Ni se mi dalo

Vidim, da že 3 mesece nisem nič napisal.
Z blogom sem začel pred skoraj 2 leti, ko je to tu počelo le par frikov. Danes je baje drugače. Baje? Tujih blogov nisem bral že vsaj pol leta. Čas se da v glavnem bolje porabiti.
Leto in pol mi je zneslo pisati po 2 relativno tehtna prispevka/teden, ampak ko se človek znajde pod prisilo rutine in pričakovanj tistih dveh rednih bralcev, ga mine veselje. Pod prisilo delam le za denar.
Kar ne pomeni, da sem se nehal opredeljevati. Seveda imam o vsaki stvari svoje mnenje. (Že slišim tisoče blogerjev, kako cepetajo, da imajo oni tudi mnenje in da ga je treba komentirati.)
Zanimivo je, da se je obisk ustalil pri 3000 pageloads/mesec, čeprav nisem nič pisal. V arhivu je že toliko ključnih besed, da si vedno kdo kaj prigugla ali najde.
Zdaj pa na kratko o stvareh, o katerih nisem pisal zadnje 3 mesece:

.

* * *

Neko neposrečeno jadranje

Prijatelj naju je zvabil na "tridnevno potikanje okoli Krka, z nekim prekaljenim domačinom - "barbo" in njegovo pasaro; na veliko naj bi streljali ribe in jih pojedli. Cena? Džabe!"

Izkazalo pa se je, da "barba" nima pasare, pač pa smo morali najeti drago jadrnico. Namesto okoli Krka smo štartali iz Zadra. Namesto 3 smo pristali pri 5 dneh. Izkazalo se je, da "barba" ni domačin s Krka, pač pa 71 letni gospod izpod Rašice, ki je nekoč lovil po mlakah. Namesto skritih kotičkov za podvodni ribolov - nam je "barba" vsak dan približno 35x razkril, kako je nekoč pri Piranu ulovil veliko kalamarov. Pri vsem odličnem vetru nismo mogli na polno jadrati, ker sta "barba" in njegov vajenec vseskozi s krme preko njunih "oh, tako izredno dragih palic" namakala trnke in zelo grdo gledala, če smo presegli 2 vozla. Ker smo imeli zaradi nepopisne hitrosti dnevno avtonomijo 10 milj, so odpadli preverjeno bogati kotički na bližnjem Dugem otoku - namesto tega smo v 5 dneh obkrožili Ugljan. Namesto rib smo jedli mrčes - "barba", nekdaj velika riba ribiške zveze Jugoslavije, ni pustil vreči nazaj niti prdca. Še več, gvata, babico, crnelja, lumbraka in pirko je hvalil kot največjo gurmansko poslastico. Na srečo lahko neomejeno količino pirk nastreljam sam tudi tam, kjer ni rib, tako da smo vseeno jedli ribe. Dokler si niso 3 frajerji v neki najbolj zanikrni štacuni na nekem otočku izvolili nakupiti ogromno vakumiranega rezanega pršuta po najvišji ceni vzhodno od Monaca, in hoteli to prijaviti v skupni fond...

Ne pomnim, da bi z D kdaj na morju tako malo doživela in jedla tako malo rib. Ponesrečeno.

.
Neke lokalne volitve

Naj se še tako imam za Ljubljančana, smem na lokalnih volitvah voliti le za župana Medvod. Ampak zanimiva je edino Ljubljana in mirno priznam, da sem zelo navijal za Jankovića. Ko je 3 mesece na oblasti, lahko ugotovim:

- da nova garnitura ni imuna na korupcijo. Sklepal sem, da Jankovič nima prav nikakršnega razloga, da se ne bi skušal kar najbolje izkazati. Hitro se je zgodilo, da je neka tetica iz ekipe zase fotokopirala in dala ukrasti debelo mapo s podrobnostmi o mestnih zemljiščih. Taka mapa lahko močno izboljša poslovanje umazanih, pokvarjenih špekulantov. Fuj!

- da se je parkiranje načelno podražilo, je pa dal dvigniti zapornico na grajskem hribu. Danes se da tako: zjutraj se zapelješ na Grad, na edino povsem zastonj parkirišče v mestnem središču, se z vzpenjačo spustiš v službo in zvečer nazaj, ter se odpelješ kot gospod. Celodnevno parkiranje tako stane 2 evra za vzpenjačo, kar je precej ceneje kot po novem v praznem Tivoliju.

- da v predlaganem proračunu manjkajo visokoleteči projekti. Je pa res, da je vlada z novim zakonom o financiranju občin naknadno spremenila pravila igre, kar je precej očitno nagajanje. Dejstvo, da je Viki in Danici ostajalo po 8 milijard/sezono, tega ne spremeni. No, včeraj se je vlada prvič sestala z mestno oblastjo in najbrž se bo počasi nehala sprenevedati.

