petek, 08. avgust 2008

Stik z zdravstvom

Za mano sta grozna dva dneva. Bil sem v stiku s slovenskim zdravstvom.
Naj kar takoj povem, da se je na srečo (samo od sebe) dobro končalo. In da se nameravam stiku z notoričnim slovenskim sodstvom odreči - tožil ne bom.
Zdaj pa k stvari.
.
V torek sva z ženo prvič res hudo padla na izpitu starševstva. Med previjanjem je fantek, danes ima dobro leto in mesec, odprl škatlico za nakit in pojedel en uhan. Panika!... ga je res pojedel ali se je le izgubil... vse sva preiskala, pa nič...
To je za pojest res grozen uhan. Iz medicinskega jekla, masivna kroglica kakih 8mm premera in kavelj. Grozen kavelj, ki se zatakne skozi uho.
Ampak fantek je vesel, živahen in nič ne kaže, da bi mu uspelo uhan pojesti. Jaz sicer takrat nisem bil zraven, ampak resnično nisem verjel, da bi ga lahko pojedel - najbrž ga sploh ni bilo v škatlici, se bo že našel... Žena je klicala pediatra in takoj smo se, za vsak slučaj, odpravili na urgenco.
O groznih občutkih krivde in poraza, da sva naredila tako idiotsko napako, pred kakršnimi seveda opozarjajo na prav vsakem izdelku, igrački, šolah za starše, vseh knjigah... nima smisla govoriti. Pred tem ne bežim in priznam. Ni hujšega, kot da zaradi neumne napake - spraviš povsem zdravega dojenčka v bolnico. Ampak vseeno bi rad, če se že zgodi, posvaril pred stikom s slovenskim zdravstvom. Tule je:
.
Zgodilo se je ob pol enajstih. Na urgenci UKC smo bili ob pol dvanajstih. Formalnosti, od enih vrat do drugih... in znašli smo se na oddelku otroške kirurgije. Formalnosti, fantka pregledajo (zdrav, poleg tega izrazito živahen in dobre volje), obrazci... Torej, sam pravzaprav nisem bil niti 10% prepričan, da je sinek tisti uhan sploh pojedel. Enak vtis pa je izrazito dajalo tudi osebje. Žena je bila prepričana 90%, fantek pa je menda razmišljal o čisto drugih zadevah... Ampak jasno je, da je treba zelo hitro ugotoviti, kaj je s tem.
Zdaj ne bom podrobno opisoval neznosno zanikrne organizacije dela, praznih hodnikov, neverjetno sovražno nastrojenih tetic za pulti (posebej ena, ki je, medtem ko smo v prazno čakali 40 minut, na računalniku gledala "strokovno gradivo" z naslovom Najcenejše počitnice in vmes jedla krekerje), pa tete v beli opravi, ki je vsake pol ure skočila na hodnik in ponižujoče ozmerjala in celemu svetu glasno razlagala podrobnosti o intimnih zadevah enega od dveh čakajočih na rentgen... Dovolj naj bo dejstvo, da smo prvi rentgenski posnetek malega dobili po dveh urah!
.
Glavno mesto države. Univerzitetni klinični center, najboljša bolnica daleč naokoli sploh. Urgenca, ponavljam - URGENCA. Kjer se posluje urgentno? Ne 3 ponoči, prišli smo na delovnik, sredi belega dne, ob pol dvanajstih. Ne, bolnica ni bila zasedena s tisoči zlomov zaradi poledice, ni imela opravka z žrtvami vlakovne ali letalske nesreče, tudi potresa 9. stopnje ni bilo. Še več, oddelki, po katerih so nas pošiljali, so bili izrazito prazni pacientov (in izrazito polni osebja, karkoli je že pač počelo). In pri vsem skupaj ni šlo za ne vem kako komplicirano diagnostično metodo, ampak za navaden rentgenski posnetek.
Ki je bil grozljivo nazoren. Uhan s kavljem. V želodčku. Ne bom opisoval, kako sva se počutila starša, ampak osebje se je izrazito zresnilo in nenadoma je - vse steklo hitreje.
.
Od prve rentgenske slike do trenutka, ko so sina odpeljali v operacijsko sobo, je minila še ena ura. Ura se je vlekla, a nova zdravnica je zatrjevala, da je stvar lahko v želodčku 8 ur in da se itak nikamor ne mudi. Fantku so tudi vzeli kri iz nogice in prstka ter mu v desni nart vstavili "kanal" za infuzijo. Ta ura je razumljiva - zbrati so morali ekipo - predvsem anastezista in pa ljudi, ki znajo voditi poseben kateter s kamero in kleščicami.
Našli niso nič. Uhana ni bilo več niti v želodčku, niti v dvanajstniku.
.
In med tem ko čaka, da iz operacijske sobe pripeljejo njegovega (sicer povsem zdravega) otroka, človek razmišlja. Zakaj ga je bilo treba uspavati in s tistim orodjem šariti po njem - zaman? Ali se ne bi dalo organizirati slikanja tik pred operacijo? In predvsem, glede na to, da je neizpodbitno, da je bil uhan v želodčku še ob pol dveh, ali se ne bi dalo vsega skupaj opraviti do takrat? V tem primeru bi uhan izvlekli s katetrom skozi usta - in skrbi bi bilo konec. Če bi od našega prihoda, do preproste rentgenske slike - minila ura ali ura in pol, namesto dveh. Ali če bi kako drugače ugotovili, ali je uhan sploh pojedel. Denimo z detektorjem kovine, kaj jaz vem. Ampak takoj, a ne.
Med tem ko čaka, človek razmišlja, kako bo grozljivi jekleni uhan s tisto špičasto kljuko - prišel skozi tista tanka črevca. Ne da bi se, denimo, zataknil v ožini med tankim in debelim črevesom. Ali bo - samo zato, ker je trajalo več kot dve uri, da so diagnosticirali, da je fantek v resnici pojedel uhan - potrebna prava, krvava, grda operacija? Ga bodo še enkrat uspavali, mu prerezali trebušček, mu iz vrečk dajali tujo kri, iskali, pa potem šivali... in bo, če bo šlo vse po sreči, ostala le grda brazgotina za vse življenje? Človek tako in podobno razmišlja, ko skozi vrata končno pripeljejo otroka. Na palici infuzija, majhno telesce pokrito z rjuho, še vedno nezavesten, hrope. Stokajoče, hropeče diha, nezavesten. Odpeljejo ga v sobo, na nožni palec mu priklopijo kabel aparata, ki kaže srčni utrip. In potem čakaš da se zbudi. Otrok, ki ti pomeni največ na svetu, in ki je bil pred par urami povsem zdrav in še pred uro razigran...
.
Popoldne ga še enkrat slikajo. Nedolžnega dojenčka že drugič obsevajo s tisto radioaktivnostjo v spodnjem delu trebuha. Uhan je nekje ob vrhu medenice. Zdravniki ocenijo, da lahko fantek spet začne jesti. Da bo ostal v bolnici, dokler uhana ne pokaka. To je, če bi šlo vse po sreči. Zdravnica tolaži, češ da so videli otroke brez problema prebaviti velike odprte varnostne sponke. Čakam samo še to, da me začnejo tolažiti, kak užitek je srati žiletke...
.
Sineku so za večerjo prinesli čokolino v šalci za čaj. In zraven veliko, res veliko žlico. Pa vprašava, če majo kako manjšo žlico, ker mali česa takega še videl ni, kaj šele, da bi lahko s tem jedel. Pa pravi, da nimajo, da imajo le čajno kuhinjo in ta čokolino, kuhinja da zdaj več ne dela. Pa vprašam, če imajo v čajni kuhinji slučajno tudi čajno žličko. Pogleda me, kot bi padel z Lune, češ jasno da ne. No, fantek je lačen in vseeno vse poje.
.
Potem je bila noč. Dežurala je žena. Bolje da ne opisujem, kako klavrne su tiste luknje na pediatričnem oddelku UKC, kjer so poleg treh železnih kletk (posteljic) le še trije stoli. Rekla je, naj ji prinesem spalno vrečo in je tako prespala na tleh. Ne, nobenih žimnic in armafleksov nimajo. Sestra pove, da starši pač prespijo na stolih ali na tleh, če hočejo ravno ležati, da pa seveda lahko grejo itak spat tudi domov...
.
Zjutraj ob 8h dojenčka še tretjič slikajo. Uhan s kavljen se zdi na čisto istem mestu.
In čakamo. Prinesel sem mu njegovo posodico, žličko, žemljice in tiste cverge, ki jih je navajen jesti za zajtrk. Preden dobro poje, sestra prinese kosilo. Veliko, odraslo porcijo v velikih, standardnih posodah s pokrovi. Poje še malo pireja in špinače. Pa prej in potem razgraja, se špila, vpije tisti dve besedi, ki ju že zna (papu, mama, pa-pa, beee, teta, ata, auto, hovhov, tutu...) in je sploh ves zdrav, vesel in navit. Ker si je ponoči seveda iz nogice izpulil tisti "kanal", ni več na kablu in se hoče veliko "sprehajati" in se da veliko nositi naokoli... Zakaj mora biti ta nedolžen, zdrav otrok v bolnici...?
Zasijemo pri vsakem prdku in čakamo. Čakamo na kakec. Najprej nič.
Ob treh popoldne pa žena telefonira, da smo zmagali :))
.
Seveda smo zdaj vsi neizmerno srečni. Ne morem pa se znebiti občutka, da nekaj hudo šepa v organizaciji našega zdravstva. Če je tako v ljubljanskem Kliničnem centru sredi delovnega dne - kako je potem sredi noči sredi zime sredi Haloz?
.
Lahko noč.

14 komentarjev:

  1. "Za mano sta grozna dva dneva. Bil sem v stiku s slovenskim zdravstvom."

    Ah, potem si verjetno spremenil mnenja, ki si jih podajal pred časom:

    - "Trdim, da se pri nas lagodno živi ... Zaradi ... v redu zdravstva"

    - "Študija WHO ugotavlja, da je splošna učinkovitost slovenskega zdr. sistem povsem enaka kot v ZDA"

    - "Dejstev o ameriškem zdravstvenem sistemu sploh nisi komentiral! Država ... ima SLAB, KRIVIČEN in NEUČINKOVIT sistem!"

    - "Bistvo državnega zdravstvenega sistema pa je, da si vrstnega reda ne moreš kupiti z denarjem"

    - "Druga stvar pa je učinkovitost. Vzemi dve podjetji, ki izdeleta primerljiv produkt, le da eno za to porabi več kot 2x več denarja - po zdravi kmečki pameti je boljši naš, cenejši zdr. sistem."


    Ne me razumeti narobe - izkušnje ti prav nič ne privoščim (ne bi je niti najhujšim sovražnikom, no, ki jih sicer nimam) in zelo sem vesel, da se je vse tako srečno izteklo.

    Opozoril bi le na dejstvo, da mnogi ocenjujejo stvari, ki zares jih ne poznajo. Z distance si bil prepričan, da je naše zdravstvo odlično. Ko pa si imel subjektivno izkušnjo, si ugotovil, da je vse prej kot to.

    Zaradi salonskih (levičarskih?) teoretikov, ki tumbajo, da je zdravstvo odlično (sami pa imajo privilegij mimo-vrste in ne bi čakali toliko kot ti) in da bi privatno zdravstvo pomenilo nedostopnost, se zdravstvo ne more privatizirati. Prava konkurenca (brez kartelov) pa je edina znana pot do večje kakovosti in nižjih cen.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kaj pa škandal pred kratkim, ko so mlado punco (osnovnošolka) dohtarji iz malomarnosti ubili? Zdravo punco, za katero je bil potreben le manjši poseg zaradi reber so ubili! Poleg tega dohtar niti ni delal posega po predpisanih postopkih in ji je nihče ne ve kako prebodel srce!

    Sory, ampak tudi sam sem imel slabe izkušnje z ljubljanskimi dohtarji, fizioteraperji so nesposobni... itd. Pa pizda, še sam sem več vedel o situaciji v kateri sem bil, dohtar mi je pa meglo prodajal...

    Slovensko zdravstvo je v kurcu, neusposobljeno in nikakor si ne zasluži naziva "učinkovitosti"... katero verjetno merijo enako kot trgovci kupce... kdor kupi je stranka (nezadovoljstva in slabe kvalitete pa ne upoštevajo)

    OdgovoriIzbriši
  3. Dohtarji so dobri in slabi, pridni in leni... problem pa je, ker kot državljan nimaš možnosti izbire.

    Ko izbiraš gostilno, avtomehanika, odvetnika, arhitekta... imaš vedno možnost pogledati po trgu, poslušati izkušnje znancev in potem izbrati tistega, ki je boljši. Ta proces izloči slabe, nagradi dobre in dviga nivo celotne panoge.

