Monolog o BTC

Da objavljam lastne komentarje k nekemu prispevku kot samostojen post, se lahko zahvalite izključno predprazničnemu pomanjkanju veselja do pisanja. In moledovanju bralcev:

> At 01 december, 2005 17:35, Poulette said...
... po 13 uri (ko se pošteni ljudje ponavadi šele odsvaljkajo iz postelje) ...

> At 05 december, 2005 19:16, Poulette said...
... si se pa v komentarjih bolj razpisal kot v postih ... ampak nadaljuj, prosim
> At 08 december, 2005 14:44, Poulette said...
... zato se mi zdi pravzaprav škoda, da tega ne spremeniš v post

> At 21 december, 2005 22:38, Poulette said...
... odgovor o BTC-ju: svetujem, da ga daš v post, ker je ful zanimivo

*

Torej, jaz seveda trdim, da je Ljubljana z BTCjem v zadnjih 15 letih pridobila mnogo več, kot je njen stari center v tem času izgubil.

slika: center Ljubljane v 2005: vsega maš - penzija, okraski, "street",...

Izgubil je, kolikor se spomnim, Metalko, Slovenijašport, Supermarket (in nesrečnega Marcusa, ki ga pa resnici na ljubo ni niti prav dobil), Ljudsko kuhno (in kasneje največji DairyQueen na svetu), Slončka in tisto picerijo na Čopovi, kjer se je en štuk višje dobil tudi "temni gozdiček", bar na vrhu Nebotičnika, Astro, Ferromoto in zraven menzo Triglav, Varteks, izgubil je kina Slogo, Union, Vič, Šiško in Bežigrad ter pogojno Kinoteko, ter praktično vse manjše špecerije.

V tem času je tudi marsikaj pridobil, ampak Metalko, Supermarket, Slovenijašport, Slogo, Varteks, kina in manjše špecerije je izgubil dokončno.

V tem času pa se je bruto kvadratura trgovskih površin v Ljubljani povečala za, takole čez palec, 20x!

.
Center mesta tako ni več samozadosten - kdor živi v centru, tam danes ne more kupit šraufov, če jih slučajno rabi.

Ampak to ni nobena tragedija in ne vidim posebnega razloga, da bi bilo treba prebivalce starega mestnega jedra pretirano objokovati.

Od 280.000 Ljubljančanov jih večina živi v blokovskih soseskah. Sploh k mestu gravitira mnogo več ljudi, kot jih dejansko živi v strogem središču. In kot je center Ljubljane vse te ljudi servisiral nekdaj, jih tudi danes, čeprav se je vsebina malo spremenila.

Nekakšno odmiranje starih mestnih jeder je femomen, ki ga poznajo vsa mesta - Ljubljana tu kvečjemu nekaj destletij zamuja.

Ena stvar je ta naravni proces:ko mesto postaja atraktivno, ko se fasade lepšajo in odpirajo lokali, raste tudi cena. Ljudje si tam vedno težje privoščijo stanovati, sploh če upoštevajo težave s parkiranjem in potrebo po ugodnih nakupih. Povečevati pa se začne delež reprezentančnih poslovnih prostorov in lokalov ter dragih trgovin. Poznamo mesta, kjer so posamezni predeli zaradi tega praktično izumrli. Londonski City, poslovno, finančno središče z bleščečo arhitekturo, je zunaj delovnega časa mrtvo mesto. Enako se dnevno napolni in izprazni Manhattan (kar je posebej dobro vidno, ko zmanjka elektrike ali ko štrajka mestni potniški promet).

Ljubljanskemu staremu mestnemu jedru se tega ni bati. Zaradi blokad, kot so spomeniška zaščita in slaba prometna infrastruktura, se bo trend ščasoma verjetno obrnil - ko bodo ljudje pobegnili in lokali izgubili promet, bo cena kvadratnega metra padla. Stanovanja bodo spet atraktivnejša in ljudje se bodo naselili. V tržnem sistemu vlada med skrajnostima v vsakem trenutku neko ravnotežje, prehodi so postopni in opazni šele na dolgi rok.

Posebej pa je treba poudariti, ker nekateri radi pozabljajo, da ljubljanski center že dolgo ni bil tako živ, še nikoli pa ni bil tako bleščeč. Spomnim se, kako je bila Stara Ljubljana pred 20 in več leti zanikrna - fasade razpadajoče, smrdelo je po poscanem in plesnivem, večji problem je bilo ne videti, kot videti podgano, lokalov pa praktično ni bilo.

