sreda, 13. januar 2010

NUK 0

Danes, ko je kritiziranje oblasti izjemno popularen hobi, bom jaz našo Vlado, na čelu z ministrom Golobičem, hvalil. Na 60. seji, točno za Božič, je oblast Slovence nagradila z eno modrejših odločitev, ki pa je po krivici ostala skoraj prezrta.
Odločitev, da se razvežejo vse pogodbe in aneksi v zvezi z načrtovanjem nove Narodne in univerzitetne knjižnice, ki jih je MVZT sklenilo z avtorjem Markom Mušičem, Ateljejem Marko Mušič d.o.o. in IBE d.d., da se začne pripravljati nov natečaj za arhitekturno rešitev in da se primerno spremeni Zakon o izgradnji NUK.
Ja, Vlada je ustavila Mušičev projekt. Civilna družba je zmagala! NUK 2 se odmisli, začne se na novo, z ničle.
.

1. Kaj ta ničla pomeni

Računsko sodišče je ugotovilo, da so v NUK 2 od 1991 do konca 2007 zmetali 29,3M ojrof. Stroški natečaja (1989) v to najbrž niso zajeti, kakor ne tisti preteklih 2 let (še 935.881 ojrof izdatkov v letu 2008, 235.278 ojrof do sredine 09 ter še neizplačane pogodbene obveznosti projektantom Atelje Marko Mušič in IBE ter avtorju Marku Mušiču na osnovi pogodb, sklenjenih v letih 2007 in 2008, za že izdelan del naročene dokumentacije, ocenjene na vsaj 600k ojrof). Čez palec je to skupaj 31,1M ojrof. V trenutno najbolj razumljivi valuti je to 52.000 plač po 600 ojrof. Seveda upam, da je bil enostranski odstop od projekta predviden, sicer bi znal Marko Mušič od davkoplačevalcev iztožiti še par M “za srčne bolečine”…
NUK 2 za ta denar še ne stoji, ima pa investitor v lasti “že” večji del zemljišča, opravljen pa je tudi del arheoloških izkopavanj (uradno baje natančno 78,45141593%). Trenutno so izkopanine (že vsaj drugič) zasute z gramozom, da lahko na njih parkirajo študenti, kar je zelo lepo.
.

2. Zakaj je začeti z ničle modra odločitev

Od natečaja v Socialistični republiki Sloveniji je minilo 20 let. V tem času se je spremenilo čisto vse – družbena ureditev države, arhitekturni historični slog »postmodernizem« je že davno adijo, zaradi denacionalizacijskih postopkov vsa predvidena zemljišča niso pridobljena, spreminjal se je program (vključiti CTK ali ne, …), arheološko izkopavanje in odkritja so izvedbo dodatno zapletla, problem je najbrž tudi s financiranjem drage gradnje, spreminjajo se načrti (prilagoditev za izvedbo v več fazah, nešteto aneksov), vmes so se pojavili tudi osebni računalniki in internet…
Edino, kar se ni spremenilo, je osnovna arhitekturna zamisel Marka Mušiča. NUK 2 je vse do konca na maketah izgledal enako kot leta 1989.

Za ustavitev projekta je gotovo obstajalo veliko vsebinskih zadržkov. Ampak v resnici je šlo za enostavnejšo zadevo – takega spomenika poosebljenja zablod postmodernističnega ekskurza preprosto ne bi smeli zgraditi. Izbrana natečajna rešitev itak mora ustrezati razpisanim vsebinskim in funkcionalnim zahtevam, za zmedo v zvezi s programom arhitekt ni odgovoren. Zato spregovorimo o tem, kako je arhitekt razporedil gmote, kako je oblikoval lupino in kako jo jo kanil okrasiti. Poglejmo torej, zakaj ta arhitektura ni posrečena.

