četrtek, 09. marec 2006

Bosna

V BiH sem bil prvič, če ne štejem voženj po jadranski magistrali skozi Neum. Povsem brez predsodkov in dobronamerno - se marsičemu iskreno čudim. Čeprav malce dolgo, je tole menda dovolj zanimivo, da se bo bralcema zdelo vredno prebrati do konca. Zakaj smo sploh šli pozimi v Bosno, pa piše tukaj.
.
Infrastruktura
Odsotnost infrastrukture je opazna na vsakem koraku, na vseh nivojih. Da ni avtocest, razen tistih 10 km med Zenico in Sarajevom, je še najmanjši problem. Država je blokirana. Notranje je razdeljena na enklave, ki sicer niso več fizično ločene z zapornicami, zgovorne pa so katoliške cerkve in džamije, pri Srbih pa poleg pravoslavnih cerkva še vseprisotne grabljice. Formalno ima država enotno policijo, vojsko in podobno, v resnici so enotne le registrske tablice brez lokalnih simbolov. Pristojnosti policij so striktno omejene na enklave.
V oči bode odsotnost urbanizma, inšpekcije, sodstva. Kamorkoli se obrneš, stojijo obupno grde, neomatane, prevelike hiše po tipskih projektih, kakršne so značilne za Slovenijo, ampak v Bosni je mnogo huje. Kamorkoli se je komu sprdnilo, stoji kuća. Pokrajina že brez tega, vsaj v tem letnem času, spominja na eno samo veliko, puščobno, zanikrno Zasavje. Pot skozi Bosno si najbolje predstavljate, če si v spomin prikličete klavrno dolino med Hrastnikom in Trbovljami, a za odtenek bolj sivo, za odtenek bolj umazano.
.
Vojna
Dayton je nesporno prinesel mir, s katerim sicer nihče ni pretirano zadovoljen, a mir. Maščevalnih pohodov, paravojaških milic ali, bognedaj, terorizma, ni. Res je, da kdaj komu ponagajajo, kdaj zagori kak avto, sem in tja prileti kak kamen, a tega ni zelo veliko. Namesto formalno zagotovljenih vrnitev na domača ognjišča, begunci iz sovražnih enklav pragmatično prakticirajo menjave in prodajo nepremičnin.
Poleg širnih, povsem opuščenih območij porušenih, požganih, izropanih hiš, v okolici katerih je morebitne mine srhljivo preraslo grmovje, kakršna je na primer pokrajina med Srbskim Brodom in Dobojem, človeka vsakič pretresejo sveži grobovi na krajih, kjer nekoč ni bilo pokopališč. Mnogo srhljivejša od prizorov, kakršen je na sliki, so pokopališča med bloki v Sarajevu. In tisto veliko, znotraj deteljice na priključku severne vpadnice na mestno šestpasovnico.
Rane se celijo. Ampak ljudje se hitro odprejo in nasujejo stvari, ki jih raje ne bi slišal. V množici se zdrzneš ob mrtvih očeh, ki so videle preveč, ob otopelih obrazih s trzajočimi tiki. Kamorkoli pogledaš, te spremlja statistično utemeljen neprijeten občutek, da si s pogledom zajel Silva Pluta ali dva. Živi so ubijali, mnogi grdo. Vsaj generacijo bo trajalo...
.
Islam
V Bosni ni sledu i islamskem fundamentalizmu, pred kakršnim svarijo svetovni mediji. Obnovljene (porušenih je bilo nad 2000) džamije opazujem z naklonjenostjo. Elegantni suličasti minareti prebadajo pokrajino z magičnim vonjem Orienta.
Na sprehodu po Ferhadiji (ekvivalent Čopove ali Ilice) opazujeva urejene ljudi. Čeprav mnoge skrivajo lase pod ruto, se pari držijo za roke, javno si izkazujejo ljubezen. Izložba svilenih serajev poleg izložbe čipkastega perila. Sarajevo!
Mesto gosti vse vrste cerkva. Vera je osebna, stvar svobodne izbire. Med najprijetnejšimi ljudmi, ki sva jih srečala, so globoko verni Muslimani. V kafano vstopita skromna sinova lastnika, omizje, zatopljeno v pogovor o prihodnosti, spoštljivo pozdravita s poklonom in prijetnim salam alejkum.
.
Kitajci
Samo v Sarajevu je že več kot 10.000 Kitajcev. Bosanskim razmeram so se, kot je razvidno s fotografij, brez problema prilagodili. Predel ob mestni vpadnici že imenujejo Chinatown.
.
Standard
Srednji razred je prva žrtev bosanske tranzicije. Boj za pozicije je končan, namesto pidovskih, so tam na privilegiranih izhodiščnih položajih vojni dobičkarji, mafijski šefi in skorumpirani politiki. Vsi si želijo, kot je običajno, legalizirati poslovanje in čvrst kapital prepustiti otrokom, drago izšolanim na tujih univerzah. Kdo, mislite, sme odpreti lokal na jahorinskem smučišču? Brez žegna botrov - nihče.
