Še 6 jih je padlo

Nazadnje so padle Moje Življenje in težki časi, Mišolovka Walta Disneya, Zapiski, Škola pisanja, Večernji akt in Jelena, žena koje nema, v tem vrstnem redu.

Ker je zadnja od njih padla že pred poldrugim mesecem, je za tale zapisek res že skrajni čas. Prej se mi enostavno ni dalo.
.
Moje življenje in težki časi Jamesa Thurberja je nekakšna duhovita avtobiografija. No, resnici na ljubo gre prej kot za duhovitost za dokaj prisiljeno duhovičenje, slog, ki bi lahko spominjal na meni ljubega Twaina, pa je žal prej bližje Jeromeju Klapki Jeromeju, ki pa meni nikoli ni sedel. Največji presežek knjige se skriva v izdatnih, izjemnih opombah - ne vem pa, ali spadajo k originalu, ali pa je zanje zaslužen prevajalec. Gradišnikov prevod je sicer spet vrhunski, knjiga pa spet (ne vem ali ima nesrečno roko pri izboru, ali pa je to posledica pretirano skrbnega prevajanja) nekako ne steče. Nič bistvenega ne zamujata.

.

Mišolovka Walta Disneya Zorana Ferića je še ena vrhunska zbirka kratkih zgodb. Parkrat sem že omenil, da je Ferić genij - in spet se je potrdilo. Zelo priporočam, sploh za na plažo!

.

Zapiski Boba Dylana nudijo izjemen vpogled v razmišljanje še vedno žive legende. To poudarjam, ker se je meni tam na začetku 90-tih prejšnjega stoletja zgodilo, da sem mislil da je Dylan že dolgo mrtev, potem pa so se po Ljubljani pojavili plakati za njegov koncert. Iz radovednosti sem seveda šel, koncert na Pečečnikovem štadijonu pa je bil nepozaben. Legenda se je izkazala za živo, Dylan je bil ravno tako majhen in je imel ravno tako nosljajoč in raskav glas, kot je treba, živ pa je še vedno. Še več - po tistem koncertu je doživel še svetovni comeback ali dva, izdajati je začel knjige in si dal prirediti celo nekaj slikarskih razstav in je danes še bolj legendaren kot kadarkoli.

Knjiga je super, Dylan pa izpade relativno razgledan in neizmerno kul. Zelo priporočam!

.

Škola pisanja Pavaa Pavlićića je ena taka lepa zgodba. Pavlićić je en tak čisto pravi čisto navaden pisatelj, ki piše čisto prave navadne romane. Ne gre mu za to, da bi se njegovi bralci metali na trepalnice, češ kako neizmerno nerazumljivo pameten, sodoben in ambiciozen da je pisatelj - ampak zna napisati zgodbo. Pri njem se da prekrasno pasti v fabulo - brez vseh nepotrebnih zunanjih zlorab jezika in strukture romana, ki so danes vsaj toliko, kot so takorekoč obvezen sestavni del, tudi že popolnoma zlajnane. Njegove knjige so v glavnem nastale tam od 80-tih do konca prejšnjega stoletja, večina torej še preden so Vukovar, kjer živi, izbrisali banditi. Mogoče mi znajo tudi zato priklicati nostalgijo, takorekoč jugonostalgijo (se posipam s pepelom), nostalgijo po "dobrih starih časih", po časih ko je Vukovar še stal in ko je bil družbeni kontekst še dovolj rigiden, hkrati pa že dovolj navrtan, da je obstajal čas za razmišljanje o zgodbah, ki niso Velike. In malo stvari je lepših (in pomembnejših - se takoj posipam s pepelom) kot meditiranje o "majhnih zgodbah". Kot je ugotovil že Lojze Kovačič v Kristalnem času - resnično velike so le majhne zgodbe.

No, tu se zgodba vrti okoli nekakšnega stroja, ki je iz osnovnih dejstev znal sam napisati zgodbo, znal pa je denimo tudi predlagati več varijant zaključka. Zgodba (ki je izpeljana preveč popreproščeno) predvsem omogoča nešteto nastavkov za razmišljanje, knjiga je super ravno zato. Priporočam!
.

Večernji akt istega avtorja je roman, za katerega v splošnem velja enako kot zgoraj. Konkretno pa govori o nekem nadarjenem Mihovilu, ki zna izredno dobro kopirati slike in dokumente. Zgodba (ki je izpeljana preveč popreproščeno) predvsem omogoča nešteto nastavkov za razmišljanje, knjiga je super ravno zato. Priporočam!

.

Jelena, žena koje nema Iva Andrića je zbirka krajših zgodb (ne več našega) Nobelovca. Kaj jaz vem - če me je Na Drini ćuprija nekoč do konca držala na trnih, mi tokrat izrazito gostobeseden, arhaičen slog, poln bosanskih turćizmov (na koncu je priložen slovarček), enostavno ni sedel. Mogoče mi ni sedel ko sem bral in je knjiga sicer izjemna? Mogoče celo. Vrednostni sodbi se bom torej izognil, presodita sama (branja je knjiga seveda vredna)

.

Pa je! Sam da je, končno... Vzelo mi je mesec in pol - in dvajset minut, ko se mi je spet začelo dati. Aja, naslednja runda je vmes že davno padla :))

Volitve v Evropski parlament

(Naslov sem spremenil zaradi pozicije v iskalnikih. Izvirni naslov je spodaj.)

.

EU in 7 palčkov

.

Udeležba navsezadnje ni bila tako slaba, kot se je zdelo da bo - 28%.

Lahko pa pokomentiram še rezultate:

.

SDS je volilo kar 7,54% volilnih upravičencev. Dobili so 2 odposlanca.

Pozna se, da si je nosilec njihove liste kmalu po estradnem uspehu Fredija Milerja ):-) obril del čela nad nosom, presredek med obrvmi pa vzdržuje še danes.

.

SD je volilo kar 5,17% volilnih upravičencev. Dobili so 2 odposlanca.

Ker se v SD sramujejo komunajzarjev, so na veliko veselje SD-jeve baze na vrh liste uvozili dva nečlana. Se pravi... why bother?

.

N.Si je volilo kar 4,57% volilnih upravičencev. Dobili so 1 odposlanca.

Fototermini pred Hudo jamo so se izdatno obrestovali - Peterle je izdatno preskrbljen še za 5 let.

.

LDS je volilo kar 3,23% volilnih upravičencev. Dobili so 1 odposlanca.

Ni nepomembno, da je bil na njihovem plakatu Jekleni Kaco edini, ki ni hotel obuti famoznih boksarskih rokavic ("najraje mlatim z Delom", je razmišljal).

.

Zares je volilo kar 2,75% volilnih upravičencev. Dobili so 1 odposlanca.

K odličnemu rezultatu je veliko prispevalo dejstvo, da so v tednu pred volitvami podporo visokim moralnim standardom predsednika te stranke izrazili aktualni predsednik Tuerk, nekdanji predsednik Kučan, veliki filozof Žižek, veliki liberalec Štrajn, 3 njihovi ministri in predsednik parlamenta Gantar.

.

SD, LDS in Zares so skupaj dosegli 39,79%, za kar dobijo 4 odposlance.

SDS in N.Si sta skupaj dosegli 43.24%, za kar dobita 3 odposlance.

Če bi nastopili s skupno listo, pa bi Koalicija Pička dobila 4,

SD, LDS in Zares pa skupaj 3 odposlance.

Če pa bi k prvi prišteli še glasove SLS, k drugim pa DESUS, bi za mišji kurac zmagali nominalni levičarji. Če bi k nominalni desnici prišteli še glasove SMS, ki je na prejšnjih parlamentarnih volitvah imela skupno listo s SLS, bi ta zmagala za skoraj 2%...

No, ker so do pravih volitev še 3 leta, ne bo odveč še ena analitična pomisel:

Če bi čebula če ne imela, čebula bula bila bi.

.

Sam sem tokratne volitve, skupaj z 72% volilnega telesa, vzvišeno ignororal.

V zvezi z našo politikantsko močvaro sem že pred časom izgubil vse iluzije.

Raje sem zavil v hosto in odprl gobarsko sezono z vrečo lisičk. :))

Lahko noč.

Iskreno, srčno slavje

Danes so v Krakovu praznovali 20. obletnico prvih demokratičnih volitev in začetek konca svetovnega komunističnega totalitarizma. Danes rojstne dneve večnih diktatorjev na štadijonih praznujejo le še v Severni Koreji in na Kubi.

Danes je tudi 20 let od krvave zadušitve upora na Kitajskem, kjer sicer tudi še vedno vlada Komunistična partija, kitajskemu sistemu pa seveda "komunizem" že dolgo ne moremo več reči. Prej gre za vulgokapitalizem, oziroma za "socialno tržno gospodarstvo", kot temu zelo radi pravijo pri nas.

.

No, na veselo praznovanje padca komunizma je slovenska država na Poljsko po skrbnem premisleku poslala, uganila sta, natanko Milana Kučana in Boruta Pahorja.

Čeprav je bil prvi tedaj dolgoletni predsednik slovenske Komunistične Partije, drugi pa član njenega Centralnega Komiteja, sta se na omenjenem slavju zmage nad komunizmom - začuda držala nekako kislo (videl sem po televiziji).

Najbrž zarad vremena...

.

Naj se za konec neham hecati.

Če bi Pahor Rupla uspel obdržati do danes, bi svojega posebnega odposlanca lahko zelo lepo uporabil. Rupla seveda tam vsi poznajo (od Walense do Havla), pisatelj je, kot Havel (eno Ruplovo knjigo sem prebral celo jaz), je pa tudi ene sorte disident (iz Partije so ga zaradi proamerikanizma izključili že sredi 70-tih), predvsem pa je bil v času, katerega 20. obletnico so danes obhajali, na pravi, se pravi protikomunistični, strani.

Čisto resno trdim, da bi se slovenska država z Ruplom na omenjenem praznovanju predstavila svetlobna leta dostojneje, Pahorju in Kučanu pa bi povrh prihranila naporno potovanje v času, ko je treba opraviti z Golobičem.

.

Lahko noč :))

Zares nova politika

Poskusimo tokrat, ali se blog lahko piše sam.

Komentarji so odprti :))

Svetlana Makarovič

V ponedeljek, na Dan mladosti, se je v bližini stavbe ljubljanskega sodišča sprehajal slovenski novinar.

.

V grmu pa ga je pričakal slovencelj (v uredništvu oslikarstvuinšečem smo skonstruirali fotorobota, na sliki) in, takoj ko se mu je novinar dovolj približal, z vsemi štirimi planil po njem. Omenjeni slovencelj je novinarja premlatil na žive in mrtve - s pestjo ga je vžgal po gobcu, mu na tla zbil očala, za vsak slučaj pa ga je tudi izdatno opsoval in mastno opljuval.

Istega dne, še vedno je bil Dan mladosti, je večerna informativna oddaja javne televizije z omenjenim pretepaškim slovenceljnom objavila izčrpen intervju. Med drugim smo izvedeli:

"ovu klofutu šparala sam 9 let... zna on dobro, zašto jih je dobio... već sam povedala, da boljš za nj, da mi se nije približevao, pol pa mi se približao, pička mu materina... pa itak jaz nisam njega napadla, ampak on mene napado - najprvo me napado okom u pesnicu, a potem napado trbuhom u koljeno! ... ajde sad, novinaru, sve sam ti povedala, nemoj mi se preveč približavati, da nisam še tebe naućila manire... sapramiš! ..."

