Padli sta še dve

Grem zadnjič v trgovino kupit kruh in mleko znamke Badžet, pa na stalaži Žepne knjige pred blagajno najdem dva zanimiva kosa, tudi "badžet".

Nazadnje sta torej padli Veliki pok in Tkanina vesolja.

.

Veliki pok Simona Singha (450 strani) nosi podnaslov Najpomembnejše znanstveno odkritje vseh časov. Zgradba spominja na slog slovenskega fizika Strnada, ki zgodovino fizike na poljuden način predstavlja skozi zanimive življenjepise. Singh pa tole knjigo zelo lepo ilustrira tudi z razlago, kako bi rekel, znanstvene metode. Tekmujoči teoriji vsakokrat enostavno in pregledno ovrednoti skozi znanje, ki je bilo dostopno v danem trenutku. Ko so stvari predstavljene tako, nima nikakršnega smisla iskati najzaslužnejšega genija - bili so časi, ko je bilo treba biti, da bi uradni pogled na svet premaknil za ped, nekajkrat gajstnejši, kot kdaj drugič za dva metra.

Iz vsebine naj omenim še belgijskega fizika Lemaitreja, ki je veliki pok napovedal pred drugimi. Tip je posebej zanimiv zato, ker je vse življenje vzporedno predano fural karieri res vrhunskega fizika - in župnika. Jaz sem bil, izgleda, tako levo indoktriniran, da sem do sedaj mislil, da to skupaj ne gre.

Napisano je zelo preprosto, za široke ljudske množice - knjigo se da prebrati (in razumeti) hitro, v prvo. Zelo priporočam!

.

Tkanina vesolja Briana Greena (630 strani) nosi podnaslov Prostor, čas in tekstura resničnosti. Knjiga se pravzaprav začne tam, kjer se prejšnja konča. Je pa tako - kljub temu se da kaki 2/3 prebrati hitro in kolikor toliko razumeti. Proti koncu pa je podobno, kot sem napisal že pri komentarju Čudovitega vesolja.

Iz vsebine bi rad posebej opozoril na teorijo, po kateri je "vesolje", se pravi tisto, kar je počilo v velikem poku, najprej merilo kar kakih 10 na -26 cm, tehtalo pa pičlih 12 kilogramov. Odgovora na to, od kod se je vzela ta 12 kilska pikica, niti ta teorija ne da, je pa ta stvar tako velika in tako lahka, da se jo da pravzaprav tudi zanemariti. Vsaj v primerjavi z nečim neskončno majhnim in hkrati neskončno težkim, a ne, kakor bi si človek izgled "izvora" intuitivno predstavljal.

Evo, 12 kil pa si lahko celo konkretno predstavljam. Mislim celo, da sem v letošnji pomladno-poletni sezoni nabral vsega skupaj ravno tam okoli 12 kg gob :))

Bralca pa naj opozorim še na napakico, ki sem jo slučajno opazil - besedilo ob skici kvantnega izničevalca z zapoznelo izbiro (7.5 b, stran 238) namesto pretvornik R vseskozi omenja pretvornik D, kar lahko bralca zavede. Najbrž lapsus.

Greene je vrhunski stilist - njegov slog je sočen, podkrepljen z duhovitimi primerami, in res pozorno popreproščen, da se bralec ne ustraši. So pa zato ob koncu priložene obsežne opombe s sklicevanjem na real-life članke, kjer je razlaga zahtevnejša.

Ma - po moje bi to moral vsak prebrati.

.

Lahko noč.