- da je za podžupana nastavil profesorja Koželja s FA. To se zdi dobro, ker prestolnica potrebuje širokopotezne urbanistične in arhitekturne projekte. Skrbi me nekaj drugega. Splošno znano je, da se profesorji s FA, ki vlečejo dobro plačo, ne branijo evra postrani. Za trženje projektov, ki jih rišejo študenti, so ustanovili nekakšen "Inštitut za arhitekturo d.o.o", preko katerega si profesorji polnijo žepe. Ne vem, ali bo Koželj za podžupanovanje dobil plačilo, bilo bi pa higienično, da se mu s konkurenčno klavzulo prepreči kakršnokoli pobiranje procentov od poslov, ki jih bo uspel zlobirati. Mesto rabi jasne mehanizme za čisto izpeljavo velikih projektov in neodvisno inštitucijo "mestnega arhitekta". Še pomnite Jurančiča? Kolizej še vedno gnije sredi Ljubljane. Še pomnite Ovna? (No, novo vodstvo Stanovanjskega sklada RS deluje bolj pošteno.)

.

Neki Brajdiči

Lahko se pohvalim, da Ambrus poznam že dolgo. Kot strasten gobar sem pred 15 leti vzel zemljevid, ocenil kje bi rasle in rekel: tule. Pisalo je Ambrus. Odpeljal sem se tja, malo za ciganskim naseljem zagledal idilično vasico, zavil na kolovoz in se pripeljal do roba gozda.

Močno zakrasel teren v Ambrusu redko razočara - ponavadi je dobro imeti koga s sabo, da legalizira dodatni 2 kili. Sprehod izgleda takole: najprej prečešita gozdičke med jasami, najde se hrastove jurčke in pozno štorovke. V strmo gozdno pobočje vstopita po desni strani in do kakih 100m višinske razlike pobirajta jurčke. Nato prečita levo, vzporedno s pobočjem. Lisičke, zelene golobice, posamezni jurčki. Čez kakih 300m spust po gozdni poti - gozd se razredči v gosto praprot in visoko travo pod hrasti in borovci. Marele in rdečeglavi turki, ogromna zaloga. Cesta vodi ob vznožju pobočja nazaj; ko prideta mimo kmetije, zavijta na travnike in po obronkih poberita še mnogo marel in občasnega kraljevskega karžlja (s karžlji se ne hecajta, ga je že kdo zamenjal z mušnico!). Nasvet: če naletita na polno hosto, je pametno vmes izprazniti košaro v avto - inšpektor brez naloga nima pravice vohljati po prtljažniku. Sicer pa jaz na inšpektorja še nisem nabasal.

.

Torej. Neki civil iz Ambrusa je pretepel drugega civila iz Ambrusa, nato pa je prišla sodrga z lopatami izganjat Brajdiče, češ da gradijo na črno... Pri vsej dolgi štoriji štoriji si je vredno zapomniti le tisto simpatično pregovarjanje Drnovška s kristjani ("a ste ljudje al niste?").

In ko Strojani danes živijo v skladišču Rdečega križa na Rojah, pičlih par kilometrov zračne črte od tu, se počutim nadvse dobro. Vsaj tisočkrat bolje kot dušebrižniško pravičniška liberalnoakademska metelkovska samonepredmojimpragomvska civilna druščina, katere tipični predstavnik Pahorjev kočevski župan Veber Janko je s sodrgo tedne ciganil po barikadah.

.

Neki Drobnič

Predolgo je trajalo. Od začetka sem verjel, da bo odletel mnogo prej kot v 2 letih.

.

Neka LDS

V čast mi je, da LDS nisem nikoli volil. Kot sem že nekje omenil, sem se vstopu v Zvezo socialistične mladine Slovenije v sedmem razredu osnovne šole ponosno izognil, kasnejši recidivi ZSMS-ja pa me niso nikoli fascinirali, niti v obdobju trdne in dolgotrajne, brezhibno spiarizirane vladavine LDS. Ampak ko se je stvar tako čez noč in tako dokončno sesula, da na pogorišču ni videti niti tistega majhnega čarovnika iz Oza, sem kar malo začuden.

.

Neki mediji

Po inerciji berem Delo, od nekdaj. V zvezi s tem pomnim 2 šoka - prvi je bil odhod Vasleta, Slivnika in druščine v začetku 90tih, ko so ustanovili Mag, Delo pa je čez noč postalo dolgočasna levičarska trdnjava. Drugi je bil sprememba formata Sobotne priloge iz intelektualnega v polovičnega, več kot 5 let nazaj. (Nedavno spremembo logotipa in fonta sem dobro prenesel.)

Pravtako od nekdaj berem Mladino. Spominjam se, kako sem hlastal po tistem, česar komunistična cenzura v predosamosvojitvenem času ni počrnila, če je revija sploh izšla. Kasneje mi sicer ni bilo všeč, da je preveč trobila v čast LDS - drža kritičnega intelektualca je namreč po definiciji opozicijska in če so "tvoji" na oblasti, je za medij slabo. Začuda pa je zadnji 2 leti Mladina vedno slabša - berem jo izključno zaradi Štefančiča, občasnih Aleksiča in Pogorevca ter genialnega partnerja Drnovškove sestre, Zorka. (Trampuš je seveda pronicljiv, ampak ga ne omenjam, ker baje živi z mojo sestrično.) No, saj jo še vedno preberem do zadnje črke, ampak nekako se mi zdi, da izgublja žar, ostrino ali kaj.