2. a) Oblika
Plečnik je ravnal racionalno. NUK zapolnjuje kvadrant med ulicami – na eni strani se s slepo fasado naslanja na obstoječ stavbni niz, na drugi pa je od ceste odmaknjen toliko, da ne posega v Emono (ves NUK je zunaj obzidja castruma). NUK je preprost kvader, ki zapolnjuje dovoljene gabarite.

Mušičev NUK 2 pa izgleda, kot bi se otrok igral s kockami, nato pa bi svojo umetnino še pohodil. Gmote so oblikovane in razporejene zmedeno in neracionalno. Projekt, ki se bojda trudi biti do lokacije in usedlin časa obziren in uslužen – je v resnici skrajno brezobziren.
.
Gabaritom se ne prilagaja – ampak je od njih nerazumno odmaknjen. Med ulicami ne tvori »mestnega bloka«, ampak je skoncentriran proti sredini.
NUK 2 je brez dostojanstva – namesto da bi sebe jemal kot simbol slovenstva, kot spomenik uresničitve tisočletnih sanj, kot lokalno najpomembnejšo arhitekturo – se boječe, ponižno dobrika okolici. Od anonimne arhitekture ob Rimski in Slovenski se ne upa ograditi (kot NUK), ampak se nanjo nerazumljivo naslanja, se z njo povezuje, se jemlje za dopolnilo starih podrtij, se jim dobrika in jih povzdiguje.
Z uvedbo nove osi, pravokotno na Križanke do slepe fasade stare hiše ob Slovenski, spreminja mestni kvadrant, definiran z ulicami. NUK 2 izgleda, kot da se hoče vključiti, mestno tkivo pa ga je izvrglo. Njegov najvišji del, valjasta gmota (zakaj?), se na vogal novih osi naslanja od zunaj. Še huje – ta valj je z zunanje strani oskubljen, prisekan, obtolčen – izbit material pa se, se zdi, padajoče stopniči (klavrno kopiči) pod njim. Ta arhitektura nam sporoča, da se ena klavrna ruševina dviguje iz druge (rimski ostanki) klavrne ruševine. Bohpomagi.

NUK 2 se je, za razliko od Plečnikovega, postavil v sredo rimske Emone. Stvar je preprosta – ali kanimo temelje rimskega mesta ohraniti, ali na tem mestu graditi? Mogoče se da delno oboje, ampak ne po Mušičevem projektu. Do tega Božiča je namreč veljalo, da se vse ostanke rimljanskih temeljev pod novogradnjo popiše in odstrani, vzdolž Zoisove ceste se izkoplje največjo slovensko jamo in v njej zgradi ogromno avtomatsko visokoregalno skladišče, na to in tu in tam v pritličju, kjer bi objekt gledal iz zemlje, pa se potem cenjene rimljanske temelje, na prečiščen, poenostavljen, idealno »rekonstruiran« način, na novo postavi, »nedotaknjene«. Tovrstna »obzirnost« do arheoloških izkopanin je pač navadno barbarstvo.
Po Mušičevem projektu je pritličje nekako prilagojeno osem Emone, glavni feature pa bi bil prikaz rimske kloake. Zdaj – glede na to, da bi z velikim naporom uničeno kloako itak na novo delno rekonstruirali, jaz enostavno ne razumem, zakaj ravno sredi novega NUKa. Če bodo čez 2000 let ta prostor obvladovali recimo Marsovci, si jaz resnično težko predstavljam, da bi oni svojo nacionalno knjižnico zasnovali okoli detajla slovenske kanalizacije. Takšna »uslužnost« je itak lažniva, povrh je nerazumna, je zgrešena in je sramotna. Mušičev projekt ima močno simbolno sporočilo – nismo »dunajski kočijaži«, ampak smo rimljanski sužnji! Ja, »ščavi«. Kot narod smo brez identitete, po psihološkem profilu pa smo še vedno v »analni fazi«. Najpomembnejšo, najbolj simbolično arhitekturo smo zasnovali okoli kanala, po katerem je nekoč davno, ko so bili vsi Slovani še za Karpati, tekel rimski drek.
NUK 2 želi biti uslužen do emonskih ostankov. Najprej jih sicer uniči, potem jih rekonstruira. Ampak v svojo arhitekturo jih »vključi« kot tujek - fetišizira jih na tak način, da se zdijo odveč. Osem se v masah ne prilagaja, ignorira pa tudi gabarite današnjih ulic. Rimske ostanke povozi, razreže, ob Zoisovi jih odrezane nerazumno povzdigne in jih prikazuje skažene. To ni poklon arhitekturi rimske Emone – to je naivno opevanje ideje o »lepih ruševinah«.


