sreda, 06. januar 2010

Šund

Tokrat ne bom pisal o hrvaški notranji politiki, niti o preplačanih erjavih kahlah, še manj o tem, zakaj praktično ves svet Kopenhagnu reče Kopenhagen (nekateri pišejo s »C«), razen Čehov in Slovakov, ki mu rečejo Kodaň, in Dancev, ki zapišejo København. Ne bom razglabljal o tem, kako se je Dancem uspelo infiltrirati v slovenske medije, da so tedne okoli Novega leta neznosno zasičili s svojo besedo. Tudi ne bom ugibal, kako da kaj podobnega ne uspe Kitajcem ali Albancem, čeprav jih je pri nas nekajkrat več kot danskih lobistov. Slovenski novinar se ne boji zapisati »Priština« ali »Peking« - za kraj, ki mu ves svet, razen Dancev, pravi Kopenhagen, pa se je pripravljen metati na trepalnice, da bi na svoji slovenski tipkovnici našel črko »ø«. Ni važno, da ta črka v slovenski abecedi ne obstaja, niti da je posledično živ bog ne zna izgovoriti – v deželici, ki je tako nazarensko ponosna na svoj čudoviti jezik z abecedo vred, da njenega predsednika pišemo »Türk«, je to itak en zanemarljivejših absurdov. Sem pa seveda radoveden, zakaj se sløvenski nøvinar ne čuti dolžnega pisati »Prishtinë«, »Bucureşti«, »Αθήνα«…
Pisal bom raje, uganila sta, o nečem intimnejšem. Ker je čas okoli Novega leta namenjen raznim obračunom, sem preštel vse knjige, ki sem jih prebral lani. O tem bom pisal.
.
Lani sem prebral točno 69 knjig. Povprečno so torej padle 4 na vsake 3 tedne.
Očitek, da je to preveč, lahko mirno zavrnem s tem, da je treba pač hitro brati.
Težje bo pa utemeljiti, zakaj naj bi to sploh zanimalo moja bralca.
.
Lahko bi rekel, da je branje knjig »širše družbeno pomembno«, ampak tega v resnici ne verjamem. Če imajo vladajoče elite interes, da raja po svojih luknjah telovadi, bere knjige ali igra računalniške igrice, namesto da bi jim grenila življenje, potem mi taka družba ni všeč...

Lahko bi rekel, da branje »podpira slovenski jezik in slovensko kulturo«, da podpira slovenske pisatelje, prevajalce in založnike… Ampak lani najbolj popularna in najbolj nagrajevana »slovenska« knjiga je zapisana v jeziku, ki s slovenskim nima zveze. Ker vsaj »srbohrvaške« in angleške avtorje najraje berem v izvirniku, moje početje našemu prevajalskemu cehu ne koristi kaj prida. Ker imam police polne in tudi sicer nimam posebne potrebe, da bi na njih kopičil trofeje – z mano tudi slovenski založniki bolj malo zaslužijo. Avtorji zaradi mojih izposoj sicer dobijo nekaj tantiem, ampak to mene skoraj nič ne stane – stroške knjižnic krijejo vsi davkoplačevalci…

Lahko bi rekel, da branje knjig »širi obzorje«, čeprav smo tudi tu na trhlih tleh…
Sam najraje berem šund. Navdušeno se predajam globinam »chicklita«. Uživam v nagajivih, pokvarjenih, ciničnih, perverznih knjigah. Najbolj sem denimo navdušen, če naletim na delo, ki da slutiti avtorjev izjemen intelektualni potencial, brihtnost, splošno razgledanost in (ni nepomembno) pismenost – sploh če knjiga povrh ni niti »aktualna«, niti »tehtna«, niti »modna«, niti »moralna«, niti na kakršenkoli način »korektna«. Rad skratka berem zabavne knjige – ne zaradi nuje, ampak iz navadnega sebičnega užitka. Najbolj me privlačijo take knjige, ki mi, kako bi to formuliral - širijo obzorje v napačno smer…

Lahko bi rekel, da branje knjig »spodbuja funkcionalno pismenost«, ampak celo v to dvomim. Gotovo obstaja veliko povsem pismenih ljudi, ki nimajo posebne potrebe po branju leposlovja. Vem da obstaja precej zelo bogatih ljudi, ki so torej dokazano »življenjsko pismeni«, ki pametne knjige niso odprli že leta. Vem da obstaja precej ljudi, ki preberejo zelo veliko knjig »za samopomoč« in »o duhovnosti«, pa kljub temu niso kaj prida funkcionalno pismeni. Vem, vraga, da obstaja vsaj en slovenski pisatelj, ki celo živi od izdajanja knjig – ki je (če mene vprašate) popolnoma nepismen…
Predvsem pa ne vem, zakaj bi si ta družba sploh morala prizadevati spodbujati pismenost skozi branje knjig – vladajočim elitam polpismena raja idealno ustreza, sama pa je s Slovenskimi novicami in rumenimi revijami več kot zadovoljena…

