Kvadratni meter povprečne garsonjere v Ljubljani stane 600 jurjev. Dvosobnega stanovanja pa 480 jurjev.
Ker je bolj malo možnosti, da bi se to spremenilo na bolje, razmišljajmo v drugo smer. Ali bi se dalo namesto nekaj milijonom, odpovedati kakemu kvadratnemu metru?
.
Garsonjera pomeni 20-30 m2, od česar je 3/4 prostor, kjer je treba bivati, spati, kuhati in jesti. "Kuhati in jesti" pomeni v tem primeru 4-8 kvadratov, se pravi 2.4 do 4.8 M.
Dvosobno stanovanje pomeni hodnik, kopalnico in sekret, kuhinjo z jedilnico, poleg tega pa še dve luknji. "Kuhati in jesti" pomeni v tem primeru 10-18 kvadratov, se pravi 4.8 do 8.65M.
Ker je povprečna neto plača v Sloveniji malo manj kot 180. jurjev, stane kvadratura "kuhati in jesti" v naših primerih od 1,1 do 4 letne plače.
Drage kvadratne metre, namenjene prehranjevanju, je treba seveda opremiti s pohištvom in mašinami. To se da za od 200 jurjev do 3M, odvisno od posameznikovih preferenc in možnosti.
Če to prištejemo h gornjemu, dobimo razpon od 1.2 do 5.4 letne plače. To bi bil torej fiksni strošek. Če gre za gospodinjstvo z dvema plačama, ga delimo z 2. Od 0.6 do 2.7 povprečnih letnih plač/osebo.
.
"Kuhati in jesti" pomeni poleg tega kupovati hrano, jo shranjevati in pripravljati, plačevati pri tem porabljeno energijo in vzdrževati higienski minimum. Se pravi, pomivati posodo in podobno. To stane določeno količino denarja in seveda časa, ki pa ima prav tako denarni ekvivalent.
Vse iz tega odstavka predstavlja stroške, ki se jim tisti, ki izberejo jesti doma, ne morejo izogniti, kljub temu da opremljeno kuhinjo že imajo.
Iz lastnih izkušenj vem, da "iti v trgovino" vsakič stane od 7 do 10 jurjev, zelo težko je v voziček spraviti manj. Iti je pa treba 2x/teden, kar pomeni 25-35 jurjev /(osebo x mesec).
Ker so tablete za pomivalni stroj zajete že zgoraj, prištejemo le še strošek porabljene elektrike in plina, kar znese vsaj 5 jurjev/osebo.
Skupno je treba za pripravo hrane in pospravljanje vsak dan žrtvovati vsaj 0.5-1 uro/osebo, kar znese po zelo mizernem, jurja/uro obračunu, 15-30 jurjev/(osebo x mesec)
Skupni strošek prehranjevanja v lastnem domu znaša torej za osebo, ki že ima opremljeno kuhinjo, 45-70 jurjev/mesec.
.
In kaj je alternativa? Namesto kuhati in jesti doma - jesti zunaj.
In se zavestno odpovedati kuhinji z jedilnico in s tem povezanim segmentom gospodinjenja.
Računica se izide, če znaša razlika med ceno mesečnega prehranjevanja po gostilnah in 45-70 jurji - manj, kot znaša mesečni strošek financiranja investicije v opremljeno kuhinjo s pripadajočimi kvadratnimi metri.
.
Preprost izračun pokaže, da se še kako izide.
Izide se celo, če si pravice do posedovanja hladilnika in zasilnih sredstev za kuhanje kave in čaja ne pustite vzeti, poleg tega pa si, zraven za polno ceno plačanih študentskih menijev, vsake kvatre privoščite skok na slow-food.
.
In zakaj potem tega nihče ne prakticira? To pa jaz vas vprašam.
Zanimivo vprašanje. V bistvu se zatakne že tam, ko se zavemo, da ljudje nismo (vedno in popolno) racionalna bitja. Ker bi potemtakem ekvivalentno lahko preračunavali tudi stroške nakupa avtomobila (pa njegovega rednega vzdrževanja, servisiranja, nakupa dodatne opreme, registracij in zavarovanj) s stroški bencina, in bi seveda enostavno ugotovili, da se bolj splača ali hoditi peš ali voziti se z avtobusom ali celo, če smo razvajeni, redno uporabljati taksi.
OdgovoriIzbrišiIn ker smo pač taki, počnemo neumnosti. Temu se včasih reče udobje (ni ga lepšega kot fin zajtrk doma v soboto zjutraj), včasih lenoba (ne ljubi se mi vsak dan razmišljat, kam bom šel jest in potem tja tudi oditi). Je pa res, da matematika tukaj pade. Ampak padla bi tudi pri obratni računici - zakaj npr. smo pripravljeni v neki kavarni plačati 230 SIT za macchiato, ki je vreden 40 SIT ...
