četrtek, 25. september 2008

Še 7 jih je padlo

Nazadnje so padle Književnost i medijska kultura, Sarajevski Marlboro, Mama Leone, Hitna služba, Fukara, Otvorena pisma in Istočni epistolar. Padle so v tem vrstnem redu, že mesec nazaj. Zadnji čas za tole, preden pozabim.
.
Književnost i medijska kultura Igorja Mandića je zbirka esejev na temo iz naslova, objavljenih do leta 1984.
Igor Mandić je intrigantna persona. Vanjo sem se naravnost zaljubil, ko sem predlani na HTV zasledil oddajo "Emisija opće prakse" (korekten opis, tu je pa en forum) - štiričlansko omizje se je v isti zasedbi dobilo vsak teden in komentiralo aktualne družbene in kulturne teme. In Mandić je vedno tako izstopal, da sem čakal samo na njegove monotono, zateglo, leseno in hitro izstreljane prispevke, ki pa so po lucidnosti in netrivialnosti nekajkrat presegali karkoli, kar se da videti v Sloveniji. Tip je neskončno ciničen in duhovit (a vedno brezizrazen kot maska), svojeglav (v marsičem se z njim ne strinjam) in zna svoja stališča res izvirno argumentirati.
No, tale knjižica je stara že četrt stoletja, izšla je v komunistični Jugi in predvsem pred resničnim vzponom "medijske kulture", ki prežema naš čas. So pa eseji lucidne bravure tedaj mladega, zagnanega, idealističnega, svežepečenega komparativista.
In dejansko eseji, zgrajeni po žanrskih pravilih (teza, antiteza, sinteza / argumenti in protiargumenti...).
Mene je zanimalo, kdo je Mandić, in sem dobil zanimiv vpogled. Sicer vama pa tega seveda ni treba brati.
.
Sarajevski Marlboro Miljenka Jergovića je zbirka novel iz obleganega mesta, prvič objavljena 1994. Jergović je prav tak, kot sem zapisal tule. Človek z uvidom, mojster empatije, tragičen in duhovit. Sarajevski Marlboro ne trobi eni ali drugi strani, ta knjiga sebe nima za "orožje", ni vir ali sredstvo manipulacije, ne poenostavlja, ne posplošuje in ne "kolektivizira".
Vojna in podobna izredna stanja (denimo volitve) v literatih rada zbudijo neke vrste navijaštvo, redukcijo na "vaše" in "naše", gon po agitiranju in sploh nekakšno popreproščenje v dojemanju družbe. Pri drugih vzbudijo ravno nasprotno - Miljenko Jergović je vzoren primer avtorja, ki ta poligon razume kot možnost, da zagleda posameznika. Osebnost definirajo odločitve. In le izredna stanja primorajo posameznike sprejemati odločitve, skozi katere se latentna psihopatologija lahko konkretizira kot definicija njihove osebnosti. Še enkrat pa naj poudarim, da se Jergović ne opredeljuje, ne daje vrednostnih sodb in ostaja nevtralen, takorekoč neopazen. Precej priporočam.
.
Mama Leone pa je knjiga, kjer se Jergović prej omenjeni nevtralnosti in neopaznosti izogne - gre za avtobiografijo. Zbirka novel je avtobiografska na način, podoben Vieweghovemu v Čudovitih pasjih časih, kar je samo dobro. Je pa res, da meni, vsaj na začetku, nekako ni stekla - morda ravno zaradi odpovedi avtorski neopaznosti, v kateri sicer tako briljira, morda zaradi okornejšega prevoda, morda zaradi dejstva, da je nisem prebral v izvirniku. Je pa tudi ta knjig seveda fajn.
.
Hitna služba je naslov zbirke kolumen, ki jih je na začetku omenjeni Igor Mandić objavil v Vjesniku od 1999 do 2005. No, to brati je pa čista radost. Za razliko od njegovih prispevkov v Emisiji opće prakse, večinoma ciničnih izstrelkov v par besedah, se tu lahko naslajamo nad izdatnejšo argumentacijo. Mandića res občudujem - vtika se v malenkosti širokega spektra, je izviren, nikogar ne jebe 5 posto, pravi samotni jezdec, inteligenten, načitan, trmast in predvsem velik prijatelj zdrave pameti.
Res je, da je v nekakšnem NOB-jevskem levičarstvu včasih v sporu s prej naštetimi vrlinami in naravnost navijaško nedosleden, ampak to mu zaradi izjemne srčnosti mirno odpustim.
Kolumne so razdeljene v vsebinske sklope, skozi njih pa se lahko lepo poučimo o določenem obdobju hrvaške politične realnosti, predvsem pa o Mandićevih osebnih travmah. Najlepši je sklop o Cerkvi - Cerkev naravnost sovraži, hkrati pa ji (v obdobjih, ko občuti osebno "krizo ateizma") podeli tudi nekaj dobronamernih nasvetov. Cerkvi je denimo blazno zameril, ker se je skozi svoje medije pridušala nad "vudujevstvom" (ko so na nekem pustnem sprevodu zabadali igle v Tuđmanovo lutko), povsem pa da je prezrla kao resnično blasfemično in družbeno škodljivo pisanje De Sada, ki so ga v akcijah masovnega opismenjevanja (kot pri nas!) trdo vezanega skoraj zastonj prilagali dnevnemu časopisu. Lepo pa je brati tudi o njegovem sovraštvu do interneta, da se vrnemo k sodobni "medijski kulturi".
Hitno službo zelo priporočam prebrati. Predvsem pa bi Slovencem privoščil kakega Mandića osebno.
.
Fukara Ivana Aralice je dobrih 550 strani nečesa, o čemer si tudi po (zelo hitrem) branju nisem povsem na jasnem. No, jasno mi je, da je knjiga, zložena okorno, brez vsakršnega talenta, a v neznosno afektiranem slogu, zanič - kaj dosti več pa nisem zastopil.
Potem pa sem malo posurfal in mi je še manj jasno. Odkril sem, denimo, čudne povezave, v katere so vpleteni nekateri avtorji, po katerih sem pred kratkim posegel. Ugotovil pa sem tudi, da bi za razumevanje Fukare moral vsaj bolje poznati hrvaško politično situacijo zadnjih nekaj let.
Tule je najprej korektna recenzija. Spisal jo je, zanimivo, isti Zoran Ferić, katerega 2 knjigi sem z veseljem prebral v predprejšnji rundi in torej zanj jamčim, da je "naš". Ampak pazi to: Ferić pojasni, da naj bi bil Fukara sam Miljenko Jergović! Ker pa je ta povsem "naš", mora biti Aralica pravi pizdun! Ampak Aralica je vendar akademik, član HAZU, predvsem pa se ponaša s korektno disidentsko in politično zgodovino (Maspok pa to), s prvim romanom o "Bleiburgu" (tako Hrvati imenujejo Rog), Četverored (čeprav naj bi bil roman zanič, nevreden Velike teme), po katerem so posneli tale film, pa je jasno pokazal, da je "naš". Ampak vrnimo se k Ferićevi recenziji - objavljena je v Nacionalu, časopisu medijskega tajkuna Pukanića, ki že zaradi tega dejstva ne more biti "naš". Sploh pa po sramotni epizodi, ko se je zmenil s policijo, da je medijem na očeh v norišnico odpeljala njegovo ženo (hotela se je ločiti in pobrati polovico bogastva). Čeprav je naslednji dan Pukanić, da bi se opral, insceniral(?) atentat nase (podnevi, na Ilici!) - ta gotovo ni "naš". Skratka, prava kolobocija, kjer ni nič več jasno.
Instinkt pa mi pravi tako: Fukara je zanič knjiga; če se moram že odločiti, pa je Jergović gotovo "naš", za Aralico pa bi prej rekel, da je "njihov".
Bi bil pa hvaležen, če me na to temo kdo razsvetli :))
.
Otvorena pisma Predraga Matvejevića je zbirka, ja, odprtih pisem. Otvorena pisma so zlata vreden dokument o burnih 80-tih (in malo širše). O času propadanja komunizma, o času prebujanja zavesti o človekovih pravicah, svobodni volji, pa o zametkih nacionalizmov, ki so kulminirali v Yugo-vojne. To je dokument o času "enoumja" (kot danes radi poenostavljajo mnogi), ki pa je v resnici, od blizu, bilo ravno nasprotno od tega.
Matvejević pa idealističnega don-kihotstva ni prakticiral le po Yugi, ampak vehementno po vsej Evropi. Pisal je vsem, od Poncija do Pilata; in o vseh - niste še slišali za disidenta, za katerega se ne bi zavzel v odprtem pismu. Čeprav nekaterih v resnici ni nikoli poslal in so bila prvič objavljena v nekakšnem samizdatu 85-ga v Beogradu (bral sem kasnejši trdo vezan ponatis).
Matvejevič ni bil outsider, prej funkcionar - svojih funkcij pa ni zlorabljal za izgovor za pasivnost in udinjanje režimu (kot stvari žal nekateri predpisujejo pri nas danes, bohpomagi), ampak ravno obratno, kot piedestal, s katerega se sliši dlje. Ena funkcij, na katere je bil delegiran, je vplivno funkcionarstvo v mednarodnem PEN-u.
Še zanimivost: iz prej omenjenih Mandičevih kolumen je razvidno, da Matvejevića naravnost sovraži :))
.
Istočni epistolar istega avtorja se ponaša s konsistentnejšo zgradbo, čeprav gre spet za nekakšno zbirko odprtih pisem. "Poslana" so pokojnemu očetu, Rusu (Predraga z bosansko Hrvatico zasnujeta v Mostarju), iz Rusije.
Gre za izjemen potopis - po poteh razblinjanja idealov. V SZ odhaja s polno glavo idealističnih zgodb, ovitih v strašno spoštovanje očetovega spomina - ki pa se ob stiku z realnim okoljem sesuvajo kot hiša iz kart. Ne gre le za kraje, gre za koncepte, ideje in usode ljudi.
Res lepa knjiga. Je pa res, da je Matvejević najbolj zaslovel z neko drugo, katere naslov zveni v podobnem ritmu, Mediteranski brevijar. Na pamet toplo priporočam tudi to.
.
Lahko noč.

