Prvega sem ga našel lansko jesen, zakopanega v mivki, čisto majhnega in nevarnega. Sem preveril če je res kar pravijo, pa me je usekal ko hudič. Kot če vtakneš šrauf v pravo luknjo v vtičnici. Električni skat je za razliko od podobno ploščatih goloba, raže in lista, ki jih je pogosto videti na peščenem dnu taka riba, ki jo pozna vsak otrok, videl je pa še ni nihče. Razen tistega primerka na dnu bazena v piranskem akvariju, če ga še niso zaprli.
Da ga ne upam sneti z vilic, sem se zavedel šele po tem ko sem ga napičil, tako da sem ga na obalo vlekel kar na vrvici, 3 metre za sabo. Tale je bil kar velik za skata (D. je prispevala roko za merilo), kdo se ne bi bal njegovih akumulatorjev. Me je pa vseeno usekal, posthumno, med čiščenjem. Juj!
Ulov zadnjega dne sva prešvercala v Ljubljano (hrano je turistom prepovedano uvažati v EU, razen če priplava sama al pa če ji pri veterinarju zrihtaš potni list s sliko) in je bil zelo dober "v pečici s krompirjem", kot se reče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar