Ne slepimo se - ubitjati je sitno. S tem morajo pri sebi opraviti kmetje, mesarji, lovci. Če bi bili pošteni, bi morali ravno tako demonstrativno s tem razčistiti tudi turisti ki pokajo komarje, skrbne gospodinje ki zganjajo genocid nad pršicami, tisti ki se želijo znebiti faraonk ali miši. Pri sebi bi morali s tem opraviti tudi tisti z opranimi rokami, ki so udeleženi le posredno - vključno z glasnimi borkami za osvoboditev živali, obutimi v usnjene čevlje; pa vsi drugi uporabniki usnjenih čevljev, vsi ljubitelji mesa, usnjenih torbic, denarnic, pasov in usnjenih foteljev. Uporabniki kozmetike in zdravil, gojitelji neušivih rastlin... Vsi, pravzaprav.
Tudi podvodni ribolovci.
Človek je narejen tudi za meso. Vsi naši znanci vegetarijanci imajo prav tako zobovje vsejedcev kot mi. Niso glodalci, nismo zveri. Človek že vsaj 100.000 let ne ubija in je hkrati, kot zveri, ampak najprej ubije in šele nato poje.
Vsi imamo podobne želodce, podobno dolga čreva. Nismo prežvekovalci, nimamo želodcev na 5 prekatov, v njih ne gojimo v simbiozi organizmov, ki zmorejo razgraditi celulozo. Taki smo. Tako je.
Koliko življenj je treba za en obrok? Dobro poznam vegetarijanca (sicer je že na mesu, po mnogo letih je prekinil z velikim krvavim zrezkom), ki ga živ človek ni mogel pripraviti do tega da bi srebnil žlico goveje juhe (uboga kravica). Kadar pa je zaslutil, da bi se dalo dobiti žive škampe, je bil masaker. Po 1/2 do 3/4 kile na osebo. ??? "Pa to so sadeži morja, to se ja nabira". Z eno kravo ti dobro nahranim 200 ljudi, z dvesto škampi se komaj do onemoglosti nažre 5 komadov. V konzervo sardin gre 5 življenj. Za porcijo giric jih pade čez 100. Vsaj 5 lepookih lignjev za porcijo. Jastog, težek 70 dkg, je živel 7 let! Primerno velik prstac je topil skalo 12 let, pa jih gre po 20, 30.
Pod vodo je lepo, če je kaj živega. Stena, kjer je v kaki luknji še ostal jastog, je nekaj najlepšega. Mnogo, mnogo lepša od prazne stene. Da se s fotoaparatom - prideš kot na strel, pa škljoc, pa smo vsi živi, pa imaš lep spomin, pa še pokažeš lahko. (Ampak za moj G5 niso naredili podvodnega ohišja.) Fotografiraš, maš čisto vest, zvečer pa v gostilno na morsko hrano, pa v mandrač ribiče opazovat. Masaker. V mrežah same mladice, s strgačami mesarijo po dnu za tistih 10% ki ostanejo na krovu. Pa zdaj je največji biznis gojenje blue fin tun za Japonce - vsako leto pridejo s svojimi ladjami in pobijejo po japonsko: špik v srce, zareži, spusti kri, z motorko odreži glavo, spucaj in zamrzni v tekočem dušiku - vse tako hitro, da je na koncu še nekaj časa živa. Gojenje je v redu, ne vpliva na ekosistem, futraš jih s kostno moko in drago prodaš? Futrajo jih s sardelami. Polovijo ogromno sardel. Da narediš 200 kilsko tuno, rabiš ogromno sardel. Kostna moka se pozna. Zato so mastni, gojeni brancini 3x cenejši od pravih.
Pa ribe, seveda, niso nobeni angeli. So zveri. Razen tistih usranih, vegetarijanskih. Prava riba ribo je. Riba beži, lovi. O etiki ne premišljuje. Vsaj ne dolgo.
Nekaj naravnega je na tem, prvinskega, plemenitega. Ti in riba, eden na enega. Ona v vodi, diha vodo. Ti vdihneš zgoraj, se potopiš, jo iščeš, jo čakaš. Sicer imaš pištolo, ampak vode vseeno ne dihaš. In pištola nikakor ne nese daleč. Riba pride sama, če hoče. Če ne pride sama, ni ribe.
Nekaj plemenitega je na tem, da sam ubiješ svojo večerjo. Da si jo žrtvuješ, se premagaš, se zavedaš. Ko to zapopadeš, razumeš da so po gostilnah in ribarnicah neke druge ribe. Trupla, pobita brez dostojanstva.
Lahko noč.
Hvala za komentar.
OdgovoriIzbriši- Se strinjam, lepo je ponucat vse. Ampak tudi to so preterali do absurda, kar danes vse tepe: krave, rastlinojede prežvekovalce, so futrali s kostno moko (to naredijo iz vsega kar ostane), torej z živalskimi beljakovinami, pa se je razširil BSE. Danes iz kostne moke ne smemo delat niti komposta, ampak je treba plačat da se ta "nevarni odpadek" sežge.
- Človek danes ni mrhovinar, to je vendar neumnost. Srovo meso se zmrzuje, klobas in pršuta pa tudi ne moremo imeti za mrhovino. V Šugunu so sicer fazana za 14 dni zakopali v zemljo da se lepo usmradi, ampak tu gre vendarle za kulinarične kaprice, ne pa za mrhovinarstvo.
Podočnike mamo, sicer manj kot pavijani, še vedno nekako zverske oblike. Kar se tiče mrhovinarstva se spomni tudi tistih daljnih sorodnikov, ki so tolkli po mamutu dokler ga niso ubili - precej verjetno je, da so jih celo iztrebili. Mrhovinarji bi se zadovoljili že s tistimi, ki so crknili sproti.
Princip kopičenja celoletnih zalog v lastnih hladilniških kapacitetah mi je povsem mimo - tako se le obsodiš na to, da je vse kar ješ, staro vsaj pol leta. In to ob tako lepih in polnih trgovinah.
- Se strinjam in te lahko potolažim da sem do zdaj še vse pojedel - celo leščur je užiten, ima malo pikanten okus. Šport je v potapljanju, ne ubijanju. O ubijanju sem pa menda vseeno lepo napisal že zgoraj.
ups,...v Šogunu.
OdgovoriIzbriši