Nazadnje so padle Knjiga smeha in pozabe, Neznosna lahkost bivanja in Počasnost Milana Kundere. Omenil sem jih že tule, zadnja od njih pa je padla že v petek. Res je tudi, da so tokrat padle že drugič ali tretjič.
.
Knjiga Smeha in pozabe je omnibus 7 zgodb, ki se bolj ali manj tičejo junakinje Tamine, predvsem pa se tičejo slehernika. Kundera je v tem romanu izpilil svoj slog in najbolje doslej utemeljil pripovedovanje v treh plasteh. Osnovna zgodba, ki je svobodno zložena iz segmentov, ki so na videz nesorodni in prosto razmetani po času, ki jo napleta z nevtralnim tretjeosebnim pripovedovalcem in dialogi, je prepletena s skoraj filozofskimi meditacijami in z občasnim brezsramnim izstopom iz romana, ko avtor o svojem pisanju prostodušno govori s hudomušno distanco.
Kundera junake izredo dobro izdela (temu bi se reklo psihološki realizem), ko jih vodi skozi konkretne dogodke in jih definira skozi konkretne odločitve. Vseskozi, skozi vsa dela, si pomaga z osebnimi, avtobiografskimi izkušnjami - veliko je sklicevanja na glasbo (študiral je tudi muzikoligijo) in politiko (2x je vstopil v Partijo, 2x so ga izključili, po ruski okupaciji Češkoslovaške pa se je izselil v Francijo).
Res dobro branje, po svetlem vzoru mračnega eksistencializma.
.
Neznosna lahkost bivanja je menda njegova najboljša knjiga, naslov pa je ponarodel v več jezikih (fraze se spomnim celo iz neke ne preveč posrečene stare pesmi lepe emigrantke Moni Kovačič).
Napisano je po zgoraj omenjenem sistemu, a celo bolje. Za ogrodje romana si je Kundera tokrat vzel meditacijo o Parmenidovih dvojnostih, predsem o lahkosti in teži. Je pozitivna lahkost ali teža? Po Parmenidu lahkost, v resnici pa je menda ravno nasprotno. Bivanje, osvobojeno odgovornosti, skrbi in konfliktov, je namreč "neznosno lahko".
Tudi zame seveda ni opcija niti biti svobodne volje razbremenjeni delček množice v komunističnem raju, kot nekaj precej neznosnega pa sem si tudi vedno predstavljal večno lahkotno poskakovanje na oblačkih, v beli halji, z brenkanjem na liro in milim petjem, kakor reklamirajo katoliška nebesa. Ali, bolj tuzemsko: vsaka ženska, naj se javno še tako zaklinja drugače, v resnici hrepeni po veliki teži čvrstega, masivno grajenega ljubimca, ki bi jo pritiskala ob mehko posteljo.
Podrobnejši opis ni potreben - to knjigo bi namreč pač moral vsak prebrati.
.
Krajši romanček Počasnost je prvi, ki ga je Kundera v izvirniku napisal po francosko. Ogrodje je zastavljeno precej komplicirano, s sklicevanjem na Rabelaisa, Diderota, de Sada, Laclosa, predvsem pa se naslanja na 200 let staro novelo Vivanta Denona, Brez prihodnosti. Preveč umetno, znanstveno, metodično zastavljena zgradba je po navadi znak, da pistelj izgublja navdih in motivacijo, ampak Počasnost je na srečo prav fajn knjiga.
Lahkotno branje z dovolj ironije in cinizma, da bralec knjige ne izpusti iz rok celo uro, kolikor traja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar