Še 2 sta padli

Nazadnje sta padli Nimfomanka in Čudovito vesolje. Obe iz zbirke Žepna knjiga, obe sem zadnjč kupil v Šparu, mislim da skupaj za 4 jurje pa pol.

.

Nimfomanka Valerie Tasso je bojda zapisana po resničnih dogodkih. Fraza, ki se pogosto zlorablja za pridobivanje kupcev, mene prejkone odbija; s tem, ali je knjiga napisana verjetno in ali dopušča empatijo, nima "resničnost" materiala nikakršne zveze. Ampak ta knjiga dejansko stoji!

Za razliko od večine knjig o fuku (ne vem če lahko sem prištevam obupno zanič, osladen in povsem razštelan zmazek Emmanuelle, ki je padla pred kratkim), Nimfomanka ne podlega pretiranemu čustvovanju. Stil pisanja bi raje kot s preprostim Hemingwayem, da ostanemo pri tematiki, primerjal z ljubim mi Bukowskim - kakor pri njem, stoično sprehajanje skozi dogodke meji skoraj na apatijo. Hkrati pa, spet podobno, junakinja kipi od volje do spoznavanja, do življenja. Po drugi strani je njena pozicija, vsekakor prej kot Bukowskemu, podobna tisti pripovedovalca iz razvpite Beigbederjeve knjižice, ki je lani pri nas izšla kot 2.999 Sit - je situirana, mlada, izobražena dama iz reklamarske industrije. Le da za razliko od Beigbederja, ki za moj okus podleže pretirani želji "biti pisatelj", Val ostaja konsistentna. Spodobno od nje je tudi, da nam prizanese s plehkim happyendom, čeprav je ta možnost proti koncu grozeče prezentna.

Nadvse dobrodošlo se mi zdi, kako knjiga s sproščenim pogledom relativizira določene situacije - v primerjavi z morečim razmerjem s psihopatom, postane njena odločitev biti kurba povsem sprejemljiva.

Odlična knjiga, sploh za na plažo.

.

Čudovito vesolje, s podnaslovom Superstrune, skrite dimenzije in iskanje končne teorije vsega Briana Greena je več kot samo še ena izmed poplave knjig pop-fizike. Knjiga je napisana čudovito tekoče in preprosto, vsaj kot Hawkingova Kratka zgodovina časa, in je ravno dovolj obsežna da si avtor, ki ljubi anekdotične primerjave, lahko da duška. S teorijo relativnosti in s kvantno mehaniko mimogrede opravi že v prvi tretjini, potem pa bralec počasi zdrsne v svet, v primerjavi s katerim tisto dvoje izgleda keks.

Stvar je v tem, da se kot edina možnost, ki bi splošno relativnost (znotraj katere pri običajnih pogojih povsem korektno funkcionira Newtonova fizika) združila s kvantno mehaniko, tako da bi zajela standardni model osnovnih delcev, vesolja in vse 4 sile, vključno z izmikajočo se gravitacijo, kaže teorija strun. Stvar si lahko predstavljate kot matematični model, vendar za razliko od srednješolskih grupe, obsega in kolobarja nekajmiljardkrat bolj kompleksen. Ko postopno sprejmemo idejo strune, ko se sprijaznimo s tem, da je v našem vesolju poleg 3 iztegnjenih in časa, še vsaj 6 zavitih dimenzij, lahko pristanemo še na dodatno dimenzijo (skupaj 11). Ko iz strun nastanejo 3D brane še ne, ampak ko naj sprejme eno-, in celo ničdimenzionalne 3D brane, pa se bralca malce poloti dvom. Zakaj naj sprejmem kupčijo, ki mi za na videz zanemarljivo pojasnilo - ponudi nepredstavljivo kompliciran sistem, ki je že na prvi pogled še mnogo bolj hroščat! Naj pojasnim z anekdoto:

Pride Mujo domov k Fati, ves krvav, slep na eno oko in brez roke.

Šta ti se desilo Muujo!

Pa kladio sam se s Hasom u oko, da mi ne može iščupat ruku...

.

Zanimivo se mi zdi, da Greene za najboljšega še živečega - in celo za največjega fizika vseh časov, označi Wittna.

Novi zame so tudi 6-dimenzionalni Calabi - Yaujevi prostori, ki so zelo pomemben sestavni del teorije strun.

Seveda pa si bralec zapomni tudi nazoren prikaz kvantne pene (to nima nič s Peno dni Borisa Viana), ki obstaja že po standardnem modelu, na dolžinah manjših od Planckove dolžine (milijoninka milijardinke milijardinke milijardinke centimetra).

In predstavo o mirnem niču lahko kar pozabimo - vakuum v resnici poka od življenja; če pogledamo dovolj od blizu, vse brbota od nastajanja in anihilacij delcev.

.

Tovrstno literaturo, in posebej to knjigo, priporočam vsem, ki so iz nezavedanja dejstva, da je povsem racionalna, dokazljiva, s poskusi utemeljena in v praksi aplicirana znanost v resnici tako neverjetna, kompleksna in res, čudovita, da se pred njo lahko skrijejo vse pravljice, še posebej ranljivi. Knjigo absolutno priporočam šarlatanom in njihovim odjemalcem, pa tudi vsem pretirano versko gorečnim.