2. b) Lupina
Del lupine je steklen, del masiven. V oči padeta dva glavna motiva – nekakšni loki, mostovži, zaključeni ali odrezani, in nekakšni »pilastri«. O tem, kaj si mislim o mostovžih, ki se stegujejo proti obstoječi anonimni arhitekturi, sem svoje že povedal.
Posvetimo se raje »pilastrom«.
Vsaka umetnina poleg svojega sporočila nosi tudi kod branja, v katerem jo je razumeti. Mušičev NUK 2 sicer pravi, da ga je brati v jeziku postmodernistične arhitekture, kako pravilno konkretno brati te pilastre, pa meni vseeno ni jasno.
Zelo so očitni, močno izstopajo, povrh pa so moteče, boleče čudni. Da so, morajo torej znati dobro utemeljiti – sicer bi šlo le za debilen formalizem, ka-li?
No, jaz sem se trudil, ampak sporočila najbrž ne znam pravilno prebrati.
Nekakšne gobe so to, na čast nam gobarjem?
Morda so žeblji, veliki, močni žeblji, z velikimi glavicami, kakršne bodo naše, če bomo pridno brali?
Morda so neti – nekaj je bilo pritrjeno z njimi, pa je izpuhtelo in so ostali le ti ogromni, srhljivi neti? Je izpuhtela pamet? Je izpuhtela prihodnost? Je izpuhtela Emona? Je izpuhtela ambicija? …
Kakorkoli že, dejstvo je, da je izpuhtel NUK 2, in to je dobro.
.

3. N(a)UK

Iz te sage se lahko marsikaj naučimo. Predvsem pa je nevarno vleči napačne zaključke, ki se zdijo na prvo žogo razumni.

3. a) Natečaj
Narobe bi bilo obupati nad inštitucijo arhitekturnega natečaja. Vem, tole se je začelo z natečajem, ki so ga po najboljših močeh pripravile pristojne inčtitucije. Še več – predsednik natečaja je bil sam Podrecca! Ve se, da sta bili v komisiji dve ločeni mnenji, ampak sam Podrecca je odločil, da je Mušičev projekt vreden realizacije…
Zakaj je arhitekturni natečaj še vedno najboljši način za pridobivanje arhitekturnih rešitev, ne bom na dolgo razlagal. Velja pa razmišljati, kako stvar izboljšati.
Lepo bi bilo, če pri nas ne bi bilo klanovstva. Lepo bi bilo, če bi bili anonimni natečaji v resnici anonimni (težko je, ker se vsi poznajo, ker so nosilci projektov profesorji na FA s svojimi študenti, pa ker so določene arhitekturne govorice prepoznavne - ko pade anonimnost, pa vstopijo klanovske bitke…).
Mogoče bi bilo pri pomembnih projektih bolje poseči po vabljenih natečajih – izbor sposobnih avtorjev in pokritje stroškov v vsakem primeru – to pripomore k resnosti predlogov.
Ne bi bilo slabo, če bi bili naši natečaji tako vabljivi, da bi pritegnili mednarodno konkurenco. Sploh ne bi bilo slabo, če bi bile mednarodne tudi natečajne komisije.
Zelo dobro bi bilo, če bi komisije pogosteje uveljavljale pravico zavrniti razglasitev zmagovalca. Če ni pametnega rezultata, je bolje natečaj ponoviti, kot pa da stvar vegetira 20 let.
Če se okoliščine bistveno spremenijo, bi bilo bolj higienično razpisati nov natečaj, kot pa da se podpisuje neskončno aneksov z nekoč izbranim avtorjem.
Dobro bi bilo, da se definira rok trajanja – od zaključka natečaja do začetka gradbenih del denimo največ 2 leti.

3. b) Arheologija
Pri nas je tako, da je investitor dolžan plačati arheološke raziskave na stavbišču. Problem je, da imajo arheologi svojo ceno in svoj tempo, investitorjem pa se navadno mudi. Ampak na lokaciji NUK 2 je bila stvar vnaprej jasna. To je območje znotraj obzidja Emone, na katerem povrh doslej ni bilo večjih gradbenih posegov – jasno je torej bilo, da bodo arheološke raziskave obsežne, drage in dolgotrajne. In da bo na tem mestu težko graditi, ne da bi se najdbe uničile.
Zato enostavno ne razumem, kateri bebec je šel najprej razpisati arhitekturni natečaj, čeprav je bilo jasno, da bo stvar zaradi arheologov stala nekaj let. V konkretnem primeru ni bilo nobenega razloga, da ne bi zemljišča raziskali najprej, ugotovitev pa vključili v dokumentacijo in šele potem razpisali arhitekturni natečaj! Koliko razumneje bi bilo lahko vse skupaj – celo novi NUK bi lahko tako že davno stal…
V konkretnem primeru pa bi bilo tudi dobro načelno razčistiti določene stvari. Če je vredno odkrite ostanke Emone ohraniti in prezentirati »in situ«, potrem bo novi NUK treba zgraditi drugje.
Ti ostanki so pomembni, to je seveda nesporno. Ne le zaradi kloake - tudi zaradi dokazov o brezplačnem brezžičnem širokopasovnem omrežju za dostop do interneta (arheologi tam niso našli prav nobenih žic!), zaradi dokazov o vsesplošni priljubljenosti Kindlov (arheologi niso našli niti ene tiskane knjige!), predvsem pa zaradi dokazov o veliki ekološki osveščenosti (ker niso našli niti enega motorja z notranjim izgorevanjem je jasno, da so se Emonci furali z električnimi avtomobili, ampak le zunaj obzidja, notri pa je bila peš cona!).

Če na vsak način želimo »dialog s Plečnikom«, predlagam lokacijo Pečečnikovega stadiona. Pečečnika je tisti projekt doslej stal 25M ojrof, tako da bi vse skupaj gotovo takoj zamenjal za 31,1M vredno parcelo pred Križankami.
Pod zelenico se da izkopati mnogo večje regalno skladišče, tam ni nobenih nebodigatreba rimljanskih ostankov. Ves novi NUK bi lahko spravili pod zemljo – Plečnikov stadion pa obnovili brez predelav. Fuzbal se bo itak igral v Stožicah, tribune za Bežigradom pa bi dobile novo namembnost v smislu »največje evropske čitalnice na prostem«. Majka, vam pravim.
.

Čisto na koncu pa bi rad še enkrat ponovil:
Hvala Golobiču, hvala Širci, hvala Pahorju!
Če bi znali podobno presekati tudi s krizo, smo na konju.

12 komentarjev:

  1. Odličen prispevek, kljub pristranskosti tudi zelo analitičen! Se strinjam, če že osnova ne funkcionira je bolje odmisliti.

    Lokacija pa je, menim, v vsakem primeru problematična saj, bi bilo v vsakem primeru tu pod zemljo dobro kaj pozidati. Če ne "gigarhiva" pa vsaj kakšno parkirišče. Tudi za Pečečnika.
    Pa podkopljimo še te izkopanine in jih umestimo kot vmesno plast med podzemljem in nadzemljem! No ne bom preveč sugestiven mi še kdo idejo pohopsa...

    Je pa žalostno, da je postmodernizem v arhitekturi, posebej pri nas, skoraj po pravilu psovka.
    V literaturi je drugače. Medtem ko se arhitektuni postmodrnizem izraža skozi vračanje k tradicionalnim materialom in formami v vsej svoji abotnosti, se na primer literatura ukvarja z ironično samoreferenčnostjo in absurdom. Kar dobro funkcionira na področju ene umetnosti ni nujno sprejemljivo na področju druge. Medtem ko je v literaturi takšen pristop samoreflektiven in celo zabaven, pa v arhitekturi takšne vrste cinizem deluje naduto in popačeno, še posebej ko se izgublja v parodiranju historičnih elementov (gobasto obokana okna) in banalnih konceptih (na primer tisti v članku opisani rušeči se vogal Mušičevega NUK-a 2). Če se je postmoderna ukvarjala z iskanjem poti - nazaj k človeku in se v koreninah oprijemala tudi Rousseau-jeve "retour a la natour" se je arhitektura v svojem predalu premnogokrat zadovoljevala z banalno in predvsem okorno interpretacijo človekove želje po okraševanju in romanticizmu. In novi, na srečo opuščeni NUK2 je poligon tega. Pa ne da bi bilo z okrasjem in romantiko samo po sebi kaj narobe, če je na mestu in v kontekstu!
    Zdi se mi, da se je kvalitetni duh postmodernizma začel sproščati v arhitekturi šele v zadnjem času, v zadnjih 20 letih skozi eksperimentalnost koncepta in premišljeno reinterpretacijo in refleksijo okolja.

    Lp, Tondija

    OdgovoriIzbriši
  2. o postmodernizmu v literaturi sem pisal že tule (začni pri odstavku, ki se začne z "Ihab Hassan")

    o postmodernizmu v arhitekturi pa tule

    oboje je fajn in vredno prebrati ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Strinjam se: odličen zapis!

    "V konkretnem primeru pa bi bilo tudi dobro načelno razčistiti določene stvari. Če je vredno odkrite ostanke Emone ohraniti in prezentirati »in situ«, potem bo novi NUK treba zgraditi drugje."

    In tako bi mesta gradili samo še v koncentričnih krogih okrog ruševin, dokler ne bi bila cela krajina nasrana s kolobarji, ki bi se kot letnice širili od ruševinskega jedra navzven: bolj znotraj napol porušenih, nato bolj ali manj ostarelih in čisto zunaj še najnovejših stavb. Ruševine in geto s središču urbane zasnove kot ultimativen izraz ohranjanja... drekovodov izpred 2000 let?

    OdgovoriIzbriši
  4. ha, ha, Bimbo to je pa že zanimiv koncept za kakšno ScienceFiction filmsko sceno.

    Ohranitev izkopanin je bistveno prevsem do zaključka mapiranja za kasnejše analize in interpretacije zgodovine.
    Kaj se z izkopaninami zgodi kasneje je predvsem stvar interpretacije. Če se zdi odstranitev in naknadna rekonstrukcija preveč "Disney-landska" je po moje povsem legitimno vse skupaj s stebri prevrtati na manj očutljivih pozicijah in nadgraditi, ostanke pa predstaviti skozi talno zasteklitev.
    Čudi me, da ne obstaja praksa, kjer bi se do določene mere takšne izkopanine lahko nadgradilo z natančno izvedenimi konstrukcijami že v času preučevanja in tako projekte izpeljalo hitreje, arheologom pa celo nuditi logistično podporo v nadgrajenih etažah.

    OdgovoriIzbriši
  5. Peter, tega čtiva o postmodernizmu je pa precej...bom ob priliki!

    OdgovoriIzbriši
  6. Tondija, menim, da je filmov o distopični (kakotopični ?) prihodnosti kar dovolj. :-)

    Čeprav gojim nek kvazi elitističen odpor do disneylandovskih prikazov, se ob teh starih kamnih ne morem znebiti ponavljajoče se mi predstave o prav takem zgoščenem (komercialnem)prikazu naše zgodovine. Recimo model mostišča, magari v merilu 1:1, magari združen z opazovalnico ptic na Barju ali postavljen v živalski vrt, itn. Prav tako model Emone...
    Najbrž je temu kriva moja neuka bimbovska nespamet, premalo branja ustreznih knjig, preredko in prehitro sprehajanje skozi muzejske dvorane.
    Od nekdaj sem imel ob obiskih muzejev težave s celovitim razumevanjem razstavljenih ostankov, drobcev ali kupov kamenja, ki nekaj poskuša pojasniti, vendar je predstava celote in dojemanje nje delovanja prepuščena domišljiji in šolanosti vsakega posameznika. Še huje je, če gre za neke kose zidov ali kamne, ki so bolj ohranjeni kot pa razstavljeni oz. predstavljeni. Mene recimo muči že vprašanje, kako so pred 2000 leti lahko naredili delujočo kanalizacijo, ki je verjetno delovala le zaradi naklonov, danes pa ob vseh mašineriji ne znajo narediti ceste, na kateri ne bi vsaj mestoma zastajala voda. Potem pa postavljajo table z omejitvami hitrosti v primeru dežja...
    Pa tudi, če je bilo treba nekaj stoletij staro skulpturirano fontano umakniti v muzej (galerijo) in na njeno mesto postaviti njen posnetek, kaj za vraga nam preprečuje enako storiti z nekaj zidovi?! So ti zloženi kamni res vredni toliko več od nekega Kolizeja (dokaterega sicer ne čutim posebne naklonjenosti), ki bi ga bili očitno pripravljeni unisono častiti šele čez kakih 1800 let?! Ali drugih mestnih stavb, ki sicer niso nič posebnega, a so del smotrne in po gabaritih skladne mestne pozidave, pa so bile/bodo porušene zaradi nekih vstavkov, ki trgajo to ubrano tkivo.

    OdgovoriIzbriši
  7. Emilijan von Swazi, man16. januar 2010 23:23

    Kot nepoznavalec bi rekel, da dajmo izkopanine umestiti na streho novega nuka in tam narediti nekakšen "park". V nasprotnem primeru bo na strehi itak kaka druga nebuloza, ali pa nič, ker se bo stremelo k ceneni gradnji s kartonasto/gips strešno rešitev ...

    Hecen članek, užival v branju (čeprav, gospod bi se lahko malce bolj potrudil in našel tudi kakšno pozitivno interpretacijo).

    OdgovoriIzbriši
  8. Bimbo: Dobra primerjava! - tale z Robovim vodnjakom, je prav to o čemer sem že prej govoril, razstava je stvar interpretacije.

    Emilijan von Swazi, man: dobra ideja za nepoznavalca, vendar bo streha najverjetneje zabasana z raznimi tehničnimi napravami: odduhi, dimniki, zračniki, hladilniki. Ravne strehe pri takih stavbah so bolj zapoljnjene kot si misliš. V taki zmešnjavi bi bile izkopanine precej degradirane.

    Tule je zanimiv link do Judenplatz-a na Dunaju, kjer so pod zemljo predstavljeni ostanki stare cerkve, slika morda ni najboljša, na licu mesta je občutek dober, dramatičen - kot v katakombi, predstavitev funkcionira.

    http://images.google.si/imgres?imgurl=http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/9/9c/Museum_am_Judenplatz_%2830%29-Museum_am_Judenplatz_%2832%29.jpg&imgrefurl=http://en.wikipedia.org/wiki/File:Museum_am_Judenplatz_%2830%29-Museum_am_Judenplatz_%2832%29.jpg&usg=__AMOA6CTdfvsiHOGz_5iN5JLrwGc=&h=3312&w=3552&sz=2344&hl=sl&start=29&um=1&tbnid=lyWHzyy8ZMhZnM:&tbnh=140&tbnw=150&prev=/images%3Fq%3Djudenplatz%26ndsp%3D18%26hl%3Dsl%26sa%3DN%26start%3D18%26um%3D1

