Še 5 jih je padlo

Pozno poleti ni lepšega, kot podaljšani vikendi ob morju. Tokrat je v slabih 4 dneh, poleg vsakodnevnih hektolitrov dežja s točo in zadostne količine rib in rakovic, padlo tudi 5 knjig: Platforma, Skoraj prosojna modrina, Južno od meje, zahodno od sonca, Divja jaga za ovco in Ljubi moj sputnik.

.

Platforma Michela Houellebecqa. Ob tako razvpitem avtorju, o katerem in o katerega knjigah je že vsak, ki je imel 5 minut časa, kaj pametnega povedal, težko napišem kaj izvirnega.

Ajde, še vedno ne more škoditi, če povem, da se njegovo ime baje izgovori podobno kot "mišel velbek". Prav gotovo tudi ne more škoditi, če za začetek prebereta, če še nista, tole reportažo z njegovega nedavnega obiska v Zagrebu, izpod peresa vedno duhovitega Jureta Aleksiča.

Platforma, izdana v začetku 2001, pred Balijem in WTC, pred Istanbulom, Madridom in Londonom in seveda pred cunamiji, se je izkazala za samouresničljivo prerokbo. Roman, ki se zanimivo poigra s tezo o komplementarnosti dekadentno-praznega zahoda in revno-nedolžnega tretjega sveta skozi sex turizem, ter jo na koncu ovrže z obetom islamskega terorizma, oriše "platformo" sveta na začetku novega tisočletja.

Houellebecq, ki se je z romanom in nekaterimi intervjuji zelo zameril muslimanom, se je za las izognil fatvi.

Meni pa se, v tistem traktatu, ki ga je položil v usta poangleženemu Egipčanu (str. 174), bolj kot kritika islama ("bolj ko je vera nagnjena k monoteizmu - bolj je nehumana in kruta; in islam med vsemi verami vsiljuje najbolj skrajen monoteizem"), zdi zanimivo lucidno razkritje narave katolištva: "...katolicizem se je hitro oddaljil od monoteizma, ki ga je vsiljeval izvorni nauk. Prek dogme o Sveti trojici, čaščenju device in svetnikov, o priznavanju peklenskih sil, z občudovanja vredno iznajdbo angelov, je počasi zgradil zelo pristno mnogoboštvo..."

Knjiga je odlična, zelo lepo se bere. Po Osnovnih delcih in Platformi bo treba čimprej prebrati še Širitev področja boja in Možnost otoka.

.

Skoraj prosojna modrina Ryuja Murakamija je sicer mučna, zatohla, mračna, a v bistvu samo korektna izvedba modernega romana, skoraj preveč natanko po Proustovem receptu.

Kup povsem zavoženih japonskih đankijev se kar naprej na vse načine drogira, fuka in posluša stari zahodni poprock. Napisano je skozi ozek pogled enega od njih, kakor vidi in čuti - z močno omejenim vidnim poljem, a tisto hiperrealistično; značilno je, da se ob koncu poglavij vidno polje usmeri na kako žuželko.

Knjiga deluje zelo sodobno, kot bi bila napisana lani, ko je izšel slovenski prevod - ne pa, pazi, že leta 1977!

.

Zdi se, da je Murakami na japonskem pogost priimek - poleg nekega Toma iz Hirošime, s katerim sva pred leti v okviru študentske izmenjave veselo prijateljevala po Dublinu, pa zgoraj omenjenega Ryuja, je tu še Haruki. In slednji je, trdim, od vseh treh najboljši pisec.

Južno od meje, zahodno od sonca Harukija Murakamija je neskončno lepa zgodba o neizživeti ljubezni. Sliši se poženščeno in jokavo, pa ni. Haruki ima izvrsten občutek za mero - raje pove premalo kot preveč, tako da je tako očitno, kot neizrekljivo, prepuščeno bralcu. Bralec tako, tudi zaradi izjemnega sloga, hitro pade v fabulo in njegovih knjig ne izpusti zlahka iz rok do konca.

.

Divja jaga za ovco Harukija Murakamija je inteligentna, domiselna, duhovita bravura. Meni je problematika itak blizu, ampak to postmoderno kriminalko lahko vsak prebavi. Bralca naj opozorim edino na to, da gre za roman v 2 knjigah, kar pa sem sam v knjižnici spregledal in sem se moral zadovoljiti z drugim delom.

.