Na eni strani ograjene graščine, Cayenni in blindirani ML-ji, na drugi velika večina otepa revščino. Zaposlenih je 1/3 sposobnih ljudi. Plače, pokojnine, socialne podpore, so ponižujoče. Cene kot pri nas. Raja živi po nedokončanih kućah na podeželju in v neskončnih socialističnih soseskah večjih mest.
Sarajevo (prva slika) izgleda kot neskončne Fužine. Vtis o "urbanem" podeželju si ustvarite iz preostalih fotografij.
.
.
.
.
.
.
Kahva, šiša, smreka
Če je Starbucks sinonim za ameriško hegemonijo, je raj tam, kjer "kava" pišejo "kahva". Mohamed, kazandžija, nama je skozi labirint Baščaršije pokazal pot do lokala Male Daire (na fotografiji). Kahva, turska. Servirana rajski - vsak svojo džezvico, v šalčki dve kockici sladkorja, na pladnju ustnika. Nedolžno brbotajoča šiša diši po jabolku. Sedi se nizko ali na tleh. Ne drum&bass - bass&frula! (morebiti celo neznano godalo). Neverjetno dobra glasba. Ure minevajo...
Drugič, druga kafana, "Bosanska": kahva - bosanska. Postrežena z ratlukom. Avtentičen interier je cepljen na albansko slaščičarno, vse ostalo je pristno. Možje sedijo ure in ure, vmes modrujejo ali ne, in pijejo - kapučino! In nekaj zelenkastega, kar jim natakajo v kozarce iz zmahanih plastenk. Na ceniku najdeva - smreko. Naročiva - ja, prav je prinesel! Okus? Nekakšna bezgova šabesa, a iz smrekovih vršičkov. Ne more biti drugače, kot da uležan sirup iz smrekovih vršičkov in sladkorja razredčijo z vodo in ga kak teden v tistih plastenkah pustijo vreti v nekakšen mošt. To ohlajeno v kozarec prelijejo čez sladkor z limono. No, okus je v resnici kar nagravžen...
.
Namestitev
Hiša za 10, na samem smučišču, ki smo jo najeli, se je iz prospekta zdela vredna tistih 140 jurjev/teden. No, od zunaj, skrita v globokem snegu, je resnično idilična. Malo se je pa zalomilo pri notranjosti, ko se je izkazalo, da je postelj 7. Ampak družba ostarelih tabornikov (30+) in nekaj bejb se tega ne boji in se vedno nekako znajde (ne ne, nismo se "stiskali" vsevprek).
.
Kljub vsemu pa je treba izpostaviti avtentično bosansko-srbsko električno napeljavo, skrbno dimenzionirano za tuje, najraje slovenske, turiste. Bralcema seveda ne bo ušel komplet nadstandardnih avtomatskih varovalk v levem zgornjem kotu. In pod njim seveda čisto pravi dimmer, s katerim brez problema pričaraš ravno pravi odtenek svetlobe.
Kdo pravi, da "naredi sam" ne more biti orenk!
.
Posebej pa je treba izpostaviti, naj citiram iz prospekta: "kopalnico, tuš, WC". Vsakemu arhitektu zaigra srce ob besedi fleksibilnost in lahko si predstavljata, kako smo bili navdušeni nad tem one-of-a-kind sistemom čučavca s preklopnim tušem!
.
Slovenci itak pretiravamo s kopalnicami - buši rupu u tlo, pa je!
.
Korupcija
Ljudje prostodušno priznajo, da slabo plačana, a varna javna služba, recimo v zdravstvu, šolstvu, policiji ali upravi, stane vsaj 5000 kilometrov (1km=124 SIT). Strošek pa se kmalu povrne, ker s korupcijo vsi računajo in je samoumevno, da si na kakršnemkoli od navedenih položajev lahko občasno omastiš prste.
Meni se zdi zloraba uniforme tabu in sploh nekaj tako nezaslišanega, da sem na opozorila o crooked cops samo nejeverno odmahoval z roko. Naj zato opišem neverjeten pripetljaj:
-
Z D. sva se vsak večer odpeljala v samo 28 km oddaljeno Sarajevo, kjer sva ponavadi plačala parkiranje neposredno ob Baščaršiji. Se pripeljeva s hribov do tega križišča, na semaforju zelena, zavijeva desno, kot še 3 avtomobili. Zagledam 2 policaja - eden nekaj okleva s slabo vidnim loparjem, pozorno ga opazujem v retrovizorju, če naj slučajno ustavim. Zgleda da ja, ustavim v prvi ulici. Odprem okno, hoče kao papirje. Je v redu, pa pravi, da lahko stopim ven.
