Še 7 jih je padlo

Zadnja od njih sicer že teden nazaj, pa vseeno.

Mnogi blogerji se v svojih profilih kitijo s fancy naslovi, ampak meni tu ne gre zato. V času knjig za jurja ali manj berem precej neselektivno - pade, kar pade pod roko. V času pred poletjem živim pretežno za podaljšane vikende, ni lepšega kot skočiti na morje za 3-4 dni. Biti malo aktiven in vmes med ležanjem na soncu brati. Če preračunam, sem tokrat poleg rib in nekaj kolesarskih kilometrov pospravil 800 strani, preostalo pa je padlo takoj potem.

Boter, Beg iz beneške ječe, Seksus, Grozoviteži, Črna Dalija, Nadarjeni gospod Ripley in Noči dolgih nožev naj bi bili nižja literatura, šund, plaža. Brez panike.

Boter Maria Puza. Težko je nekaj neobremenjeno brati po tako močnih filmih, ampak knjiga je izredno dobra. Da neprestano živo vidiš Branda in Pacina, v ušesih pa ti odzvanja tista melodija, nič ne moti. Knjiga o časti, o zvestobi, o pravici. Ker se človek pozitivno identificira s temi vrednotami, se hitro vživi v zgodbo. Hkrati si dopoveduješ da je to knjiga o zločinu, prevari, a ne pomaga. Svet zunaj mafijskega sistema izgleda slabše. Knjiga ponuja nešteto izhodišč za razmišljanje, marsikaj je lahko parafraza marsičesa, a želim ostato kratek. Samo še: posebej lepo je razloženo, kaj pomeni da te zadene strela. Fajn knjiga.

Beg iz beneške ječe Giacoma Casanove. No, to je brezveze. Ajde, napisal je to the Cacasanova, pa pred več kot 200 leti. Drugega pa tu ni.

Seksus Henryja Millerja me je po brezveznem Rakovem povratniku prijetno presenetil. Pri tem, zaradi česar so take knjige popularne med srednješolci, kar lahko pripišemo "grobemu, krepčilnemu moškemu slogu", kot na platnicah pravi Modic, ne gre iskati presežkov. Je pa knjiga prestreljena s presenetljivo zrelim razmišljanjem. Monologi, ki lahko trajajo skozi več strani, pričajo o nekakšnem širšem uvidu, ki pa je meni blizu. He digs. Knjiga je s 460 stranmi idealna za 1ali 2 popoldneva na plaži.

Grozoviteži Edgarja Wallaca. Wallace je tisti pisec, po katerega knjigah je nastalo skoraj 200 filmov. V redu. Ampak Grozoviteži so vsebinsko in stilno okorna kriminalka, kjer pri najboljši volji ne padeš v fabulo. Za lase privlečen derivat obrtniške hiperproduktivnosti. Je pa res da je to nastalo pred 100 leti, ajde.

Črna Dalija Jamesa Ellroja je, nasprotno, vrhunska lekcija iz žanra. Vsak je slišal za L.A. Confidential, hwoodski blockbuster; upam da so mu dali dobro zaslužiti. Črna Dalija: mojstrski stil, suspenz ne spusti, sočno zabeljeno, pa še logično se na koncu vse poklopi. Odlična knjiga, a must za na plažo.

Nadarjeni Gospod Ripley Patricije Highsmith. Med branjem se mi je prikazoval nek prizor z Mattom Damonom, čeprav filma nisem gledal. Damon mi je Ripley, morda se motim. Dobra knjiga, ko zalaufa, ne spusti. Pisana je kot izza rame glavnega junaka, nevtralno mu sledi in opazuje, nikakor pa mu ne sodi. Zgodba se ne osredotoča na zločin, ampak se ukvarja s psihološkim portretom junaka. Bralec se z njim kljub vsemu bolj ko ne identificira, zločini se zgodijo tako naravno in spotoma, da si želimo predvsem da se zmaže. Dobro napisano, sploh za žensko.

Noči dolgih nožev Hansa Helmuta Kirsta se začne udarno, obetajoče. Pisana je v dokumentarističnem slogu, nizajo se pričevanja, nastopajo resnične osebe. Ampak kmalu prevlada okus po diletantizmu, napisano je tako obupno osnovnošolsko naivno, da jo zaključiš le iz spoštovanja do žrtev nacizma. Želja po presežku v kombinaciji z odsotnostjo pisateljskega daru se zlije v nesrečno zbrko, ko potenciranje opisov in iteracije dosežejo ravno nasproten učinek od želenega. Kljub vsemu, izvedel sem da so bili pri nacijih poleg Remarqua v nemilosti tudi Goethe, Zweig in celo Erich Kastner, katerega v nekakšno rumeno gumo vezane knjige sem požiral v osnovni šoli. Knjiga govori o nekakšnih Hitlerjevih komandosih, eden od njih naj bi celo izvršil Hitlerjev samomor... Poleg slogovnih pomanjkljivosti ima knjiga vsebinske probleme, poleg nepotrebnega mešanja resničnosti in fikcije, ki izpade kot poceni senzacionalizem: karakterji so površno izdelani - predvsem Norden, ki naj bi držal zgodbo, ne najde konsistentne vloge.

Mi je pa knjiga dala povod za tole razmišljanje. Slepa vdanost, striktno izpolnjevanje ukazov, strogo hiararhična organizacija, te stvari so v turboliberalizmu postavljene kot vrednota. Vrli mladeniči, izbrani kot najboljši izmed najboljših, znotraj sistema niso naredili ničesar narobe, ničesar na svojo roko. Pravno-formalno pridemo do absurda, da je bil za vse skupaj kriv točno in natanko samo Hitler. Skrbi me, ker podobno logiko zaznavam tukaj danes. S tem ko posamezniku namesto pravice do presoje na svojem strokovnem področju vsiljujejo poslušnost, izgublja sposobnost družbenega korektiva. Družba, ki zavoljo učinkovitosti zatre vrednote posameznikov, pa tone v diktaturo. Just a thought.