Mićo strikes again

V sredo je Mrkaič objavil nov članek. Pod naslovom Ob kulturnem prazniku: naj Prešerna slavimo ali preklinjamo? se sprašuje: "koliko smo oškodovani, ker so naši kulturniki pomagali pri ohranitvi slovenskega jezika in ker so preprečili, da bi nas ponemčili in s tem vključili v bistveno večje jezikovno območje, kot je naše".
.
Mrkaić, ki agresivno ozmerja vsakega, ki komentira karkoli v zvezi z ekonomijo, za bedaka ali raje sifilitika v tretjem stadiju, se rad skuša na drugih področjih, posebej rad piše o kulturi. Tokratna tema je zanimiva, namenoma je dregnil v tabu, bombica je poknila, forum pa se je zapacal z neomejeno količino sranja, zmerjanja in tožarjenja, dokler ni Gustl na dela prost dan prišel s tenisa in vsega skupaj zaprl.
Sam nimam problemov s tabuji, moti pa me, da je članek zanič. Pojdimo po vrsti.
.
Tavtologija

Članek se vrti okoli dejstva, da slovenski jezik govori malo ljudi. Mrkaić opozarja na nekaj, kar je itak znano. Gre za navaden larpurlartizem.
.

Kulturniki
Vprašanje iz naslova se naslanja na premiso, da so naši kulturniki preprečili, da bi nas ponemčili in celo, da gre slava ali graja Prešernu. To je hudo poenostavljanje, naj na kratko pojasnim, zakaj:

.
a) Mrkaić se obnaša, kot da je slovenščina nekaj fiksnega in statičnega. Naj ga spomnim, da je knjižni jezik, približno podoben našemu, stvar dogovora iz 19. stoletja. In nekatera plemena, ki so jih 500 let umetno združevali s standardnim pravopisom, se med sabo še danes ne razumejo. Pogovorite se z Rezijancem ali vsaj s Prekmurcem.
.

b) Mrkaić dobro ve, da ima večina jezikov skupnega sorodnika v nekakšni praindoevropščini. Proces, obraten od tistega, pred katerim so nas bojda ubranili naši kulturniki, je pripeljal do par velikih jezikovnih skupin, ki so se dodatno drobile na posamezne jezike. Osnova slovenščine pa so sploh neverjetno razdrobljena narečja. Ki so nastala in se ohranila po nekakšni inerciji, vsekakor pa brez pomoči “kulturnikov”.
Nastanek slovenskega knjižnega jezika je potemtakem posledica ravno takega procesa, pred kakršnim naj bi nas po njegovem neki kulturniki ubranili - združevanja v večje jezikovno območje.
.

c) Mrkaić najbrž ne ve, da je kulturnik Bohorič prvo slovensko slovnico Articae horulae succisivae leta 1584 napisal v latinščini, v slovenščino pa jo je prevedel šele kulturnik Toporišič leta 1987. Najbrž mu ni znano niti, da je Kraynska grammatika kulturnika Pohlina 1768 izšla v nemščini.
Gotovo pa mu je znan sodobnik kulturnika Prešerna, kulturnik Kopitar, po katerega nazorih naj bi se slovenščino namenilo preprostim, neukim kmetom, cvet naroda pa naj se izraža nemško ali vsaj ilirsko (=hrvaško). Zdaj vsi vemo, da Mrkaič ponavlja tisto, kar je kulturnik Kopitar neuspešno predlagal že pred 200 leti.
.

č) Zakaj Mrkaič prezre kulturnike, ki so se zavzemali za vključevanje v večvredna jezikovna območja? Poleg raznih stalinističnih internacionalistov je naša zgodovina vendar polna panslavistov, nemškutarjev, jugoslavenarjev...
.

d) Zakaj nemščina? Če so nas poklicni kulturniki (taki, abonirani na državne jasli), kdaj pomagali obraniti pred vključevanjem v večje jezikovno območje, je bilo to vendar pred kratkim! Ali Mrkaić ne upa razmišljati o velikem jugoslovanskem jezikovnem območju? Zakaj je Mrkaić molčal pred 15 leti, ko smo tako nespametno izstopili iz bojda neskončnokrat vrednejšega omrežja jezika poveljevanja v JLA?

.
Go, Wiki!

- Osrednji trije odstavki so v bistvu prepis iz Wikipedije - Odlyzka, Tillyja in Reeda se na strani Metcalfe's law ne da zgrešiti. Zgrešiti se ne da niti Mrkaićeve napake pri prepisovanju formule, ko produkt števila in njegovega logaritma zapiše kot njuno razliko, ampak to lahko velikodušno vzamemo za lapsus.
Ne da pa se zgrešiti niti slavne izjave, zaradi katere je izumitelj Etherneta Metcalfe, ki je leta 95 napovedal katastrofalen zlom interneta in kasneje svojo napoved, zmiksano v sok, pojedel, tako ljub libertarcem:
The Open Source Movement's ideology is utopian balderdash [... that] reminds me of communism. [...] Linux [is like] organic software grown in utopia by spiritualists [...] When they bring organic fruit to market, you pay extra for small apples with open sores -- the Open Sores Movement.
.
Sveta preproščina
Mrkaič 3x stori logično napako: namesto da bi striktno govoril o primerjavi vrednosti omrežij jezika, zagreši neosnovano vrednostno sodbo, denimo: "nemščina je po Reedu 10 na 26 milijonovkrat več vredna od slovenščine".
Tu je namreč treba biti zelo natančen - arbitrarnost, površnost, kakršno si je privoščil Mrkaić, je neznanstvena, oziroma, kot bi to najbrž označil on, naravnost FDV-jevska!
Čim namesto o primerjavi omrežij spregovori o primerjavi vrednosti jezikov, bi moral postreči z mnogo bolj kompleksnim sistemom spremenljivk, kot je število uporabnikov. Še več - vrednost jezika, če jo označimo z Mrkaićevim opisom: "slovenski jezik je prav prijeten in dovolj bogat za izražanje še tako sofisticiranih idej", od števila uporabnikov skoraj ni odvisna.

.
Vesela šola
Primerjava jezikov je podkrepljena z nadvse znanstvenimi matematičnimi izračuni, ki dajo zelo enoznačne rezultate: Mrkaić je izračunal, da je nemščina od 57-krat do 10 na 26-milijonovkrat več vredna od slovenščine.
Glede na to, da je število vseh atomov v vesolju reda velikosti med 10 na 78 in 10 na 81, je takoj jasno, kako praktičen in koristen je njegov izračun in (uporabimo statistični termin, ker je Mrkaić baje statistik na IMF) kako zanamarljiva je standardna deviacija.
Ker iz Mrkaićeve aplikacije Reedovega zakona izhaja, da je jezik A za število vseh atomov v vesolju krat vrednejši od jezika B že v primeru, da ga uporablja pičlih 265 ljudi več, vam ne priporočam računati, kolikokrat vrednejša je mandarinska kitajščina od cirilične srbščine. Namesto tega predlagam konstanto - mićo. 1 mićo naj bo naravno število, verjetno okoli 265, definicijo pa izluščite iz prej povedanega, da se ne ponavljam.
Primer praktične uporabe: če bo v nekem trenutku mandarinsko kitajščino obvladalo 1.000.000.000 ljudi, angleščino pa 1.000.000.000 + 1 mićo, torej 1.000.000.265 ljudi, bo po Mrkaićevi razlagi Reedovega zakona angleščina tolikokrat vrednejša, kolikor je atomov v vesolju. Domača naloga: uporabi novo konstanto na čimbolj izviren način!

.

Zaključek
Metcalfov zakon je uporabna zadeva na precej področjih, tudi pri socialnih omrežjih. Direktnih uporabnih aplikacij v zvezi vrednotenjem klasičnih jezikov pa ne boste našli, razen če jih kdo za lase privleče.
Tu veljajo drugačna pravila.
Čeprav so nacionalne države izum poznega 18. in 19. stoletja, čeprav je bila narodna homogenizacija sorodnih (in kakega nesorodnega) plemena navadno umetno, celo nasilno voden proces, čeprav je domnevno drobljenje enotnega človeškega omrežja na nešteto manjših jezikovnih otokov kot nekaj absolutno slabega (kot kazen božja za človeško prevzetnost) zapisano v berilih nekaterih religij, jaz narodne identitete, z jezikom vred, ne bi jemal drugače kot z izrazito naklonjenostjo. Majhni jeziki zaslužijo vsaj toliko skrbi in pozornosti, kot ogrožene živalske vrste.

Mrkaiču torej na njegovo vprašanje v zvezi s Prešernom jasno odgovarjam: slavimo!

Dvomljivce, asimilirane, tiste z razvejanimi koreninami, tiste s tujezvenečimi priimki in tiste, ki jih je prevzel melting pot tujine, pa tolažim: glede na to, da slovenščina še nikoli v zgodovini ni bila v niti približno tako ugodnem položaju kot sedaj, ko je celo uradni jezik EU, je danes smiselnost obstoja našega jezika povsem neumestno vrednotiti.

Namesto tega bodimo konstruktivni in zablestimo s funkcionalno pismenostjo v lastnem in tujih jezikih. Če si pa kdo želi objavljati v časopisih kot Economist ali FAZ, je jezikovna bariera njegov še najmanjši problem.

.
Na sliki: Willendorfska venera.

Avtor: neznani Avstrijec.

Starost: 24.000 - 26.000 let.

Vrednost po Reedu (po Mrkaiću):

(2 na n) - n - 1; n=1

Vrednost = 0

Če za konec obrnemo tisto slavno reklamo za kreditne kartice:

cena: priceless