Ljubi moj sputnik Harukija Murakamija je neskončno lepa zgodba o neizživeti ljubezni. Sliši se poženščeno in jokavo, pa ni. Haruki ima izvrsten občutek za mero - raje pove premalo kot preveč, tako da je tako očitno, kot neizrekljivo, prepuščeno bralcu. Bralec tako, tudi zaradi izjemnega sloga, hitro pade v fabulo in njegovih knjig ne izpusti zlahka iz rok do konca.

Res, tole sem kar od zgoraj copypastal. Se mi zdi, da lepo paše tudi sem.

Iniciacija

Danes je samoumevno, da se uspeh meri v stvareh, kot uspešna kariera, nakopičen denar, pojavljanje v trač rubrikah... Ko v družbi prosperirajo urejeni, maziljeni fantje z namazanimi jeziki in nežnimi ročicami, ko niti služenje vojaškega roka, ki je do pred kratkim služilo kot neke vrste iniciacija v "možatost", ki je vsaj malo spominjala na tisto indijansko obešanje dečkov na kavlje, ni več obvezno - so izzivi, ki so, namesto na kapitalistično družbo, vezani na naravo, tisti, bolj prvinski, domena športa in osebnih prioritet.

.

Pri meni, ki se celo danes delno uspem prepoznati v lovcu-nabiralcu, zelo visoko kotirajo vrednote, ki se večini najbrž zdijo obskurne in nepomembne.

Meni je namreč od nekdaj enega večjih izzivov predstavljalo ujeti si jastoga.

*

Jadranske jastoge so precej razredčili športni potapljači. Na vseh tečajih sicer poskrbijo, da dajo kandidatom jasno vedeti, da se pri potapljanju s flašo ne sme ropati morja - ampak ko se pojavi prilika, človek hitro podleže šibkosti.

Pri 16tih, pri DRM, mi je pri potapljanju s flašo izziv predstavljalo videti jastoga v naravnem okolju. To se mi je takrat izpolnilo. Upleniti ga - je predstavljalo tabu.

.

Nekoč smo izropali skrito, na črno postavljeno vršo. To ne šteje.

Lani pa sem, prvič dotlej, pri potapljanju na dah našel kar nekaj jastogov. Pomislita, v Istri!

Ujeti pa mi nobenega ni uspelo.

Enega sem sicer spravil ob roko, zaradi česar se še zdaj sekiram (čeprav mu raste nova), ampak tudi to ne šteje.

Potem sem enega dolgo na vse pretege fotografiral, ampak je "podvodni" trotl za enkratno uporabo spustil vodo, film se je zmočil, nastalo pa je to.

.

Sem se pa vmes veliko naučil. Prebrati znam teren, že obalo. Sistematično sem preiskal dno med Rovinjem in koncem Kamenjaka in danes vem, kje se da jastoga najti. Govorim o potapljanju na dah. Ne bojta se, jastoga se najde že 6 m globoko. Pod 20 pa nisem niti pretirano iskal - pa saj na tem območju niti ni možnosti, če si vezan na dostop z obale - razen na Kamenjaku, kjer se skalni greben zlije s talnim muljem nekako tako globoko.

*

V soboto mi je končno uspelo.

Po luknjah sem stikal za ugorji, ko sem enega zagledal. Zapomnil sem si mesto. Na srečo mi uspe dno brati kot zemljevid - isto skalo, 150 m od obale, ponavadi najdem. Potem sem šel ven in preštudiral taktiko.

.

Ker vem, da je vrag požrešen, sem si moral priskrbeti vabo. Ni se mi dalo posebej za to streljati po ribicah, zato sem očistil enega od prej ulovljenih škrpočev in čreva spravil za kopalke. Vzel sem še fotoaparat, baterijo in vilico in takoj uspel najti skalo, pod katero živi, pičlih 9 m globoko. Pod isto skalo sta imela z ugorjem (ki sem ga pa včeraj ustrelil in prišvercal v Lj.), prav lepo zrihtano.

.

Čreva sem nataknil na vilico in vse skupaj postavil pred njuno hišo. Kmalu je prilezel ven in malo zagrizel. Ko požrešni jastog enkrat okusi sladkost škrpočevega drobovja, postane vse enostavno. S trotlom sem ga malo fotografiral (slike kmalu), potem pa sem vilico premaknil malo dlje od skale. Počasi je prilezel čisto ven - še majhen, a veličasten - se vrgel na hrano, jaz pa sem ga od zadaj, izza skale, zgrabil za glavoprsje. Parkrat je brcnil z repom, da bi se katapultiral nazaj, potem pa se me je odločil lotiti s kleščami. Heh, jaz znam tako prijeti, da ni panike.

.

Priplavala sva na obalo, kjer smo se na veliko fotografirali.

Vsi trije z D smo se bali, da ga bo treba pojesti. Ampak pri jastogih ni tako enostavno. To so preveč čudovita bitja, da bi tisti božanski okus odtehtal ubijanje. Sploh če je rakec še premajhen.

.

Pa spet nazaj, že četrtič tisti dan, do točno določene skale. Prepričal sem se, da je jastog b.p. in ga postavil nazaj domov. Za povrh sem mu vrgel še nekaj tistih črevc, pa adijo, se vidimo drugo leto, če boš kaj večji...

Dugi otok

Tole sem obljubil zadnjič, mogoče bi znalo komu priti prav.

.

Na avtocesto Karlovac - Zadar (78 kun) se pride čez Žužemberk ali čez Metliko. Iz Ljubljane do Zadra je dobrih 300 km (3-4 ure). Trajekt Zadar - Brbinj (164 kun za avto + 2) traja dobro uro in pol.

.

Dugi otok je dovolj dolg in raznolik (ponaša pe se celo z nekaj asfalta), da se splača po njem voziti z avtom. V grobem ga lahko razdelim na severni, ploščat del, južni, razčlenjen del, ki je zaščiten kot narodni park in se zliva s Kornati, notranji, SV del, kjer najdete nekaj malega civilizacije, ter JZ obalo, ki meji na zunanje morje in je precej nedostopna. Po sredi otoka gre greben, visok do 340 m, kar je več kot Šmarna gora.

.

*

No, ker sem tole zastavil preveč na široko, bom stvar dopolnil naslednjič. Zaenkrat, ker že močno pogrešam šicat ribe in ker se čez nekaj ur odpravljava spet malo na morje, objavljam samo nekaj malic. Morje na Dugem otoku je kristalno čisto in zelo bogato z beljakovinami.

Načelno velja, da je pokrovače iskati na notranji, SV obali, nekako med 10 in 20m globoko.

Prav tako je jasno, da se hobotnice in ribe raje pokažejo na zunanjem, JZ delu otoka, v presenetljivo plitki vodi, če izvohaš primerno bogato ćeko.

.

Vsega, kar sem nalovil, nisem fotografiral.

Na vse, kar sem videl, nisem streljal - sprožil sem pravzaprav zelo malokrat.

Vsega, kar sem ciljal, nisem zadel - v tako kristalno čisti vodi so razdalje varljive, moja 70 cm zračna pištolica pa si je močno zaželela zamenjave s 100 cm gumarco.

Poleg tega pa vsega, kar sem zadel, nisem uspel nevtralizirati dovolj hitro, da mi ne bi ušlo. Žal.

Za povrh pa niti vsega, kar je publicirano, nisem izvlekel sam, pač pa je za vsaj dva primerka kriva D.

Sva pa, prisežem, prav vse, kar sva nalovila, pojedla.

.

Ker ima hobotnica skoraj 3 kile, se vidi, da niti pokrovače niso male.

Glavonožec je v solati trajal 4 dni.

.

.

.

.

.

Pičle 4 školjke so, s precej kruha, povsem zalegle.

.

.

.

.

.

.

Niso ribe male, pač pa je tista bodičasta školjka preveč zrasla.

Za ribo na levi sem se tako namatral, da je bolje, da je zobatec.

.

.

.

.

Pri vsem je najbolj zanimivo, da ima tako velik list oči 2x bolj skupaj, kot tako majhen romb. Ki je umrl samo zato, ker iz mivke ni gledalo drugega kot oči.

.

.

.

.

.

Res je, goloba zna poiskati, šicniti, mu odrezati strupeni trn in mu skrajšati muke z nožem skozi možgane, tudi D, čisto sama.

Samo jesti jih ne mara.

.

.

.

Čeprav je imela gigantska gospa 50% invalidka samo še 4 lovke, je ni bilo treba zato nič manj dolgo kuhati.

.

.

.

.