.

Zjutraj naslednjega dne sem odprl Ono, ki pride zraven Dela. Osrednji slovenski dnevnik je, v skladu z najvišjimi novinarskimi standardi, nemudoma odreagiral.

S kolumno Vesne Milek, posvečeno omenjenemu slovenceljnu. Dva navedka:

.

- slovencelj: "Tisto, kar šteje, so srečanja... Živim za trenutke srečanj."

- o slovenceljnu: "Lepo je biti obsijan s soncem. Le redki pa zmorejo ta žgoči žarek prenašati s seboj. Čeprav prebodeni z njim nikoli ne morejo videti svetlobe, ki jo izžarevajo."

* * *

.

Nadaljujmo bolj resno. Popolnoma nesporno je, da je Svetlana Makarovič ena najmarkantnejših osebnosti slovenske kulture. Seveda pa to ne pomeni, da ji apriori pripada odveza za kakršnekoli pobalinske ekscese - vsakdo, pa če je še tako osvobojenega duha, mora prevzeti odgovornost za svoje ravnanje.

.

Za slovensko močvaro je prilagajanje načel sprotnim potrebam itak značilno. Ampak vseeno bode v oči nenavadno strpen odziv, posebej tistega dela politike in civilne družbe, ki se sicer nadvse rad ponaša s posebno občutljivostjo za avtonomijo novinarskega dela. Ko je denimo pred par leti nek minister kolerično nakazal, da bi novinarko najraje vžgal, so ga hitro odstavili. Tu pa imamo zdaj izvršen fizični napad na novinarja. Svetlane se seveda ne da odstaviti, pričakujem pa najmanj nedvoumno načelno opredelitev do tovrstnih izpadov, a ne. Ali pa naj se vsaj primerno spokori, kot se je denimo tisti režiser filma Babica gre na jug, ki je pred leti takorekoč obredno primazal klofuto tedanjemu utelešenju funkcije ministra za kulturo, nato pa ga je samozavest postopno minila in se je za dolgo umaknil v Višnjo goro ovce past.

.

Če pri nas že obstaja tak hecen pokojninski sistem, si Svetlana Makarovič izjemno penzijo gotovo zasluži. Nekako neokusno pa je, da se omenjeni gospej davkoplačevalcem ne zdi vredno izkazati niti toliko osnovne hvaležnosti, da bi se ji zdelo primerno izdaten denarni tok počastiti z dolžnim spoštovanjem do splošne spodobnosti. Kot je razvidno iz tega sklepa, Svetlana Makarovič že deveto leto prejema pokojnino v višini 90% zneska najvišje pokojnine za polno pokojninsko dobo, čeprav to ne izhaja iz vplačanih prispevkov. Koliko točno dobiva, jaz sicer ne znam razbrati, vsekakor pa tam reda velikosti 1.700 ojrof neto. Resnično ogromna penzija!

.

Svetlana Makarovič je pred leti lansirala izraz slovencelj, glavna agenda te dejavnosti pa je bila, da je s tem sebe postavila na vzvišen moralni piedestal. Z aktualnim fizičnim znašanjem nad slovenskim novinarjem se ji je projekt nekako sfižil - izkazala se je za slovenceljna in pol.

.

Številni forumaši si dajejo duška z navijanjem v smislu: "še premalo ga je..., jaz bi ga tudi, kako si drzne tako pisati..., Svetlana, mi smo s tabo, vse kar ti narediš, je za nas absolutno idealno..."

To bi sicer moralo biti samoumevno, pa očitno ni - v vsaki družbi posamezniki določene svobode in odgovornosti izročijo skupnosti, to se v glavnem kar obnese. Če bi si preveč devijantnih posameznikov uzurpiralo pravico jemati v svoje roke in si svoje domnevne svoboščine zagotavljati na račun pravic drugih, bi katerakoli družba zdrsnila v anarhičen razkroj. Državljanka Svetlana Makarovič na račun te družbe kasira dividende v obliki izjemne penzije, ampak to je v resnici tu manj bistveno. Tu bi rad le opozoril, da bi morali osnovne norme, ki veljajo za vse, spoštovati tudi Elka Strojan in Svetlana Makarovič, v nasprotnem primeru pa nositi posledice, kot vsi ostali.

.

Svetlana Makarovič ima pri iskanju pravice na razpolago nešteto možnosti - odmev na novinarjevo pisanje bi ji gotovo kadarkoli povsod objavili, gotovo tudi ne obstaja poseben razlog, da mu ne bi z bogatim besednim zakladom zmogla krepko vrniti. Povrh bi se lahko lotila popularnega slovenskega hobija - tožarjenja. Če ji do satisfakcije, zaradi notorične neučinkovitosti našega sodstva, ne bi uspelo priti tu, bi gotovo dočakala vsaj odgovor z evropskega sodišča zaradi zavlačevanja sodnih postopkov. Sistem "klofuta za članek" pa je še slabši od šeriatskega prava...

Aja, ker je cenjena kulturnica po javni televiziji razlagala, kako se ji določeni ljudje ne smejo približevati ali pa jih bo po gobcu - zakaj ni svoje ogroženosti formalizirala tako, da bi si priskrbela restraining order? Če ne gre za blodnje, ampak karkoli oprijemljivega, bi za sankcioniranje tistih, ki bi se ji približali kljub prepovedi, poskrbela policija.

.

Svetlani Makarovič se zdi pobalinsko pretepanje novinarjev, ki napišejo drugače kot ji je všeč, upravičeno. Meni se zdi slovenceljsko, najbolje pa je, če bralca o grehu Marijana Zlobca presodita sama.

Kakorkoli že, sam sem pred par leti omenjenega novinarja tule pohvalil, za zapisanim pa stojim še danes.

.

Auf bix!

Žoge padajo!

O tem niti ne bi pisal, če ne bi pravkar opazil, da so polikarbonatni svetlobniki na nadstrešku za avta popolnoma prerešetani. Bo treba z močnejšim materialom nadomestit...

Predvčerajšnjim, na Dan mladosti, je proti večeru najprej močno zapihalo, potem pa se je ulilo. Mali je seveda užival, kot po navadi prilepljen ob okno. Ko pa je standardno komentiranje "dezek pada!" zamenjalo navdušeno navijanje "zoge pada! zoge!", sva vedela da gre zares. Pravi urnebes!

Aja, odnesli smo jo na srečo (razen omenjenega) brez škode, tudi avti so celi.

.

Plamenke

Pa dajmo spet nekaj spod vode, ker slišim da je morje še vedno mokro.

.

Plamenke (Pteroinae) spadajo v družino škorpinid (Scorpeanidae).

Le da se jih, za razliko od domačih škarpen in škrpočev, pri nas najde kvečjemu v akvarijih.

Jih je pa zato v Rdečem morju, kjer sem nedavno namakal svoj mali fotić, ko dreka. :))

.

Najprej naj svoja bralca opozorim, naj ne nasedata zlonamernim insinuacijam v zvezi s strupenostjo teh prekrasnih ribic - res je, da njihov pik strašno boli, človeka pa praviloma vendarle ne ubije; za atentat je pa denimo zelo primerna riba "stone fish", veščec po slovensko (tudi to sem že videl v živo, nisem pa se je še dotaknil), pri kateri je smrtnost takorekoč zagotovljena.

.

Najpogostejša vrsta plamenk v Rdečem morju je takoimenovana rdečemorska plamenka (Pterios miles). Zamenjati se jo sicer da z navadno plamenko (Pterios volitans), se pa to seveda ne spodobi.

Tu imata zdaj še ene par rdečemorskih rdečemorskih plamenk:

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Pri pregledu fotografij pa sem začuda ugotovil, da imajo nekatere plamenke nad očmi dolge izrastke, podobne antenam.

Ne upam si pa trditi, da gre pri teh ribah za drugo vrsto (Pterois antennata), saj naj ta sploh ne bi živela v Rdečem morju. Gobsmacked, totalno...

.

Tu je sedaj idealna prilika za domnevnega komentatorja, da me topogledno razsvetli, se vnaprej najlepše zahvaljujem. Do tedaj pa lahko s svojima bralcema la zamišljeno strmim v te antenaste izrastke in si mislim svoje.

.

.
Povsem nesporno pa je, da pri spodnjih dveh ribah ne gre za rdečemorsko plamenko v ožjem smislu (se pravi Pterios miles).

V Rdečem morju se da torej dokazano najti vsaj še vrsto Pterios radiata, v čem je drugačna od prej omenjenih, pa lahko bralca med seboj na žive in mrtve razpravljata v komentarjih, ker se meni zdaj ne da, ampak grem raje malo na morje, pogledat če je še kje kak jastog :))

.

Še 9 jih je padlo

Nazadnje so padle Pred vrati pekla, Pripoved komunista novinarja, Nočni cvet, Spomini, Pianist, Žrtve vojne in revolucije, Moja rojstna dežela, Orel in korenine in Moje domobranstvo in pregnanstvo, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že pred mesecem, je za ta zapis res že skrajni čas.

Tokrat sem se za svoja bralca posebej žrtvoval - odpovedal sem se leposlovnim užitkom in se zakopal v kup na videz duhamornih življenjepisov in spominov protagonistov časa, za katerega interpretacijo se danes bije boj. Ja, v času obujanja 29 let mrtvega tirana in fetišiziranja raznih lažnivih kultov - si je priporočljivo razširiti obzorje z informacijami z vseh vetrov. Tako pač jaz mislim.

Pa začnimo.

.

Pred vrati pekla Franca Sodje je jedrnato pričevanje katoliškega duhovnika o Človečnosti in Humanizmu obravnave v povojnih komunističnih zaporih. Zanimivo je, da je predgovor spisal sam (tedaj še ne) kardinal Rode.

Slog pisanja mi ni preveč blizu, preveč poduhovljeno zame - se pa kljub temu da iz vsebine razbrati dovolj informacij. Kafkovsko vzdušje, poniževanje, lakota, prisilno delo... Končno pa sem tudi izvedel, kdo je gradil bližnji medvoški jez, za katerim je Zbiljsko jezero (po katerem denimo z malim radi čolnarimo, pogosteje pa samo futramo labode) - gradil ga je Franc Sodja. Zanimivo branje.
.

Pripoved komunista novinarja Jožeta Smoleta je krasno pričevanje o delovnih zmagah tistega simpatičnega partijskega funkcionarja, ki je konec 80-tih prvi upal s televizije narodu voščiti za Božič in se ga je posledično prijel vzdevek Božiček. Žal je par let kasneje tragično zgorel.

Prvo, kar bralec opazi, je nazoren oris nekakšnega diletantizma, značilnega za prvo fazo izgradnje socializma, takoj po revoluciji. Po prevrednotenju vrednot in prelomu z vsemi tradicijami - je na pomembne položaje prišlo nešteto "zaslužnih", v glavnem mladih in neizkušenih ljudi. Smole je bil nedvomno izjemno inteligenten, sposoben in podjeten mladenič, ampak za tako bleščečo kariero in vzpon po hierarhiji se ima vendarle najbolj zahvaliti ravno omenjenim okoliščinam. Komaj polnoleten je tako začel novinarsko kariero v visokonakladnih jugoslovanskih časopisih (vmes so ga poslali na partijsko šolo, da se je "izobrazil") in se ustalil kot dopisnik Borbe iz tujine. Kot dobro informiran dopisnik in kasneje funkcionar - je Smole v tej knjigi spregovoril tudi o mnogih vtisih, ki bi jih bilo pred osamosvojitvijo nerodno objaviti.

