torek, 8. februar 2005

Poslanstvo

Tole sem napisal pred 6 leti, pa še zdaj podpišem:
Našteli so nekaj imen, in čez kako uro smo, z vseh vetrov natrpani v nekakšni učilnici v drugem delu mesta, reševali smešno lahke teste. V resnici je šlo za anketo o socialnem statusu nadarjenih učencev, kar je povsem nebistveno - zame bistveno je le eno vprašanje, ki sem si ga zelo zapomnil, in en "ne", ob katerem sem svoj list še posebno skrbno skrival pred sosedo.
"Ali imate doma kako umetniško sliko?", je mnoge opogumilo, da so se po testiranju veselo dajali, kdo da je večji poznavalec, pri kom da imajo večjo zbirko. Jaz pa sem se z žalostnimi mislimi o domačih stenah, kjer povsod visijo le moje stvaritve, potuhnil in sem šele kasneje, ko smo hodili nazaj, previdno vprašal skromno sošolko, ki se mi je zdela primerna žrtev, kaj je napisala pri tistem vprašanju. "Ah, to je bilo pa res lahko - saj ima vsak kako tihožitje doma."
Tistega dne sem sklenil, da bom sam nekoč imel polno stanovanje pravih umetniških slik. Prav v tem dogodku pa tudi korenini moja tiha odločenost, da bi razkrinkal skrivnost umetniškosti umetnin, ki me je po čudnem spletu okoliščin pripeljala na Akademijo.

Študij slikarstva pa mi ni postregel z odgovori, nasprotno - bolj sem poslušal različne modre ljudi, bolj nekonsistentne (ali pa nezvedljive na skupni imenovalec) so se mi zdele njihove zgodbe. In več ko o teh zadevah vem, manj jasnih odgovorov vidim. Sama vprašanja...
Sčasoma pa sem opazil, da so moja vprašanja retorična, da namreč implicirajo odgovore. In čeprav se mukotrpno sistematično urejanje misli ne more kosati s slastjo postavljanja zavitih vprašanj, je nagrada vredna truda.

Opažam tudi, da sem se zapletel v čudno kolobocijo, ko mi ne vem kak trud in dokazovanje med študijem, znotraj naše generacije in Akademije prav nič ne pomaga, da bi se izognil nečastni prihodnosti. Zdi se, da je za nas pripravljenih malo scenarijev: zalagati prodajne galerije, obiskovati likovne kolonije ali učiti likovni pouk na osnovni šoli. Vsako od tega je seveda zanimivo in lepo, škoda pa se mi zdi obstati pod svojimi zmožnostmi - početi skratka stvari, ki bi jih lahko povsem korektno počel tudi brez take ali pa s (kakršnokoli?) drugačno izobrazbo.

Tu bom razmišljal o tem, kakšen je domet možnosti znotraj poklica, za katerega sem se izučil; s čim se danes sooča izučen slikar, kaj sedaj pomeni slikati z oljem na laneno platno.
Skušal bom tudi ujeti skrivnost umetniškosti, pokazati kaj je umetnost.


* * *

Zanima me, kaj lahko v življenju dosežem kot slikar. Da bi to nekako ovrednotil, me zanima celo, kaj je največ, kar lahko umetnik doseže. (Da, naslednja stopnja tovrstnega samospraševanja je, kaj je največ, kar lahko doseže človek, ampak ostanimo samo pri umetniku.)

Slava! Danes lahko vsak pričakuje Warholovih 15 minut slave. Ampak na vrhu jih vztraja le malo. In če pomislimo, katera imena bo kdorkoli izstrelil na priklic, se bo končalo s Picassom. Da, tista prava slava je posmrtne narave. Za tako pa niti najhujša nečimrnost in sistematičen trud nista garancija. Vsekakor pa je umetnikov dovolj malo in infrastrukture za seznanjanje gledalcev z njihovimi dosežki dovolj veliko, da se bo o vsakem govorilo več, kot na primer o kolegu inženirju.

Je pa sloves povezan tudi z nečim bolj oprijemljivim. Vendar sta denar in bogastvo dosegljiva še na precej drugih načinov, in preveč očitno pehanje za denarjem prinese umetnikom malo lepega. Predvsem pa se morajo hitro braniti očitkov, da niso več umetniki, ampak vse kaj drugega.

Za umetnike pa velja, za razliko od drugih ljudi, da si na primer čas in lepe ženske, skratka srečo, smejo privoščiti tudi po bližnjici, in ne le preko uveljavljanja v krutem svetu. Z odklopom od sveta, z zapiranjem v svoj mali, obvladljivi univerzum, z vzvišenostjo nad profanim vsakdanom. Zakaj bi smeli v oblake strmeti le otroci in upokojenci, zakaj ne bi pubertetniških vzorcev obnašanja negovali dokler gre, zakaj bi se podrejali vsakodnevni rutini vrlih davkoplačevalcev, ko pa je sreča iz rok v usta dostopna takoj. Zdi se celo, da je družba voljna umetnikom, za razliko od klošarjev, marsikaj spregledati in jih podpirati v njihovi drugačnosti in vztrajanju onkraj norm. Potrebuje jih namreč, za zgled in svarilo. Umetnik si torej lahko vzame svobodo.

Umetnik pa naj bi bil tudi zelo čuteč človek. Ki se zaradi preobčutljivosti umakne na samo, kjer lahko premleva, kakšne krivice so se mu in drugim zgodile. Ki mu ni mar za drugo kot za duhovno bogastvo. Umik je razkošje ali prekletstvo, prihranjeno le za nekatere. Občutljivost in poznavanje likovnega jezika, ki jim omogočata površnim nedostopno uživanje v umetnosti, prav tako.

Primeri, ko se vse možnosti srečno prekrivajo, so še bolj zanimivi - je pa bolj verjetno, da na primer več svobode pomeni manj denarja. Kakšne pa so konkretne možnosti v našem prostoru?
Poznamo umetnike, ki slikajo lepe, estetske slike, za tuje in lastno blagostanje.
Umetnike, ki »raziskujejo nova področja likovnosti«, ki so jim odprte galerije prvega razreda, o katerih pišejo celo najbolj razgledani in razvpiti kritiki.
Umetnike, ki poslušajo svoj notranji glas, boheme, ki so tako ponosni v svojem nekonformizmu, da zraven delajo še kaj drugega in preživijo, da zraven ne delajo nič drugega in životarijo, ali da uspejo prepričati razne sklade in državo, da njihov nekonformizem z denarnimi subvencijami podprejo.
Večne šolarje; umetnike, ki po diplomi nizajo specialke, študentske izmenjave, študijska potovanja, ki se kot kak kirurg celo življenje izpopolnjujejo.

Povzamem, da se umetnike razloči že na zunaj. In ker smo videli, da nas do sedaj sploh ni zanimalo, kaj so ustvarili, špekuliram, da na račun umetniške slave vedri tudi kak iznajdljiv duhovitež. Iz istega razloga pa se bojim, da se ne da naučiti receptov za ustvarjanje umetnin, prav tako kot samo izobrazba ni ne garant za poklicni uspeh, ne za osebno srečo.


Študij slikarstva izgleda tako: na začetku se dela črno-belo na papir, na koncu z barvami na platno. Veliko bolj praktičen akril izpodriva tako cenjeno "olje na platnu"; ker se hitro suši, in ker zanj zadostuje cenejši bombaž. Sam sem se, ravno zato, ker pri navadnih ljudeh olje uživa tak ugled, odločil za težavnejši material. In ker mi sedaj skladiščenje nakopičenih olj na platnu povzroča preglavice, bi si rad razjasnil, kaj sploh kopičim.

Povprečen človek z ulice ne bo imel večjih problemov z ugotavljanjem, da je določen predmet slika - prav vseeno je, kaj predstavlja, da le ima osnovne atribute, npr. da visi na steni, ima okvir. Ob sliki se bo zamotil vsaj toliko, da bo v kotu iskal umetnikov podpis.
Prva stvar, s katero pride gledalec v stik, je skratka fizično dejstvo slike. Razbere lahko, ali gre za uokvirjen plakat, za grafiko, pastel, akvarel, za akril ali celo olje na platnu. So barve žive ali blede, so vroče ali hladne, so poteze čopiča prikrite, ali agresivno zažrte v debelo plast barvne snovi.
Sedaj se lahko začne pogovor o vsebini, o tistem, kar je naslikano, o podobi. Ugotavljanje, ali je v konkretnem primeru slikarja motiviralo tihožitje, krajina ali žensko telo. Prepoznavanje nazornih pojmov rožic, kozolcev, teles. Razpoznavanje detajlov, razbiranje zgodb.
Za umetniško sliko pa je značilna še neka malce neoprijemljiva kategorija. Ker je ne zaznamo neposredno s čutili, ampak diskretno seva, jo imenujem avra. Na kratko jo lahko opišem kot edinost, izključnost umetnine, v resnici pa predstavlja kompleks pojavov, ki so na edinost vezani. Kasneje bomo videli, da je ravno avra originala najpomembnejša lastnost klasičnih umetnin.

