EU vs ZDA

Ljudi ki imajo mnenje, in ga upajo celo javno izraziti in zagovarjati, sem vedno spoštoval. Imeti in izražati mnenje je luksuz, ki si ga danes premnogi ne znajo, ne smejo ali ne upajo privoščiti. Upam da se take sorte libertarizem, ki bi delodajalcem pustil povsem proste roke da se znebijo ljudi z drugačnim mnenjem, pri nas ne bo nikoli prijel. So pa znani primeri (pri nas sicer še menda ne), ko so ljudje leteli iz služb celo zaradi osebnih blogov.

L I B E R T A R E C je blog človeka z mnenjem, ki je po tem, ko so bušiji v večjem delu svetovne javnosti dokončno zapravili ugled ZDA, recimo v manjšini, zato pa toliko bolj dragoceno. Na siblogs se je pojavil šele pred kratkim, že utečen.

.

Ker zadnji prispevek predstavlja primerjavo ZDA in EU nekega švedskega ištituta, ki pa zanimivo ilustrira tudi diskusijo, ki se je pred kratkim razvila tule, se čutim nekoliko izzvanega.

.

Študija je, za razliko od večine izdelkov naših univerz, jasno in pregledno napisana in se prebere na dušek.

Kot edino zveličavno, absolutno in vseobsegajoče merilo za primerjavo držav forsirajo BDP/prebivalca. Predstavijo tudi protiargumente, torej da BDP ne zajame sive in črne ekonomije, ki lahko predstavlja velik delež tudi v razvitih državah, in da se zato pojavljajo novi sistemi za primerjavo, katerih neoprijemljivi parametri pa naj bi bili podvrženi povsem arbitrarni presoji merilcev in s tem neprimerni. Navajajo neko "levičarsko" študijo, po kateri so Švedi višje ocenili kvaliteto življenja v Bolgariji kot v ZDA, kar naj bi bil absurd. Argument za uporabo BDP/prebivalca je tudi to, da je statistično dokazano, da si ljudje želijo in se tudi selijo iz območij z nizkim na območja z visokim BDP.

Zanimiva je primerjava stanovanjske površine/prebivalca, ki kaže, da so Amerikanci za precej kvadratnih čevljev na boljšem.

Zadnja tretjina študije je namenjena grafom, kjer vsako državo Rumsfeldove "stare Evrope" primerjajo z zveznimi državami ZDA. In jo prikažejo kot eno petih najrevnejših ameriških provinc.

.

Avtorji dejstvu, da primerjajo demokracijo z najdaljšim obdobjem miru, z najstarejšo in najkrajšo ustavo, z uradnim jezikom ki je lingua franca sveta, z relativno majhno gostoto prebivalstva, s strateško lego med Atlantikom in Pacifikom in po zlomu komunizma edino supersilo - z razdrobljeno, babilonsko, gosto naseljeno staro celino, ki je sproducirala najdaljšo ustavo na svetu in ki skoraj polovico denarja nameni kmetijskim subvencijam, ne posvečajo pozornosti. Izhajajo iz tega, da je bila ekonomska situacija leta 70 primerljiva, še leta 90, ob osvoboditvi vzhoda, pa da je bila Evropa na dovolj dobrem izhodišču za svetovni primat.

Preden se lotimo reform, ki jih bo Evropa najbrž morala začeti, se ustavimo na začetku intagracije vzhoda. Ali je situacija leta 90 res pomenila enoznačen razcvet evropskega gospodarstva? Danes se vidi da ne. Vzhodna Nemčija, ki je bila opustošena od ruske okupacije in neprimerno na slabšem kot YU, je prva vstopila v EU. Nemci so na vzhod, za ceno današnje recesije, dobesedno z vagoni zvozili nad 1000 milijard mark, in ni še konec. Preostali del srednje in vzhodne Evrope se je priključil malo kasneje, trg se je povečal, gospodarstvo in kupna moč raste, ampak za delovno intenzivne panoge smo prav tako prebogati kot "stara Evropa", in delovna mesta se selijo na Kitajsko. Vzhod hrepeni po višjem standardu, hkrati pa se socialnim ugodnostim socializma ne želi kar tako odpovedati. Model, da bo vzhodna evropa z zastonj delom v nedogled servisirala zahod, ni nikoli zares zaživel. Skratka, širitev stane.