Zanimivo je razkritje resnice o mednarodnem škandalu, ko je Juga na svojem ozemlju (Makedonija) servisirala grške teroriste, ki so si prizadevali tudi v Grčiji izvesti državni udar in vpeljati diktaturo enoumja z uvedbo kvizlinškega stalinističnega režima v službi sovjetskega imperializma. Juga je uradno lagala, Smole to lepo dokaže. Grčija se je komunizmu uspela izogniti, ostala pa je zamera, ki neko "nekdanjo jugoslovansko republiko" pri pridružitvi EU blokira še danes.

Marsikaj zanimivega izvemo o zakulisju OZN, o Neuvrščenih, o sporu s SZ 1948, o pripojitvi Primorske (STO) sredi 50-tih, pa tudi o obisku prijateljskega voditelja Kim Il Sunga v Sloveniji. In o sočnem zakulisju Titovega dvora. Pa tudi o notranjih slovenskih zadevah, kjer nehote kaže, poleg lahkotnega diletantizma v upravljanju z državo, tudi na samoumeven domačijski nepotizem. Izvedel sem tudi, da je Smole med drugim ustanovil slavni Elan - 6 mandeljcev je dalo od svoje plače, da so na gorenjskem polju iz nič začeli proizvajati fizkulturne rekvizite (and the rest is history).

Sam pa sem marsikaj, o čemer je Smole gotovo veliko vedel, tudi pogrešal. Niti besedice ni o povojnih pobojih; informbirojevskim čistkam po nenadnem obratu za 180° se povsem izogne, spregovori le o strateških meddržavnih razmerjih; niti besedice tudi ne posveti nastanku že 20 let tako aktualne meje med Slovenijo in Hrvaško, ki sta jo na 1954. pripojenem ozemlju na hitro, na pivu, zarisala tovariša Kardelj in Bakarić, ...

Pripoved komunista novinarja je dobro napisana knjiga, ki se prebere na dušek. V zgodbo sem se jaz prav lahko vživel z občutkom, da bi na avtorjevem mestu ravnal enako. Čeprav "komunist novinar" - se mi tale Jože Smole zdi en tak v redu človek, knjigo pa seveda priporočam.

.

Nočni cvet Boruta Spacala se je v tej rundi znašla bolj ko ne po naključju - dejstvo je pač, da sem jo prebral točno takrat. No, gre za spomenik, ki ga je sin posvetil očetu, slavnemu umetniku. Avtor je sicer po profesiji zdravnik, iz njegove knižice pa veje nekakšen umetniški zanos. Napisano je v drugi osebi, kot "pogovor" z odsotnim, tehnično bi bil to, se pravi, monolog. Ampak v resnici gre bolj za "pogovor", ali vsaj nagovor. Kakorkoli že - slog mi nikakor ni sedel.

Je pa zato zanimiva vsebina - slavni Spacal se je kot mladenič zapletel s TIGR-ovci in nekaj podstavljal bombe. Ko so bombo podtaknili v osnovno šolo in ubili nekaj nedolžnih otrok (čeprav so fašisti iz šol izgnali slovenščino, stvar žal neprijetno spominja na Beslan - do tovrstnega terorizma jaz ne morem imeti simpatij), so ga Italijani zaprli in zasliševali (že po naravi je bil redkobeseden) in ga na koncu le za par let izgnali (konfinirali) v notranjost dežele, kjer je med mizarjenjem odkril svoje slikarsko poslanstvo (izdelal je prekrasno poslikano otroško krsto).

Poleg orisa družbenega konteksta v slovenskem zamejstvu, od fašizma do komunizma, pa nas knjižica seznani predvsem z izrazito zajebano osebnostjo slavnega slikarja. Tih, mrk, vase zagledan egoist, zamaknjen čudak... Pravi biser je opis počitniškega potovanja z novim fičkom po Socialistični republiki Sloveniji - frik je dovolj zgodaj našel ogromen kamen in ga (proti volji sopotnikov) naložil v natrpan avto, ki pa potem v klanec ni več potegnil in so delali dolge ovinke, ko so se po mučnih 10 dneh spet znašli doma, pa je zanj kamen nenadoma izgubil ves čar - in ga je cenjeni umetnik preprosto skotalil v morje.

Zanimivo, prebrati pa vama ravno ni treba.

.

Spomini Alberta Speera. Knjigo spominov Hitlerjevega arhitekta (ki ima na platnicah hakenkrojc) sem odprl zadržano, a strašno radovedno, kot bi se lotil prepovedanega sadeža. Za platnicami pa se skriva le razumno napisana zgodba, polna resnično zanimivih dejstev in zanimivih opažanj človeka, ki je od blizu spremljal (gradil) vzpon in padec Reicha.

Albert Speer izhaja iz strašno bogate družine, kljub temu pa je že zgodaj začel simpatizirati s Hitlerjevimi socialisti, v njihovo Partijo se je včlanil pri 26ih. Doštudiral je arhitekturo in ostal na fakulteti kot asistent, z nekaj projekti (njegov berlinski stadion, kjer je potekala Olimpijada 1936, sem si pred prenovo iz radovednosti 2x ogledal v živo) pa se tako prikupi Hitlerju, da ga postavi za "prvega arhitekta Tretjega Reicha" (34-39), kasneje za "vojnega arhitekta" (39-42), sredi vojne pa kar za ministra za oboroževanje. Speer je bil v najbolj spornem obdobju nemške zgodovine 2. človek Reicha! Na nürnberškem procesu je kljub temu dobil vsega 20 let (primerjajta to s partizanskim "sodstvom") v Spandauu, kjer je tudi napisal pričujočo knjigo.

Poleg zakladnice resnično zanimivih podatkov (priložene so tudi obširne opombe) je bilo meni najbolj zanimivo spremljati Speerovo bleščečo kariero, knjiga pa nudi tudi izjemen vpogled v naravo nacistične diktature in pojasnjuje skrivnost učinkovitosti Hitlerjevega režima. Speer ni ideološko obremenjen - razmišlja kot sposoben tehnokrat, seveda kot arhitekt ki ima neverjetne priložnosti udejaniti vse ambicije, predvsem pa kot izjemno sposoben organizator. Čeprav se sliši čudno, bi to delo moralo biti obvezno berilo v MBA programih - kot minister za oboroževanje se je Speer izkazal za izjemno nadarjenega managerja.

Avtor režim, v katerem je bil sam v samem vrhu, vseskozi kritično presoja. Hitler je na pomembne funkcije najraje postavljal diletante - strokovnjakov, ki so ga na konkretnih področjih posekali, ni maral. Diletantizem v vrhu nacistične države je krasno primerljiv z zgoraj omenjenim diletantizmom partijske države - le da smo tu namesto Speerov imeli Smolete.

Omenim naj pomembnost pakta s Stalinom, ki je Hitlerju močno olajšal začetek agresivne vojne. Pa "arhitekturno ekskurzijo" v osvojeni Pariz in neznosno lahkotno poigravanje z idejo, ali naj ga porušijo (kot so Varšavo, ki se je Hitlerju zdela najlepše mesto na svetu), ali naj ga pustijo, da ga bo novi Berlin zasenčil. Izjemne so štorije s Hitlerjevega dvora in orisi osebnosti - meni prej denimo ni bilo znano, da je bil zloglasni Göring pripadnik kar dveh levičarskih subkultur (če si hudomušno sposodim aktualno slovensko klimo) - bil je gay in morfinist! ...

Oris mnogih Hitlerjevih napak pri vodenju vojne bralca zmrazi - stvar bi se kaj lahko končala čisto drugače...

Speer objektivno analizira tudi zavezniške poteze - kritizira stihijsko bombardiranje nemških mest, namesto da bi z dognanimi akcijami onesposobili strateške cilje. Zelo "pohvali" angleško diverzijo na jezove (s "poskakujočimi bombami"), ki je za več mesecev ohromila Porurje, ne more pa tudi razumeti, zakaj zavezniki niso uničili glavne tovarne krogličnih ležajev, ki bi popolnoma ustavila nemško proizvodnjo orožja - zavezniki so imeli sredstva, da bi vojno končali vsaj leto prej.

Albert Speer je nedvomno sporna osebnost. Pred odgovornostjo ni bežal, predal se je zaveznikom in pred in med sojenjem s tožilstvom konstruktivno sodeloval. Da o genocidnosti nacističnega režima in holokavstu ni veliko vedel, pa mu človek pač ne more verjeti. Vsekakor pa se je opravičil, se pokesal in dostojanstveno odsedel tistih pičlih 20 let... Kaj jaz vem - v njegovih Spominih je nekaj hipnotičnega; da se ga razumeti, z njim vzpostaviti empatijo, ga v mnogih stvareh občudovati - vseskozi pa bralca držijo nazaj prizori taborišč smrti... Knjigo vsekakor zelo priporočam!

.

Pianist Wladislawa Szpilmana je tista knjižica, po kateri je Polanski 02 posnel hollywoodski blockbuster, ki je bil nominiran za 7, snel pa je 3 Oskarje. Spomini poljskega glasbenika, ki je v svoji Varšavi uspel preživeti vojno (39-45).

Slog je povsem suhoparen, z nepredstavljivo grozljivim trpljenjem Szpilman opravi z jedrnatimi opisi, izogne se celo čustvovanju, kaj šele ideološkim in političnim interpretacijam. Lepota knjige pa se skriva ravno v odsotnosti kakršnegakoli obsojanja - ne išče krivcev, pač pa Zlo vojne obravnava kot takorekoč "naravno nesrečo", kot "višjo silo", kot kontekst, v katerem je na preizkušnji, kako bi rekel - človečnost posameznikov. Med sotrpini, rojaki Poljaki ali Judi v varšavskem getu, se tako dogaja tudi hinavščina, izdaja; v Nemcu v nacistični uniformi pa vidimo rešitelja, Človeka.

Mojima bralcema se bo zdelo zanimivo, da je Szpilman svoje zapise izdal takoj po "osvoboditvi". Zakaj narekovaji? Sovjetska zveza je takoj čvrsto zategnila svoj imperijalistični jarem, kvizlinška stalinistična oblast pa je knjigo nemudoma prepovedala. Sovjetski "osvoboditelji" pač niso imeli posebne potrebe po obujanju spominov na uvodni dve leti vojne, ko so Poljsko masakrirali skupaj s Hitlerjem. Knjiga je ponovno izšla šele po padcu železne zavese, v Nemčiji, dopolnjena s pismi omenjenega nemškega vojaka. Če je Wilm Hosenfeld Szpilmanu lahko pomagal, pa ta njemu ni mogel - Hosenfeld je umrl 7 let po vojni, v ruskem taborišču, zaradi posledic mučenja.

Toplo priporočam!

.

Zbornik Žrtve vojne in revolucije s podnaslovom Referati in razprava s posveta v Državnem svetu 11. in 12. novembra 2004, ki sta ga pripravila Državni svet Republike Slovenije in Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, nudi vpogled v epsko delo, ki ga je v zvezi z žrtvami WW2 opravil INZ. Ko so s to raziskavo začeli, sem se sam sicer predvsem spraševal, kako je možno, da niti polpeto desetletje po vojni žrtve niso preštete, in tudi, ali ni to ena bistvenih nalog tovrstnega inštituta...

