Stik z zdravstvom

Za mano sta grozna dva dneva. Bil sem v stiku s slovenskim zdravstvom.

Naj kar takoj povem, da se je na srečo (samo od sebe) dobro končalo. In da se nameravam stiku z notoričnim slovenskim sodstvom odreči - tožil ne bom.

Zdaj pa k stvari.

.

V torek sva z ženo prvič res hudo padla na izpitu starševstva. Med previjanjem je fantek, danes ima dobro leto in mesec, odprl škatlico za nakit in pojedel en uhan. Panika!... ga je res pojedel ali se je le izgubil... vse sva preiskala, pa nič...

To je za pojest res grozen uhan. Iz medicinskega jekla, masivna kroglica kakih 8mm premera in kavelj. Grozen kavelj, ki se zatakne skozi uho.

Ampak fantek je vesel, živahen in nič ne kaže, da bi mu uspelo uhan pojesti. Jaz sicer takrat nisem bil zraven, ampak resnično nisem verjel, da bi ga lahko pojedel - najbrž ga sploh ni bilo v škatlici, se bo že našel... Žena je klicala pediatra in takoj smo se, za vsak slučaj, odpravili na urgenco.

O groznih občutkih krivde in poraza, da sva naredila tako idiotsko napako, pred kakršnimi seveda opozarjajo na prav vsakem izdelku, igrački, šolah za starše, vseh knjigah... nima smisla govoriti. Pred tem ne bežim in priznam. Ni hujšega, kot da zaradi neumne napake - spraviš povsem zdravega dojenčka v bolnico. Ampak vseeno bi rad, če se že zgodi, posvaril pred stikom s slovenskim zdravstvom. Tule je:

.

Zgodilo se je ob pol enajstih. Na urgenci UKC smo bili ob pol dvanajstih. Formalnosti, od enih vrat do drugih... in znašli smo se na oddelku otroške kirurgije. Formalnosti, fantka pregledajo (zdrav, poleg tega izrazito živahen in dobre volje), obrazci... Torej, sam pravzaprav nisem bil niti 10% prepričan, da je sinek tisti uhan sploh pojedel. Enak vtis pa je izrazito dajalo tudi osebje. Žena je bila prepričana 90%, fantek pa je menda razmišljal o čisto drugih zadevah... Ampak jasno je, da je treba zelo hitro ugotoviti, kaj je s tem.

Zdaj ne bom podrobno opisoval neznosno zanikrne organizacije dela, praznih hodnikov, neverjetno sovražno nastrojenih tetic za pulti (posebej ena, ki je, medtem ko smo v prazno čakali 40 minut, na računalniku gledala "strokovno gradivo" z naslovom Najcenejše počitnice in vmes jedla krekerje), pa tete v beli opravi, ki je vsake pol ure skočila na hodnik in ponižujoče ozmerjala in celemu svetu glasno razlagala podrobnosti o intimnih zadevah enega od dveh čakajočih na rentgen... Dovolj naj bo dejstvo, da smo prvi rentgenski posnetek malega dobili po dveh urah!

.

Glavno mesto države. Univerzitetni klinični center, najboljša bolnica daleč naokoli sploh. Urgenca, ponavljam - URGENCA. Kjer se posluje urgentno? Ne 3 ponoči, prišli smo na delovnik, sredi belega dne, ob pol dvanajstih. Ne, bolnica ni bila zasedena s tisoči zlomov zaradi poledice, ni imela opravka z žrtvami vlakovne ali letalske nesreče, tudi potresa 9. stopnje ni bilo. Še več, oddelki, po katerih so nas pošiljali, so bili izrazito prazni pacientov (in izrazito polni osebja, karkoli je že pač počelo). In pri vsem skupaj ni šlo za ne vem kako komplicirano diagnostično metodo, ampak za navaden rentgenski posnetek.

Ki je bil grozljivo nazoren. Uhan s kavljem. V želodčku. Ne bom opisoval, kako sva se počutila starša, ampak osebje se je izrazito zresnilo in nenadoma je - vse steklo hitreje.

.

Od prve rentgenske slike do trenutka, ko so sina odpeljali v operacijsko sobo, je minila še ena ura. Ura se je vlekla, a nova zdravnica je zatrjevala, da je stvar lahko v želodčku 8 ur in da se itak nikamor ne mudi. Fantku so tudi vzeli kri iz nogice in prstka ter mu v desni nart vstavili "kanal" za infuzijo. Ta ura je razumljiva - zbrati so morali ekipo - predvsem anastezista in pa ljudi, ki znajo voditi poseben kateter s kamero in kleščicami.

Našli niso nič. Uhana ni bilo več niti v želodčku, niti v dvanajstniku.

.