Ampak vsekakor je pa tema precej provokativna ...
aboslutno se strinjam z ja-ne-z-om :)))
OdgovoriIzbrišidodal bi še, da nekateri pač uživamo v kuhanju in radi jemo domačo pripravljeno hrano. iz lastnih izkušenj vem, da je ni hrane čez domačo hrano. po kakšnem mesecu restavracij (takšnih za v povprečen slovenski žep brez fast-foodov in fensi dragih jedi) so se mi ponavadi pojavile različne motnje v peristaltiki (plinjenje in, khm no khm, najbrz nobenega ne zanima v detajle...), da ne govorim o hrani, ki se mi zdi, da je postajala vedno bolj dolgočasna in enakega okusa. pozor! nisem jedel vedno za 5 jurjev kosilo, sem hodil pač na kosila za 1200-2000 brez pijače seveda. jaz osebno rajši vržen nekaj, eeee, miljonov več in imam kuhinjo doma kjer si sam pripravljam južine oz. večerje, huh, pa še pustim si speči kakšno torto in domače piškote.
je pa res precej provokativna trditev. zanimivo razmišljanje.
Razen naštetih razlogov, kot je veselje do kuhanja ipd. so tu še:
OdgovoriIzbriši- ker jem ob urah, ko bi lahko v mestu dobil kvečjemu sranje kot je kebab in burek
- ker ko sem bolan ne bi hodil 3x ven na obed
- ker zunaj ne morem jesti jedi, ki jih sam pripravljam ali pa lahko le slabše
...
Zanimiv premislek. Jaz osebno bi se lažje odpovedal čemu drugemu, kot pa kuhinji.
Hvala za tehtne komentarje.
OdgovoriIzbrišiNa tabuje in ravnanje po inerciji nerad pristajam. Razumno ravnanje ima v vsakem trenutku smiselno zvezo z dejstvi, ravnanje po inerciji pa dejstva rado spregleda, oziroma se sklicuje na dejstva, ki so obstajala v nekem drugem času.
Preverljivo dejstvo je, da so se v zadnjih 10 letih, od 95 do 05, stanovanja v Ljubljani podražila za 100%. Dejstvo je tudi, da "jesti zunaj" še nikoli ni bilo tako dosegljivo kot danes, k čemur so pripomogli študentski boni, ki so poskrbeli za ugodno ponudbo korektnih obrokov, in povečanje kupne moči.
"Jesti doma" je v pičlih 10 letih tako postalo luksuz, česar se ljudje ne zavedajo, ali pa tega nočejo sprejeti. Nekoč je bilo nedeljsko kosilo v gostilni dogodek, luksuz. Nekdanji študentje, ki so 5-7 let jedli izključno po vseh mogočih gostilnah, pa smo takega "luksuza" razumljivo naveličani.
Razmerja so se tako spremenila, da je danes stanovanje brez kuhinje, kar zveni kot tabu, v resnici čisto sprejemljiva, logična, enakovredna opcija. Če se da živeti z dnevno sobo s hladilnikom in MW v NY, bi se dalo menda tudi v dolini šentflorjanski.
Najlepše pri vsem skupaj pa je, da so slavni cankarjanski časi jamrajočih, trpečih gospodinj, dokončno minili.
"Gospodinjiti" ni več stigma zatrtih, pač pa privilegij intelektualcev. "Jesti doma" je danes luksuz uživačev.
Dober tek!
ne vem, če bi se lahko popolnoma strinjal s tvojo ugotovitvijo. najbrž res drži samo za določen procent populacije, ki spada nekako v višji srednji ali srednji sloj prebivalstva. ti si lahko že privoščijo ne-kuhanja doma. in pozabljaš, da je slovenija v evropi (zahodni razviti) spet malce posebna. jesti na zahodu je precej dražje kot doma (diskrepanca med kuho doma in obedovanje v normalni restavraciji je na zahodu bistveno večja). to ve povedat vsak, ki je šel za malce dlje v tujino. res pa je tudi, da je ponudba neprimerljivo pestrejša.
OdgovoriIzbrišipa ti? si se odpovedal kuhinje?
Kolikor vem, je skrajni rob racionalizacije bivanja za svobodne ljudi (nacistična taborišča so šla najbrž dlje), japonski izum "Capsule Inn". Na sliki vidiš 14 "hotelskih sob".
OdgovoriIzbrišiMed to skrajnostjo in stanovanji s klasično razporeditvijo pa obstaja veliko možnosti. (In premalo realizacij).
In: ne, osebno si brez kuhinje ne predstavljam udobno živeti.
a propos Capsule Inn
OdgovoriIzbrišiče me spomin ne vara, je prof. košir na enem izmed svojih "briljantnih" predavanj govoril o nekem ruskem (filo)arhitektu, ki je postavil trditev, da je najmanjša površina primerna za bivanje cela dva kvadratna metra. je res? in če je bi prosil za ime tega "genija".
ne bi vedel.
OdgovoriIzbrišisem pa sam že zdavnaj tule pisal o tem, da bi zadoščal že kubični meter/osebo.
preberi, če se ti da, tisto o direktni stimulaciji možganov.
Primerjava kuhanja doma in prehranjevanja na študentske bone, iz osebnih izkušenj:
OdgovoriIzbrišiŠtudentski boni:
- redim se približno 1kg/mesec
- vsak dan zapravim minimalno 1.5h za kosilo
- porabim cca 35 jurjev na mesec
Kuhanje doma:
- hujšam približno 0.5kg/mesec (hvala bogu, saj v vseh teh letih prehranjevanja na bone se je nabralo kar nekaj odvečnih kil)
- ker kuham samo zase in kakšen dan skuham malo več, da mi ostane za naslednji dan, porabim v povprečju 1h/dan za kosilo
- porabim cca 25 jurjev na mesec
Je pa možno, da sem specifičen primer. :) Vseeno pa vsaj enkrat na mesec zavjiek h Kitajcem na kosilo. ;)
vic mojega pisanje je v tem, da s tvojo razliko 10jurjev/mesec nikakor ne moreš financirati stroška kuhinje, se pravi dela stanovanjske površine, ki jo zaseda, opreme in "obratovalnih stroškov".
OdgovoriIzbrišiPri najemnem stanovanju v Lj. bi to stalo od 40jurjev, pri lastniškem pa po 40-80/mesec 10-20 let.
za študente, ki pristajajo na malo slabši standard, s skupnimi kuhinjicami, ki imajo srečo da dobijo sobo v študentu, ali pa tisto subvencijo za najem pri privatniku, so ti stroški v resnici manjši.
Je pa za študente precej ugodnejše tudi "jesti zunaj".
...Če se da živeti z dnevno sobo s hladilnikom in MW v NY, bi se dalo menda tudi v dolini šentflorjanski. . . . Da se živeti tudi v jami, ob lepo, koncentrično zloženih kamnih, kjer stoji kurišče, na leskovi palici pa se vrti kunec. Sila poceni zadeva. Ni treba plačevat elektrike, drva za kurivo naberemo v hosti, zajec se pa sam ujame v zank. Potrebuleš le dobre zobe (pa mamo spet en strošek več).
OdgovoriIzbrišiDnar je treba delat in ga zapravlat. Nč ne bomo s seboj odnesli....
Srčkano, a žal hroščato.
OdgovoriIzbrišiJame so danes težko dostopen luksuz. Mogoče boš za primerno ceno vseeno staknil kako luknjo na Krasu, ne verjamem pa, da bi ti naravovarstveniki dovolili potegniti kable, vodovod in cesto. Tudi če ti uspe, bo drago in vseeno neudobno.
Predvsem pa je malo verjetno, da bi našel jamo v okolju, kjer je razmerje med ceno nepremičnin in dostopnostjo "jesti zunaj" podobno situaciji v Ljubljani.
Za razliko od mojega pragmatičnega predloga je tvoj tipičen predstavnik "varčevanja za vsako ceno", ki je po navadi večja od smiselne.
>"dnar je treba delat in ga zapravlat"
Ej, moj izračun temelji na premisi, da se obrne enaka količina dnarja!
Seveda je to stvar odločitve. Predvsem je pa treba premisliti pri sebi, v kakšnem ciklusu se trenutno nahajamo in ali bi nas utegnilo v letu ali dveh prijeti, da bi 'dogradili' kuhinjo.
OdgovoriIzbrišiTudi sam iz izkušenj govorim, da se je fino prehranjevati zunaj, vendar tu in tam zapase tudi doma kaj pripraviti. Meni recimo enkrat ali dvakrat mesecno, da razvajam maj darling in da ji pokazem, da mi mojstri v gostilni ne sezejo niti do gleznjev.
To seveda smatram kot hud luksuz - sicer pa je kuhinja v ultra-neprakticni dvonadstropni 40 let stari vrstni hisici v Kosezah namenjena zgolj jutranjemu kuhanju kave. Waste of space, pa se ogrevati je treba vse, in bojda bo letos treba montirati novo kuhinjo.
Kot student sem super shajal v majhni garconerici, opremljeni zgolj s tisto cajno kuhnjcko 'v omari'. Je zadostovalo za makarone, jajca, palacinke, kak zrezek, juhico... pa se nekaj buteljk je lahko spalo v hladilniku.