Še vedno zadanem

V petek popoldne smo šli z malim na morje, pogledat, če je še mokro. Ker po novem ciganjenje s šotorom po plažah odpade, smo tudi malo pregledali apartmaje, malo barantali, in si končno enega lepega in strašno velikega rezervirali za enega prihodnjih tednov. Mali je po meni, morje ima rad, in je zelo užival (zabarikadiran v drevesno in dežnikasto senco, v dolgih rokavih, s klobukom, in na debelo premazan s faktorjem 350, seveda). Sam pa sem uspel tudi parkrat zaiti v vodo, pogledat po znanih terenih, če je še tako, kot je bilo pred poldrugim letom.
Voda je "topla", v petek sem šel ob 7h zvečer in brez obleke zdržal cele pol ure. Takoj sem opazil, da so veleumni Hrvati z debilnim tolčenjem prstacev uničili še en relativno nedotaknjem ekosistem. Na kako pametno ribo pa tudi nisem naletel. Kasneje sem vseeno hodil v vodo s spodnjim delom obleke in 6 kg svinca, zdržal pa sem vsakič po uro in pol.
.

V soboto sem našel enega malega jastoga in enega malega ugorja.

To je zelo lepo.

.

Za večerjo pa sem ustrelil 4 škrpoče, kar je bilo ravno dovolj.

Škrpoči so dobri za jest.

.

.

V nedeljo pa sem najprej sistematično pregledal luknje v znani skalni prelomnici, vmes pa pogledoval za hrbet v modrino, če se bo pojavila kaka prava riba. Našel sem še enega malega jastoga, ki so mu pa manjkale ene klešče, in še enega premalega ugorja.

.

Popoldne pa sem šel nastreljat nekaj mesa, da smo ga prešvercali skozi shengensko mejo in ga spekli kar doma.

Padli so en velik ugor, en velik škrpoč in nekaj mrčesa (en mali škrpoč, salpa, špar in dve ušati).

.

Tale tolsti ugor je tehtal celi 2 kili. Ko sem mu prerezal želodec, pa sem v njem našel celo hobotnico, še praktično neprebavljeno!

Ženo sem vprašal, če bomo jedli tudi hobotnico v solati, pa je odločila, da ne, da je že rib dovolj.

.