Moja šibka točka - še vedno rad nabiram školjkice. No, jemljem samo tiste rjave lakaste lepotke, pokrovače, ter tu pa tam kako volovsko srce.

Kopičijo se v kartonastih škatlah.

- Se pa da ploščato polovico pokrovače uporabiti za podstavek za žajfo.

- Se pa da vse skupaj kadarkoli razdeliti otrokom.

.

satelitski posnetek: Google Earth

Jurčki

.

.

.

.

.

.

.

Te dni v glavnem čepim na Zabukovju in slikam, seveda pa kot strasten gobar večkrat zaidem v bližnjo hosto po jurčke. Na zgornji sliki je 19 komadov, ki so padli v soboto, na spodnji pa kakih 30, ki so padli ta praznični torek (polovico teh je našla D.)

V delu imam kakih 20 slik (prerezov in kvadratov) in spodobilo bi se, da počasi pridem z njimi ven. Nekatere pacam že 3 leta, v nekaterih se je nabralo že par 100 ur dela. In, ne, ni preveč verjetno, da bi se jih danes dalo prodati dovolj dobro, da bi po plačilu galerista in davkov ustvaril kaj drugega kot izgubo, sploh če bi si urno postavko obračunal višje od študentskega minimalca... Vztrajam iz principa. In cinizma.

Na prvi pogled se zdi, da se da stvari v Avstriji bolje prodati. So pa provizije oderuške...

Otvoritev ta petek, 7PM.

.

Pssst!

.

Že rastejo.

Tile so zabukovski.

.

Ne tega govorit okrog.

Še 12 jih je padlo 2/2

Nazadnje so padle Čudoviti klon, Fliper, Dota, Leta, Minevanje in Principles of Yacht Design. (Prvih 6 iz te runde sem opisal prejšnjič.) Ja, na morju sem bral Slovence.
.
Čudoviti klon Eve Pacher je ob izidu dvignil kar nekaj prahu. Bolj od dejstva, da gre za najobširnejšo čvrstopornografsko slovensko knjigo vseh časov, je intrigantno, da identiteta avtorja za psevdonimom v dolini šentflorjanski ostaja nerazkrinkana. No, nekateri Evo Pacher prepoznajo kar v Magnificovi ženi (spomnila se bosta, da je Barbara Pešut poskusila z blogom na rozini, ampak je že izginil), sam pa malce dvomim.
Simpatična knjižica žepnega formata, pregledno razdeljena v krajša poglavja, je vešče opremljena s striparsko roko Bernarda Kolleja.
Čudoviti klon je epski roman (povsem oskubljen čustvovanja), v katerem najdeta tako Zgodbo o O kot de Sada, tako Krasni novi svet kot Tri hčere svoje matere. Glede na problematiko je impresivno domiseln, besedišče pa pohvalno brez pretiranih iteracij. Čeprav je knjiga nekaj najbolj bolnega, kar sem kdaj prebral (in prebral sem, bogami, že marsikaj), še posebej težko je prebaviti incestuozno pervertiranje družinskih vrednot, pa bralca hkrati vseskozi tolaži občutek, da se je avtor(ica) med pisanjem prav dobro zabaval(a). Res, na primer ob kratkem poglavju "Kaviar", resnični mojstrovini, nadvse primerni tudi za glasno branje v primerni družbi, si med krohotanjem s solzami v očeh bralec prav lahko predstavlja, kako se je med pisanjem od smeha valjal po tleh tudi Eva Pacher.
Izjemnemu izdelku, ki je, ne pozabimo, plod slovenske pameti, prerokujem mnogo prevodov.
.
Ko sem na proslavi v letošnjem dobitniku nagrade Prešernovega sklada za literaturo prepoznal nekoga, ki ga je večkrat videti tako po stari Ljubljani kot v BTC, tako peš kot na biciklu, paževskega dolgolasca z izrazitimi potezami (...: "izgleda kot pračlovek"), ki je marsikdaj povsem v belem, služi pa tudi kot razstavni eksponat (razstavljal ga je Lujo Vodopivec, slikco pa lahko najdete npr na platnicah Dote), sem se ga odločil malo prebrati.

Fliper Milana Kleča je za seznanjanje z avtorjem prav primeren.

Takoj je jasno, da je pisanje močno spontano, intimno, iskreno, vseskozi seveda v prvi osebi. Lepo je, da Kleč pojasni svoje pojavljanje v belem: "jaz sem mojster varikine" (priznam, do Fliperja sem verjel, da je natrijev hipoklorat varekina, ampak izgleda da je oboje prav).