.

Torej, medijska scena se je, po prodaji Mercatorja po 38 pivovarni, v zameno za kontrolni delež Dela, kamor so za direktorja pripeljali tranzicijskega milijarderja Slivnika (natanko tistega, ki je "rušil Partijo" iz udobnega naslanjača v Centralnem komiteju), ki je nemudoma ukazal drago odkupiti svoj Mag skupaj z Markešem in dal z Večera za glavnega urednika pripeljati poslušnega Janšiča, ter takoj nagnati simpatičnega gimnazijskega maturanta Ervina, spremenila. Še več, nekdo je pritisnil na oglaševalce, da so se umaknili iz Mladine - in odkar so lastniki izgnali Severja, lahko v Mladini vsak teden (zgolj po naključju) beremo razkošne oglase za Delo.

Mladi Repovž je z Dela presedlal na Mladino (hvalabogu hitro - če je bilo vedejevstvo Mateje Hrastar tako obupno zanič, kot njena dva uvodnika, bi bil časopis danes mrtev kot Razgledi), vse ostale, ki so se znašli v nemilosti, pa je nemudoma pokupil Dnevnik, pametno.

Ampak pazi zdaj to: si kupim potem enkrat Dnevnik, ko je pobral vse te novinarje od Žerdina do Milharčiča, z iskrenim namenom, da bi se pustil prepričati in spreobrniti in se morebiti celo naročiti, pa...

Ni šans! Dnevnik je še vedno sranje. Predvsem pa je meni delov XXL "intelektualni" format preveč prirasel k srcu, da bi se mu mogel kar tako odpovedati, četudi je vsebina u kurcu.

.

Neki Gaspari

Če mu zamerijo, da naj bi nekoč s pozicije viceguvernerja Narodne banke Yu miniral uvedbo tolarja, da je bil finančni minister pod LDS, ali kaj podobnega - v redu. Meni osebno, ki se na to nič ne spoznam, je bil Gaspari zaradi svojega mirnega, navidezno skromnega, nevidnega značaja čisto všeč. Vsekakor je bližje čudaškemu Greenspanu, katerega neznatne obrazne grimase se v trenutku poznajo na Dow Jonesu, kot denimo Arhar, katerega nagnusno afektirana, samopomembna, evforična retorika me močno odbija. Če Gaspari nima podpore v parlamentu, pač ne more biti izvoljen. In ni bil.

Ampak ta stalinističen politični umor, pritlehna diskreditacija njegovega dela - po uvedbi evra, in predvsem uporaba Jelinčiča za pismonošo - oprostite, to je nagravžno.

.

Midva

Z D. sva se v soboto končno malo poročila. Če bi vedel, da sploh ni grozno, ampak je lahko celo fajn, bi se pustil oženiti že mnogo prej. Naj še enkrat čestitam svatom za udeležbo in se zahvalim za vrhunsko vreme.

.

Ne grem na kolena

Ko sem to prvič slišal, sem rekel, da bo megahit. Še več, z D. sva se takoj spogledala: "to bo najina pesem!" in od tedaj vsakič, ko zaslišiva znano melodijo, za trenutek odloživa delo in z občutkom izgovarjava izjemno besedilo.

Pred 14 dnevi pa sem po radiu slišal grški izvirnik. Et tu, Saška?

Treba pa je seveda priznati, da je bolj precizen plagiat najbrž težko narediti. Do zadnjega tona, zadnjega doživetega vzdihljaja, do zadnjega "Hej!" elektronsko pomnoženega backvokala! Super je, samo upam, da si se zmenila za avtorske pravice. Ali pa bomo poslušali rudanovske nebuloze, kot pri Lauri?

.

Neka Evrovizija

Ker nisem bil dovolj pazljiv, sem po nesreči slišal letošnjo zmagovalko Eme. Jako sem trpel, zelo je bolelo in sililo je na bruhanje.

Gospodična operna pevka, kaj se to pravi?

Oziroma drugače: kaj sili akademsko izobražene operne pevce, da se z varno plačanega hermetičnega piedestala tako radi skušajo v pogrošni mlakuži? Oziroma natančneje: kaj te je gnalo, neka Alenka Gotar, da, namesto da bi se ozrla po korektni Švajgerci, skušaš z najdebilnejšim "aranžmajem" v zgodovini slo po(p)dna prekositi Naceta Junkerja, Hajnija Blagneta, Zlatka Dobriča in Damijana Murka hkrati?

Sicer pa si je narod sam izbral, kar je pač ocenil, da bo letos najbolj zažgalo na tisti gay paradi...