O tem, kaj vse ljudje obešajo na steno, se da na široko govoriti. Zdi pa se, da so vzor vsemu obešenemu (tudi če se vmes kakšna znajde, je brez dvoma postavljena na častnem mestu ) umetniške slike. Slika je lepa stvar - iluzija namišljenih ali oddaljenih prizorov, okras stanovanja, prostor kontemplacije. Čeprav... Neko osnovno znanje o tem, katere znane slike iz svetovne kulturne dediščine so še posebej neprecenljive, ima vsak. Tehnično tudi ni nobenih ovir, da se ne bi dalo izdelati zadovoljivih poceni kopij Mone Lise, za vsak dom ene. V resnici pa imajo ljudje na stenah nemalokrat obešene tudi prave izbruhe diletantizma, osladnosti, neznanja, ali pa podobe, ki niso ne estetske, ne všečne, ne lepe, celo take, ki ničesar konkretnega ne predstavljajo, da so le original. Zanimivo je, da lastnik lahko povsem prostodušno prizna, da je ne razume, da mu slika ni všeč, hkrati pa ponosno navede nespametno visok znesek, ki da ga je zanjo odštel.
Slike krasijo naše stene zato, ker so lepe. Ali ker s svojo prisotnostjo ali podobo spominjajo na kaj lepega. Ali zato, da si v njih za trenutek spočijemo možgane. Ali ker jo vanje naložen denar. Ali zato, da nas in naše goste opozarjajo na to, kako smo uspešni.

Da bi zadostila povprečnim (malomeščanskim, če hočete) zahtevam, da bi zaživela kot umetniška, mora slika izpolnjevati nekatere pogoje.
Nič ni nenavadnega, če na steni visi slika. Drugače bi bilo, če bi viseli dokazilo o lastništvu hiše, fotografije avtomobila, nogavice, polne denarja in fotokopija potrdila o opravljenem zaključnem izpitu. Pred znanci pa se ne moremo postaviti s kakršnokoli sliko; najboljša je taka, da jo bodo znali umestiti že sami. Če bodo v podobi sami prepoznali delo signiranega avtorja, bo zaleglo bolj kot dolga razlaga h kaki prav tako dragi nepredmetni sliki, ki jim poleg tega, da še nikoli niso slišali za avtorja, ni niti všeč.
O dobrem okusu lahko priča tudi slika, ki se skoraj iluzionistično približuje realnosti, taka, ki ima za motiv kaj lepega in skladnega (na primer cvet, šopek, mucke), ali taka, ki je bila naslikana po naročilu. Na pomembnost slike lahko diskretno opozarja tudi oprema; lepo grafiko malega formata velja opremiti z razkošnim paspartujem in bogatim izrezljanim pozlačenim okvirjem.

Slika je torej artefakt, predmet, in kot taka ima specifične lastnosti. Je celota treh stvari: podobe, ki jo nosi, svojega fizičnega dejstva in skrivnostne količine, avre originala.
"Umetniškost" je širši pojem, ki zajema vse tri. Kaže se lahko kot posebej plemenita, vrhunsko izdelana podoba, razkošna velikost in oprema, ali kot poudarjena originalnost, edinost, prepoznavnost cenjenega avtorja. Pomeni pa veljavnost (sposobnost) slike, da sprejme nase nek zunanji pomen, da zaživi kot simbol lastnikove uspešnosti, plemenitosti, razgledanosti. Vloga menice, vrednostnega papirja je tako dobrodošla ali celo edino veljavna, da druge nagovore slike preglasi.


Rast zarodka od nekaj celic do rojstva, razvoj kompleksnih mehanizmov, organov, povezanih v sistem, primerjam s seznanjanjem z umetnostjo, z učenjem risanja po modelu, z absorbiranjem raznih modrosti, zapisanih v knjigah... Vse to je le pridobivanje aparata, ki je nujen za spopad s kompleksnostjo realnosti zunaj maternice.
Življenje - na začetku predvsem spoznavanje z lastnimi sposobnostmi, koordinacijo gibov in dojemanja, pridobivanje izkušenj, učenje na napakah, in počasi, postopno, z rastjo samozavesti, z občutkom obvladovanja okolice, tudi spopadanje z novimi izzivi, vse to lahko primerjamo z obdobjem po zaključku šolanja, ko začne iti zares. Ko mora dokazovanje znotraj šolskega kokona nadomestiti intagracija z realnim svetom. Referenčni okvir se drastično zamenja. Ta meja pa v resnici ni nujno tako jasna - oziroma so nastale vmesne oblike, kar samo potrjuje, da razlika obstaja, in da je za marsikoga nepremostljiva. Tu mislim na institucijo hišnega umetnika (artist in residence) na severnoameriških univerzah, pa tudi na primere iz domačega okolja; zarodki s slik znanega slovenskega umetnika pa s tem nimajo neposredne zveze.
Kolikor pa je vzdrževanje s strani univerz umetnikom omogočilo relativno neodvisnost od absolutnega imperativa profitne logike in zahtev množičnega tržišča, in je univerzitetni stil , ki branje, pisanje in analiziranje napisanega predpostavlja naivnemu, nereflektiranemu in predteoretskemu izkustvu, značilen za metafikcijske pisatelje (Debeljak, 1989:109), je naša akademija - prej kot zavetje drznih in ustvarjalnih - trdnjava modernizma, ki šola zalagalce prodajnih galerij in Majskih salonov. Varno zavetje šole, ko se študent udobno dokazuje v sistemu konkretnih nalog, zunanjih vzpodbud in korektur, je torej dvorezen meč. Podrediti se je treba Akademiji, ki pa kljub predpisanim programom v šolskih delih vidi več kot študije - kar ob koncu pripelje do slikarjevega osebnega izraza. Po drugi strani pa s formiranim modernističnim osebnim izrazom v realnosti sodobne produkcije nima kaj iskati.

Opažam namreč, da se klasičnih štafelajnih slik, z oljem na platnu, če hočete, tam, kjer gojijo sodobno umetnost, ne razstavlja. Vidi se kipe, assamblage, performanse; in vsake toliko časa razkošno predstavitev naših uveljavljenih klasikov modernizma. Ko vsak dan zjutraj in zvečer držim čopič pred štafelajem, me torej skrbi, ali mi bo znanje, ki mi ga ponujajo, kot umetniku sploh kaj koristilo. Akademija, fakulteta ljubljanske Univerze, na državne stroške vsako leto proizvede 15 izučenih štafelajnih slikarjev, infrastruktura (galerije, kritiki) pa se jih predvsem otepa. Tu še sploh ni potrebe, da bi govorili o kvaliteti, da bi v galerijah našli prostor za domnevno boljše, manj nadarjeni pa naj se drugače znajdejo; gre za apriorno zavračanje - že zaradi tehnike, ki je zaradi zasičenosti trga, nezaupljivosti med generacijami in promoviranja s trudom uveljavljenih imen, razumljivo.
Izučeni slikarji se tako največkrat usmerijo v kaj čisto drugega; z nazivom "akademski slikar" razstavljajo video inštalacije, performanse, fotografije, se ukvarjajo z lutkarstvom, scenografijo, restavriranjem in največkrat z učiteljevanjem. Postavlja se vprašanje, ali je študenta smiselno voditi k slikarskemu osebnemu izrazu, če mu bo študij tako ali tako koristil le posredno. In ali je smiseln tako zaprt način študija, kjer so študenti različnih letnikov ločeni, različnih interesov pa pod isto tlako.

Danes malo ljudi proizvaja neposredno iz zemlje, vedno več pa jih dela v terciarnih in kvartarnih dejavnostih. Spopadanje s krampom, lopato in plugom je nadomestilo bolj donosno prijazno pihanje ljudem na dušo; ko je osnovnih stvari dovolj, se skrbi pojavijo na drugem nivoju - naenkrat je pomembno, katero vino piti, kaj nepraktičnega obleči, kak sistem je primeren za audiofila, kaj ne redi, kje ni mesa, katere znamke je kaj. Vedno več dela imajo vedeževalci, reklame za vroče linije pa zasedajo cele strani časopisov.
Slikarja primerjam z enologom, z astrologom, z audiofilom, z modnim kreatorjem: povsod metafizika, povsod so kriteriji izmuzljivi, povsod gre za deklariranje osebnih pogledov (ljudje pa naj izberejo), povsod so tudi cilji, namen relativni. Pluralizem diskurzov se ne kaže samo znotraj umetnosti, ampak je umetniški diskurz le eden od mnogih. Oziroma so vsi diskurzi umetniške narave... Ljudem se na vseh področjih ponujajo stilisti, svetovalci, guruji. Z vseh koncev nasveti, kako živeti, kaj jesti, kam iti. Katero sliko kupiti. V vse potrošniške verige se infiltrirajo novi posredniki, ki naj bi kupcu olajšali izbiro. Problem ni, kaj izbrati, ampak katerega prijaznega svetovalca poslušati.
Prehod iz Akademije, kjer si se lahko zanesel na interne "objektivne kriterije", v realni svet, ki je mnogo bolj neoprijemljiv, je zato precej stresen. Možnosti neposrednega dostopa do gledalcev, ki jih ponuja nova tehnologija, pa so precej bolj vabljive kot prodajanje lastne energije raznim posrednikom...


Razmišljanje o pomenu umetnosti nasploh in slikarstva me je privedlo do tega, da se precej ubadam z gledalci. V razvitem svetu traja obvezno šolanje od 8 do 12 let, zato se s pregovorno aroganco umetnikov ne strinjam. Danes je povprečen človek bolj izobražen kot kadarkoli v zgodovini. Posameznik je svoboden, pomemben in bogat. Po drugi strani se da z ljudmi izredno manipulirati preko istih medijev, ki nam širijo obzorje.

Umetnina je most med realnostjo sveta in intimno stvarnostjo umetnika, vloga likovne govorice kot jezika pa je ravno zato omejena. Relacija med umetnino in gledalcem ali celo med umetnikom in gledalcem preko umetnine, ni bijektivna. Kdor je kdaj opazoval reakcije različnih gledalcev na določeno sliko, ve, da je branje redko enolično. Sam ne vidim potrebe po dokazovanju, da je likovna govorica pravi jezik, v lingvističnem smislu. Tovrstna izpeljevanja se navadno omejijo le na določene značilnosti pravih jezikov, poleg tega pa iz njih izhaja, da se morajo gledalci in umetniki likovnega jezika naučiti ravno tako kot francoščine. Kljub temu, da likovna teorija sama raziskuje psihofiziološke vplive likovnih elementov na ljudi, in se na njihovo imanentnost in splošnost večkrat sklicuje.
Interpretacija epske vsebine ali tehničnih značilnosti izvedbe gledalcu lahko koristi, predpisovanje čisto likovnega dojemanja pa, ravno obratno, moč umetnin na konkretnega gledalca reducira ( ali napihuje ) na predpisano sporočilnost. Sam trdim, da se lahko likovnemu delu le čudimo, in bolj ko je naše čudenje naivno in prvinsko, več pridobimo.

Podobno, kot se spreminja vrednost delnic, čeprav ostaja potrdilo o lastništvu le-teh isto, se spreminja tudi vrednost slik. Vrednost slike se lahko spremeni vsakič, ko o njej povprašamo drugega kritika. Spominska, estetska, simbolna, umetniška in še kaka vrednost pa imajo vendarle skupni imenovalec - slika je vredna toliko, za kolikor se jo da prodati. Z vrednotenjem umetnin je zato križ; katerikoli na videz konsistentni sistem objektivnih kriterijev se pred lepoto in nepredvidljivostjo trga lahko skrije. Kajti trg je zelo nečastno občutljiv na predsodke, strahove in iracionalnosti neposvečenih množic.
Za domače razmere je morda še najboljša pragmatična rešitev, ki jo uporablja svetovno znana slovenska ženska in slikarka, ki zaračuna po kvadraturi.

Danes čas mineva hitro in na enak način ljudje potešijo svoja zanimanja. Površen pregled namesto vpogleda, kajti vsako poglabljanje je že izstop iz sveta, in če ni na področju, za katerega je specializiran, je za posameznika čas izgubljen. Podobno je celo z ogledom galerij; razen nekaj ljubiteljev, ali tistih, ki gledajo po službeni dolžnosti, večina drvi mimo slik. Ustavi se toliko, da prebere podatke o sliki in pripis, največ časa pa potem porabi v galerijski trgovini za poznavalsko kupovanje reprodukcij na karticah in znižanih razkošnih monografij.
Svet se je od časov velikih klasikov, ki visijo po svetovnih galerijah, precej spremenil. Porajajo se nove možnosti, tudi za umetnike, kako ljudem umetnost posredovati neposredno. Po drugi strani se v smer instantnega konzumiranja spreminja tudi infrastruktura artefaktov s, po Benjaminu, kultno vrednostjo. Reproduciranje štafelajnih slik prenaša le del informacij. Še več, od originala se bistveno razlikuje celo idealna kopija! In to dejstvo lahko prav gotovo tudi današnji ustvarjalec uporabi sebi v prid.

"Umetniške" slike v resnici zanimajo kaj malo ljudi. Z njimi imamo opravka, ko je treba obdariti kakega Abrahama, ali ko se sprosti kako delovno mesto. Pravzaprav lahko duhovno, duševno in materialno visok nivo življenja prav lepo vzdržujemo brez slik. To ne pomeni nikakršne askeze med sivimi stenami in kvečjemu opazovanja jesenskega listja - danes je življenje pisano. Skrbno oblikovan je vsak predmet, vsak delček, vsak papirček, s katerim pridemo v stik. Industrija vse, kar je moč objektivno definirati, gotovo zvito uporablja za pridobivanje kupcev. Danes smo potrošniki umetnosti vsi, in slehernik ima zaradi vsakdanjih izkušenj dovolj občutka za celoto, kompozicijo in harmonijo, da lahko marsikatero tihožitje ali kar cele galerijice, polne svetlikajočega se kiča, zviška prezre.


Soobstoj neštetih diskurzov, zaradi katerega je nezvedljivost fenomena umetnosti na določen imenovalec danes neproblematično dejstvo, je precej problematičen lahko za umetnika. Vsak, ki je kdaj skrunil njegovo belino, pozna strah pred praznim platnom. Ko zavest o tem, da je možnosti tako neskončno, da bi že prva poteza izpadla banalno in klavrno, mrtviči.
Zatrjevanja o edino zveličavnem modernizmu, ali o dobrih namenih umetnosti, ali o estetski vrednosti mi torej nič ne koristijo. Soobstoj diskurzov je toliko bolj evidenten zaradi možnosti, ki jih ponuja tehnologija. Danes obstajajo prostori, kjer so v svoji eksistenci povsem enakopravni stari mojstri, remek dela modernizma in dnevna produkcija. Antologije, katalogi, galerije, televizijske oddaje in predvsem seznam povezav, ki se pojavi, če nas Art zanima na internetu.

Posamezne teorije umetnosti veljajo le na omejenem področju. Rešitev je torej nespametno iskati v teoriji, ki bo tako kompleksna, da bo zajela vse, saj ne bi bila nič enostavnejša od realnosti in s tem nepraktična. Za iskanje skupnega imenovalca, ki zajema prav vse, kar spada v območje umetnosti, se je bolje premakniti za nivo višje. Splošna definicija mora nezvedljivost na skupni imenovalec že upoštevati...

Misel, ki najbolje povzema vse moje ugotovitve o umetnosti, pa ni nova. Umetnik jo je izrekel, ko se je še mlad šel dadaizem. Ta žlahtna tavtologija opiše bistvo kar najbolj direktno, namesto da bi se mu izognila.


“Vse, kar umetnik izpljune, je umetnost,”

je dejal Kurt Schwitters.
Oblika, snov, vsebina, kategorija niso tisto, kar neki izdelek povzdigne v umetnost, temveč zavestni namen umetnika, njegovo vedenje, da gre za umetnost.
(Lynton,1994:127)


Čeprav izrečena že zdavnaj, je taka definicija umetnosti prav danes aktualna in zame zelo dobrodošla. Ne pustimo se zavesti prvemu pogledu, ko se stavek lahko umetniku zazdi pejorativen, celo žaljiv. Premislek bo razkril vso globino izrečene misli, ki najširše pokriva vsa področja umetnosti.

Stavek govori o umetnosti; umetnost je vse tisto, kar umetnik izpljune. To bi lahko nalašč razumeli tako: umetnost delajo umetniki na ta način, da pljuvajo. Ker vemo, da umetniki ustvarjajo tudi drugače, moramo pljuvanje vzeti za konkretni mejni primer, sicer pa za metaforo. Pljuvanje je kot podoba zelo povedno. Stoji za navidezno lahkotnost umetniškega početja, za nekonvencionalnost, za vzvišenost nad družbenimi normami. Stoji tudi za zelo osebno izjavljanje iz notranjosti, za čiščenje podzavesti (spomnimo se ledvičastih pljuvalnikov, ki so včasih, ko še ni bilo zobnih past in toliko zobozdravnikov, krasili vsak javni prostor), za terapevtsko funkcijo umetnosti. In seveda, stoji za relativnost lepote, za to, da ima vsak okus svojega malarja. Pljuvanje nekega umetnika (njegovo početje) je nekaj, kar za širšo skupnost ni neposredno nujno in neposredno koristno. Za posameznika, ki s polnimi usti lepljive sline išče prostor, kjer bi se je diskretno znebil, pa je lahko obratno. Povzamimo sedaj del, ki govori o umetnosti:

Umetnina je tisto, kar ni neposredno nujno za preživetje, in za kar nekdo s svojo osebo jamči.

Stavek pa govori tudi o umetniku; umetnik je tisti, ki pljuva izključno umetnost. To ne pomeni, da je vsa obstoječa umetnost njegov izpljunek, še manj da je umetnost v načinu, tehniki, veščini pljuvanja; pač pa da je umetnost vse, kar je sam izpljunil. Iz stavka nedvoumno izhaja vsaj tole: umetnik mora znati pljuvati. Kdor je pozoren, bo videl tudi, da je umetnik šele tisti, ki tudi izpljune! Pljuvanje lahko seveda prav tako kot prej vzamemo za konkretni mejni primer in metaforo. Pljuvati, zares in kot metaforo, zna vsak. V resnici pa jih je zelo malo, ki dejansko izpljunejo. V vsakem od nas se skriva umetnik, artikuliran pa je samo v tistem, pri katerem pogum in želja po izpostavitvi premagata lastno nejevero, samokritičnost in skromnost. Torej:

Umetnik je človek, ki se za to okliče.


Pomembno ni njegovo delo samo na sebi, temveč v celoti z umetnikovo osebo, z njegovim hotenjem. Ugovora, češ da ne gre zares, da je to igračkanje, se lahko ubranim:
tu gre namreč za mnogo večje stave kot pri konformističnem sledenju preteklim tokovom! Če obstaja človek, ki stoji za na videz nesmiselno stvarjo, ki ni neposredno koristna ne njemu ne kakemu drugemu očitnemu namenu, ga lahko le z zanimanjem spoštujem.
In ravno situacije, ki se ne vklapljajo v utečene vsakdanje obrede, ki prinašajo zmedo, lahko nosijo ogromno sporočilnost. Človeka prisilijo, da pogleda stvari drugače, da se opredeli, da se zave kompleksnosti življenja, da najde skrito lepoto, da pogleda vase.

Preverimo sedaj to na konkretnih primerih. Enako velja za poskuse izviti se salonski tradiciji, ki so odprli pot modernizmu, ali za Duchampov poskus razstaviti navaden, kupljen serijski pisoar. Avignonske gospodične, ki se jih je sam Picasso ustrašil, da jih je za več let skril, so danes ponosni dokument o slovesnem začetku kubizma.