Kakorkoli, zbornik so javnosti dali na voljo, tu je link na priročen pdf, stvar sem sam zadnjič do črke prebral v poldrugi uri, števec (deathcount) je trenutno okoli 85k, dokončno pa naj bi se ustavil pred 95.000.

Obvezno branje!

.
Moja rojstna dežela Louisa Adamiča je izčrpna knjiga o notranjepolitičnih jugoslovanskih zadevah, ki je izšla 1943 v ZDA. Slovenski prevod pa je borčevska založba zmogla šele sredi 80-tih.

Pred kratkim sem po radiu slišal, da naj bi bil natanko Louis Adamič daleč najpomembnejši, najuspešnejši, najvplivnejši list naše gore, vseh časov. Zanj sem seveda slišal že večkrat tudi prej, pa me je zintrigiralo kaj njegovega prebrati.

No, po tej knjigi sem kar malo razočaran. Tudi če bi res izčrpna analiza jugoslovanske situacije, z vsemi Nedići in nedičevci, Ljotići in ljotićevci, Pavelićem in ustaši (Adamič izčrpno piše o kar dveh različnih Antejih Pavelićih), Dražo Mihajlovićem in četniki, ..., pa, kot vztrajno ponavlja, Brozovićem in njegovimi partizani - bila v faktih korektna (pa zdaleč ni - opomb v slovenskem prevodu je za tretjino besedila - denimo neštetokrat ponovljeno, da je z Brozović mišljeno Broz), me resnično moti, da je knjiga nekakšno propagandistično skropucalo. Adamić se je v času, ko zavezniki niti slučajno niso Titovih partizanov jemali za svoje, pač pa so kot take obravnavali Mihajlovićeve četnike in jugoslovansko vlado v londonskem izgnanstvu, omislil biti velikojugoslovanski komunistični lobist. Iz varne pozicije v svobodni državi je pa taka očitna propaganda skoraj neokusna (v resnici ni skrival niti zamisli o socialističnih ZDA).

Po drugi strani pa seveda ne morem skriti občudovanja do človeka, ki si za stvar, v katero iskreno, idealistično verjame, prizadeva storiti resnično prav vse, kar je v njegovi moči. Adamič je bil tedaj (v ZDA se je, čisto sam, izselil pri rosnih 14-ih!) že uveljavljen avtor, imel je odlične zveze in nemajhen vpliv. In s to knjigo, pa tudi s siceršnjim delovanjem, je resnično pripomogel k temu, da so partizani vojno končali na strani zaveznikov. Pripomogel posledično k izvedbi komunistične revolucije, "diktaturi proletariata", petletkam itd.

Z javnim udejstvovanjem si je nakopal veliko prijateljev (famozno je njegovo pajdašenje s samo Eleanor Roosevelt!), nedvomno pa tudi veliko sovražnikov. Njegova nasilna smrt leta 1951 je tako še vedno zavita v tančico skrivnosti - uradno samomor (našli so ga ustreljenega s puško) bi prav lahko bila tudi umor (med kandidati je vse živo, od "sovražne emigracije", pa do ameriških tajnih služb).

Louis Adamič vsekakor je velik človek - ni bil le jugoslovanar in komunistični idealist - izkazal se je tudi (če ne celo predvsem) kot zaveden Slovenec. Knjigo pa seveda priporočam - če ne drugega, vsebuje fascinanten oris pred- in medvojne jugoslovanske zgodovine, ki lahko bralcema koristi (seveda le skupaj z opombami) pri krepitvi, se pravi, splošne razgledanosti.

.

Orel in korenine pa je tanka knjižica iz zbirke Kondor, z izbranimi poglavji Adamičevih pomembnejših del. O njem tu izvemo mnogo več - od časov pred izselitvijo, preko uveljavitve v ZDA, pa medvojnega levičarskega lobiranja, do mešanih vtisov po obisku v povojni socialistični Jugi. Kratko in jedrnato, seveda priporočam.

.

Moje domobranstvo in pregnanstvo Marijana Eiletza je, za razliko od številčnosti partizanaric, eno redkih izčrpnih pričevanj preživelega domobranca. Eiletz je, zaradi pobega pred konvojem smrti in koncem v roškem breznu, preživel. In se uresničil kot arhitekt in aktiven član slovenske skupnosti v Argentini (pa i šire).

Njegova knjiga omogoča izjemen vpogled v čas WW2 na slovenskem. Eiletz izhaja iz zavedne slovenske družine, ki pa ima to "smolo", da je bila že pred vojno aktivno vključena v politično, kulturno in versko življenje - komunistična uzurpacija naravnega odpora proti okupatorju je mnoge zavedne Slovence postopno popolnoma izigrala.

Po nemški okupaciji se je Eiletzova družina iz Maribora umaknila v Ljubljano. Opisuje gimnazijski čas, pa svojo pot od odporniške dejavnosti v katoliških organizacijah do domobranskega vojaka, pa čas v domobranski vojski, poraz in koroško taborišče, pa beg in življenje v Novem svetu. Hvaležen sem mu za kritično distanco in trezno obravnavo prav vseh navedenih situacij - kritičen je tako do infiltriranih komunističnih provokatorjev kot do pasivne in nespretne organizacije ostankov predvojne slovenske politike, neprecenljiv je opis sramotne šarade z domobransko prisego na Plečnikovem štadijonu na Hitlerjev rojstni dan (mrki, povoženi obrazi, nekateri so izgovarjali s stisnjenimi zobmi, sam ni izustil besedice), razmisleka vredna je fatalistična pasivnost v koroškem taborišču, tudi ko se je že razvedelo, da so Angleži domobrance prodali partizanom, celo ko so do njih prišle zgodbe posameznih preživelih iz roških brezen; kot pripadniki poražene vojske so kot vojni ujetniki množično oobdržali uniforme in ostali poslušni nadrejenim - pobeg bi pomenil dezerterstvo in s tem popolno spodrezanost, pač sovražnike na vseh straneh...

Eiletzova knjiga je name naredila vtis - lahkotno obkladanje z "izdajalci slovenskega naroda" pa zdaj še toliko bolj zavračam kot ogaben cinizem. Resnično priporočam!

.

No, pa je pod streho še en prispevek na temo "kulturnega boja".

Malo sem se že naveličal in bi dosti raje razpravljal o ribah in jastogih, seveda pa je res, da ideološke bitke in prispevki v zvezi s polpreteklo zgodovino - avtomatično zagotavljajo veliko prometa. :))

Ajde, lahko noč.

Revizionistična farsa

Vidim zadnjič v Mladini, včeraj pa je zgodovinar Godeša iz INZ objavil v zvezi s tem tudi pismo bralcev v Sobotni - da se je tisto, kar je 8 mandeljcev iz Društva prijateljev Sovjetske zveze 26.aprila 41 v Vidmarjevi vili ustanovilo v času pakta med Hitlerjem in Stalinom, že od začetka imenovalo Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ne pa Protiimperialistična fronta. Ker sem v zvezi z lažnivim kultom okoli praznovanja našega "upora" tu objavil že par prispevkov, se seveda čutim dolžnega oznaniti, da sem to opazil. Opazil sem seveda tudi, da sporne priložnostne ustanovne listine s tistega sestanka - ne postavlja pod vprašaj.
.

No, Repe sedaj seveda navdušeno takole maha z Godešovim odkritjem: "izraz Protiimperialistična fronta sta v nekaterih kasnejših poročilih iz partijskih razlogov uporabljala Edvard Kardelj in Boris Kidrič" in se prepušča revizionističnemu zanosu.

Naj pa tule omenjeno novo odkritje vendarle spravim v razumen kontekst. Zaradi neslutenega razvoja zgodovinske znanosti je to nujno, preden se bo odkrilo še, da pokola v Katynskem gozdu ni zakrivila prijateljska SZ, da se je Dolomitska izjava v resnici imenovala Sporazum o izdelovanju sladoleda, da leta 43 sredi Bosne naši vrli komunisti Slovenije niso vnaprej priključili socialistični Jugi, pač pa da se je tisto, čemur zlonamerno rečejo "AVNOJ", v resnici imenovalo "Zborovanje o samostojni Sloveniji"; povojne poboje so itak zakrivili Marsovci, predvsem pa se je o njih vseskozi vse vedelo in demokratično razpravljalo itd. Torej:

.

"Slavna zgodovina NOB" je že davno napisana v sebi zaključena celota. Napisali so jo akterji sami, povsem prostih rok. Jo natisnili, vezali, razmnožili in jo vcepljali v glave celim generacijam, desetletja dolgo. Če sta Edvard Kardelj in Boris Kidrič v "Slavno zgodovino NOB" zapisala, da je bila 26.4.1941 v Vidmarjevi vili ustanovljena Protiimperialistična fronta, nimamo nobenega razloga, da bi to postavljali pod vprašaj.

"Slavna zgodovina NOB" namreč nikakor ni naštevek nekakšnih suhoparnih faktov. "Slavna zgodovina NOB" je cvetober skrbno izbranih, po potrebi potenciranih, napihnjenih, včasih pa celo izmišljenih "dejstev", ki so jo v celoto sestavili ravno akterji in interpreti, pa naj se Repe še tako repenči, tipa Edvard Kardelj in Boris Kidrič. "Slavna zgodovina NOB" je zgodovinsko dejstvo sama po sebi.

Godešovo odkritje na "Slavno zgodovino NOB" torej ne more vplivati, pa čeprav bi si moderni revizionisti in falsifikatorji "Slavne zgododvine NOB" zaradi aktualnih političnih potreb nominalne levice to še kako želeli.

Vpliva lahko kvečjemu na zgodovino "Slavne zgodovine NOB".

.

Lahko noč. :))

Še enega sem snel

Niso bile ravno počitnce - le vikend. Ko začne pihati jugo, na morje nima smisla riniti, sploh če je še mraz.
V petek smo tako že našli nekaj sonca, v vodo pa se zaradi skoraj orkanskega maestrala, ki je prinesel valove in občutek hudega mraza, nisem mogel spraviti. Sem se pa do sobote popoldne dovolj ogrel, da sem se prisilil k namakanju. Le s spodnjim delom obleke in 6 kg svinca.
Prvih 5 minut je bilo najhuje - morje je bilo tako strupeno ledeno, da me je v glavo tako boleče zeblo, da sprva sploh nisem opazil, kako kalno in opustošeno je pod vodo celo v neobljudenem delu Istre - v primerjavi s kristalno čistim in bujno živahnim Rdečim morjem celo sredi največjega turističnega središča.
.
Na govorice o zastrupljenih jadranskih ribah se nisem oziral in sem, ko se ni pojavila niti ena normalna riba, po stari navadi po luknjah nastreljal za en obrok škrpočev.

Za jest so bili dobri, zastrupil pa se tudi nihče ni (res pa je, da sva malemu za vsak slučaj servirala hrenovke).

.

No, zdaj pa k stvari.

Ne da bi ga iskal, sem našel še enega prav lepega jastoga. Nemudoma sem pospravil pištolo in spod obleke izvlekel svoj mali fotoaparatič.

Fotolov na jastoge je edino, kar mi na Jadranu še vedno dviga adrenalin. Lani sem jih tam okoli v sklopu enega dopustovanja našel kar 13, je pa res, da sem jih sistematično iskal. No, vsega skupaj pa sem menda v zadnjih par letih na dah našel že kakih 30 jastogov.

Tale je bil zelo radoveden in se je rad pokazal. In kar velik, vsaj 65 dkg - 2 bi se, z malo kruha, najedla. Brez problema bi ga vzel, mi pa seveda ni padlo na kraj pameti. Ni lepo, ampak življenje jastoga pri meni kotira nesorazmerno višje kot življenja škrpočev in ostalega mrčesa. Jastoga velja ugonobiti takorekoč obredno - sistematično preiskati morje, izbrati največjega in ga vzeti šele po tehtnem premisleku - na dan, ko se psihično in drugače pripraviš na kraljevsko večerjo.

V vodi sem, skratka, zdržal kar 40 minut.

Sem se pa zato precej bolje namočil v nedeljo - enkrat tudi brez neoprena, naj se ve!

Ovce smo

Ovce na platnu so en tak hec, ki se ga grem že nekaj let. 200 sem jih že proizvedel.

O tem sem tu že pisal, ko sem končal prejšnjih 26 in ko je bilo fertig predprejšnjih 26.

.

Zadnjič sem naredil še 40 platenc in začel obnja veselo brisati čopič.

20 jih imam v delu, "kmalu" bojo.

.

5 sem jih pa ravno končal. Prvih pet nove serije, serije B!

Zelo lične so, skrbno izdelane, veselih, živih barv. Vsebinsko pa so destilat trenutne (navdihujoče, treba je priznati) klime v naši lepi deželici. :))

.

.

.

.

.

.

"Dan upora proti okupatorju" - zgodba o lažnivem kultu

Ker se bliža državni praznik "Dan upora proti okupatorju", se tokrat posvetimo zgodovinskemu razvoju slavnega praznovanja (hvala, G., za podatke!)

Da 27. april nima z uporom proti okupatorju prav ničesar skupnega, sem pojasnil že prejšnjič.

.

Začetek lažnivega kulta

.

Ko sta minili prvi dve leti obnove po vojni, je prišel čas za nove praznike. Božič so še slavili (ukinili so ga kasneje), je pa Prezidij Ljudske skupščine Slovenije 23. februarja 1948 sprejel zakon, s katerim je izpostavil "dan ustanovitve Osvobodilne fronte" kot najsvetlejšega in najvišjega izmed vseh slovenskih dni, češ da "pomeni začetek oboroženega odpora slovenskega ljudstva v boju zoper okupatorja in začetek organiziranja slovenske državnosti."

.

Prvo praznovanje je bilo epohalno. Ni se končalo pri recitacijah, šolskih proslavah, bakladah po mestih, telovadnih akademijah in slavnostnih govorih. V Unionski dvorani v Ljubljani je bil sklican II. kongres Osvobodilne fronte Slovenije, na katerem so sodelovali vsi, ki so v povojni Sloveniji kaj šteli.
.

Časopis Ljudska pravica, 28. april 1948:

V nobeni državi na svetu se prejšnji dan ni zgodilo nič omembe vredno, nihče izmed kraljev ali predsednikov svetovnih držav ni nikamor odpotoval niti se z nikomer srečal, na ta dan so počivale celo nesreče, ujme in poplave, ustavile so se vojne, športne tekme, delovne zmage, celo sovražni klerofašisti in emigracija so na ta dan počivali.

Prve tri strani časnika so objavile govor, ki ga je imel na kongresu tovariš Miha Marinko. Dan, ki mu ni para v zgodovini. Bilo je tako, kot če bi danes Delo na prvih treh straneh natisnilo praznični govor predsednika Zares Gregorja Golobiča.

.

O čem pa je govoril sekretar IOOF, tovariš Miha Marinko? Njegovo vsebino ponazarja pozdravna brzojavka, ki so jo poslali tovarišu Titu:

"Dragi tovariš Tito! Ob svečani otvoritvi kongresa … pošiljamo Vam, svojemu velikemu učitelju in voditelju tople tovariške pozdrave. V imenu delovnih množic, ki jih na kongresu predstavljamo, se obvezujemo, da bomo vložili vse ustvarjalne sile, trud in delovni elan, da izpolnimo veličastne naloge petletnega plana. Naša OF bo pod vodstvom slavne Komunistične partije postala v še večji meri kot doslej nepremagljiva armada našega delovnega ljudstva. Njegovo enotnost bomo kovali v naporih in v skupnem delu na gradbiščih, na poljih in v tovarnah. V stalni borbi proti ostankom izkoriščevalcev, proti saboterjem, klevetnikom in vojnih hujskačem, v borbi za mir in neodvisnost. Dragi tovariš Tito, zavedamo se, da je bilo mogoče doseči veličastne uspehe v našem dosedanjem delu samo pod Vašim modrim vodstvom in z Vašo stalno pomočjo. Živel naš ljubljeni voditelj in učitelj tovariš Tito!"

.

A to ni bil zgolj shod komunističnih veljakov, ki so slavili svojega boga Tita, spevni pozdrav mu je poslal tudi veliki pesnik Oton Župančič:

"Z obžalovanjem, da ne morem osebno prisostvovati pomembnim in zgodovinskim posvetovanjem teh dni, iz srca pozdravljam II. kongres OF. Brez Osvobodilne fronte bi bila postala naša država razbita posoda, naši narodi razlito vino!"

.

Pazi, konkurenca!

.

Leta 1951 je zasedala Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije na običajni seji in na njej sprejela zakon, s katerim je postavila 22. julij za slovenski državni praznik:

"22. julija 1941 so se začele na slovenski zemlji prve organizirane partizanske akcije proti fašističnemu okupatorju, ki pomenijo začetek vseljudske revolucije in množične oborožene borbe za osvoboditev slovenskega naroda."

.

Spomin na upor se je tako podvojil, poleg idejnega je odtlej prazničen tudi eksekutivni dan, ko so iz partizanskih pušk prileteli prvi streli (ne v okupatorja, ampak v Slovenca). In 22. julij je postal Dan vstaje. Nič posebnega, nič vratolomnega, samo kakšen pikolovec bi se začudil, da po dnevu aprilske vstaje sedaj praznujemo še julijsko.

.

A o tem tedanji zapisi skupščinskih razprav ne beležijo nobenih polemik, ne posebnih argumentacij, zakon je bil sprejet soglasno. Je 22. julij ukinil 27. april?

Nič ni kazalo, skupščina ni sprejela zakona, ki bi Dan OF črtal kot državni praznik.
.

27. april mrkne

.

Toda potem je prišlo leto 1952, ko Dan OF v koledarjih ni več štel za dela prost dan.

In prišlo je leto 1958, ko je Zbor proizvajalcev na seji 16. januarja sprejel odlok, s katerim je ugotovil, da je 33 zakonov iz let po vojni prenehalo veljati. Pod točko 12. tudi Zakon o razglasitvi 27. aprila za državni praznik.

.

Dan OF je bil tako velik dan, da je zakon o njegovi ukinitvi izšel šele sedem let po tem, ko ga de facto niso več proslavljali!

.

Mož, ki je leta 1951 kot predsednik skupščine podpisal zakon o 22. juliju kot novem Dnevu vstaje, je bil Josip Vidmar. Mož, v čigar vili je bil leta 1941 sklican tajni ustanovni sestanek Protiimperialistične fronte.

Isti mož, ki je bil leta 1948 podpisnik zakona, ki je 27. april razglasil za državni praznik, je poleti 1951 podpisal zakon, ki je de facto ukinil državnopraznični značaj dneva OF.

.

A tudi predsednik skupščine, ki je januarja 1958 pravno odpravil 27. april, je bil Miha Marinko. Isti mož, ki je pred desetimi leti o OF govoril tako vzneseno, da časopisi na prvih treh straneh niso objavili nič drugega, kot njegove besede.

.

Sami udeleženci in soustanovitelji OF so ukinili 27. april za državni praznik.

Dan OF je s koledarjev mrknil za 17 let.

.

Vrnitev lažnivega kulta

.

Vmes se je dogodilo leta 1968. 26. aprila je na seji Republiškega komiteja Socialistične zveze delovnega ljudstva spregovoril predsednik Akademije znanosti in umetnosti, Josip Vidmar:

"Opozoril bi na proslave, ki niso bile cenjene, ki pa so vendar zelo važne. V Sloveniji imamo namreč neke državne praznike, ki jih v resnici nihče ne spoštuje in slavi, ki nikakor niso popularni. V Sloveniji imamo, mislim, samo dva termina, ki sta za nas nedotakljiva in zelo pomembna. 8. februar, obletnica Prešernove smrti, in 27. april, ustanovitev Osvobodilne fronte. To je pri nas popularno. Po mojem mnenju je treba te praznike vzeti za osnovo našega praznovanja in vsega tistega, kar naj budi našo zavest in našo povezanost z ostalo Jugoslavijo. To sta za nas najvažnejša termina, ne pa izmišljen, vsiljen termin, kot je 22. julij, ki dejansko ne pomeni nič. To je za naše ljudstvo nedojemljivo. To ni začetek našega boja, začetek našega boja je 27. april, dan ustanovitve OF. Ne lastimo si prvenstva, da smo bili prvi s puško v roki. S puško v roki so bili prvi drugi, a politično organizirani smo takrat že bili. Predlagam, naj se SZDL odloči za rešitev teh vprašanj, ki po nepotrebnem vzbujajo v naši javnosti zelo velike kritike, slišijo se nemogoče pripombe na račun pritiska, ki ga nikjer ni, in seveda tudi na račun tistih vodilnih ljudi, ki so se določili za 22. julij."

.

Razumi, kdor more! Isti Vidmar, ki je ustanovil PIF - OF, spominjanje na to uzakonil kot praznik, ga potem odpravil, sedaj 17 let pozneje protestira nad praznovanjem 22. julija, ki ga je nekoč sam uzakonil!!?

.

K razpravi so se tedaj javili še trije govorci. Miha Marinko je takoj podprl Vidmarja, medtem ko je Sergej Kraigher poskusil obstruirati s proceduralnim zapletom, da te točke ni na dnevnem redu. Začasno je zmagal Kraigher, vendar so na naslednji seji soglasno brez polemike podprli predlog, da 27. april spet postane državni praznik.

Ko je zakon sprejela skupščina, je vse teklo soglasno, izvzemši zgodovinarja Vaneka Šiftarja, ki je hrabro omenil, da je pravilni datum OF 26. april.

.

Od septembra 1968 je 27. april spet državni praznik.

.

+ + +

.

Čaščenju lažnivega kulta naredimo konec!

.

Po osvoboditvi so Dan OF preimenovali v Dan upora proti okupatorju. Edini razumen razlog, da so državni praznik na 27. aprila ohranili, pa je povsem banalen - skupaj s 1. majem tvori tradicionalne slovenske prvomajske počitnice. Poseganje v pridobljene človekove pravice v podobi prvomajskega prostega tedna - bi med državljani upravičeno sprožilo revolt. Ne zaradi ideoloških, ampak čisto počitniških razlogov.

.

Dela prost dan bi torej veljalo ohraniti. Ker 27. april z uporom proti okupatorju nima ničesar skupnega, pa bi veljalo na ta dan praznovati kaj drugega.

Ker nas je naša "peta kolona" z ustanovitvijo Protiimperialistične fronte v času, ko sta zločinska totalitarna režima Hitlerja in Stalina v skupnem paktu okupirala celotno Evropo, vnaprej prodala Stalinu, po zmagi komunistov v državljanski vojni pa nas je za 45 let zagrnil totalitarni režim zmagovite partizanske kamarile, se rešitev ponuja sama od sebe.

Na 27. aprila praznujmo raje:

Dan spomina na žrtve totalitarizmov.

.

Ker je naša država potrjena banana republika, bo šlo seveda počasi.

Sam sem nekaj poskušal že lani, pa ni bilo posebnega efekta.

Ker je nominalna levica, zaradi pomanjkanja idej za spopad z recesijo, refleksno močno zaostrila ideološki boj z aktiviranjem vseh provladnih organizacij, ki se skrivajo za nazivom civilna družba, se stvar trenutno zdi brezupna.

Verjamem pa, da se bo čaščenje lažnivega kulta slej ko prej vendar izpelo.

.

Vesele praznike!

Nominalni uporniki ali saga o bednem konformizmu

Povod za tole je slavna okrožnica, ki je zaokrožila pred poldrugim tednom.

Vzrok pa fama okoli 27. aprila. Pa začnimo.

.

27. april 1941

.

23. avgusta 1939 nemški zunanji minister Ribbentrop s sovjetskim, Molotovom, v Moskvi podpiše sporazum o ljubezni med Hitlerjem in Stalinom, o sodelovanju med državama, in predvsem o ozemeljski delitvi Evrope. Meje v Evropi se dogovorijo spremeniti tako, da bi, ne glede na tedanje države, po novem SZ po sredi Poljske mejila neposredno z Nemčijo. Finsko, Litvo, Latvijo in Estonijo so si izgovorili Rusi, ostalo pa Rajh.
.

Ko je imel Hitler na vzhodu prijatelja, je lahko začel pravo vojno (priključitev Avstrije in Češke je dosegel "po diplomatski poti").

Hitlerjeva Nemčija je Poljsko napadla 1. septembra 1939.

Stalinova SZ je Poljsko napadla 17. septembra 1939.

O podrobnostih zgodovine se lahko poučita drugje, tu naj le povzamem:

Do famoznega 27. aprila 1941 je Hitlerjeva Nemčija izpeljala celoten Blitzkrieg in obvladovala celotno Evropo do zahodne, atlantske obale. Razen VB, ki se je uspela obraniti.

Aja, pred agresijo Stalinove Rdeče armade pa so se čudežno uspeli obraniti Finci, izgubili so le JV pokrajino Karelijo, ki je še danes niso dobili nazaj. Tisti pritlikavi pajac Mussolini pa je vmes na svojo roko odprl fronto v severni Afriki (ravno tam so zavezniki kasneje doživeli prve zmage).

.

6. aprila so nemška, italijanska in madžarska vojska napadle Jugoslavijo (po tem, ko so po pristopu k Osi v Jugi izvedli državni udar in ustoličili še mladoletnega kralja Petra, ki je sklenil zavezništvo z Antanto - kot vlade drugih okupiranih evropskih držav je kasneje vojno preživel v zavezniškem Londonu). Jugoslavija je kapitulirala v pičlih 11 dneh, pri čemer je padlo vsega pičlih 151 nemških vojakov (italijanskih nekajkrat več). Jugoslavija je padla praktično brez odpora.

.

3 tedne kasneje, 26. aprila 1941, se je v razkošni buržoazni vili enega izmed njih sestalo 8 mandeljcev iz Društva prijateljev Sovjetske zveze in ustanovilo Protiimperialistično fronto. Iz ustanovne listine je razvidno:

- da je društvo naperjeno "proti angleškemu imperializmu" (!!!)

- da "stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom Velikega ruskega naroda" (!!!)

.

Našemu Društvu prijateljev Sovjetske zveze je bilo povsem jasno, da je bila Stalinova SZ že poldrugo leto Hitlerjev zaveznik in del Osi. Društvu prijateljev SZ je bilo seveda jasno, da je v 30-tih letih v SZ, predvsem v Ukrajini, od komunističnega terorja in nezaslišane lakote umrlo že 10.000.000 ljudi. Društvu prijeteljev SZ se o holokavstu najbrž še ni sanjalo, so se pa, enako kot Hitler, navduševali nad Stalinovo izpričano učinkovito genocidnostjo (preden je partnerski Nemčiji začel predajati vagone sovjetskih Judov, je iztrebil že nekaj sovjetskih narodov!). Nekateri člani našega Društva prijateljev SZ so, kakor precej ostalih članov majhne, podtalne, prepovedane Komunistične partije, Stalinov režim dodobra spoznali, saj so se na veliko hodili izobraževat na zloglasno Akademijo Džerdžinskega.

Niti 3 tedne po nacifašistični okupaciji Jugoslavije ni naše Društvo prijateljev Sovjetske zveze z ničemer protestiralo proti Stalinovemu paktu s Hitlerjem. Namesto tega so svojo Protiimperialistično fronto (v času, ko je bila VB edina svobodna evropska država!) naperili proti angleškemu imperializmu!

.

Protiimperialistična fronta je bila izdajalska organizacija.

Za boj proti Hilerju in Stalinu jo je bolel kurac. Edino, kar jim je hodilo po glavi, je bila izvedba komunistične revolucije in priključitev naše dežele "vodstvu Velikega ruskega naroda", kar jim je nenazadnje tudi uspelo (!!!). Stalinove slike so sneli šele leta 1948, ko se je "pomembna zgodovinska osebnost TITO" ustrašila za svojo rit.

Ko so 26.aprila 1941 mandeljci iz Društva prijateljev Sovjetske zveze ustanovili Protiimperialistično fronto, se jim o tem, da se bo Stalin kdaj skregal s Hitlerjem, ni niti sanjalo. Do začetka Operacije Barbarossa 22. junija. 1941, ko je Nemčija napadla SZ, se o tem ni sanjalo niti samemu Stalinu.

In, glej ga zlomka, na isti dan se je Protiimperialistična fronta preimenovala v OF. Mesec za tem se je v Sloveniji s partijskim terorističnim terorjem začela kruta državljanska vojna. Končala se je (po skupni zmagi angleških in sovjetskih imperialistov) s komunistično revolucijo in sistematičnim pobojem političnih nasprotnikov, z ukinitvijo strank in "sovjetizacijo" po zgledu stalinizma. ...

.

"Uporniki"

.

27. april 1941 nima nikakršne zveze z uporom proti okupatorju.

Celo vsak retardiran, polpismen bebec bi moral znati prešteti od 27. aprila do 22. junija (v resnici stvar tudi po tem datumu nikakor ni črno-bela), a ne?

Ne.

Naše nominalne "upornike" bi to stalo preveč. Kult komunistične laži okoli tega datuma so posvojili, da je postal del njihovega bistva. Vse skupaj je popolnoma brezupno, popolnoma nevrotično - ampak to je za naše nominalne "upornike" značilno tudi sicer. Med fetišisti tega in podobnih lažnivih kultov, povezanih z "lepotami komunizma" - imamo nenazadnje celo resnično bogate tranzicijske milijonarje.

.

Zloraba kulture

.

Osebno me precej moti, da lahko čaščenje čudaških lažnivih kultov neposredno vpliva na moje življenje.

Na začetku omenjeno nebulozo je denimo podpisalo precej pomembnih organizacij kulturnega establishementa. In precej pomebnih organizacij intelektualnega establishementa nominalnih levičarjev. In precej političnih organizacij nominalne levice, ki danes vladajo državi.

.

MK na leto obrača precej nad 100M ojrof. Sam v 9 letih "na statusu" nisem za podporo "umetniških projektov" dobil še niti tolarja. Res je, da v vsem času za denar, razen 2x, nisem niti prosil, res je pa tudi, da so se mnogi kolegi že večkrat okitili z obilnimi subvencijami. Ali mi torej lahko kdo garantira, da pripadnost lažnivim kultom nominalne levice - na deljenje denarja davkoplačevalcev v resnici nič ne vpliva?

Ko vidim, kako strastno je lažnivemu kultu pripadna sama ministrica za kulturo, me spreleti srh (analiza njenega bloga si v resnici zasluži poseben expoze; zaenkrat le link). Mladostni gospod Voščenka iz njene stranke Zares bo na Hitlerjev rojstni dan poimenoval ljubljansko vpadnico po komunističnem klavcu, sama ministrica za kulturo pa se topi od ganjenosti nad obletnico "protiimperialistične" izdaje Hitlerju in Stalinu hkrati...

Kurc pa taka "kultura".

.

Lahko noč.

Dipl. inž. arh.

Vse izpite na FA imam opravljene že 10 let, manjka le diploma.

Mora biti, da sem se nekje zaciklal, da mi gre predobro, ali pa da si

sproti nižam pričakovanja in ambicije; da sem torej v, kako že pravijo - "coni udobja".

.

Danes je, skratka, na FA diplomirala moja 7 let mlajša sestrica.

Da ji bo uspelo pred mano, v resnici nisem verjel do danes.

Zagovor je minil v prijetnem vzdušju, malica takoj po njem pa tudi.

Tako se dela!

.

Nina, čestitam!

Riba Napoleon

Pa dajmo spet kako ribo, ko je ravno Veliki petek.
.
Tale je strašno simpatična -
Humphead wrasse ali Napoleonfish
se ji reče po angleško, latinsko pa
Cheilinus undulatus.
To je resnično velika riba - vsekakor v vseh pogledih lahko zrase več, kot je uspelo pritlikavcem tipa Putin, Medvedjev, Sarkozy, Mussolini in, seveda, Napoleon.
.
Ribe Napoleon ni potrebno fotografirati iz žabje perspektive - nima političnih ambicij, ni obsedena z lastno pomembnostjo in nima diktatorskih nagnjenj. Nobene potrebe nima na kakršenkoli način nadkompenzirati kompleksov, izvirajočih iz majhne rasti.
Napoleonovska riba je ogromna žival.
.
Zrase lahko 2m v dolžino, meter v višino, tehta pa lahko 200 kg. Je milega značaja, enako kot so v primerjavi s pekinezerji, mupsi in čivavami skulirane velike pasme psov.
.
Ker pa je to radovedno, neboječe in počasno bitje baje tudi izredno dobro za jest, spada med najbolj ogrožene koralne ribe na svetu.
Grozi ji izumrtje.
Kljub domnevni zdesetkanosti
pa se meni na srečo rade pokažejo.
2 leti nazaj sem naletel na eno, pred dobrim mesecem pa kar na dve.
Tale je bila resnično ogromna, dolga vsaj 1,4m.
Spoznala sva se direktno pred hotelsko plažo, v pičlih 6m globoki vodi.
.
Slike tega ne pokažejo, ampak srečati se s tako velikim primerkom je posebno doživetje. Riba se pusti pobožati, zaradi proporcev v živo deluje ogromno že precej krajša riba, tale je pa morala izpodrivati vsaj toliko vode kot jaz, ko povsem blizu zamahne z gigantskimi plavutmi, pa se morje dobesedno zvrtinči.
In glava - tale je mela glavo veliko kot odraslo govedo...
.
Kljub grozeči recesiji torej apeliram na svoja bralca, naj niti v primeru hujše lakote ne letata na koralne grebene pobijat teh izjemnih, resda bojda zelo okusnih, a resnično ogroženih živali, v prehranjevalne svrhe.
.
Lahko noč.