Najbolj od vsega pa je jasno, ko po par prebranih stavkih katerekoli Klečeve knjige po platnicah zaman besno iščete ime lektorja, da se tu dogaja nezaslišan teror nad jezikom. Ne gre za sporadičen lapsus, govorim o sistematični zlorabi. Naj še tako dobronamerno pristajamo na prosto, sodobno formo, se ne da izogniti občutku, da je naš pisatelj polpismen; pa čeprav (v primerjavi s skladenjskimi in stilskimi kiksi) obupno hroščat pravopis zanemarimo. Posebej naj opozorim samo še na vztrajno zamenjevanje dajalnika z mestnikom (poleg klasične odsotnosti rodilnika, ki je pa itak splošno razširjena).

Ampak najbolj odbijajoč je pri vsem Klečevem pisanju njegov prepoznaven slog. Stavki so ali idiotske enozložnice, ali pa nepregledne kolobocije s sistematično narobe postavljenimi vejicami. Spontanost napisanega (sproti beleži vse, kar in kot mu pade na pamet) deluje tako bebavo, kot bi Kleča nekje pred puberteto za 20 let zamrznili v alkohol in odtajali deliričnega, postaranega osnovnošolca. Vse ponovi trikrat. Karkoli kdorkoli izreče (veliko je dialogov), četudi avtor sam, kasneje še 2x ponovi v mislih. "Suspenz", ki ga Kleč na ta način vseskozi ponosno gradi, je tako posrano idiotski, da je bralec nenehno v skušnjavi, da bi v zabavo okolice bral naglas (hecno je, da lahko odprete katerokoli njegovo knjigo na katerikoli strani - in zvenelo bo povsem enako), ali pa knjigo vsaj zalučal v morje.

Še o vsebini: Fliper (ko se prebijete skozi gosto gmoto brbljanja) najprej spominja na Süskindovega Goloba, dokler ne skrene v nekakšen idiotski dramolet.
.
Dota Milana Kleča do potankosti ustreza zgornjemu opisu, le da gre tu za zbirko kratkih zgodb, ki opevajo njegove sanjarije in nekaj izkušenj z ženskami. Iz razumljivega razloga (da bi bil katerikoli lektor prisiljen črtati kompletno besedilo) je tudi ta knjiga natisnjena točno tako, kot se je sprdnila avtorju.

V rokah sem imel še enega Kleča, Ping pong, a se po tem, ko sem videl, da opisuje avtorja, kako je dresiral mačko, da bi z njim špilala ping pong, nisem mogel prisiliti, da bi jo odprl.

Kleča nikoli več! Pa čeprav ga opevajo naročene nebuloze, kakršno smo brali to sredo v Delu.
.
Leta Branka Gradišnika so dobro napisan, kompleksno zastavljen roman, vreden avtorjeve fame. Poglejta, v knjigi, izdani leta 1985, najdeta napoved današnje oblike interneta in celo predlog e-uprave (vključno z neposredno demokracijo), pred kakršno se še Virant skrije. Všeč mi je, kako spretno zmore prvoosebni pripovedi dveh bratov (roman je v prvi osebi, a ne vedno isti), katerih slog prefinjeno dopolnjuje različna karakterja.

Gradišnik pač premore ene izmed žlahtnejših slovenskih možganov in mu poleg "zgoščenke" (zajebancije, ki se je prijela), dolgujemo nekaj dobrih prevodov (Gospodar prstanov, po novem tudi H. Potter,...), osebno pa sem mu najbolj hvaležen za duhovite, poglobljene opise lastne hipohondrije in dogodivščin pri vzgoji otrok, s kakršnimi je polnil dnevnike Sobotne.
.
Minevanje Vladimirja Kavčiča sem pograbil pomotoma, ko sem v resnici brskal za Lojzetom Kovačičem. Nič hudega, tale Kavčič, ki je bil celo zadnji minister za kulturo pred Demosom, je prav fajn.

Med platnice z naslovom Minevanje sta zaprta 2 njegova romana (Ne vračaj se sam (1959) in Minevanje zla (1993)) in kar trije dolgi komentarji Tarasa Kermaunerja (ki se že nekaj let skriva nekje na krasu, je pa lani v Mladini pustil lep intervju). Kavčičevi romani se vsi po vrsti ukvarjajo s pred-, med- in povojnim obdobjem, podani so presenetljivo "uravnoteženo" (sovražim to besedo) in ostajajo aktualni. Lepo se bere.
.
Principles of Yacht Design Larsa Larssona in Rolfa E. Eliassona imajo čast biti prva knjiga, ki sem jo naročil pri tvrdki Amazon. Transakcija mi je vzela pičlih 10 minut, knjigo, ki bi jo ob plačilu najcenejše poštnine smel pričakovati čez dober mesec, pa sem, že ocarinjeno, dobil v 10 dneh!

Izračun: 28.32$ + 8.98$ (skupaj poštnina) + 1600SIT (carina in poštnina od Pošte do Carine in nazaj) = manj kot 47$ (cena, natisnjena na platnicah)

Z Amazonom bomo še poslovali.

Aja, knjiga je fajn, razumljivo jedrnato nazorna (z rahlo preveč fizike), zasnovana pa je okrog dokaj grdega 40ft dizajna. Uporaben priročnik.

Še 12 jih je padlo 1/2

Nazadnje so padle Angel je molčal, List, Izgubljena čast Katharine Blum, Mačka in miš, Ženske pred rečno pokrajino, Po rakovo, Čudoviti klon, Fliper, Dota, Leta, Minevanje in Principles of Yacht Design.

.

Po avanturi z Elfriedo Jelinek sem si hitro izposodil še nekaj Grassa in Bölla, da se s sodobnimi nemškogovorečimi srednjeevropskimi nobelovci bolje seznanim. Takole čez palec lahko ocenim, da je Grass manj zatežen. Oba so v vzhodni evropi veselo izdajali v milijonskih nakladah, ker je kritika zahodnega kapitalizma komunističnim režimom vedno prav prišla. (Spomnim pa naj še na zanimivost, da je Solženicinu takoj po izgonu iz SZ streho nad glavo seveda nudil natanko Böll.)

.

Angel je molčal Heinricha Bölla, drobcen, obskuren paperback, posthumno izdan mladostni zapis, je pričevanje o Nemčiji takoj po vojni. Zanimivo. Čeprav imam do vnovčevanja intimne zapuščine, ki se je avtor ni odločil objaviti, načelne zadržke.

.

List Günterja Grassa je roman precej svobodne forme. Posamezna poglavja bi lahko bile kratke zgodbe, druga so v verzih. Če se prav spomnim, naj bi nekdo ujel neko ribo, ki skozi knjigo zelo izvirno oriše zgodovino Evrope. Meni vse skupaj ni najbolje sedlo, se pa vsaj zelo hitro bere.

.

Izgubljena čast Katharine Blum Heinricha Bölla je roman, s katerim je avtor skušal oprati čast teroristke Ulrike Meinhof in zmagati v polemikah, ki jih je vodil po pismih bralcev. Knjiga naj bi "razkrinkala" senzacionalistično novinarstvo Bilda (ali Direkta). Napisano je v različnih slogih, od kritiziranega novinarskega, do monologov plemenite Katharine. Meni leposlovje, preveč očitno napisano v funkciji politike, ne sede. Dobro, tudi dejstvo, da nekdo dreza v udobno zavest, da je Evropa, še pred današnjimi muslimanskimi, poznala fajn rdeče domače teroriste, me zmoti. Ampak ozadje romana je v resnici čisto zanimivo; problem je v tem, da je knjiga okorna in se slabo bere.

.

Mačka in miš Günterja Grassa je, nasprotno, prav fajn knjiga. Navidez lahkoten mladinski roman, twainovsko duhovit, neopazno zgradi mogočno, tragično ozadje pred-, med- in povojne Nemčije, pred katerim junaki, v katere se brez problema vživimo, zaživijo toliko bolj. Povod za naslov je Mahlkejeva golša, ki je izstopala kot živa miš, ki so jo vrstniki vzeli na piko kot mačke - vzrok pa velike, usodne stvari, pred katerimi so eksistence posameznikov vredne toliko kot miši.

.

Ženske pred rečno pokrajino Heinricha Bölla je kritika politične situacije v Zahodni Nemčiji v zgodnjih 80tih. Avtor, deklariran komunist, povsod vidi oportuniste, napihnjene plemenitaše in nacistične zločince. Posthumno izdan roman, postavljen kot drama, z opisi prizorišč in dialogi, pa je kljub vsemu čisto fajn.

.

Po rakovo Günterja Grassa je roman v prvi osebi, pisan doživeto in prefinjeno kot avtobiografija. Žal gre, kljub avtobiografskim prvinam, v osebnih zadevah za fikcijo - je pa zato ogrodje toliko bolj zasidrano v realnosti. Tulla, priljubljen lik iz Grassovih romanov, je tu njegova mama. No, knjiga je super, preberita jo. Tu pa se posvetimo "ogrodju".

Glavni junak je namreč Wilhelm Gustloff, veličastna ladja.

In Alexander Marinesko, ki jo je potopil. In povzročil največjo pomorsko tragedijo vseh časov. Umrlo je nad 9000 ljudi.

(Ja, Titanic je s 1500 žrtvami daleč, daleč zadaj. Druga največja tragedija je smrt ladje Cap Arcona, ki so jo, polno preživelih iz nacističnih taborišč, potopili Angleži(!). Med 7 in 8000 mrtvih. Tretja pa Goya, ki so jo, polno beguncev, torpedirali Rusi. 6000 mrtvih.)
In Wilhelm Gustloff, po katerem se ladja imenuje, šef švicarske NSDAP in najpomembnejši nacistični mučenik (že leta 1936 podlegel pod "židovsko pištolo").
In David Frankfurter, rojen Hrvat, njegov morilec.

In KdF, Kraft durch Freude, organizacija, ki je skrbela za delovno ljudstvo v rajhu (naš ekvivalent bi bila SZDL).

(Organizirali so affordable križarjenja za delavce (in zgradili več ladij), izumili affordable avto (KdF-Wagen, danes Volkswagen), poskrbeli pa so tudi za evtanazijo izbranih otrok in kasneje predvsem odraslih invalidov.)

Odličen roman se loteva stvari, ki so bile dolgo tabu. Sicer povsem krotko, defenzivno in nikoli direktno nas tudi spomni, da je rezultat 2. sv vojne premik Poljske na zahod - ker je polovico Poljske pogoltnila Ukrajina, je Poljska zasedla vzhodni del Nemčije, med drugim Prusijo. Za razliko od NDR, ki se je končno priključila (pri čemer je treba poudariti, da je Grass združitvi aktivno nasprotoval), so te meje ostale.

.

*

khm... ker ni zneslo končat, bom preostalih 6 knjig orisal naslednjič

Ciganjenje po Dugem otoku

Vem, blog je malo sameval, ampak počitnice so se prav prilegle. Poleg tega je zadnjič, ko sem bil ravno pri volji tole napisat, crknil internet, tako da objavljam šele zdaj, ko sem spet v Lj.
.
Na zemljevidu sva izbrala Dugi otok, naložila moj avto, ki ga ni škoda, in v ponedeljek, ko ni gužve, ob 3 ponoči pičila čez Gorjance in po avtocesti do Zadra. Na srečo sva prišla točno na trajekt in se dopoldne znašla na počitnicah.
.
Nekateri si počitnice predstavljajo kot poležavanje v klimatiziranih hotelskih sobicah, množično organizirano sončenje in večerno pijuckanje po lokalih. Jaz pač ne.
.
V 10 dneh sva do zadnjega kotička raziskala dolgi otok, po njem sva naredila dobrih 300 km, spala sva izključno na samotnih kotičkih ob samem morju, jedla pa izključno tisto, kar sem nalovil (pokrovače, hobotnice, bela riba). Šotorček sva vsakič postavila ob 9h zvečer in ga pospravila ob 7h zjutraj. Z vstajanjem ob 6h zjutraj sem si končno uredil bioritem. Čez dan sva zamenjala po 3 - 4 lokacije in se intenzivno potapljala na dah. V vodi sem bil po 7 - 8 ur, od tega vsaj pol pod vodo. Vmes sva prebrala kup knjig.
.
Podrobnejši opis Dugega otoka, ki sem ga s kopnega doživel povsem drugače kot z jadrnice, bom čimprej zmontiral. Poleg opisov lokacij za podvodni ribolov pa lahko dodam še dve nahajališči amfor.
Na sliki: Telaščica - ob koncu slanega jezera je prehod do zunanje strani otoka. Malo stvari je lepših kot potapljanje ob stenah. Naslednjič tudi o tem, kje je še možno priti do podvodnih prepadov.