V petek smo tako že našli nekaj sonca, v vodo pa se zaradi skoraj orkanskega maestrala, ki je prinesel valove in občutek hudega mraza, nisem mogel spraviti. Sem se pa do sobote popoldne dovolj ogrel, da sem se prisilil k namakanju. Le s spodnjim delom obleke in 6 kg svinca.
Prvih 5 minut je bilo najhuje - morje je bilo tako strupeno ledeno, da me je v glavo tako boleče zeblo, da sprva sploh nisem opazil, kako kalno in opustošeno je pod vodo celo v neobljudenem delu Istre - v primerjavi s kristalno čistim in bujno živahnim Rdečim morjem celo sredi največjega turističnega središča.
.
Na govorice o zastrupljenih jadranskih ribah se nisem oziral in sem, ko se ni pojavila niti ena normalna riba, po stari navadi po luknjah nastreljal za en obrok škrpočev.Za jest so bili dobri, zastrupil pa se tudi nihče ni (res pa je, da sva malemu za vsak slučaj servirala hrenovke).
.
No, zdaj pa k stvari.Ne da bi ga iskal, sem našel še enega prav lepega jastoga. Nemudoma sem pospravil pištolo in spod obleke izvlekel svoj mali fotoaparatič.
Fotolov na jastoge je edino, kar mi na Jadranu še vedno dviga adrenalin. Lani sem jih tam okoli v sklopu enega dopustovanja našel kar 13, je pa res, da sem jih sistematično iskal. No, vsega skupaj pa sem menda v zadnjih par letih na dah našel že kakih 30 jastogov.
Tale je bil zelo radoveden in se je rad pokazal. In kar velik, vsaj 65 dkg - 2 bi se, z malo kruha, najedla. Brez problema bi ga vzel, mi pa seveda ni padlo na kraj pameti. Ni lepo, ampak življenje jastoga pri meni kotira nesorazmerno višje kot življenja škrpočev in ostalega mrčesa. Jastoga velja ugonobiti takorekoč obredno - sistematično preiskati morje, izbrati največjega in ga vzeti šele po tehtnem premisleku - na dan, ko se psihično in drugače pripraviš na kraljevsko večerjo.
V vodi sem, skratka, zdržal kar 40 minut.
Sem se pa zato precej bolje namočil v nedeljo - enkrat tudi brez neoprena, naj se ve!
Ni komentarjev:
Objavite komentar