SSH, drugič

Zakaj bi šel človek, če se že nameni potovati 3000 km daleč, spet na isto točko, kot ne tako dolgo nazaj? Zakaj bi na razdalji 3000 km ciljal na hotel, ki je le za širino ceste oddaljen od tistega, kjer je že bil? Ali se spodobi spet in spet vračati v isti kraj - ko pa je svet tako velik?

Seveda se. Rdeče morje je za nas daleč najbližja koralna destinacija, Sharm El Sheikh pa biser, absolutno vreden vračanja. Zdaj pa kar se da suhoparno o dejstvih, ki bi znala komu kdaj celo priti prav.

.

Levo je Afrika, desno Azija, trikotnik na sredi pa je Sinaj. Levo je Sueški, desno Akabski zaliv, vse kar je modrega, pa se da mirno označiti za Rdeče morje.

Rumeni krogec označuje zaliv Naama, ki je v vsem območju SSH središče dogajanja.

Zelenkasto sem označil lokacije, kjer sem do zdaj že namakal fotoaparat. Zgoraj desno je Dahab, daleč spodaj je otok Tiran, čisto na koncu Sinaja je narodni park Ras Mohammed.
.

Tu je povečan "rezervat" SSH.

Desno je letališče, ob zaprtem zalivu čisto levo je staro naselje SSH, tam kjer je označeno z zeleno, pa je Naama Bay.

.

Zaliv Naama. Zeleno resort (in njegova majhna privatna plaža), kjer sva bila prvič.

Rumeno resort direktno na plaži, ki sva ga skrbno izbrala pred letošnjim zimovanjem.

Črte v morju kažejo območje, ki sem ga podrobno obdelal kar peš. Glede na to, da morje tudi v tem obljudenem zalivu povsod izgleda mnooogo bolje, kot bo piranski akvarij kadarkoli, je jasno, da posebna potreba po potapljaških izletih z ladjo - ne obstaja.

.

Povečava kaže, kje sva se namestila prejšnjič, kje pa tokrat.

Razlika se mogoče zdi zanemarljiva - ampak ta prometna cesta popolnoma spremeni doživetje počitnic. Popolnoma.

In tudi če prečkanje ceste zanemarimo - pot do dislocirane, čeprav zasebne plaže, vodi mimo neštetih arabskih pijavk, ki so neznosno vsiljive. Harassment level je v tem delu SSH pregovorno ubitaćan. In povsem odveč na vsakdanji poti do plaže - v "osje gnezdo" preko glave zadošča zaiti, ko je treba nakupiti spominkov.

Še to: še vedno mi je daleč najbolj simpatičen slavni Hilton Fayrouz Resort, ki leži na desni strani, tik ob rumeno občrtanem (med njima, ob morju, pa je pičlih 15 m široka Public Beach).

.

Takole, toliko zaenkrat. Če koga kaj zanima, naj pa kar vpraša.

TITO, Voščenka & Co.

Slišim da je mestni svetnik z Jankovićeve liste, mladostni gospod Voščenka, za sejo mestnega sveta našega glavnega mesta, sklicano natančno 20. aprila, v čast obeležitvi rojstnega dne Adolfa Hitlerja, vložil izjemno protirecesijsko pobudo, ki nas bo v eni potezi zavihtela na sam vrh globalnih protikriznih prizadevanj.

Gospod Voščenka predlaga (za njim stoji kar 70% javnega mnenja, so nam dali vedeti), da bi neko ljubljansko cesto poimenovali po TITO-Yu.

.

TITO, Partija, Omladina, Armija!

.

Nobeno naključje ni, da je Voščenka svojo pobudo vložil ravno v času, ko so odkrili Barbara rov - in ko je predsednik organizacije "Zveza borcev za vrednote NOB" vso krivdo za sistematične množične povojne poboje zvalil točno na osebo TITO.

TITO je "pomembna zgodovinska osebnost", nenadoma še glasneje svarijo redbukofci, Madi forum in podobni mladostni uporniki, se pravi pravičniki. Ampak največ zaslug ima Voščenka - njegova pobuda ima mnogo več efekta, kot bi ga imelo celo 30 akcij kotaljenja kamenja po slavnem hribu Sabotin!

Če so Haiderju, ko je bil še živ, po celem svetu očitali, da se ne spodobi selektivno hvaliti Hitlerjeve zaposlovalne politike, ne da bi omenili holokavst, je Slovenija vsemu svetu pogumno odprla oči - postavili smo se takorekoč na čelo globalnega boja proti recesiji.

Da je prejšnji teden natanko enako kot Haider na slovenski televiziji storil Jelinčič, je le majcen korak. Jelinčič nam je za zgled priporočal samo Hitlerjevo zaposlovalno politiko, Voščenka pa nam za zgled ponuja celovito osebo TITO - "pomembno zgodovinsko osebnost". Neposredno po tem, ko je Stanovnik odgovornost za največje zločine v zgodovini te dežele - pripisal tej isti "pomembni zgodovinski osebnosti".

.

Druže TITO mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo!

.

Cesta, za katero cenjeni svetnik Voščenka predlaga izjemno genialno poimenovanje, vodi mimo mestnega pokopališča. Ne le simbolično - kar najbolj konkretno bo tako garantirana zaveza iz zgoraj omenjene junaške pesmi. Kdor bo skrenil, bo namreč z veliko verjetnostjo pristal točno na Žalah.

Ker pa je mestno pokopališče le na eni strani ceste, cenjenemu mestnemu svetu predlagam v razmislek dopolnitev:

- Mestno pokopališče razširiti še na drugo stran bodoče TITO-ve ceste in razmisliti tudi o povečanju po vsej dolžini, da bi tako prav vsaka skrenitev "s TITO-vog puta" dejansko pomenila pristanek na Žalah.

- Namesto klasične pokopališke parcelacije razmisliti o novosti - ob TITO-vi cesti bi izkopali nekaj globokih fojb in tu pa tam kak rudniški jašek. Izkopani gramoz bi shranili v neposredni bližini, da bi na vsakih nekaj 1000 "pokopov" le z nekaj dodatnega betona lahko enostavno izvedli stometrski čep. Tovrstno storitev bi uprava Žal lahko oglaševala kot "pogreb v skladu z vrednotami NOB", reklamirati pa bi veljalo tudi veliko verjetnost mumifikacije, kar bi morebitnim svojcem pri forenzični identifikaciji 64 let kasneje nudilo veliko veselja.

Takoimenovani "fojbni pogreb" bi bil malo cenejši, bil pa bi tudi mnogo bolj ekološki, saj bi fojbe, ko bi se napolnile s trupli, zasuli s kosovnim odpadom in tudi navadnimi smetmi. Tako bi mestna uprava razbremenila mestna smetišča, občanom pa ponudila cenejši in še takoimenovan "ekološki pogreb v skladu z vrednotami NOB".

Oba nova tipa pogreba bi bila zelo ugodna, saj bi svojci privarčevali tako pri verskem obredju, kot pri glasbeni spremljavi, osmrtnicah in predvsem pri dragih nagrobnikih, kakor tudi pri vsakoletnem vzdrževanju. Edini strošek, samoplačniška forenzična analiza, bi bil prepuščen morebitnim vnukom čez več desetletij - tem redkim pa bi morebitni prekop financirala država, iz postavke "socialni transferji".

.

Arbeit Macht Frei!

.

Ker so se ljubljanski mestni svetniki odločili izjemno elegantno počastiti kar 2 pomembni zgodovinski osebnosti hkrati (na Hitlerjev rojstni dan bodo razpravljali o TITO-vi cesti), so vso državo opozorili na žlahtno podobnost med Hitlerjevimi nacističnimi taborišči in TITO-vimi "vrednotami NOB".

Za prvotno ureditev in za kasnejše vzdrževanje velja, v skladu z večnim geslom "revolucija še traja", aktivirati čimveč delavcev. Na rokav naj jim dajo rumen trak z rdečim napisom "Protirecesijski borec", tistim prav prvim pa celo "Protirecesijski spomeničar", in delo organizirajo tako, da bosta skupini "Prisilni delavci iz Centra za odstranjevanje tujcev" in "Brigadirji - šolarji Slovenske šolske delovne brigade" ustvarjali produktivno medsebojno konkurenco.

.

Tudi motivacija je pomembna - poleg "notranje" motivacije znotraj vsake skupine (tepež, lakota in sleep-deprivation pri prvi, in rdeča zvezda, rutica, borbena pesem, enolončnica in superge Startas pri drugi) - je bistvena "zunanja", planska motivacija. Plan mora biti ambiciozen - le tako se bodo pokazali najboljši junaki udarniki, takšni kot nekoč slavni Alija Sirotanović. Že plan prve petletke naj vsebuje cilje kot so izgraditev "Slovenskega svetilnika" in izvedba projekta "TITO-va cesta - cesta heroj".

"Slovenski svetilnik" bi zgradili po načrtih za nesojeni stometrski kontrolni stolp, povečanih za faktor 3, končan pa bi služil kot opazovalnica ovaduhov v službi ljudske oblasti.

"TITO-va cesta - cesta heroj" pa bi bil projekt, s katerim bi se mesto poklonilo času nacifašistične okupacije. Območje širine 500m vzdolž celotne TITO-ve bi obdali z gosto bodečo žico, elektrificirano ograjo in minskim poljem. Na strateških točkah bi postavili podobne bunkerje kot je tisti na parkirišču pred visokimi stolpnicami BS3, poleg "Slovenskega svetilnika" pa bi območje označili tudi z vsemi tistimi stolpi z rdečimi zvezdami, ki jih je nekoč izjemno oblikoval sedanji podžupan Koželj, nato pa zverinsko požagal tisti neandertalec Lesar ali kako se že piše. Če ob "Poti spominov in tovarištva", ki so si jo protidržavni elementi žal že zdavnaj uzurpirali izključno kot nekakšno trim stezo, itak nikoli niso dovolj prišli do izraza, bi ti prekrasni stebri z rdečimi zvezdami na območju "ceste heroja" žareli kot Svetla Prihodnost.

.

V naslednjih petletkah pa bi spodobno uredili tudi območje neposredno ob TITO-vi cesti. Plahemu, slovenčkarskemu, zapečkarskemu eklekticizmu Mušičeve ograje Novih Žal - bi parirali z junaškim, vehementnim eklekticizmom v slogu Alberta Speera, oziroma, pač bolj slovensko - Jožeta Plečnika. Glede na to, da so njegove slavne Tržnice zgradili v "mestu - heroju", obdanem z bodečo žico, v času nacifašistične okupacije, bi bilo edino smotrno celotno TITO-vo cesto obdati z zgradbami v slogi Plečnikovih Tržnic. Če cenjenemu županu še vedno ni uspelo spod Tržnic izvrtati tistega bogega parkirišča - bi Nove Tržnice Koželj spodkopal že med samo gradnjo! Tako bi nova oblast znotraj območja "TITO-va cesta - cesta heroj" zgradila mnogo boljše Plečnikove Tržnice, kot jih je nacifašistični okupator zraven Tromostovja!

.

Že v prvi petletki pa bi, poleg silne udarniške gradnje, delo v skladu z "vrednotami NOB" združevale tudi številne trojke. Na sami TITO-vi cesti bi trojke izvajale sabotaže, povsod bi mrgolelo "ovaduških trojk", ki bi delovale inkognito, vsakovrstne "kršitelje reda" pa bi takoj za cesto sprejele trojke z že pripravljenimi "partizanskimi osmicami" iz drata, s katerimi bi "kršiteljem reda" nemudoma za hrbtom zadrgnili roke in jih takoj peljali v novoizkopani rudnik ali pred fojbo, kjer bi jim "eksekucijske trojke" strokovno ustrelile v tilnik, ali pa bi jim s krampom raztreščile glavo, nakar bi stvar prevzele "trojke za delo z apnom".