In med tem ko čaka, da iz operacijske sobe pripeljejo njegovega (sicer povsem zdravega) otroka, človek razmišlja. Zakaj ga je bilo treba uspavati in s tistim orodjem šariti po njem - zaman? Ali se ne bi dalo organizirati slikanja tik pred operacijo? In predvsem, glede na to, da je neizpodbitno, da je bil uhan v želodčku še ob pol dveh, ali se ne bi dalo vsega skupaj opraviti do takrat? V tem primeru bi uhan izvlekli s katetrom skozi usta - in skrbi bi bilo konec. Če bi od našega prihoda, do preproste rentgenske slike - minila ura ali ura in pol, namesto dveh. Ali če bi kako drugače ugotovili, ali je uhan sploh pojedel. Denimo z detektorjem kovine, kaj jaz vem. Ampak takoj, a ne.

Med tem ko čaka, človek razmišlja, kako bo grozljivi jekleni uhan s tisto špičasto kljuko - prišel skozi tista tanka črevca. Ne da bi se, denimo, zataknil v ožini med tankim in debelim črevesom. Ali bo - samo zato, ker je trajalo več kot dve uri, da so diagnosticirali, da je fantek v resnici pojedel uhan - potrebna prava, krvava, grda operacija? Ga bodo še enkrat uspavali, mu prerezali trebušček, mu iz vrečk dajali tujo kri, iskali, pa potem šivali... in bo, če bo šlo vse po sreči, ostala le grda brazgotina za vse življenje? Človek tako in podobno razmišlja, ko skozi vrata končno pripeljejo otroka. Na palici infuzija, majhno telesce pokrito z rjuho, še vedno nezavesten, hrope. Stokajoče, hropeče diha, nezavesten. Odpeljejo ga v sobo, na nožni palec mu priklopijo kabel aparata, ki kaže srčni utrip. In potem čakaš da se zbudi. Otrok, ki ti pomeni največ na svetu, in ki je bil pred par urami povsem zdrav in še pred uro razigran...

.

Popoldne ga še enkrat slikajo. Nedolžnega dojenčka že drugič obsevajo s tisto radioaktivnostjo v spodnjem delu trebuha. Uhan je nekje ob vrhu medenice. Zdravniki ocenijo, da lahko fantek spet začne jesti. Da bo ostal v bolnici, dokler uhana ne pokaka. To je, če bi šlo vse po sreči. Zdravnica tolaži, češ da so videli otroke brez problema prebaviti velike odprte varnostne sponke. Čakam samo še to, da me začnejo tolažiti, kak užitek je srati žiletke...

.

Sineku so za večerjo prinesli čokolino v šalci za čaj. In zraven veliko, res veliko žlico. Pa vprašava, če majo kako manjšo žlico, ker mali česa takega še videl ni, kaj šele, da bi lahko s tem jedel. Pa pravi, da nimajo, da imajo le čajno kuhinjo in ta čokolino, kuhinja da zdaj več ne dela. Pa vprašam, če imajo v čajni kuhinji slučajno tudi čajno žličko. Pogleda me, kot bi padel z Lune, češ jasno da ne. No, fantek je lačen in vseeno vse poje.

.

Potem je bila noč. Dežurala je žena. Bolje da ne opisujem, kako klavrne su tiste luknje na pediatričnem oddelku UKC, kjer so poleg treh železnih kletk (posteljic) le še trije stoli. Rekla je, naj ji prinesem spalno vrečo in je tako prespala na tleh. Ne, nobenih žimnic in armafleksov nimajo. Sestra pove, da starši pač prespijo na stolih ali na tleh, če hočejo ravno ležati, da pa seveda lahko grejo itak spat tudi domov...

.

Zjutraj ob 8h dojenčka še tretjič slikajo. Uhan s kavljen se zdi na čisto istem mestu.

In čakamo. Prinesel sem mu njegovo posodico, žličko, žemljice in tiste cverge, ki jih je navajen jesti za zajtrk. Preden dobro poje, sestra prinese kosilo. Veliko, odraslo porcijo v velikih, standardnih posodah s pokrovi. Poje še malo pireja in špinače. Pa prej in potem razgraja, se špila, vpije tisti dve besedi, ki ju že zna (papu, mama, pa-pa, beee, teta, ata, auto, hovhov, tutu...) in je sploh ves zdrav, vesel in navit. Ker si je ponoči seveda iz nogice izpulil tisti "kanal", ni več na kablu in se hoče veliko "sprehajati" in se da veliko nositi naokoli... Zakaj mora biti ta nedolžen, zdrav otrok v bolnici...?

Zasijemo pri vsakem prdku in čakamo. Čakamo na kakec. Najprej nič.

Ob treh popoldne pa žena telefonira, da smo zmagali :))

.

Seveda smo zdaj vsi neizmerno srečni. Ne morem pa se znebiti občutka, da nekaj hudo šepa v organizaciji našega zdravstva. Če je tako v ljubljanskem Kliničnem centru sredi delovnega dne - kako je potem sredi noči sredi zime sredi Haloz?

.

Lahko noč.