Omizje

V sredo sem pogledal Omizje v zvezi s prihodnostjo urbanizma in arhitekture v Sloveniji.

.

Voditelj omizja Jurečič je tisti akademski slikar, ki mi je pred leti, ko je z mano delal prispevek za 8. dan, tako neverjetno mlahavo stisnil roko, da si bom to za vedno zapomnil. No, sicer je zelo korekten in dela v redu prispevke o kulturi, ampak tale oddaja pač ni uspela.

.

Sogovorniki so bili neki neznanci iz 2. lige, razen menda profesorja Janeza Koželja, in Mihe Dešmana iz Društva arhitektov, in to v tednu Piranskih dnevov arhitekture in ljubljanskega bienala Euphoria! Pogrešal sem vsaj koga izmed mladih, res uspešnih arhitektov, ki so v zadnjih letih poskrbeli za bum slovenske arhitekture. Pogledali bi v Sixpack, pa bi koga našli.

.

Res me moti, ker je izpadlo, kot da so arhitekti in urbanisti povsem neartikulirani in govorijo učeno in dolgočasno iz strahu, da se ne bi izkazalo, da nimajo česa povedati. Pogrešal sem kakršnokoli jasno izraženo misel, kakršenkoli komentar, opredelitev. Gledalci pa so dobili vtis, kot da so vsi razpravljalci vpleteni v roka-roko-umije soodvisnost, v neke cehovske igrice. Pozivanje, bolj na začetku, da je treba arhitektom zagotoviti večjo vlogo, je tako izpadlo nekako brez prave podlage.

.

Najlepše je, da smo vsaj 20% časa poslušali jako aktualne nebuloze o izvoru besede "arhi-tektura"! Hecno je tudi bilo, ko je nekdo z muko arhitekturo razdelil na "tisto za trg" in "avtorsko", in je Jurečič hlastno planil po BTC-ju, da so kar tiho kimali. Vsaj to je ob koncu popravil Koželj.

.

O prihodnosti slovenskega urbanizma in arhitekture skratka nismo izvedeli nič pretresljivega.