolenih rotila, naj se ne peča s temi klerikalci, je ostal prav tako neomajen kot tedaj, ko je, ko nam je dokončno zgorel TAS-ov golf, kupil rabljenega wartburga, samo da bi naju zajebaval: "Če je dober za stotisoče vzhodnih Nemcev, bo dober tudi za nas. Sicer pa ima tale že štiritakten motor." O NSi pa je od začetka idealistično trdil, da "Slovenija potrebuje močno sredinsko krščanskodemokratsko stranko, kakršna je bila v Nemčiji pod Kohlom. Stranko, ki nikakor ni pretirano klerikalna, ki ne izključuje laikov in ki bi pokrivala širok spekter sredine, ki sprejema kulturno izročilo evropskega krščanstva". Bil je prvi generalni sekretar stranke in izpeljal projekt volitev, kjer so dobili 8 poslancev, kar se je zdelo znanstvena fantastika. Seveda za svoje delo ni sprejel niti tolarja plačila, je pa v NSi zmetal kar nekaj lastnega denarja, idealist.

Ker je desna opcija na volitvah 2000 popolnoma pogorela, LDS pa triumfirala, je nemudoma izgubil službo. Namesto degradacije na ministrstvu je šel v službo v parlament za sekretarja njihove poslanske skupine, kjer je 4 leta prežal na neumnosti vladajoče koalicije in pisal amandmaje. Sicer pa na vse pretege zastonj garal za stranko, (med drugim je ustanovil in 5 let urednikoval mesečnik Ogledalo, o čemer več kdaj drugič) od katere je, idealist, doslej dobil, kar se mene tiče, le precejkrat nož v hrbet in dolg nos...

V mandatu 00 - 04 je Ministrstvo za delo vodil Pahorjev dr Vlado Dimovski. Iz tega obdobja se spomnim predvsem spremembe usklajevanja pokojnin, ki je šlo močno v škodo upokojencev. Spomnim se, kako je oče besnel in računal, kako majhne so bile najnižje penzije in kako se bodo relativno manjšale pod prag preživetja, predvsem pa se je jezil na DESUS, ki je bil celo v vladi, da je na to kot zastopnik interesne skupine pristal.

Zaobljubil se je, da bo to popravil, takoj ko dobi priložnost. Vmes pa je pisal socialni program za Koalicijo Slovenija. Aha, pa tudi iz Fužina smo se končno izselili :)

Ko so 04 končno prišli na oblast, si je ministrstvo za delo zlobiral neki Drobnič. Očeta so nastavili za direktorja Direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela, kar je menda še varna strokovna, ne politična funkcija, (mandat se ne ujema s parlamentarnimi volitvami, za politično odstavitev pa je zagotovljena odpravnina, kar je vse zelo pomembno v teh negotovih časih).

Takoj, na začetku mandata, so močno povečali otroške dodatke in popravili usklajevanje pokojnin, zaradi česar so te danes realno vsaj 5% večje, kot bi bile po sistemu Rop - Dimovski. "Darila" vlade navadno hranijo za zadnje leto mandata. Popravek sistema na začetku kaže resnično skrb za dobro upokojencev. Zaradi tega so očeta, najbrž se še spomnite, močno vlačili po vseh medijih; najglasnejši so bili "mladoekonomisti" (se spomnite sage o Reformah?), podobno pa so tudi levičarji vpili, da bo stvar pokopala pokojninski sistem, da se bo vse zrušilo, da se obeta potop... Danes vidimo, da so se napovedi vlade o gospodarski rasti uresničile, pokojninski sistem je vzdržen in trden. Ampak danes so "načelneži" obrnili ploščo - vsi po vrsti tarnajo, da so ponzije premajhne, plače prenizke... Toliko o ceneni demagogiji.

Ker o njem vem preveč, o neslavnem Drobničevem ministrovanju ne bom pisal. Lahko se le pošalim, da bi ga po tem mučnem tednu najraje poslal pretepsti nekaj novinarjev :))

Ko so Drobniča odstavili in je Janša hotel žensko, so Cotmanovo čez noč včlanili v NSi, da je ustrezala koalicijski kvoti, oče pa se je odpovedal varni službi in sprejel politično funkcijo državnega sekretarja.

.

In smo tu. Aktualna gonja "po naključju" sovpada z vnovičnim povišanjem pokojnin in izdatnim dodatnim povečanjem otroških doklad. Človeka ki, za kar dam mirno roko v ogenj, skozi dolgo kariero iskreno in osebno zavzeto skrbi za socialni sistem v tej državi, ki je sodeloval pri vseh pokojninskih zakonih, kar jih pomnim, ki je na to temo napisal kar nekaj debelih strokovnih knjig, ki je o teh zadevah veliko predaval po raznih koncih, ki so ga, nenazadnje, na televiziji (do pred kratkim) označevali za živo enciklopedijo - hočete čez noč medijsko umoriti in osebnostno popolnoma diskreditirati.

No, jebite se, vam pravim.

.

"To ni prav"

.

V času, ko je neznansko pomembno furati nekakšen imidž, ko obleka naredi človeka, ko je že vsak avtomehanik maziljen urejen gospodič; ko veljaš toliko, kolikor imaš (in pojavilo se je veliko resničnih bogatašev); ko je največja vrednota "kako s čimmanj truda zaslužiti čimveč denarja" in ko so glavna valuta "veze in poznanstva" - očeta rad špikam v njegov zaprašeni naivni pravični idealizem. Skušal se bom spomniti nekaj duhovitih izmenjav iz zadnjega mandata:

.

"Ej, boš zrihtal kako dobro službico, zdej ko ste na oblasti? A si vidu, kako elegantno je Jambrek iz Kinoteke spucal tiste hipije, ki so izgledali, kot da bodo tam za večno, in za šefa nastavil svojega sineta?"

"To ni prav. Je pa fant najbrž moral izpolnjevati formalne pogoje."

.

"Ej, kaj pa tale vaš Mamić, ki je prepustil kandidaturo v Ajdovščini Bajuku, nato pa so "zgolj po naključju" na direktorsko mesto Primorskih novic postavili njegovega ne preveč sposobnega sineta? Res da ni dolgo zdržal, ampak vidim, da se da!"

"To ni prav."

.

(pred prevzemom Dela): "Ej, tu vidim, kako nestramno velike plače imajo novinarji na Delu - precej večje, kot predsednik države! Ali je higienično, da so s tako plačo zaposlili tega Repovža, ki ima le srednjo šolo, čeprav ima na Delu takorekoč 2 očeta in še mamo Mijo? Tudi jaz bi imel tako plačo!"

"Higienično ravno ni. Je pa ta Repovž čisto gajsten, večkrat je že bil pri meni in napisal korektno."

.

"Ej, kaj pa tale Rupel, čigav že je - kako je možno, da je edini v celem Šumiju lahko odkupil tisto Metino luknjo, čeprav ne bi bilo higienično, če bi položaj župana zlorabil za lobiranje pri denacionalizaciji? Ali ni hecno, da je lastniški delež na Šumiju kasneje uspel zamenjati za čez 200 m2 veliko popolnoma obnovljeno lepo hišo tik ob Gruberjevem prekopu? Poglej, kako je pameten!"

"To ni prav."

.

"Ej, kako da je Starman, ki je, kot ti, v izvršilnem odboru NSi, lahko nastavil svojega sineta za državnega sekretarja k Podobniku?"

"To ni prav. Sicer je pa mladi Starman diplomirani pravnik, ti pa še vedno nisi končal tiste svoje preklete arhitekture..."

.

Ej, kako je možno, da tisti sin profesorja Pereniča, Perenič, ki je bil moj sošolec v paralelki, od nekdaj z državo sklepa milijonske posle v evrih? Saj veš, tisti, ki je bil Virantov podminister, dokler ni odstopil, ker naj bi ga dobili, da je "spolno nadlegoval?"

"To ni prav."

.

"Ej, koliko zakonov si že napisal za to vlado - 6, 7? Zakaj raje nisi bolj "za sebe pameten" in ne narediš tako kot Pirnat, Pogačnik in drugi - ustanoviš nekakšen "zasebni inštitut" in državi prodaš zakon za od 50 do 100.000 evrov? Pomisli, koliko evrov bi že lahko imel!"

"To ni prav... Ministrstva morajo biti sama sposobna pripraviti zakone. Če ne znajo, naj zaposlijo sposobnejše... Jaz pa za svoje delo dobim plačo."

.

"Ej, poglej kako se ta Jambrek znajde - nastaviti se je dal v nek svet, ki deli licence zasebnim fakultetam, ter sam sebi podelil licenco. Svoj delež pri ustanovitvi tiste šole, takoimenovani "intelektualni kapital", je ovrednotil na nekaj 100.000 evrov. Zakaj nisi tudi ti tako pameten?"

"To ni prav."

.

...

"Ej, zakaj se v zvezi s to Matildo ne braniš? Zakaj se toliko opravičuješ, namesto da bi se pritožil, da gre za iztrgan citat, predvsem pa da ne gre za uradno izjavo!?"

"Jaz vem, kako je bilo. Novinarji tudi. Sicer pa je stvar prenapihnjena."

"Ampak - ne moreš se s tem zadovoljiti kot nek fatalist! Prenapihnjena ali ne, medijski konstrukt je ja dejstvo samo po sebi - kar vali se in debeli, ti pa čakaš!"

"Kar so naredili, res ni lepo.

Ampak jaz tu nisem tako pomemben. Nastopam pač kot predstavnik vlade in država si ne sme privoščiti delati vtisa, da so pokojnine kakorkoli ogrožene. Povedati sem hotel samo to, izrazil pa se res nisem najbolj primerno. Neformalno ali ne - če vidiš pred sabo kamero, si si sam kriv. Novinarji pač opravljajo svoje delo. Z njimi se nima smisla bost, sploh pri nas."

.

*

Ne blatite tega človeka, pizdeki!

Lahko noč.

.

Povezani prispevki:

Ehjavec / Misliti širše / Anatomija umora / Standard / N.Si, takole dajte: