Euphoria

Ker nisem bil tu, sem večino 3. ljubljanskega arhitekturnega bienala spremljal samo preko medijev.

Rem Koolhaas je vsekakor, po analogiji z Michelinovimi zvezdicami, vreden poti z Zabukovja v Ljubljano. Ampak so ga imeli le za finto - po novem kao ziher pride januarja 2006, ko bo Euphoria že davno pozabljena. Zelo veliko pa se je zato govorilo o njegovem nečaku Remu D. Koolhaasu, ki se po mojem skromnem mnenju za uspeh ne more zahvaliti toliko čevljem, ki jih oblikuje, ampak predvsem dejstvu, da mu je ime Rem in da se piše Koolhaas.

Druga zvezda je japonskozveneči Francoz Ora Ito, svaka čast, ki mu je uspel veliki met s finto, ki bi se zaščitnikom avtorskih pravic lahko zdela sporna, a so se lastniki "globalnih brendov" odločili za sinergijo, ki se vsem obrestuje. Pri 18tih je pustil šolo in danes je milijonar. Ne vem, osebno bi mi bilo ljubše, če bi organizatorji pripeljali Dana Lenarda, ki je, če je vse res, slovenski Ora Ito na kvadrat.

.

Tobačna se sliši kul. Seveda ne zaradi zanikrne zbrke, kakršna je, ampak zato, ker zaseda elitno mestno lokacijo, in to precej zajeten kos. Tobačna je sinonim za možnost, potencial, prihodnost, upanje - in kot taka danes iskano blago raznih prirediteljev.

Tokrat sta se za Tobačno dajali bivša sošolka Špela in bivša sošolka Polona - tu je zmagala Špela, Poloni pa je uspelo svoj Break 2.3 izpeljati v mrzli Črevarni.
.
V nedeljo popoldne pa sva se z D. sprehajala po mestu in sva zavila pogledat še to čudo od euforije. Kar tako, če je razen "eventov" tam slučajno tudi kaka razstava.

Letošnji grafični bienale je bil prav tako v Tobačni. Vhod je bil s Prešernove, takoj za Jelinčičevo novozgrajeno vilo, označen z markantnim rdečim portalom iz knaufa, svaka čast. Tokrat portala ni bilo; kdor ne ve že prej, kam je treba iti, za tega ni euforije.

V nedeljo pozno popoldne sva torej lepo oblečena gazila ob zunanjem obzidju Tobačne, skozi zanikrno gaz ob nagrmadenem umazanem snegu, pod nizkim napuščem, vso pot pod razpadlim obilno puščajočim žlebom. Za vhodom je bil en plakat, na tleh pa sled napisov "Euphoria". Sled je vodila globoko v res zanikrn zapuščen cigaretni kompleks, do vhoda v izredno grdo večnadstropno stavbo, oblečeno v zanikrno fasado iz rjavega pleha.

V drugem nadstropju zaprta vrata, na njih zanikrn list s sprintanim obvestilom o slavnem Koolhaasu, na njem pa s kulijem pripis, nekaj v smislu: "zagotovo pride leta 2006, shrani svojo vstopnico!". Hm.

Vstopiva. Tema. Nato se od nekod pojavi izgubljeno dekle. Vprašam ga, če je tu euforija in če je sploh odprto. Pravi da ja, da je. Pravi tudi, da ne ve kako se prižgejo luči, in da naj si vzameva kaj prospektov. Človeške oči se hitro akomodirajo na polmrak, in z D. sva tipala po nekam prazni dvorani. Nekje na drugem koncu sem zatipal nekakšen črn divan, nato pa vidim, da je vijoličast - dekle je prižgalo luči.

Bolje da jih ne bi.

...

.

Na mutenje vode sem, priznam, alergičen. Dejstvo, da je količina prodajanja megle ponavadi sorazmerna s stopnjo degradiranosti realnega okolja, pa pač pragmatično pripoznavam in se mu iskreno čudim. Pa vseeno, tale klic v prazno: Sestopite, gospoda, in odprite oči!

.

Drugač pa, fajn!

Kot namreč Piranski dnevi arhitekture nekako spadajo v privatni fevd Vojteha Ravnikarja (ki baje ni sin starega Ravnikarja (ki je risal pri samem Le Corbusierju), ki živi z Majdo Širca (ki jo hoče Jelko vreči iz IO LDS) in katerega biro obnavlja Kinoteko (pogodba o tem pa je, po ugotovitvi nove oblasti, nična), in baje ni brat tistega (desneje usmerjenega in manj dobrega arhitekta) Ravnikarja, ki je lansiral termin "udbomafija"), tako je "brand" Ljubljanski arhitekturni bienale last majhnega biroja Monochrome, katerega polovica je zgoraj omenjena Špela.

Če upoštevamo to dejstvo, je Euphoria nadvse dobrodošel dogodek in uspešno izpeljan, zahteven projekt. Namesto ogledovanja prazne dvorane pa vam priporočam udeležbo na še zadnjem pravem "eventu" bienala - ravno danes zvečer, 29., bo od 9h zagotovo obilno obiskan "Euphoria Party". Pridite.