sobota, 27. avgust 2005

Še 2 sta padli

Nazadnje sta padli Nimfomanka in Čudovito vesolje. Obe iz zbirke Žepna knjiga, obe sem zadnjč kupil v Šparu, mislim da skupaj za 4 jurje pa pol.
.
Nimfomanka Valerie Tasso je bojda zapisana po resničnih dogodkih. Fraza, ki se pogosto zlorablja za pridobivanje kupcev, mene prejkone odbija; s tem, ali je knjiga napisana verjetno in ali dopušča empatijo, nima "resničnost" materiala nikakršne zveze. Ampak ta knjiga dejansko stoji!
Za razliko od večine knjig o fuku (ne vem če lahko sem prištevam obupno zanič, osladen in povsem razštelan zmazek Emmanuelle, ki je padla pred kratkim), Nimfomanka ne podlega pretiranemu čustvovanju. Stil pisanja bi raje kot s preprostim Hemingwayem, da ostanemo pri tematiki, primerjal z ljubim mi Bukowskim - kakor pri njem, stoično sprehajanje skozi dogodke meji skoraj na apatijo. Hkrati pa, spet podobno, junakinja kipi od volje do spoznavanja, do življenja. Po drugi strani je njena pozicija, vsekakor prej kot Bukowskemu, podobna tisti pripovedovalca iz razvpite Beigbederjeve knjižice, ki je lani pri nas izšla kot 2.999 Sit - je situirana, mlada, izobražena dama iz reklamarske industrije. Le da za razliko od Beigbederja, ki za moj okus podleže pretirani želji "biti pisatelj", Val ostaja konsistentna. Spodobno od nje je tudi, da nam prizanese s plehkim happyendom, čeprav je ta možnost proti koncu grozeče prezentna.
Nadvse dobrodošlo se mi zdi, kako knjiga s sproščenim pogledom relativizira določene situacije - v primerjavi z morečim razmerjem s psihopatom, postane njena odločitev biti kurba povsem sprejemljiva.
Odlična knjiga, sploh za na plažo.
.
Čudovito vesolje, s podnaslovom Superstrune, skrite dimenzije in iskanje končne teorije vsega Briana Greena je več kot samo še ena izmed poplave knjig pop-fizike. Knjiga je napisana čudovito tekoče in preprosto, vsaj kot Hawkingova Kratka zgodovina časa, in je ravno dovolj obsežna da si avtor, ki ljubi anekdotične primerjave, lahko da duška. S teorijo relativnosti in s kvantno mehaniko mimogrede opravi že v prvi tretjini, potem pa bralec počasi zdrsne v svet, v primerjavi s katerim tisto dvoje izgleda keks.
Stvar je v tem, da se kot edina možnost, ki bi splošno relativnost (znotraj katere pri običajnih pogojih povsem korektno funkcionira Newtonova fizika) združila s kvantno mehaniko, tako da bi zajela standardni model osnovnih delcev, vesolja in vse 4 sile, vključno z izmikajočo se gravitacijo, kaže teorija strun. Stvar si lahko predstavljate kot matematični model, vendar za razliko od srednješolskih grupe, obsega in kolobarja nekajmiljardkrat bolj kompleksen. Ko postopno sprejmemo idejo strune, ko se sprijaznimo s tem, da je v našem vesolju poleg 3 iztegnjenih in časa, še vsaj 6 zavitih dimenzij, lahko pristanemo še na dodatno dimenzijo (skupaj 11). Ko iz strun nastanejo 3D brane še ne, ampak ko naj sprejme eno-, in celo ničdimenzionalne 3D brane, pa se bralca malce poloti dvom. Zakaj naj sprejmem kupčijo, ki mi za na videz zanemarljivo pojasnilo - ponudi nepredstavljivo kompliciran sistem, ki je že na prvi pogled še mnogo bolj hroščat! Naj pojasnim z anekdoto:
Pride Mujo domov k Fati, ves krvav, slep na eno oko in brez roke.
Šta ti se desilo Muujo!
Pa kladio sam se s Hasom u oko, da mi ne može iščupat ruku...
.
Zanimivo se mi zdi, da Greene za najboljšega še živečega - in celo za največjega fizika vseh časov, označi Wittna.
Novi zame so tudi 6-dimenzionalni Calabi - Yaujevi prostori, ki so zelo pomemben sestavni del teorije strun.
Seveda pa si bralec zapomni tudi nazoren prikaz kvantne pene (to nima nič s Peno dni Borisa Viana), ki obstaja že po standardnem modelu, na dolžinah manjših od Planckove dolžine (milijoninka milijardinke milijardinke milijardinke centimetra).
In predstavo o mirnem niču lahko kar pozabimo - vakuum v resnici poka od življenja; če pogledamo dovolj od blizu, vse brbota od nastajanja in anihilacij delcev.
.
Tovrstno literaturo, in posebej to knjigo, priporočam vsem, ki so iz nezavedanja dejstva, da je povsem racionalna, dokazljiva, s poskusi utemeljena in v praksi aplicirana znanost v resnici tako neverjetna, kompleksna in res, čudovita, da se pred njo lahko skrijejo vse pravljice, še posebej ranljivi. Knjigo absolutno priporočam šarlatanom in njihovim odjemalcem, pa tudi vsem pretirano versko gorečnim.

6 komentarjev:

  1. Pisati pa znaš!
    Do zdaj si me namreč zanimiral že za nekaj knjig. Lepa hvala.

    (Suck, suck ... ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ej, še vedno se nisem lotil tistih knjig o Feynmanu, ki si mi jih priporočil, bom pa komentiral ko preberem.
    Čeprav se kot kompulzivni bralec v današnji poplavi poceni knjig raje kot priporočilom prepuščam trenutnemu navdihu.

    OdgovoriIzbriši
  3. Hm. Kakšno je tvoje mnenje o kompulzivnosti, "avtoposilstvu"? :)

    Gotovo kdaj ni vredu. Kompulzivno prehranjenje na primer lahko preraste v prenažiranje, kar ni dobro - ne le, da potem boli trebuh in nagajajo vetrovi, tudi krade čas.
    Kompulzivno branje knjig je pomojem podoben sod. Gotovo da vsaka knjiga ponižnemu bralcu mnogo, ampak še bolj gotovo da dobra, pravilno izbrana knjiga več kot katerakoli.

    Da pa kdorkoli poleg dela / študija rabi tudi prav določen medij za nekakšno sprostitev, je pa verjetno tudi res.

    Sam zadnji čas berem precej bolj načrtno, kot sem včasih. S tem sem veliko bolj zadovoljen. Imam cilj in čutim, kako ga zasledujem. Kje pa tešim svoje kompulzivnosti; za vse ne vem gotovo, a jih enako gotovo kje tešim.

    Vseeno, srečen obrat strani! ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Pa kaj si se, fizik, zataknil za to besedo, namesto da bi o strunah. Al pa o tem, da sta Arih in Đuro patentirala Muja in Hasa in mi bosta zaračunala tantieme...

    Berem pač kampanjsko, ko si vzamem čas, ne gre pa za nikakršno avtoposilstvo.
    Pri knjigah nisem preveč zbirčen, vsako se splača odpret, in najhuje kar se lahko zgodi je, da je knjiga zanič - ampak obupno zanič knjige so lahko blazno zabavne.

    OdgovoriIzbriši
  5. Ja, ko sem komentar prespal, sem začel ugotavljati, da imaš zopet malo bolj prav kot jaz. ("Zataknitev" se mi na splošno zdi precej nevrotična.) Zato naslednjič o strunah ali čem podobnem! Lep pozdrav.

    Zdaj bi rad omenil film Frequency - IMDb / http://www.imdb.com/title/tt0186151/fullcredits -, resda obrtniški izdelek, a znanstveno podkovan: malo razlaga severni sij in nove teorije fizike. Res duhovita se mi je zdela pojavitev (kot pogovor na teveju) Briana Greena v dveh časih - film namreč skače nekako med letoma 1970 in 2000 -: hehe, najprej kot zagnan mlad fizik (žametne hlače, zanemarjena osebna higiena) in potem kot zagnan zrel fizik. Mislim, da je Green sodeloval pri filmu tudi kot znanstveni svetovalec. To se mi zdi ploskanja vredno - upoštevati znanja; predvsem pa to, da so vprašali strokovnjaka, kako in kaj.

    OdgovoriIzbriši
  6. Zakapiral sem nekaj matematičnih in nekaj več fizikalnih teorij. Na splošno se navdušujem nad takšnimi, ki se jih da uporabiti doma (geometrija, termodinamika), in se zmrdujem nad zgolj abstraktnimi. Te strune se zdijo takšne, zgolj abstraktne.
    Vendar abstraktno ... to je vendar relativen pojem: Termodinamika bi se pračloveku zdela čisto abstraktna in ljudem okrog znanstvenikov, ki so jo osnovali, se je zdela le malo manj kot čista abstrakcija. Ampak sčasoma je postala del splošnega dojemanja in zdaj ima vsakdo neko predstavo o segrevanju vode do 100 st. C in izparevanju; kdo zna celo poračunati spremembo entalpije, ki je zopet nazorna količina v primeru, da nas zanima, koliko energije moramo dati v zameno za paro. Da se teorija strun izkaže za udarec na glavico žebljička, se bo počasi tudi ta teorija, visoki matematiki navkljub, vrasla v splošno razgledanost. Saj pravijo, da naj bi se prihodnje generacije rojevale z ustrezno spremenjenim kromosomom, da bodo znale že kar spočetka odvajati. O blagor se njim, kako dalj od mene, kako daleč bodo lahko prišli v razumevanju.
    Knjiga Čudovito vesolje je trenutni popolni neuporabnosti navkljub dobra, ker jo je napisal pionir strun. Pri tem je ves čas goreč, da mu samozavest nikoli ne zaniha. Njegova beseda je lepa in berljiva celo bolj kot Hawkingova v Kratki zgodovini časa. Tudi jaz knjigo priporočam.

    En fizik, ki ni bil Einstein, se je dobro odrezal: ko so mu leta 1930 navrgli, da so le trije na svetu, ki razumejo splošno teorijo relativnosti. "Aja, čakajte ... premišljujem, kdo bi bil tretji."

    OdgovoriIzbriši