    OdgovoriIzbriši
  9. tondija, Bimbo, fajn komentarji.
    jaz imam povedati le še par stvari:

    1.
    jaz seveda mislim, da Mušič pri vsem skupaj ni nič kriv - prijavil se je na natečaj in zmagal, potem pa je, zaščiten kot severni medved, pač uveljavljal svoje avtorske pravice, risal vedno podrobnejše načrte, podpisoval anekse in služil. ali je meni njegov predlog všeč ali ne, je tu povsem irelevantno.
    še več - Mušiču nihče ne more vzeti krasne draveljske cerkve, ki se je meni od malega zdela izredno kul (da mi ne bo kdo očital kake krivične apriorne averzije do gospoda arhitekta).

    2.
    ljubljansko stisko v zvezi z Emono je nazorno do absurda potenciral Bimbo (koncentrični krogi), to je skoraj tako duhovito, kot se trudim modrovati sam.
    bi pa jaz zato predlagal (ne vem še, ali gre tu za hec ali pa niti ne), da bi Ljubljana nekje na Barju odkazala en kvadrant za "Tematski park Emona" - to ne bi bil Disneyland, pač pa resen poligon za študij Emone, v merilu 1:1. Na mrežo bi precizno selili vsa tista nebodijihtreba arheološka odkritja, ki se jih ne bi splačalo predstavljati na dejanski lokaciji. Vse insule s parcele za NUK bi lahko lepo prestavili tja.
    Rimljanski layer Ljubljane bi izvlekli izpod današnjega mesta in mu zagotovili prostor, da zasije v vsej rimski enostavnosti in preglednosti. Dejansko stanje (pod Ljubljano) pa bi se dalo precizno mapirati in računalniško predstaviti in to potem lepo kazati šolarjem in ostalim, ki imajo 5 minut časa - lahko bi prostor za to našli kar v novem Tematskem parku...

    - v zvezi z NUKom nam pa preostane le - čakati, da na plan pride gradivo za nov natečaj.
    90% odgovornosti za posrečen izid imajo prav pripravljalci tega materiala.
    gre za program, vsebino, organizacijsko strukturo knjižnice, gre za to, ali je v resnici treba regalno skladišče tlačiti v središče mesta (danes ima v ta namen NUK najete prostore pri BTC), in gre za odnos do emonskih ostankov.
    živi bili, pa videli - ko bo znanega več, bo pa čas za izčrpen komentar.

    OdgovoriIzbriši
  10. Peter, podpišem tvoj predlog za Barje (resno!), če bo v enem kotu lahko bife s toaletnimi prostori ter stojnica s spominki in sladkarijami.

    Šment, pravzaprav bi lahko čez celo Barje potegnili eno tako Darwinovo pot. Začela bi se v živalskem vrtu, potem bi nekje v močvari prikazali mostišča, še malo naprej staro-rimske izkopanine in tako vse do roba Barja, kjer bi se pot mimo zapornih poslopij iztekla v elitnem naselju vil in posestev elitne slovenske gospode. Tako bi si že vsak otrok lahko nazorno ogledal, od kod prihajamo, in kam gremo. :-)

    OdgovoriIzbriši
  11. Mater, pogledal na datume tam zgoraj in zgrožen ugotovil, da se oglašam skoraj točno ob letu osorej. Kako čas leti!
    No, povod za moje oglašanje je tule: http://www.delo.si/foto_galerija/101.
    Gre za fotografije Detroita oziroma tistega, kar je še ostalo od zajetnega dela Detroita. Motown se "razvija" precej v slogu kolobarjev, kakršne sem opisal pred letom dni tu zgoraj.

    OdgovoriIzbriši