    Pri zdravstvu pa vladata uravnilovka, nekonkurenčnost in princip seniornosti (napredovanje zgolj zaradi let). Slabih zdravnikov se ne izloči; ostanejo in mečejo slabo luč na večino, ki se trudi in dela dobro.

    OdgovoriIzbriši
  4. Naše zdravstvo je popolnoma na tleh že dolgo časa sedaj pa se kaže vse in vse več primerov ko ljudje že umirajo zaradi tega.

    OdgovoriIzbriši
  5. Ej, nad našim UKC-jem sem na blogu zlivala že nič koliko žolča. Mogoče le en od mojih nešteto jamranj:
    http://www.sasagercar.com/2007/07/24/klinicni-center-kap-infarkt/

    Takle mamo in očitno se še dolgo ne bo popravilo.

    OdgovoriIzbriši
  6. Ales citira iz zanimive debate, ki sva jo udarila točno 3 leta nazaj tule.

    Za tistim, kar sem tam napisal, še vedno stojim.
    Po klasifikaciji WHO sta bili ZDA in Slovenija tedaj na 36. in 37. mestu (o tem je Moore kasneje posnel Sickoja), s tem da so pri nas to dosegli z nekajkrat manjšimi stroški/ prebivalca, se pravi učinkoviteje.

    Če sodim iz svoje konkretne izkušnje, v konkretnem primeru ni bil problem pomanjkanje denarja, ampak obupna zanikrnost in slaba organizacija.
    Jaz osebno bi lahko, če bi se po hodnikih UKC-ja z beležnico sprehajal par dni, predlagal par malenkosti, ki bi življenje pacientov močno olajšale. Denimo, v konkretni situaciji:

    - takoj sklicati sestanek vpletenega osebja in ugotoviti, kako bi se dalo algoritem pri obravnavi podobnega primera (dojenčki baje kar pogosto pojejo kaj neprimernega) narediti učinkovitejši
    (resna obravnava vsakega primera, hitreje do slikanja, pa nakup detektorčka kovin, pa določiti najdaljši čas od slikanja do brskanja po želodcu, da ne bodo tvegane narkoze zaman)
    - opozoriti osebje, naj bo v delovnem času uslužno, hitro, prijazno in mogoče celo vljudno
    - na pediatričnem oddelku takoj nabaviti kakih 20 malih žličk, primernih za otroke, kajne
    - nabaviti nekaj kosov penaste gume in odej, da staršem, ki nameravajo spati na tleh, ne bo treba hoditi domov po spalne vreče

    Take, preproste stvari. To nič ne stane. Mogoče je celo že danes v UKC kdo plačan iz davkoplačevalskega denarja, da bi skrbel za organizacijo. Morda je nesposoben?

    OdgovoriIzbriši
  7. Vprašam se, kdaj bomo lahko pacienti v zdravstvenih ustanovah deležni tolikšne pozornosti in ustrezne strokovnosti in prijaznosti, ko so jih deležni naši hišni ljubljenčki pri veterinarjih. Neprimerljivo, pa vendar, saj zdravstvo vendar razpolaga z našim denarjem.

    OdgovoriIzbriši
  8. >Za tistim, kar sem tam napisal, še vedno stojim.

    Zapisal si, da se "pri nas dobro živi [tudi] zaradi v redu zdravstva". Zdelo se mi je, da si mnenje morda spremenil, ko si doživel to zdravstvo na lastni koži. Teorija je eno, neposredna izkušnja pa drugo.

    O Ameriki se mi ne zdi smiselno razpravljati tule, ker ne bova nikamor prišla - tematika je preveč kompleksna. Upam pa, da ne misliš, da poznaš ameriški sistem, če si gledal Sickoja. Slovenija je menda v tem filmu predstavljena z Našo malo kliniko.

    Glede izboljšav - eno je teorija, kaj bi se dalo, kaj bi bilo treba, ideje, predlogi, sprehajanje z beležnico... drugo pa, kako doseči, da se to ZGODI.

    Vedi, ki se ukvarja s tem, kako se teorija prelije v prakso, se reče management. Naše zdravstvo ni slabo zaradi zdravnikov, ampak ker ima zanič management (na vseh nivojih - od zavarovalnice do zdr. domov).

    V zdravstvu vlada uravnilovka, ni nobenih sistemov motivacije (tako pozitivnih kot negativnih), brez motivacije pa se nič ne zgodi.

    In nikoli ne bo nič drugače, dokler bo zdravstvo toliko javno, saj ni nobene motivacije za spremembe na bolje. Ostane samo teoritiziranje v slogu bivše države, ko smo poslušali predvsem "treba je..." in "mora da...", zgodilo pa se ni nič.

    OdgovoriIzbriši
  9. Pa še tole:

    http://www.forbes.com/2007/06/04/jobs-careers-compensation-lead-careers-cx_pm_0604jobs.html

    http://www.forbes.com/2007/06/04/jobs-careers-compensation-lead-careers-cx_pm_0604bestjobs_slide.html?thisSpeed=30000

    V Ameriki je med 15 najbolje plačanih poklicev 13 zdravniških poklicev in le 2 nezdravniška (“Chief Executive” na 10. mestu in “Airline Pilots” na 14. mestu). Tudi to nekaj pove o sistemu – koliko je dejansko cenjeno zdravniško delo (pri nas zdravnikov primanjkuje). In ali je fraza “zdravje je največja vrednota” mišljena resno ali ne. V Sloveniji pač ni, kar se na koncu pokaže tudi v rezultatih.

    http://www.finance.si/show.php?id=219151

    OdgovoriIzbriši
  10. @ales:
    Vidim da bi rad na vsak način z mano prav tule naprej debatiral o "EU vs ZDA" izpred 3 let. Kar sem ti imel povedati, sem že takrat, ko se je vse skupaj začelo ponavljati in je postalo neproduktivno, pa si menda dobil celo zadnjo besedo, a ni fajn.
    No, na tole ti še odgovorim, o "EU vs ZDA" pa raje piši pač tam, kajne.

    >Teorija je eno, neposredna izkušnja pa drugo.

    - Našega zdravstva na splošno še vedno ne dajem povsem v nič, čeprav imam konkretno slabo izkušnjo. Enako sem pred 3 leti svetoval tebi, ko si začel iz konkretnega enostavno posploševati.

    >...Sickoja. Slovenija je menda v tem filmu predstavljena z Našo malo kliniko.

    - No, Američan Moore se v Sickoju sramuje, da je bil njihov relativno nekajkrat dražji sistem na lestvici Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) uvrščen takoj zraven neke Slovenije. Zdi se, da se tega (ne vem zakaj) sramuješ tudi ti.
    Moore je Đurotovo nanizanko vzel kot karikaturo (bolj pošteno bi sicer bilo, če bi vzel kaj iz našega javnega zdravstva, ampak to je pač Moore, a ne) lastne poante.
    Jaz jo, ko že hočeč, lahko vzamem kot ilustracijo tvoje:
    Aleš, kaj je Naša mala klinika drugega kot zabavna karikatura sprivatiziranega zdravstva? :))

    >...Glede izboljšav - eno je teorija, kaj bi se dalo, kaj bi bilo treba, ideje, predlogi, sprehajanje z beležnico... drugo pa, kako doseči, da se to ZGODI.

    - Ne mistificiraj trivialij - gre za čakalno dobo pri urgentnem rentgenu, za čajno žličko, pomožno ležišče in prijazen odnos.

    >Vedi, ki se ukvarja s tem, kako se teorija prelije v prakso, se reče management. Naše zdravstvo ni slabo zaradi zdravnikov, ampak ker ima zanič management (na vseh nivojih - od zavarovalnice do zdr. domov).

    - Hm - nikjer nisem omenil, da bi se mi po tej izkušnji zdeli zdravniki slabi, ampak da je vse skupaj zanikrno organizirano. S kom se kregaš?

    >V zdravstvu vlada uravnilovka, ni nobenih sistemov motivacije (tako pozitivnih kot negativnih), brez motivacije pa se nič ne zgodi.

    - Ne vem, če bi bila v tem rešitev konkretnega problema.
    10.000 ojrojev neto zdravnikom, stažistom in sestram, če kdo zajebe pa telesne kazni :))

    >In nikoli ne bo nič drugače, dokler bo zdravstvo toliko javno, saj ni nobene motivacije za spremembe na bolje. Ostane samo teoritiziranje v slogu bivše države, ko smo poslušali predvsem "treba je..." in "mora da...", zgodilo pa se ni nič.

    - No, ... Nič ne bom rekel ;)

    >V Ameriki je med 15 najbolje plačanih poklicev 13 zdravniških poklicev in le 2 nezdravniška (“Chief Executive” na 10. mestu in “Airline Pilots” na 14. mestu). Tudi to nekaj pove o sistemu – koliko je dejansko cenjeno zdravniško delo (pri nas zdravnikov primanjkuje). In ali je fraza “zdravje je največja vrednota” mišljena resno ali ne. V Sloveniji pač ni, kar se na koncu pokaže tudi v rezultatih.

    - Povej mi, Aleš, od kod iz mojega pisanja sklepaš, da so v konkretnem primeru glavni problem zdravniške plače?
    Da zdravnikov primanjkuje, se mi pa tokrat tudi ni zdelo - v teh 28 urah se je okoli mojega otroka zvrstilo 5 različnih zdravnikov (premalo ali - preveč?)

    OdgovoriIzbriši
  11. >Vidim da bi rad na vsak način z mano prav tule naprej debatiral o "EU vs ZDA"

    Sploh ne! Debatiramo o zdravstvenem sistemu v Sloveniji; če se ZDA kdaj omeni, je to mimogrede, vsekakor pa ne bistvo.

    Če povzamem, o čem sploh debatirava:

    - ti praviš, da je slovenski zdravstveni sistem "v redu" (citiram)

    - jaz pa mislim, da "ni v redu"

    - ti praviš, da pot do boljšega zdravstva vodi prek izboljšav javnega zdravstva z različnimi "predlogi" - "krajša čakalna doba, pomožno ležišče, prijazen odnos..."

    - jaz pa mislim, da je pot do boljšega zdravstva privatizacija; ki aktivira mehanizme kot so konkurenca, management, motivacija, stimulacija; pa tudi bolj humane odnose

    To je bistvo debate. Pustiva ZDA, jaz pač verjamem, da bo zdravstvo pri nas boljše, ko bo v veliki meri zasebno.

    Ti pa praviš, da je boljša pot javno zdravstvo (ne vem, če bom našel zapis na blogu, ampak popravi me, če se motim), češ da zasebno zdravstvo pomeni slabšo dostopnost revnih do zdravstva; in pa neupravičeno bogatenje izvajalcev.

    Meni se zdi argument s slabšo dostopnostjo privlečen za lase: na primer ultrazvok stane 50 EUR, stroške krije zavarovalnica vsakemu, ki je zavarovan.

    V javnem sistemu boš praviloma čakal dlje, sprejet v stavbo v slogu Dickensovih romanov, pogosto boš naletel na neprijaznost (kot se je zgodilo tebi), praviloma boš čakal več ur preden prideš na vrsto, pregledovali te bodo na starem in slabem aparatu. To bo stalo zavarovalnico 50 EUR.

    V zasebnem diagnostičnem centru boš sprejet prej, v lepo in urejeno ordinacijo, praviloma boš sprejet prijazno, na vrsti boš ob dogovorjenem času, pregledan boš na sodobnem aparatu (ni nepomembno!). To bo stalo zavarovalnico 50 EUR.

    Od kje takšne razlike? Če tukaj ne prideva skupaj, nima smisla, da debatirava naprej.

    Tudi če so izvajalci zasebni, bodo pacienti še vedno dobili vse storitve, ki jih bo plačala njihova zavarovalnica!

    Celo povsem zasebno zdravstveno zavarovanje deluje v praksi.


    >od kod iz mojega pisanja sklepaš,
    >da so v konkretnem primeru glavni
    >problem zdravniške plače
    >Da zdravnikov primanjkuje,
    >se mi pa tokrat tudi ni zdelo
    >okoli mojega otroka zvrstilo 5

    Zdravnikov pač primanjkuje, pa če se to tebi zdi ali ne. Ne vem, če ima kak smisel, da ti iščem podatke, primere...

    Zdravniške plače so pomembne predvsem za to, ker vplivajo na to:
    a) koliko mladih se sploh odloča za ta poklic
    b) kateri od mladih se odločajo (boljši učenci, slabši učenci)
    c) ali najboljši od diplomantov ostanejo v poklicu doma ali pobegnejo ven

    Seveda sama plača ne vpliva 100% na te odločitve. Gotovo pa ima vsaj nekaj vpliva na maturanta, ki razmišlja, kaj bi počel v življenju - če misliš, da danes mladim status in prihodki niso pomembni, živiš na drugem planetu.