Ob tem me res zanima, kako bi na gospodarstvo ZDA vplivala priključitev preostanka majhne Kube (poleg že okupiranega Guantanama), če je špekulacija o združitvi z denimo Mehiko preveč pretenciozna.

.

Eno osnovnih pravil pri pisanju eseja je, da ob vsakem argumentu predvidiš protiargumente in tako nasprotnika razorožiš. Čeprav so avtorji študije protiargumente kriterija BDP uporabili dokaj korektno, sploh v primerjavi z bušijem Karlom Rovom, mojstrom za "curljanje", katerega zadnji dosežek je perfidno pervertiranje inštituta svobode tiska, ko je šla za 4 mesece v zapor, ker noče izdati svojega vira, bušistično trobilo Judith Miller (afera Plamegate), se ne dam tako hitro odpraviti.

V zadnjem delu študije avtorji pokažejo, kako Amerikanci za legalno, obdavčljivo delo porabijo največji delež potencialnega skupnega delovnega časa - 3/4, celo razvita stara Evropa pa le okoli 1/2. Čeprav je logično da je sistem z manjšimi davki, ki se jim ljudje ne izogibajo z neprijavljenim delom, učinkovitejši, pa je ta podatek pomemben zato, ker jasno kaže, da v BDP/prebivalca nikakor ni zajet ves dohodek. Obstajajo države, kjer bi po tem kriteriju morali ljudje nemudoma pomreti od lakote, pa se vendar prebijejo. In celo iz te študije lahko sklepamo, da evropejci v resnici živijo bolje, kot kaže BDP/prebivcalca. Da o Sloveniji ne govorimo.

.

Ne verjamem, da lahko v Slovenijo preprosto prenesemo ameriški sistem, ki temelji na protestantski etiki. Ne predstavljam si, da bi v katoliško, a v resnici povsem sekularno Slovenijo uvedli ameriško priseganje na Sveto pismo v javnih inštitucijah. Ne verjamem, da si poleg teh nekaj tranzicijskih tajkunov želimo administracijo bušističnega tipa, ki državne interese zlorablja za rihtanje poslov lastnim korporacijam (Haliburton...). Ne verjamem da bi bilo naš komplicirani volilni sistem potrebno zamenjati za posrednega, elektorskega. Ne verjamem da nam je treba za vojsko porabiti z amerikanci primerljiv delež BDP, čeprav je Hitler na podoben način pred 2. sv. vojno "rešil" Nemčijo gospodarske krize. Ne verjamem da si želimo državo razbremeniti odgovornosti za pokojninski sistem in opazovati kak slovenski Enron, kako spravi na kant množico penzionistov. Ne verjamem, da bi morali pravice do javnega zdravstva dodatno krčiti. Ne verjamem da potrebujemo trailor-parke, v katerih bi, ne kot v naših počitniških avtokampih, dejansko živel trailor-trash s šoloobveznimi otroki (je pa res, da bi se še Jerry Springer držal za glavo, če bi videl slovenske hoste, polne ciganskih barak). Ne verjamem, da se v uvedbi smrtne kazni skriva ne vem kak civilizacijski presežek. Ne verjamem, da je pravica do nošenja orožja temeljna človekova pravica. Ne verjamem, da bi morali naš idilični hotel Dob spremeniti v arest podoben Ozu, in vanj strpati, kot Amerikanci, med 1 in 2% celotne populacije.

In čeprav ne morem dovolj skritizirati naše situacije na stanovanjskem področju, si ne predstavljam da bi Slovencem, ki v našem milem podnebju zidajo 200 tonske masivne hiše, uspeli kot svetel vzor prikazati tiste Amerikance, ki na območja tornadov jovo na novo postavljajo tiste velike, pisane lesene barake, da jih vsako leto odpihne.

.

S težkim srcem, ker mam ta teden precej dela, torej oznanjam: naj se diskusija začne!