Pa danes? Prikličimo si v spomin Rusa Brennerja, ki je s sprejem narisal dolarski znak na Malevičevo sliko v amsterdamskem muzeju Stedeljik. Zastavil je ogromno, kršil vse norme. Pa ga le niso vsi odpravili kot norca ali kriminalca; revija Artforum ga je branila z vsem žarom. In kdo lahko zanika, da je odprl nešteto vprašanj, od tistih o nadgrajevanju umetnin (spomnimo se assemblagov Braca Dimitrijeviča), do relativiziranja absurdnih cen slavnih slik, ki nimajo nobene veze z umetniško vrednostjo, ampak so le posledica špekuliranja investitorjev.
Isti je presenetil ali pa razočaral tudi zbrane v Kapelici, ko je razbijal okna, ki so del galerijskega inventarja. Kakorkoli že, hladen ni ostal nihče.

Spomnimo se Orlan, lepotice ki se kazi s plastičnimi operacijami. Kakšna je njena stava? Kdo si drzne tako umetnost odpraviti kot neresno, koga ne pretrese do obisti?

Ali paše življenjsko delo Marine Abramovič, ki je še sveže v spominu, v našo definicijo?

Nenazadnje zahteva ogromno poguma in volje tudi vztrajanje v ustvarjanju osladnih, amaterskih slik, všečnih, če hočete. Življenjski projekt recimo Dore Plestenjak, Franceta Slane ali Irene Polanec drži slovenski družbi mnogo bolj kritično ogledalo kot vsako z velikimi besedami pospremljeno, utemeljeno, pokrito in podprto slikarsko udejstvovanje.
To ne pomeni, da podpiram šopkarstvo; ne vidim pa razloga, da ga ne bi pripoznal kot dejstvo in se mu iskreno čudil.
V čem se od tega razlikuje delo Komarja in Melamida? Samo v tem, da se zdi, da njun zavestni namen cilja dalj od naših slikarskih uspešnežev.


* * *

S tem sem nekako označil svojo popotnico v svet štafelajnih slikarjev. V svet na meji med racionalnim, razumskim preizpraševanjem in umeščanjem objektivnih dejstev v konsistenten sistem, in čustvenim, osebnim dojemanjem istih stvari; pa med tihim, skritim, intimnim, sramežljivim razmišljanjem in agresivnim, oholim, arogantnim nastopaštvom. In ker je danes slikati z oljem na platno neke vrste anahronizem, bom nalašč končal pozitivistično, oziroma kot pravi Arnold Hauser: "…Znanstveno usmerjeni subjekt, subjekt, ki spoznava, se mora osvobajati naključnih, pri vsakomur drugačnih potez navadnega, v vsakdanje življenje zapletenega človeka. Šele potem lahko postane objektiven nosilec normativnega, zares zglednega spoznavnega dejanja, prost vseh kratkoživih psiholoških vzgibov in naključnih individualnih nagibov. Nasprotno pa umetnostno ustvarjalni subjekt dolguje prav tem spremenljivim, enkratnim okoliščinam, ki so v vsakem času in okolju drugačne, ne samo posebnost in izvirnost svojega načina izražanja, temveč tudi povečano spoznanje, s katerim njegovo delo bogati svet podob in predstav. Osebna enostranost in na osebno gledišče vezani predsodki in mnenja, psihološko in ideološko premaknjena in gibljiva perspektiva, vse to je za umetnika vir zmerom novih, neslutenih skušenj in edinstvenih, neprimerljivih in nepogrešljivih spoznanj. Umetnikova osebnost postane zato pomembna tudi za druge ljudi, ne da bi se ji bilo treba razosebiti in se oropati naravnih vrednosti in vsebin. Nasprotno, kolikor bolj so poteze, ki jo zaznamujejo, subjektivne in edinstvene, toliko bolj je umetnostno pomembna". (Hauser, 1980:48)

9 komentarjev:

  1. Splača se prebrati do konca! Vmes ti mogoče malo niha, kaj je mogoče razvlečeno, ampak vseeno, vse pohvale! Sem prebrala tudi drugo, imaš dober stil. Objavi kaj še drugje!

    OdgovoriIzbriši
  2. To sem pac objavil, kakor je bilo napisano pred 6 leti. Drugače pa dolgo nisem pisal in mam ta blog za lep izgovor, da se malo izpilim. Upam, da me bo dolgo držalo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Pridružujem se prvemu komentarju - tvoje pisanje je res prima.

    Ob uvodnem odstavku o "Slavi, da je posmrtne narave" pa sem se spomnil Dalíja. Bil je zelo slaven že za časa svojega življenja. Verjetno izjema, ki potrjuje misli. Zakaj je bil tako slaven že kot živ?

    OdgovoriIzbriši
  4. bil je ravno prav nor in precej genialen.
    sicer pa pri naših teoretikih velja, da Dali, Toloose Lautrec, Klimt in drugi, ki so bili živi slavni, niso kul. Še Picassu nekaj zamerijo. Sam priznam, da sem rasel ob Daliju (vedno je pri meni vzbudil pravo, iskreno čudenje).
    kaj pa zgodba Luciena Freuda, THE Freudovega vnuka? še živ, je prajšnji teden prodal sliko za 5 700 000 000$. modele si sem pa tja prevaža z Bentleyem...

    OdgovoriIzbriši
  5. Bo, predvsem hvala za komentar. En teden sem bil brez računalnika, takrat se mi je pa mudilo in sem v navdušenju pisal neumnosti. Obljubim pa, da bom podrobno pisal tudi o svojih pravih vzornikih, pa na široko o "slavi".
    Kar se tiče Luciena, 3 nule so jasno preveč, torej gre v resnici za malo manj kot milijardo SIT. Ampak pri njem je lepo, da je zdržal celo življenje slikati neke vrste "študijski akt" in se mu je bogato obrestovalo.

    OdgovoriIzbriši
  6. Zdaj je tako, da Dalíja poznam le skozi oči fizika, nekaj iz njegovega Dnevnika in malo iz tračev.

    Njegova moč naj bi bila v ohranjanju enake razdalje do vseh umeniških in literarnih gibanj.

    Očitno je, da ni trpel nikogar, ki bi ga hotel gor držati.

    Salvador Dalí je namreč tisti umetnik, ki ga malo pred zaključnimi izpiti izključijo iz Akademije, ker ugovarja, da na Akademiji ni pristojnega človeka, ki bi ga izprašal.

    Izključijo ga tudi iz skupine nadrealistov, saj naj bi postal preveč nadrealističen. Fasciniran je z: miti, močjo, denarjem, prebavo, torej predvsem s sabo.

    OdgovoriIzbriši
  7. O Lucienu Freudu vem toliko, kot je pisalo zadnjič v Delu pod rubriko Svet so ljudje.

    Zanimivo se mi zdi, da je blazno finančno uspešen.
    Pa še to: Da v elitnih rodbinah (na primer Freudovi, Darwinovi) vznikajo res imenitne osebnosti na vsako drugo generacijo. Ugotovitev kakorkoli smiselna? (Meni se zdi, da je vnuku dedek večji vzor kakor oče. Pri očetu vidiš predvsem napake, pa se vedeš čisto drugače. Imenitnosti posnameš pri starih starših.)

    OdgovoriIzbriši
  8. - kar se tiče literarnih gibanj pokomentiraj tiste poststrukturaliste in drugo - v "danes".
    - s profesorji sem se na Akademiji kregal tudi sam precej, to je ena zatohla jazbina kjer je glavna preokupacija profesorjev ohraniti si stolček. (vseeno sem pobasal študentsko Prešernovo)
    - kar se tiče fascinacije nad lastno prebavo, beri Montaigna (lahko tudi pri Alainu de Bottonu, Utehe filozofije).
    - o Lucienu freudu lahko veliko zveš tudi z interneta. No, malo slik ma po muzejih, večino po privat zbirkah. Slike nastajajo po 2-3 leta, star je zdaj 83 let.
    - bom napisal kak post o finančni uspešnosti še živih umetnikov, o vrednotenju umetnin in take zadeve.

    - to je povsem splošna zadeva, ljudem imanentna, medgeneracijski konflikti. Tudi teza o sodih generacijah; mnogokrat maš uspešne, delavne starše, pa zablužene otroke. In obratno. Prvo generacijo je gnalo ubežati revščini, drugo žene ubežati utesnjujočemu vplivu staršev.
    Mnogokrat pa so otroci iz premožnih družin deležni vrhunske izobrazbe in vseh pogojev in se pač usmerijo v nasprotno smer kot starši. Nekaj primerov, ki mi najprej padejo na pamet:
    * najlepši primer je Kocjančič - stari šef komunistične partije, ta mlad prevaja starocerkvene dokumente, komplet Platona. Izredna osebnost, skromen, študiozen, širok...
    * stari Krivic je bil glavni boljševistični sodnik v povojnih procesih; mladi je tako izredno dlakocepsko legalističen in pravičniški
    * stari Brejc - en hujših revolucionarjev, velika povojna živina; mladi Brejc Janšev golfist
    * stari Ribičič po vsej verjetnosti največji še živ slovenski zlo...ec (po Mačkovi smrti), mladi Ribičič ustavni sodnik
    * Kučan dolgoletni šef partije, hčerka projektirala spomenik na Teharjah

    - O Daliju je blo počasi dost. Pri 14 sem, priznam, preslikal njegovo "Slutnjo državljanske vojne" in jo mel dolgo let na steni. Zdej pa dost.

    OdgovoriIzbriši