Feng Shui

Ko delam ponoči, ponavadi poslušam nočni program. V soboto je bilo posebej zanimivo.

Po moje obstajata dve vrsti šarlatanov: tisti, ki služijo na račun tuje nesreče, in oni, ki najprej sejejo strah, pa šele potem služijo na račun tuje nesreče.

V zvezi s stanovanji je pri nas nesrečnih veliko ljudi. Razumljivo je, da so nesrečni stanovalci socialističnih blokov (tudi sam sem živel v Fužinah). Na prvi pogled manj razumljivo je, da so nesrečni tudi stanovalci tipičnih slovenskih prostostoječih enodružinskih hiš.

Človeku, ki živi v pretesnem, nefunkcionalnem stanovanju v kakem razpadajočem bloku, za mračnimi hodniki, s čudnimi sosedi, s sanjami o lastnem vhodu, o koščku trate, se ne spodobi težiti s tem, da mora biti po kitajskem horoskopu okno na isti steni kot vrata, da mora biti spalnica izredno velika, da je vhod tako blazno pomemben in da akvarij nikakor ne sme biti pod stopnicami.

V sloveniji je, res, skupaj z vikendi 400.000 stanovanjskih hiš. Povprečna slovenska hiša stoji na 600 - 800 m2 veliki parceli in je črnograditeljska izboljšava enega od treh najcenejših tipskih projektov. Stoji ponosno na sredi parcele in ima okna na vse štiri strani. Okna na vse štiri strani imajo tudi vse sosednje hiše, tako da se stanovalci vseh hiš skrivajo za (naj mi Nizozemci oprostijo, če ne poznajo pomena te besede) firnki. Ne samo da je podkletena, poleg pritličja in podstrešja ima ponavadi še nadstropje, ja, bruto 300 kvadratov! Ker so navadna okna cenejša od jaškov s kletnimi, je slovenska hiša dvignjena iz zemlje za pol etaže. Ker je cela hiša prevelik zalogaj, je končano le stanovanje v pritličju, kakih 80 kvadratov. Ker je hiša dvignjena za pol etaže, se v stanovanje v pritličju pride po stopnicah. Ker je stanovanje, kjer se v slovenski hiši živi, odrezano od sicer primerno velike parcele, ima slovenska hiša balkone. Tista, ki ima več balkonov, je lepša. Ker imajo balkone tudi vse sosednje hiše, na balkone nikoli nihče ne stopi. Na balkonih se (res, poglejte, tudi pozimi) sušijo cote. Tiste hiše, ki niso dvignjene za pol etaže, so dvignjene za celo etažo. Te imajo v pritličju garažo. Tiste ki nimajo garaže, imajo prizidek. Nad garažo imajo te s prizidkom teraso. Ker terasa zamaka, imajo teraso pokrito. Boljša je tista hiša, ki ima največjo in najbolj pokrito teraso. Ker je na terasi dogčas in mračno, ni tam nikoli nikogar.

Okrog hiše, na zemlji, ki stane v okolici Ljubljane po 300 mark kvadratni meter, raste zelenjava.

Ljudje, ki morajo živeti v slovenskih hišah mislijo, da so nesrečni zaradi česa drugega. Ti ljudje iskreno verjamejo, da bi morali biti zaradi slovenske hiše srečni, drugi pa da jim zavidajo (kar je na žalost menda celo res).

Ljudem, ki so se zakockali s svojo življenjsko investicijo, v kateri je kvaliteta stanovanja in življenja enaka kvaliteti stanovanja in življenja v socialističnih blokih, pa tega, pomislite, niti tako ne dojemajo, tem ljudem se ne spodobi težiti s tem, da morajo na poti do sreče požagati najljubše drevo. Da morajo že tako nefunkcionalen tloris, sestavljen iz samih lukenj in hodnikov dodatno uničiti zato, da energija ne bo ušla skozi, ampak da se bo zapletla v labirintu, se dokončno zaciklala, obupala in se vdala.

Ko slišim "energija", se primem za pištolo.

Slovencem želim, da bi znali poiskati vzroke za svojo nesrečo, in da bi rešitev za svoje probleme znali poiskati pri tistih, ki jim morda res lahko pomagajo (na primer pri kakem od 2000 slovenskih univ.dip.inž.arhov ali kakem od 500 štud.arhov).

Vrli gostji nočnega programa (in stotinam podobnih) pa polagam na dušo, da naj svoje storitve imenuje s pravim imenom. Če gospa nudi toplo besedo nesrečnim in osamljenim, naj reče: nudim toplo besedo nesrečnim in osamljenim. Pot do dobrega denarja tako ne bo nič manj plemenita, se bo pa na njej elegantno izognila ekskurzu v vode, ki so domena drugače poklicanih.

Vrli gostji nočnega programa pa seveda tudi svetujem obilo rezanega cvetja, o katerega vplivu na posteljno veselje je tako modro svetovala poslušalki z rdeče pobarvano spalnico.

Lahko noč!