Računalnik imam v Ljubljani, kjer z D. živiva v posrečenem primerku diajvaja, atelje je pač na Zabukovju (kmalu pričakujte nekakšen FAQ diajvaja). Ta teden sem si torej vzel za slikanje. Lahko si predstavljate, kako se človek počuti ko izve, da se je znašel kot glavna novica na Carnioli. Odrezan od interneta!
Čeprav se je v tem času število zadetkov na blogu povečalo le za 180, na mojih straneh pa skupno za 700 (le 120 na portalu), se človek sprašuje o pozornosti javnosti. Bodo razumeli? Se bo komu zdelo vredno komentirati? Ali sploh koga zanima? Me bo končno opazila prava oseba? Bi moral svoje stvari vendarle opremiti s kako razlago?
Pred leti sem se odločil: "danes je človek pomemben, izobražen, bogat". Gledalcu ni treba razlagati. Ne maram majhnih, hermetičnih krožkov, namenjenih skrivanju pred konfliktom in lastnemu poveličevanju; ljudje niso neumni.
Ampak če danes pogledam svoje slikanje, ali apelira na širšo publiko? Vse kar naslikam je z zavestjo, da je mahati s čopičem anahronizem, še več, prav "absurdnost tega početja mi pomeni generator smisla", kot sem nekoč zapisal. Ampak to je hermetično; povprečen gledalec pa gleda in ocenjuje sliko-predmet kot ga ima pred sabo. (O teh stvareh moram en prispevek malo bolj podrobno napisat). Koga zanima, ali jaz svoje slikanje jemljem kot konceptualno slikarstvo, slike pa pač predvsem kot pričo in dokaz nekega absurdnega početja? Komu mar, čemu se silim za kakega izmed kvadratov zabiti 200 neto ur? Galeristom? Ki me silijo v dumping, ker cene pač določajo po kvadraturi?
Kaj mi je bilo treba riniti v javnost, ko si ljudje moje stvari ponavadi razlagajo tako, kot mi ni všeč? Kar mislim hudomušno, jemljejo resno; kar mislim resno, jemljejo za hec; kadar pišem s cinično distanco, nekateri veselo pritrjujejo metafori.
Sicer pa, there´s no such thing as bad publicity.
Čeprav se je v tem času število zadetkov na blogu povečalo le za 180, na mojih straneh pa skupno za 700 (le 120 na portalu), se človek sprašuje o pozornosti javnosti. Bodo razumeli? Se bo komu zdelo vredno komentirati? Ali sploh koga zanima? Me bo končno opazila prava oseba? Bi moral svoje stvari vendarle opremiti s kako razlago?
Pred leti sem se odločil: "danes je človek pomemben, izobražen, bogat". Gledalcu ni treba razlagati. Ne maram majhnih, hermetičnih krožkov, namenjenih skrivanju pred konfliktom in lastnemu poveličevanju; ljudje niso neumni.
Ampak če danes pogledam svoje slikanje, ali apelira na širšo publiko? Vse kar naslikam je z zavestjo, da je mahati s čopičem anahronizem, še več, prav "absurdnost tega početja mi pomeni generator smisla", kot sem nekoč zapisal. Ampak to je hermetično; povprečen gledalec pa gleda in ocenjuje sliko-predmet kot ga ima pred sabo. (O teh stvareh moram en prispevek malo bolj podrobno napisat). Koga zanima, ali jaz svoje slikanje jemljem kot konceptualno slikarstvo, slike pa pač predvsem kot pričo in dokaz nekega absurdnega početja? Komu mar, čemu se silim za kakega izmed kvadratov zabiti 200 neto ur? Galeristom? Ki me silijo v dumping, ker cene pač določajo po kvadraturi?
Kaj mi je bilo treba riniti v javnost, ko si ljudje moje stvari ponavadi razlagajo tako, kot mi ni všeč? Kar mislim hudomušno, jemljejo resno; kar mislim resno, jemljejo za hec; kadar pišem s cinično distanco, nekateri veselo pritrjujejo metafori.
Sicer pa, there´s no such thing as bad publicity.
Ni komentarjev:
Objavite komentar