crooked cop: "Jao, kaj's naredu! Kva's čorav? Mamo vse posnet, s kamero. Celo noč boš pr sodniku za prekrške. Ma - vsaj 300 EUR te bo to vse stal. Jao, kva's naredu..."
peter: Sej nism nč naredu! Zelena je bla, več nas je zavil...
crooked cop: "Kaj drugi, kaj te briga "drugi"! Jao, to bo vsaj 300 EUR... "
peter (že mal negotov, če nisem vseeno kaj spregledal): Lej, pejmo tja h križišču pogledat - tam so tiri za tramvaj, črte so slabo označene, prvič v tujem mestu, verjamem da nisem nč narobe naredu, če pa sem, res nisem namerno...
crooked cop: "Kok mata dnarja?"
d (pride, odpenja žep na rokavu): poglejte, to je vse, samo teh 35 kilometrov, vse mava gor na Jahorini...
peter (zasikam): Kaj mu kažeš dnar! Pejd u avto, bom že sam, sprav ta dnar (pa ne tistih EUR kazat!). GRE ZA PRINCIP!
crooked cop: "Kok mata? To bo vsaj 40 EUR, jao, jao, kva's ti naredu!" (vzame blokec, kao piše listek)
peter (odločno): Ajde, pejmo tja na križišče pogledat pa mi pokaž kaj sm naredu (gre proti avtu, zaklenit)
d (meni): Lej, dejva jima tiste kilometre, sam da bo mir.
peter: Ne, ne grem se tega. Glej, UNIFORMO ma! Ne mu dajat dnarja!
d (gre k policaju)
peter (zaklene avto)
crooked cop (od daleč): "Ajde, bježi! Bježi!"
d (upehana priteče): Pejva, pejva, udklen!
peter: Kaj's mu dala dnar?!
d: Ne, sam reku je: "bježi, bježi"
Odpeljeva se proti parkirišču, policaja peš za nama. Nikakor ne misliva parkirat tako, da bi tista dva vidla, kje. Iz očitnih razlogov - ostaneva brez avta, 110 posto. Zapeljeva naprej, do semaforja.
crooked cop: "Kamo ćete? Evo, ima mjesta. PARKIRAJ!"
Parkirava, čakava v avtu da prdca odpujsata čez Miljacko. Takoj izgineva. Daleč, daleč, drugam...
.
Kriminal
V resnici ne bi bilo tako napak, če bi se v tistem trenutku odpeljala nazaj na Jahorino k družbi. Ampak - če smo že tu, pa dajva uživat Sarajevo, ">khm">najlepši grad<"khm<". Z veliko truda sva našla parkirišče na drugem koncu, varno daleč. V ozki, mračni ulici, pravokotni na Maršala Tita. Tabla, na njej piše, da se parkiranje plača. V isti ulici je parkiran policijski golf, v katerem nepokvarjen policaj je burek. Vprašam ga, komu plačam parkiranje, usmeri me do parkmašine. Namestiva listek, zakleneva in greva. Aja, še prej snamem ploščico radia in jo spravim v etui, tega pa zaprem v predal "za rokavice".
...Lep večer...
Uspelo se nama je ne izgubiti in priti do avta (še je tam). D. se začudi, da so njena vrata odklenjena. Hm, nič posebnega ni videt... Poglej poglej, predal je odprt!... Radio so spull!... Tle je šipa razbita!... Aja, tipke od radia so v predalu našl! Pa RedBull... No, vsaj gojzarjev, lopate in verig nama niso uzel, pa še 2 Jaffa keksa so pustil... Pa vsaj zaprl so... Pa v bistvu bi lahko tud večjo šipo razbil... No, sej...
Z nadaljnima 2 urama vaju ne bom moril - spoznal sem poštenega mestnega svetnika, poštenega mladega policaja in predvsem 2 zabavna, cinična inšpektorja, ki sta naprašila mesto zločina, pobrala prstne odtise, naredila zapisnik in mi še od nekod priskrbela privat selotejp (s katerim pa si, resnici na ljubo, nisem mogel pomagati).
Radio s CD in MP3 playerjem - pa pa! Najmanjše (od kar desetih) oken mojih korejskih jajc letnik 97 - pa pa!
Res je, tako butasta vseeno nisva, da bi jim avto sama v Bosno pred nos pripeljala. Mojih velikih korejskih jajc pa, dokazano, še Bosanec ne mara.
.
* * *
Tale naša Slovenija navsezadnje sploh ni tko švoh.

3 komentarji:

  1. Všeč mi je narava Jahorine, skoraj vse drugo pa ne. Divji zahod! Slovenija res ni švoh.

    Duho-vit post. "Pa še 2 Jaffata so pustili." :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Vaaau! Stala, hvala za porocilo. Peter svoja bralca res neprestano razveseljuje, he he. ;-)

    OdgovoriIzbriši
  3. Crni: saj veš, če se lahko dotakneš ene osebe ...

    Zanimiva ta prigoda s sarajevskimi policaji. Se mi pa zdi, da je kljub tvojim privlačnim znanjem, DIY ipd., D. vseeno bolj praktična.

    OdgovoriIzbriši