***
Kakorkoli že, lani sem bral takole:

Najprej sem pograbil knjige Tek za rdečo hudičevko (Vinko M.), Ljubezen v F-molu (Elza B.), Kalipso (Vesna M.), Maks (Dimitrij R.), Stari Pil, Volčje noči (obe Vlado Ž.), Panika, Peskovnik boga otroka (obe Desa M.) in Zlati dež (Luka N.). S to rundo sem bil izjemno zadovoljen. Za obvezno branje pa vama predpisujem vsaj tiste od Elze in Dese.

Potem so padle Čefurji raus! (Goran V.), Apokalipsa vsakdanjosti, Mrtva mlaka (obe Vitomil Z.), Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov (Irvine W.), Anđeo u ofsajdu (Zoran F.), Roka voda kamen I, II in III (vse Branko G.), Drobtinice in Kralj ropotajočih duhov (obe Miha M.). Tudi nad to rundo sem bil navdušen. Prav vse priporočam!

Pomlad se je začela v znamenju boja za interpretacijo polpretekle zgodovine, pa sem se žrtvoval in šund zamenjal za knjige Pred vrati pekla (Franc S.), Pripoved komunista novinarja (Jože S.), Nočni cvet (Borut S.), Spomini (Albert S.), Pianist (Wladislaw S), Žrtve vojne in revolucije (INZ), Moja rojstna dežela, Orel in korenine (obe Louis A.) in Moje domobranstvo in pregnanstvo (Marijan E.). S tem izborom pričevanj sem imel srečno roko, pa ga toplo priporočam vsem forumskim prenapetežem z obeh strani ideološke fronte. Vama pa posebej priporočam Spomine Alberta Speera, Hitlerjevega arhitekta in “rajhsministra” za oboroževanje, ki je dobil vsega 20 let in preživel. Resno, to bi moral biti učbenik v programih MBA, posebej pa bi koristil tistim, ki jih zanima krizni management (npr. sedanji vladi).

Potem so padle Moje Življenje in težki časi (James T.), Mišolovka Walta Disneya (Zoran F.), Zapiski (Bob D.), Škola pisanja, Večernji akt (obe Pavao P.) in Jelena, žena koje nema (Ivo A.). Ta runda ni bila nič posebnega, priporočal bi le Zorana F. in Boba D.

Potem so padle Umjetni orao, Krasopis, Kraj mandata, Čelični mjesec, Nevidljivo pismo, Diksilend, Rupa na nebu, Trg slobode in Eter, prav vse pa je napisal že prej omenjeni Pavao P. Tu bi povedal le, da se mi zdi lepo, da sem Pavaa P. odkril sam, brez namigov, le malo preden je izšel njegov prvi slovenski prevod. O njegovih romanih pa – to so izrazito navadne knjige. Pri meni obujajo lep spomin na Jugo, priporočati jih pa vseeno ne upam.

No, potem pa so padle še High Strung (Quinn D.), The Cove Shivering Club (Michael C.), In Every Face I Meet (Justin C.), Children of the Albatross (Nin A.), Saving Agnes (Rachel C.), August (Gerard W.), The Cigarette Girl (Carol W.), Hell's Kitchen (Chris N.), Kill Your Friends (John N.), The Position (Meg W.), The Intimate Adventures of a London Call Girl (Belle), All Families Are Psychotic (Douglas C), Rape, Sexy (obe Joyce O.) , Spin Cycle (Zoë S.), Portnoy's Complaint, American Pastoral, Everyman, The Ghost Writer, I Married a Communist, My Life as a Man, The Dying Animal, Our Gang, Goodbye Columbus, Operation Shylock (zadnjih 10 Philip Roth) in Dorian (Will S.).
Nad zadnjo rundo sem še posebej navdušen – razen kakih 3 naslovov so vse knjige super. Bi pa vseeno posebej izpostavil vsaj The Cigarette Girl, Hell's Kitchen, The Intimate adventures of a London Call Girl in Philipa Rotha kot persono.

Od vseh 69 pa je le ena najboljša. Ena najboljših knjig, kar sem jih kdaj prebral, in zmagovalka leta 09 je, traraa – Kill Your Friends Johna Nivena. Njegov psiho poseka tako Ameriškega (Ellis) kot Bosanskega (Avdić)!
.
V okroglem letu 2010 pa svojima bralcema želim predvsem, da bi lahko brala zase.
.

1 komentar: