Štabni dokument

Nikoli nisem znal kot Jure Jurček C.

Jaz lahko napišem milijon takihle "štabnih dokumentov", je pa seveda jasno, da ga na svetu, niti na Finskem, ni bedaka, ki bi mi zanje turil po 340k. Res je pa tudi, da ne pokrivam niti Drnovška, niti Ropa. Kaj šele nekega brata od Rajka Janše, kenede.

.

* * *

Najbolj hecno je, da sistem razumem do obisti.

.

Treba je pač okoli svoje osebe in početja zgraditi čimveč metafizičnega balasta (sintagmo sem že parkrat definiral, denimo tule). Treba je trositi čimveč bulšita. Treba se je dobrikati pravim ljudem in (skupaj z množico) udrihati po napačnih. Treba se je smukati okoli Rotary in Lions. Okoli 21 in YES...

.

In v razna Društva je treba riniti, pa čeprav ga serjejo. Vseskozi je treba imeti pregled nad tem, kdo je na pozicijah v raznih Komisijah, kdo bi se tja lahko prerinil v prihodnosti, in kdo je v nemilosti (takih se je treba izogibati).

.

Na splošno je izredno koristno trobiti z nominalnimi levičarji - treba se je za takega razglasiti, nekritično ponavljati servirane floskule, biti v eno smer občutljiv ko mimoza, v drugo pa psihopatsko leden kot množični morilci brez groba pokopanih.

.

Načelno se izjemno splača preimenovati v Janez Janša (eden se je nedavno že preimenoval nazaj, saj je zaradi izjemnih zaslug baje postal docent risanja na ALU, čeprav risati, kolikor se spomnim, ravno ni znal). No, pa saj se trudim - ampak ko sem Ministrstvo za kulturo 2 leti nazaj prosil, da mi dodeli delovno štipendijo, da si spremenim ime v Mitja Ribičič, sem dobil odgovor, da sem napačno izpolnil obrazec. Med vrsticami zavrnitve pa berem: "MK u proraćunu ima financiranje još 7 Janeza Janša, a za Ribičič Mitja nemamo u programu... A da te subvencioniramo u Janez Janša?"

.

Seveda se ni dobro zameriti "Stroki". Kot zelo nadebudnega in zagnanega študenta so me denimo v 3. letniku ALU uvrstili, skupaj s starejšimi, na neko razstavo v Bruselj. Natisnili so bogato knjižico, skupaj z reprodukcijo moje 2,7x1,7 m slike na lesu. Potem pa me oseba Z (v imenu Stroke) obvesti, da bodo tja poslali manjše slike in naj dam katero drugo, ampak čisto majhno. Pa sem nespametno rekel, da je to čudno in da ni prav, saj so vendar že natisnili kar so nenazadnje skrbno izbrali. Pa se oseba Z v imenu Stroke v trenutku razjezi in se po hodnikih Akademije začne dreti:

"Pa ti veš kdo smo MI!? MI te naredimo ali uničimo!"

Bohpomagi, sem si mislil. Ampak oseba Z je danes še mnogo bolj čvrsto vsidrana v Stroki. Vmes sem jo v živo videl le še, ko sva se oba znašla med povabljenci na neki džet-set poroki, drugič pa na neki razstavi v MG. Obakrat sva sicer izmenjala bežen očesni kontakt in celo par besed, v zraku pa je bilo skozi hinavščino vsekakor čutiti Nemilost, da bi jo lahko z nožem rezal. Anekdotica pač.

.

Tudi galeristom se ni dobro zameriti. V najbolj znani slovenski prodajni galeriji, ki pripada pomembni dinastiji, ki pokriva tako desni, kot levi spekter, tako likovno stroko, kot visoko politiko - imajo tudi vitrinico z nekakšnim "duhovnim" nakitom. "Kristali" pa to, najbolj popularni pa so nekakšni "energetski prstani". Nekoč sem ta "energetski" biznis menda preveč na glas komentiral, pa sem hitro padel v nemilost. Nič čudnega - njihove "energetske prstane" sem po tistem opazil nositi praktično vse njihove umetnike, popularni pa so celo pri likovnih kritikih... Mar bi bil tiho, si ga kupil in ga okoli njih javno nosil in hvalil, kako da čudežno učinkuje, doma bi ga pa pač snel in štel denarce...

No, njihova šefica, ki mi je na začetku v denar spravila precej slik, mi je postopno začela delit "strokovne" nasvete, češ naj raje rišem metuljčke in podobne lepe stvari, v živih barvah kot Arjan P., take slike da so ljudem všeč za na steno... Prijatelj pa mi je nekoč povedal, da se je konkretno zanimal za nakup moje slike, dotična pa mu je na vse načine vsiljevala, naj kupi (začuda zelo mračno) sliko Ficka M., ki je tam pač v milosti,...

No, hinavščina vsekakor ni temelj za sodelovanje...

.

Najbrž mi ni koristilo niti, ko sem nekoč na blogu nespametno komentiral Drnovškovo pomilostitev (še vedno) edinega pravnomočno obsojenega tranzicijskega milijonarja. Ja kaj sem pa vedel, da bo mladi rod iz znane umetniško - igralniške dinastije takoj po tem odprl ambiciozno prodajno galerijo...

Ne pridem zraven, pa če se na glavo postavim...

.

Problem imam tudi z vezami in poznanstvi, pa tudi s fehtanjem davkoplačevalskega denarja. V 10 letih "na statusu" nisem (razen prispevkov za delovno dobo, za kar sem državi neskončno hvaležen!) uspel potegniti niti tolarja kakršnihkoli subvencij. Sem pa po tem, ko sem odkril, da država vsako leto podeli 10-15 "delovnih štipendij" po 10k ojrof (kar pomeni, da je v tem času 100-150 mojih kolegov vsaj enkrat na tiho med drugim(!) potegnilo po 10k ojrof in so v bistvu nelojalna konkurenca), že 2x poskušal tudi sam. Prvič, kot rečeno, "nisem pravilno izpolnil obrazca", drugič pa so me vsaj vsebinsko zavrnili, z njihovim točkovanjem.

.

Da v času "na statusu" nisem "po vezah" prodal niti ene slike, dobil niti ene razstave, še več - še nikoli nisem svoje slike posodil v svrhe pranja denarja, in da nisem (razen prispevkov) posisal niti tolarja davkoplačevalskega denarja, je mogoče nespametno in me je gotovo precej stalo. Imam pa tozadevno vsaj mirno vest - to pa je vendar priceless :)

.

Vrnimo se k Juretu Jurčku C.

Njegovega slikarstva ne poznam, vem pa, da je ZNAN.

In šteje edino to - vse se da unovčiti, ko ime postane blagovna znamka.

Zanj sem prvič slišal pred leti, ko je neki Veselko v eni izmed oddaj, ki so izstrelile Produkcijsko skupino Mangart, šel na obisk k "svojemu prijatelju slikarju" v nekakšno "Belo Vilo z Bazenom" nekje v okolici Celja.

Nekaj kasneje je hotel postati predsednik, tedaj je postal še bolj znan.

Po tem je postal še bolj znan, ko so ga vlačili po časopisih, da ne plačuje "zapitkov", da je povsem spufan, povrh pa ga bivša žena podi iz Bele Vile z Bazenom.

Najbolj pa je postal seveda znan, kot že vsi vemo, z afero Preplačane Erjave Kahle. Najprej smo izvedeli, da je bil sploh zraven, potem koliko je potegnil, nazadnje pa je brat od Rajka Janše opisal njegov štabni dokument.

Kakorkoli že, metafizični balast se veselo kopiči...

.

* * *

Naj svoj štabni dokument zaključim s par obvestili, ki jih, dokler je moja spletna stran na hladnem, nimam kam uturiti:

.

- 19. in 20. septembra sem imel možnost na sejmu "stare kripe & kič" (al kako že) s svojimi slikami zapolniti ves prostor, dodeljen Galeriji Hest 35. Predstavitev je, kar se mene tiče, uspela čudovito. Kontekst v hali, namenjeni "antiki in slikam", je bil tako neprecenljivo osladno natrpan s kičerajem, da mi za cinično distanco ni bilo treba poskrbeti drugače, kot da sem vmes obesil tako sliko na temo T2, kot tisto s papežem in Bin Ladnom. Odziv je bil vzpodbuden :)

.

- od 8. do 30 novembra je v Galeriji Velenje razstava po izboru Društva likovnih kritikov. Predstavljen sem s tremi Kvadrati, kar je zelo lepo.

Mogoče bi sam izbral druge slike, v monografiji napisal drugače in drugače naredil tudi kaj drugega. Po drugi strani pa me zanima nevsiljena percepcija mojega početja, tako da kateremukoli kritiku nimam najmanjšega namena česarkoli sugerirati in se mi zdi razstavljeno in zapisano v tem, pomembnejšem smislu, zelo v redu. In sem izjemno zadovoljen, da sem zraven. Še več - v prispevku z razstave v Kulturi po Odmevih se je gospa Koren - Božiček, vodja Galerije Velenje, izmed vseh postavila natanko pred moje slike, kar ni ostalo neopaženo.

Pejta pogledat!

.

- Danes, ob 6 popoldne, pa bo v Muzeju novejše zgodovine v Cekinovem gradu v ljubljanskem Tivoliju otvoritev moje samostojne razstave. Viselo bo od 21. oktobra, do 14. novembra.

Razstava je bila organizirana nekako ad hoc, mene pa je (iz očitnih razlogov) predvsem skrbelo, da ja ni po kakih vezah. No, prepričal sem se, da me je predlagal slikar, ki ga cenim in ki ga osebno prej nisem poznal in je moja vest povsem čista.

So se pa vmes dogajale milorečeno čudne stvari - v par dneh, ko je bil šef v Bruslju, se je zgodil upor "srednjega meniđmenta" v podobi neke tetice, ki naj bi tam skrbela za organizacijo razstav. Ne direktno - s hinavskim sklicevanjem na karkoli ji je pač padlo na pamet, je PO tem, ko sem slike že pripeljal v Ljubljano in ko so bila vabila že pripravljena, hotela stvar zminirati. Omenjena menda spada med ljudi, ki ne zmorejo biti iskreni, česar osebno resnično ne cenim. No, kljub temu sem zaznal, da se ji moje nedolžne slikice zdijo preveč "provokativne"(???) in da so ji osebno bolj pri srcu naslikani kozolci, ali pa vsaj čolni. Skratka, sodeloval sem že na več 10 razstavah, česa podobnega pa vsekakor doslej še nisem doživel.

Kakorkoli že, stvar se je vmes solidno razpletla, včeraj sem slike obesil in sem nad postavitvijo navdušen. Predvsem zaradi konteksta - skozi razstavišče (ki je prijetno mračne bordo rdeče barve!) poteka začetek in konec ogledne poti skozi slovensko novejšo zgodovino.

.

Vabljeni!