    Vse zgoraj velja tudi za druge poklice. Če mi dovoliš malo banaliziranja, je vprašanje, ali bi rad imel zelo pametnega notarja ali zdravnika. Pri nas bi očitno radi najbolj sposobne za notarje; v ZDA pa jih raje vidijo kot zdravnike.

    OdgovoriIzbriši
  12. Pri zagovornikih javnega zdravstva opazim več problemov, za katere so delno krivi tudi zagovorniki zasebnega zdravstva:

    1. Zasebno zdravstvo se razume izključno kot samoplačniško. Nasprotniki ne razumejo, da tudi koncesionarjem plačuje zdravstvena zavarovalnica enako kot v javnem zdravstvu.

    2. Zasebno zdravstvo kot končna rešitev problema. Zagovorniki zasebnega zdravstva radi za zgled vzamejo ZDA, s čimer hitro doživijo poraz. Zasebno zdravstvo je namreč šele pogoj, da se problemi rešijo. Nihče ni toliko pameten, pošten in vpliven, da bo v javnem zdravstvu naredil velike premike.

    3. Slabe izkušnje s sedanjimi koncesionarji. Veliko slovenskih zasebnih zdravnikov še vedno dela tudi v javnem sektorju. Dopoldne delajo za javno plačo, popoldne pa isto ordinacijo najamejo in delajo privat. Se pravi, da sploh ne vlagajo neposredno v aparature. Poleg tega ni pričakovati, da se bodo pri delu dopoldne potrudili, če pa jih čaka bolj donosen posel popoldne. Skratka, Sloveniji do učinkovitega zasebnega (in posledično javnega zdravstva) manjka še veliko. Najslabše bi bilo, če bi minister spet postal kak Keber.

    OdgovoriIzbriši
  13. Sama nimam tako slabih izkušenj z otroško kirurgijo. Sina so urgentno operirali 30. decembra ponoči, torej na praznik. RTG so mu naredili na 1. januarja zjutraj in smo slike dobili takoj. Nekatere sestre in razmere v bolnici so pa res tako tako, ampak če si kdaj bil z otrokom na alergo oddelku na Vrazovem trgu, se ti zdi otroška kirurgija pesmica!

    OdgovoriIzbriši
  14. Vidim da moram še na tole odgovorit:

    @Ales:

    - Vrednostne sodbe, ki sem jih dal o Slo zdravstvu ("v redu"), si iztrgal iz konteksta debate EU vs ZDA izpred 3 let in jih pejstal sem, ne da bi dodal link, od kod si jih pobral.
    Prav vse si iztrgal iz konteksta, ki je, da sta bila po oceni WHO zdr. sistema Slovenije in ZDA primerljiva, le da tam za nekajkrat višjo ceno.

    > ti praviš, da pot do boljšega zdravstva vodi prek izboljšav javnega zdravstva z različnimi "predlogi" - "krajša čakalna doba, pomožno ležišče, prijazen odnos..."

    - Spet se sprenevedaš. Jaz pravim, da bi bila konkretna izkušnja v obstoječem sistemu lahko boljša zaradi navedenih malenkosti.

    - Sprenevedave tudi ostale tvoje izjave v smislu "ti praviš".
    Jaz se pri opisu konkretne izkušnje niti približno nisem javil za odrešitelja Slo. zdravstva. Če pa ti meniš, da "poznaš rešitev", jo skušaj uveljaviti pri kom, ki ima moč, da vpliva na zdr. sistem.

    Če pa že hočeš - moje mnenje je, da je v konkretnem primeru vse tako zanikrno funkcioniralo ravno zato, ker je sedanje stanje na polovici med demontažo socialističnega in delno privatizacijo javnega zdravstva.
    Osebje dela malo tu in malo tam, veliko jih popoldne fuša pri privatnikih itd.

    Mislim pa tudi, da urgenca, kaj šele pediatrična urgenca - nikoli ne bosta "tržni dejavnosti", ki bi zasebnikom nosili dobiček. Niti da bi bilo to zanimivo za koncesionarje.
    Enako kot inštitucija UKC, ki se prekriva s šolstvom (med. fak.) in raziskovanjem, ki je izrazito interdisciplinarna in kjer je vedno na dosegu kakršnekoli sorte specialist.

    Ampak vzemi pač, da je to moje mnenje in se ne trudi spet pregrizniti vsake besede.

    OdgovoriIzbriši