Mićo strikes yet again!

Po včerajšnji objavi mojega odmeva na Mrkaićev zanič članek je ta takoj spisal, pazi, "Odmev na Štrovsa".

Ker uporabniki spletnih Financ članke lahko ocenjujejo (1 do 5), še trenutna kotacija:

moj članek se drži pri 4.92, Mrkaićevo remek delo pa nekje pri 1.68.

Na svoj žalostni izdelek pa je včeraj popoldne dobil moj zaenkrat edini komentar na forumih Financ, ki ga kopiram še sem:

.

>>

No, pričakoval sem vsaj kolikor toliko luciden odgovor, pa se pojavi to cepetanje. Pa začnimo.

Stavil sem, da k podpisu ni potrebno dodajati ničesar, ker bo Mrkaić nemudoma začel prodajati moje slike. Stavo sem dobil.

.

@1: Brez slabe vesti se imam za funkcionalno pismenega. Še več, podoben status pogojno priznavam tudi Mrkaiću. Kar se pa tiče statusa svobodnega umetnika, do česar imam, kot je očitno, nekoliko ambivalenten odnos, če ne celo podobnega njegovemu, je pa tako: pravila so znana, legalist Mrkaić, ki je svetoval Petrolu v nasprotju z mojo moralo, a baje po črki zakona, lahko za podoben status svobodno kandidira. Menda obstajajo tudi pravila, po katerih ima Mrkaić po povratku iz širnega sveta zagotovljeno službico na eni najslabših svetovnih univerz, kranjski Sorboni – prav, dokler so za vse enaka. Naj spremenijo pravila in se bomo prilagodili.

.

Ironijo razumem – Mrkaić si je duhovit odmev zaslužil in ga tudi dobil.

.

@2: Najbolj duhovit del odmeva je Mrkaič dobil v razdelku pod naslovom Vesela šola. Ker ga pa kljub pogojni funkcionalni pismenosti ni zastopil, naj mu ga razložim:

Za jamranje o očitnem imamo vsaj 2 zelo lepa izraza – tavtologija in, naravnost idealnega, larpurlartizem. Da bi Mrkaićev izračun, katerega edini smisel je, kot zatrjuje avtor, umetniška vrednost, vsaj nekoliko osmislil, sem pokazal, kako veliko se lahko vsi skupaj iz njega naučimo. Nisem namreč imel srca, da bi ob dejstvu, da je 90 milijonsko omrežje večje od dvomilijonskega, Mrkaičev učeni izračun zavrgel kot nepotrebno razmetavanje njegovega dragocenega časa.

.

@3: Pogojno funkcionalno pismeni Mrkaić bi se po vsej verjetnosti lahko sam prikopal do zaključka, da se besede: “zgrešiti se ne da niti Mrkaićeve napake pri prepisovanju formule, ko produkt števila in njegovega logaritma zapiše kot njuno razliko, ampak to lahko velikodušno vzamemo za lapsus”, ne nanašajo nujno na bližnji link, ampak so smiselne tudi same po sebi. Iz njih namreč nedvoumno sledi domneva, da je Mrkaič enačbo prepisal, ne pa na novo izumil. Iz dela za vejico pa bi celo velika večina slovenskih osnovnošolcev razbrala, da Mrkaiču nočem nič hudega. Ker pa se iz citiranega resnici na ljubo ne vidi tudi, da lapsusa ni nujno zagrešil Mrkaić, pač pa famozni stavci časopisov, se Mrkaiću za to krivico na tem mestu globoko in iskreno opravičujem.

.

Posvetimo se sedaj še Mrkaićevemu stavku: “Če bi bila formula napisana napačno, kot laže Štrovs, bi bil rezultat 45 in ne 57, kot sem pravilno izračunal in napisal,” ki predavatelja kranjske Sorbone pokaže v naravnost bleščečem sijaju. Soočimo torej mojstra logike Mrkaiča s tem briljantnim rezoniranjem, založeni z dejstvom, da je v izvirnem članku napisano: "Andrew Odlyzko in Benjamin Tilly sta kritizirala Metcalfov rezultat in trdila, da vrednost omrežja narašča kot N-log(N), kot produkt števila uporabnikov in njegovega logaritma”

.

Imamo 4 podatke – avtorja enačbe, s katerima je enačba enoznačno definirana, sumljivo enačbo, razumljiv opis (...produkt…) in rezultat. Jaz sem stvari sicer preračunal, ampak tudi brez tega bi se dalo zaključiti, da gre pri zapisu enačbe za lapsus, kot sem velikodušno zaključil.

.

Logik Mrkaić pa je izračunal, da bi bil, če bi bila formula napisana napačno, rezultat 45, in da sem jaz lažnivec. Ja ljuba Marija – Mrkaić bi moral nemudoma dobiti profesuro najmanj na MIT!

.

Peter Štrovs