Stara Ljubljana je danes bleščeča, obnovljena in živa. Plaža je polna, sobotna tržnica še vedno rulz, izbira v ribarnici pa gladko poseka celo Dalmacijo. Trubarjeva ulica je bila dom najhujših socialnih primerov, pred par meseci pa si je tam blizu kupil novo stanovanje preds. vlade. Obrežje Ljubljanice je obnovljeno, v vodo se mečejo Easy-Jet Škoti, Knafl je živ, namesto zanikrne tiskarne je pri Zmajskem mostu bleščeča Pravna fakulteta, namesto osnovnošolskega kina je mesto dobilo praktično Unionsko dvorano, našteval bi lahko brez konca. Premislite, brez česa bi raje Čopovo - brez gostilnice Slonček, ali brez Millerja?
.

Lokacije današnjih nakupovalnih centrov lepo prekrivajo recimo 20 let star zemljevid umazane industrije, ki je bila posejana na obrobju mesta. Industrijske cone v Mostah, Šiški in na Rudniku se hitro spreminjajo v poslovno-trgovska središča. Trend je prisoten povsod po svetu, v postkomunističnem delu Evrope pa je bil v zadnjih letih posebej intenziven.

V tem tragedije ne morem videti, pa če se ne vem kako trudim. Poslovno-trgovska dejavnost je na vse načine bolj ekološko sprejemljiva od kakršnekoli industrije. Določena mestna območja so se čez noč opremila z infrastrukturo in oživela; urejeno nakupovalno središče z novimi, razkošno dimenzioniranimi cestami, pločniki, krožišči in predvsem parkirišči, zadnje čase celo v garažnih hišah, z javno razsvetljavo, prijaznimi izložbami in gostinskimi lokali, je za mesto vsekakor boljše kot mrtvo, ograjeno, zaprto industrijsko območje, kakršna je do danes ostala večina lokacije Litostroj (na sliki).

.

Nakupovalna središča na preriferiji razbremenjujejo Center, veliko avtomobilov se središču lahko izogne, predvsem pa je zgoščanje lokalnih središč usluga prebivalcem velikih spalnih naselij. V primeru Ljubljane je mesto v celoti v zadnjih letih precej napredovalo - postalo je prijaznejše do prebivalcev. Mestno središče pa je, razbremenjeno poceni trgovin, dobilo možnost da se profilira kot žlahtno staro mestno jedro in prestolnica države. V tem ni nič slabega.

.

*

BTC se od Rudnika in podobnih središč razlikuje predvsem po tem, da je organizirano kot zasebna družba, vso neznansko kvadraturo pa trgovcem oddajajo v najem. Meni to, da je nekdanji skladiščnik Mermal z zvitim lastninjenjem prišel do ogromnega premoženja, ni niti malo simpatično. Še precej manj mi je simpatično, da je pogoltni posameznik Oven sam lastnik 3% BTC-ja. Koncentrirano lastništvo fenomena, ki vedno močneje vpliva na življenje Ljubljane, razumljivo ni simpatično niti mestnim oblastem. Da bi se izognili podobni situaciji, so npr v Splitu omejili velikost bruto trgovskih površin, ki jih upravlja zasebna družba, na 10.000 m2.

.

Kljub tem pomislekom pa lahko kot potrošnik radostno ugotovim, da je BTC šolski primer uspešnega upravljanja z mestnim območjem. Mnogo uspešnejši od upravljanja fevda, nad katerim bdijo voljene mestne oblasti v kombinaciji s strokovnimi uradi.

In tega, da se tudi kakega kareja v bližini svetega mestnega središča loti zasebni kapital, se jaz ne bojim. Zasebni investitor se bo namreč krepko potrudil, da bo svoji investiciji zagotovil dobičkonosen javni program. Za razliko od strokovnjaka uradnika Prelovška, ki je s fiksiranjem ad hoc spomeniške zaščite sramotni Kolizej vrnil v stagnacijo, si Prevent ne bi privoščil mrtve, zgubarske investicije.

Uradnik strokovnjak Prelovšek je zadnjič fiksiral tudi sramoto od Cukrarne, menda z večno priročnim izgovorom, da sta tam nekoč izdihnila pesnik ali dva.

.

Slišim, da se je BTC zmenil z železnicami za povezavo s centrom Ljubljane. Dobili smo prvo progo mestne železnice.

Slišim tudi, da se menijo z Easy-Jetom za redno linijo London-BTC. BTC postaja dovolj atraktiven, da je začel funcionirati kot turistična destinacija.