Tele seveda niso padle nazadnje - nazadnje je padlo že vsaj 12 drugih. Te so padle že julija. Je pa treba iti po vrsti, kenede. Kar se vaju tiče, mora zato standardni uvod (glej naslednji stavek) zadoščati. ;)
Nazadnje so padle Umjetni orao, Krasopis, Kraj mandata, Čelični mjesec, Nevidljivo pismo, Diksilend, Rupa na nebu, Trg slobode in Eter, v tem vrstnem redu. Prav vse pa je napisal Pavao Pavličić, o katerem sem navrgel par besed že tule.
No, naj poleg tega, da s svojimi navadnimi romani priklicuje jugonostalgijo, omenim še dejstvo, da je menda najplodovitejši hrvaški pisec, da je objavil že kakih 50 knjig, in da je bil (ne vem če je še) dolgo redni profesor primerjalne književnosti na FF v Zagrebu.
.
.
Umjetni orao (1979) je zgodba okoli samomora ali umora nekoga z vzdevkom Orao, kao kriminalka, zgodba o Zagrebu. Zlo fajn.
.
Krasopis (1987) je menda prva Pavličićeva knjiga, ki so jo prevedli v slovenščino, pohvaliti pa se vseeno moram, da sem jo prebral prej, preden je zadnjič pri nas izšla.
Zgodba okoli pisanja, v prvi osebi o sebi. Kaj jaz vem - od navadnosti, ki mi je pri njem všeč, tole malo skrene, a na srečo na navaden način... Fajn.
.
Kraj mandata (1984) je kao krimič o nekem politiku, ki je izginil. Podroben opis politične kariere socialističnega veljaka v časih, ko je bil Stari že mrtev, Juga pa še ni propadla... Zlo fajn.
.
Čelični mjesec (1985) je zgodba okoli čudne epidemije samomorov med otroci, na začetku v nekakšni zagrebški varjanti doma Malči Belič, hitro se pa razširi. Nekakšne kovinske lunce imajo vsi okrog vratu, znak pripadnosti Društvu (bolje kultu) čeličnog mjeseca. Fajn krimič, mogoče le malce preveč poduhovljen.
.
Nevidljivo pismo (1993) je poklonček Vukovarju, spomin na mladostno poletje med maturo in fakulteto. Avtor je nekakšen skriboman, VSE si zapisuje, dela nekakšen "popis". Res, če bi imel internet, bi se ga sigurno lotil prepisati v celoti... Poplave so ble takrat na Donavi, "preplavati Donavo" (okoli te sintagme je veliko govora) je zato toliko zahtevnejša prepreka inicijacije v odraslost. Fajn.
.
Diksilend (1995) je obsežno in kompleksno sestavljena zgodba o Vukovarju - skozi 7 tipov, ki so skupaj špilali diksilend (bralcema bo najlažje, če si v spomin prikličeta glasbeno ozadje tipičnega vudielenovskega filma). Ena Pavličićevih debelejših knjig, če ne celo najbolj. Zato je seveda dovolj prostora tudi za vzbujanje jugonostalgije, traktate o bistvu umetnosti in podobno. Zlo fajn!
.
Rupa na nebu (1992) je zgodba okoli meje. Meje med Azijo in Evropo, ki naj bi tekla točno skozi Zagreb. Stare knjige, velike skrivnosti, zemljevidi, katakombe, ..., malo pametovanja, za odtenek preveč duhovnosti, pa nekaj nostalgije. Zlo fajn.
.
Trg slobode (1986) je zgodba, izpeljana iz razmišljanje o tem, kaj bi se zgodilo, če bi skupina državljanov zgradila barikade in prevzela oblast. Takrat, leta 86. Zanimivo, v marsičem naivno, v marsičem preroško. Fajn.
.
Eter (1983) je pa zgodba okoli radijske postaje, ki predvaja drugačne novice. Takrat, leta 83. Zanimivo, v marsičem naivno, v marsičem preroško. Fajn.
.
Evo, pa smo. Tale Pavličić mi je tedaj pač zapasal. Njegove knjige so predvsem navadne - nič posebno pretresljive, šokantne, duhovite, pornografske ali modre niso. Take navadne so, b.p., bi se reklo. Se pa vsaj zelo hitro preberejo.
Naj pa namignem, da bo naslednja runda mnogo, mnogo razburljivejša ;)
Lahko noč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar