sreda, 09. februar 2005

Prešernova nagrada

Prešernovo nagrado in 4.300.000 tolarjev sta dobila flavtistka Irena Grafenauer, za vrhunsko poustvarjalnost na področju glasbene umetnosti in slikar Bogdan Borčič, za življenjsko delo. Posvetimo se njemu.

Velike Prešernove nagrade vedno podeljujejo ljudem v visoki starosti. Kar opravičijo z utemeljitvijo, da je za življenjsko delo. Nagrajenci si nekakšno veliko priznanje države zaslužijo, pa vendar… Konstantno se dogaja, da najvišje nagrajujejo stvari, ki so v primerjavi s sodobno, predvsem od države prek inštitucij umetniškega sistema sponzorirano produkcijo, marginalne in globoko passe. Najvišje je nagrajeno delo, ki je kar najbolj oddaljeno od tega, kar podpira uradna kulturna politika na tem področju.

Slikarji so na višku intelektualnih in ustvarjalnih sposobnosti v poznih dvajsetih letih, zgodnjih tridesetih letih. Picasso je npr. Avignonske gospodične, ki pomenijo oster prelom z zgodnjimi obdobji, ustvaril pri 26ih.
Pri nas je to starost, ko je najtežje. Tudi starcem, danes razvrščenim v vrsti za veliko Prešernovo nagrado, je bilo takrat težje. Precej več bi jim pomenilo, če bi avans od dividend na minulo delo prejemali v času, ko so verjeli v svoje delo le sami in ko so si skušali ustvariti dom, družino. V leth, ko so se z življenjem sprijaznili, ko jim zunanja potrditev ne pomeni nič več in ko lahko eno svoje platno unovčijo za denarno vrednost nagrade, je tako priznanje prepozno in nepotrebno.

Borčič se je s svojim nastopom predstavil točno tako, kot velja za zakoreninjen romantičen mit o Umetniku. Prebral je o svojem dnevu, ki izgleda natanko tako, kot naj bi dan umetnika izgledal po splošnem prepričanju. Zaključil je celo tako:

…Skušal sem samo v besedah zgostiti usojen mi sleherni slikarski dan – biti znova vzpostavljen v soočenju s samim seboj, s sliko in z zbranostjo v tišini ateljeja. Vse, kar je zunaj tega, ni več slikarjeva zgodba, ampak le še zgodba o njem.

Pa je res? Kdo si, razen starcev, ki lahko preigravajo romantični, stilizirani modernizem, ker se jim to na vse načine dobro obrestuje, lahko privošči tak dan?
Ali vse, kar je zunaj tega, res ni več slikarjeva zgodba? Trdim, da je v praksi danes mladega slikarja njegova zgodba predvsem, kar je zunaj tega. Vsi sodobni slikarski uspešneži so dobri predvsem v promoviranju zgodbe o sebi.
Lahko noč.

Ni komentarjev:

Objavite komentar