Berem Hiše. Nisem naročen, jih pa ponavadi kupim. Hiše so fajn, ker pišejo o stanovanjski arhitekturi na primeren način, za razliko od drugih, domačijskih, višjenakladnih podobnih slovenskih revij. Pri Hišah me moti, da je v debeli reviji tehtnega besedila manj kot za avtorsko polo. Da je reklam za slabo tretjino. Poleg tega reklama za strešnike Tondach v tak časopis pač ne sodi, pa čeprav dobro plačajo.
Zadnjič sem kupil paket, Petletko in majsko številko.
.
V Petletki naj bi bilo najboljše, zgrajeno v zadnjih 5 letih. Objavljenih je 38 hiš, od katerih je precej prenov, nekaj jih je pa izrazito neživljenjsko razkošnih. Razkošje na 120.000 m2 veliki parceli v bližini Ljubljane, z bleščečo vilo z notranjim bazenom (1107m2), ločeno hišico za goste (230m2) in gospodarskim poslopjem (345m2), pri meni vzbudi predvsem revolucionarna, komunistična, razlastiteljska čustva.
Od 38 publiciranih hiš jih med prostostoječe enodružinske novogradnje lahko štejemo 24. Problem vidim tule: v zadnjih 5 letih je prostostoječih enodružinskih hiš v Slo nastalo 40.000! Problem je še večji, ker je od tistih 24 hiš največ 10 res dobrih. Problem je še večji, ker po vsej verjetnosti ni tako slab izbor revije Hiše, ampak je tako klavrna zaloga novogradenj.
Nekaj se bo moralo spremeniti in Hiše, kljub vsemu, prispevajo v pravo smer. Prava smer je, da bo nekoč od 40.000 20.000 hiš objavljivih.
.
Majska številka je povprečje količine besedila v Hišah precej dvignila - majskih hiš ni treba prelistati v 5 minutah, ampak jih dejansko lahko bereš 2 uri! Številka je tematska, z naslovom "Živeti urbano".
Ampak majske Hiše se na vse kriplje trudijo lansirati besedo, pazi:
.
urbanit.
.
Vse sem res skrbno prebral, ampak evo, ne razumem, koji jim je kurac treba lansirati besedo "urbanit".
Dovolil si bom krajši ekskurz: mnogo arhitektov je preveč fasciniranih nad "biti kul". Mnogo je pridnih punčk, ki se ne čudijo, ampak so fascinirane nad čudenjem: "čuditi se, oh, fensi". Ki ne živijo, ampak so fascinirane nad življenjem: "lajf, kul". Mnogi so življenjsko odvisni od iskanja zvenečih, svetovljanskih, velikih besed, s katerimi bi lahko ponazorili svojo fasciniranost nad "uvidom". Mnogi imajo veliko potrebo po sestavljanju velikih besed v neznansko učene sintagme, kot na primer "kiber - box", s katerimi je naslavljati svoje "projekte". Maskiranje z velikimi besedami so prevzeli od šarlatanov, ki vejo kako je treba. Ampak šarlatani so od maskiranja z velikimi besedami zares življenjsko odvisni, arhitektom pa bi mnogo bolj koristilo če bi se spustili k ljudem in se potrudili, da jih lahko zares vsak razume. Sestop naj postane vrednota.
Danes, ko je jasno da lahko mestni način življenja živi vsak ki je manj kot uro od Koloseja, torej praktično vsa Slovenija, je nekaterim mnogo do tega da bi še Ljubljano odrezali od 200.000 lastnih prebivalcev. Nekdo si prizadeva tistih nekaj srednjeveških trinadstropnih hiš razglasiti za NY, in nekaj svojih znancev sosedov za edine prave slovenske "urbanite". Ker to je tako strašno kul.
.
Nekaj mest imamo. Vsa preostala Slovenija je predmestje. Živeti tu ali tam, v mestu ali malo ven, je stvar odločitve. Ki pa na način življenja v resnici zelo malo vpliva. Čeprav so se nekateri izmed nas preimenovali v "urbanite", smo vsi vedno bolj iste sorte. Ampak temu, kar praktično vsi že smo, preostali pa bodo padli v eni generaciji, temu smo do sedaj mirno, preprosto, rekli "meščan".
Dobro jutro.
Ja, najmanjše mesto na svetu, s popolnimi mestnimi pravicami, je bilo Hum, v Istri, med Buzetom in Pazinom. Ne vem če ma še 3 prebivalce.
OdgovoriIzbrišiAmpak hotel sem povedat, da je bolj ali manj mestni način življenja danes dostopen vsem. Zato sem alergičen na izključujoč ekskluzivizem, kakršnega opisujem.
Enako je s stanovanjsko arhitekturo: slabo stanje je lahko idealno ozadje za izstopajoče dobre primere, lahko pa je motivacija za izboljšati vse skupaj. V prvem primeru je interes arhitekta, da vse drugo ostane slabo. V drugem arhitekt prevzame neko socialno funkcijo, ki je od plemenitih časov Le Corbusiera žal nekam izpuhtela.