2 komentarja:

  1. Pozdravljen! Moram pokomentirat Jergovo neopredeljenost v Sarajevskem Marlboru - mislim, da o tem vendarle ne more biti govora, saj MJ Srbe striktno in zvesto poimenuje četniki. Sama sem bila ob branju mnenja, da je Jergo s to "malenkostjo" pač jasno nakazal svojo opredeljenost v siceršnji neopredeljenosti zgodb :-).

    Lp, Enka

    OdgovoriIzbriši
  2. Enka, hvala za komentar!

    no, mene v Marllboru ni nič zmotilo - jaz sem vojno v Sarajevu dojemal dovolj črno-belo in ne vidim posebne potrebe po tem, da banditov, ki so s hribov streljali po civilistih, ne bi imenovali četniki ali podobno.
    aja, tu je nekaj zanimivega o Bosni.

    sicer pa Jergoviću Srbi očitajo, da jih je imenoval četniki, Hrvati, da ne prizanaša ustašem, in da ima določeno mnenje o hrvaški notranji politiki, Bošnjaki pa, da je svoje možgane preselil v Zagreb, kjer menda že dolgo stanuje. ga pa seveda vsi berejo:))

    .
    še par besed o Pukaniću, ki je bil, ko sem bral te knjige, še živ.
    ko sem to pisal, sem se malo hecal in zajebaval, zdaj mi je pa žal.
    verjamem, da je bil tisti poskus atentata, ko so se mu vsi smejali, resničen.
    Pukaniću sem zameril kvečjemu tajkunstvo - inteligenco, sposobnost in kontroverznost pa sem vedno cenil.
    slava mu!

    OdgovoriIzbriši