.

Vse trojke bi delale na normo in udarniško, se pravi zastonj. Udarniško, se pravi zastonj, bi delala tudi "kazenski bataljon" in "Šolska udarniška brigada šolarjev". Že samo to delo je mnogo bolj protirecesijsko kot buržuazni koncept "javnih del", kjer nebodijihtreba brezposelni od države pričakujejo mezde.

Še bolj protirecesijsko pa bi bilo učinkovito pospravljanje svakojakih lenuhov, brezdelnežev, tajkunov, kulakov, klerikalcev, tujcev in domačinov ter podobnih sovražnih elementov. S takimi izdajalci slovenskega naroda je treba čim hitreje polniti rudniške jaške in fojbe, da ne bi s svojo požrešnostjo še naprej kot zajedalci zajedali ekonomske substance naroda, posebej zdaj v recesiji.

.

Za domovino - s TITO-m naprej!

.

Ne smemo pa pozabiti tudi na narodnobuditeljski moment. Po TITO-vi cesti bi vsak dan prirejali navdihujoče motivacijske parade, saj narod od silnega zanosa in sreče hitro pozabi na recesijo, se pravi lakoto.

V prvi vrsti bi šel cvet redbukovcev, ki bi v slogu s hriba Sabotin zagnano valil kamenje v napis NAŠ TITO. Potem bi marširali TITO-vi pionirčki s titovkami z rdečimi zvezdami, v rokah pa bi nosili vsak svojo čudovito knjigo najlepših verzov, Rdeči atom. Na ves glas pa bi peli iz arzenala srbohrvaških hvalnic tej pomembni zgodovinski osebnosti, ki ji je ime TITO.

Na sredi parade bi peljal voz, na katerem bi bili tovariši Voščenka (na čast datumu zgodovinske seje Mestnega sveta preoblečen v Hitlerja), pa Janković in duhoviteža "Belouška" in Gojc, vsi preoblečeni v Jovanko Broz.

Za njimi pa bi šel Narod, se pravi tistih 70%, ki so tako zelo navdušeni nad poimenovanjem ceste v TITO-vo. Narod pa bi nosil partizansken praporje in TITO-ve slike.

Zadaj pa bi šli odposlanci številnih prijateljskih narodov, ki bi ponosno nosili slike številnih pomembnih zgodovinskih osebnosti, od Stalina in Hitlerja, preko Velikega Vodje in Ljubljenega Vodje, ..., pa vse do Ćaušeskuja.

Visoko na "Slovenskem svetilniku" bi "history in the making" budno spremljala Spomenka in slavni zgodovinar Repete - situacijo bi jima simultano interpretiral predsednik organizacije "Zveza borcev za vrednote NOB", onadva pa bi si neumorno beležila v beležnici. Vmes po celi paradi pa bi budno delovale "ovaduške trojke", neprenehoma požrtvovalno trudeč se izpolniti (in celo preseči!) normo.

.

x?*#$%@/x&!!?*

.

Dejstva žal držijo, sproščeno prvoaprilski je le duh zapisa.

Lahko noč.

Še 10 jih je padlo

Nazadnje so padle Čefurji raus!, Apokalipsa vsakdanjosti, Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov, Anđeo u ofsajdu, Roka voda kamen I, II in III, Mrtva mlaka, Drobtinice in Kralj ropotajočih duhov, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že pred 3 tedni, je za tale zapis res skrajni čas.
.

Čefurji raus! Gorana Vojnovića so tista knjiga, za katero je strokovna komisija Prešernovega sklada ocenila, da najbolje predstavlja esenco slovenstva, slovenske kulture in Slovencem tako ljubega slovenskega knjižnega jezika, povrh pa da je to tisto najboljše, kar je bilo pri nas v književnosti ustvarjenega v preteklem letu.

Jaz se seveda rad učim, tako da sem v skladu s kulturno politiko te države, se pravi po vzoru Čefurjev raus!, ustvaril že 2 prispevka na tem blogu:

Prvi je tale, v katerega sem subtilno integriral besedo "zakaj" na začetek vsakega poglavja. Mislim da mi je lepo uspelo, očitno pa ni tega nihče porajtal, ker je ta stilistična bravura, kljub številnim komentarjem, ostala neomenjena. No, omenil sem.

Drugi pa je tale, tudi strašno popularen, v katerem sem se, zgledujoč se po nagrajencu Prešernovega sklada za literaturo, poslužil sintagem kot so "pička jim materina" ter "pojdite u kurac". Tudi tu sem na začetku požel le aplavz nekaterih ki me poznajo ali "poznajo", drugi pa so potrebovali razlago, ki sem jo na vrhu dodal šele kasneje.

Toliko torej o tem, zakaj kljub vsemu menim, da to ni literatura, ki bi jo morala nagrajevati država. V resnici bi ji prisodil katerokoli drugo literarno nagrado, ali pa vse skupaj, razen pač te.

Ker, pazi zdaj to: knjiga je super!

Ko se človek prebije skozi prvo stran, kjer se mora takoj, poleg neprestanega neznosnega preklinjanja, soočiti tudi z odsotnostjo rodilnika, kmalu ugotovi, da do konca ne bo nič bolje. Knjiga je napisana v specifičnem jeziku in to je njen "feature", ne "bug". Še več - ta jezik, prvič tako koherentno ubeseden in natisnjen, pelje scat vse nazarensko študiozne poskuse tistega Nečefurja (navaditi se bo treba, ja) Skubica, ki je spisal Fužinski blues. Skubičevi dialogi so leseni - slovenščini je imanentno, da slengov ne pusti "v-knjižiti". Dokler se končno ni pojavil, uganila sta - pismen native speaker. Vem, paradoks. Ampak obstaja. Pismen čefur, nagrajenec Prešernovega sklada za literaturo. Toliko o jeziku.

Knjiga je resnično učinkovito "režirana" (Vojnović je študiral filmsko režijo). Suspenz vseskozi drži, napisano je kot bi mu izletelo v eni seansi. Predvsem mi je pa res všeč subtilna distanca, s katere nam da doživeti tako glavnega junaka, kot vse ostalo. Prav nič ni črno-belo. Prav vse je razumljivo. V vse se da vživeti. Vojnović ne obtožuje in ne navija. "Svoje" pošilja u kurac s prav takim žarom, kot "njihove".

In prav ta pravzaprav pacifistični, gandhijevski moment, ki med vrsticami seva iz celotnega besedila, ki je na videz v resnici strašno vulgarno in agresivno - je tisti presežek, ki Vojnovićev literarni prvenec dejansko naredi za pomembnega.

Ne toliko za slovensko književnost - predvsem za državo, ki bo sčasoma morala za resnično svoje priznati prav vse državljane.

Toplo priporočam!

.

Apokalipsa vsakdanjosti Vitomila Zupana je roman, izdan po pisateljevi smrti, iz zapisov v njegovi ostalini z malce daljšim delovnim naslovom, "Apokalipsa vsakdanjosti ali vaše riti na mojih rokah...". Načelno imam do takšnega početja zadržke - kar je avtor namenil objavi, je javno, ostalo je intimna zapuščina. Je pa res, da dediči s tovrstnimi intimnimi zapuščinami pisateljev, pa tudi druge sorte umetnikov, nadvse radi trgujejo. Ampak v tem primeru je še bolj res, da je avtor stvar najbrž itak nameraval objaviti, a ga je pred dokončanjem žal prehitela smrt.

Roman je prvovrsten Zupan, še več - gre za popolnoma neinhibirano esenco meni že sicer zelo ljubega avtorja. Ker si je v pozni starosti lahko privoščil obračunati z življenjem povsem iskreno, in ker gre za deviško, popolnoma nekorigirano, needitirano in nelektorirano besedilo (objavljeno res z neznatnimi popravki).

Konča se sredi dialoga: "A rad ješ rake?" / "Dobro pripravljene rad"

Jaz rad jem tudi "slabo pripravljene rake", če so le sveži, knjigo pa seveda priporočam.

.

Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov so tretje, kar sem prebavil spod peresa Irvina Welsha. In se mi zdi najboljše. Namesto sveta luzerskih džankijev - nas pelje v svet visoke kuharije (kar seveda ne pomeni, da nimamo spet precej opravka tudi z luzerskimi džankiji). Še vedno je Welsh - hiter, gost, vulgaren, bister in iskren - je pa stvar bralcu precej prijaznejša kot Porno.

Da ne bo nesporazuma - prikazan kontekst visoke kuharije je svetlobna leta tako od Vendeline, kot od Đejmija - vseskozi pa se človeku prikazuje Gordon Ramsay, kar je tudi edino prav. In ko že govorim o knjigi tipa "briljantna parabola o treh obsesijah sodobnega časa - hrani, seksu in slavi", ne morem da ne bi oznanil, da mi tale sede celo bolje kot Zlati dež. Zelo priporočam!

.

Anđeo u ofsajdu Zorana Ferića je izjemno delo. Če se mi je po prejšnjih dveh Ferić zdel korekten zabavljač, se mi je tu razkril kot strupeno brihten, cinično duhovit briljanten analitik, eee, se pravi, Genij. Knjiga je vredna skrbnega branja.

Zelo priporočam, sploh za na plažo.

.

Roka voda kamen Branka Gradišnika je epski obračun z življenjem, ki ga je avtor z obsežno medijsko kampanjo lansiral pred dvema letoma. Stvar me je mikala, sem si jo pa iz strahospoštovanja prišparal, dokler mi je ni res sedlo prebrati. In sem navdušen.

Stvar je zapakirana med 6 platnic (240, 430, 240 strani), zato jo štejem kot 3 knjige. Jemljem jo seveda kot eno.

Ogrodje je zgrajeno okoli popolnoma nevrotičnega "partnerstva" - koncesije, ki jih je človek, ki je samski ali, kako se že reče, in between relationships, ko se skratka razgleduje, peca ali kuri - primoran vzeti v zakup in to ni niti preveč čudno, niti tragično - so tu mučno razvlečene skozi več let. Če trenutek, ko nekdo speljuje drugo osebo iz tuje postelje v svojo, zamrznemo, ugledamo labilno ravnovesje, ki se ima slej ko prej končati v eni ali drugi legi. Ogrodje te knjige pa je odnos, ki je pravzaprav mučno formalizirano, (za ceno naivnega, junaškega žrtvovanja), po deafaultu labilno ravnovesje, prisiljeno v nekakšno dolgoročno partnerstvo. Ne gre za sporazum o open relationship, niti za mnogomoštvo (obrnjeno mnogoženstvo) - gre za točno to, kar sem opisal.

In tak okvir, ki že sam po sebi poka od silnega suspenza, je idealno ogrodje za boleče iskreno analizo motenosti netrivijalnega genijalca, in seveda za osebni pogled na novejšo zgodovino Slovenije. Čez vse pa je vržena koprena fikcije, ki je nujna, da se je dalo knjigo sploh natisniti, ki je nujna da se kaj ublaži, in ki je predvsem nujna, čeprav se sliši paradoksalno - za korektno podajanje resnice.

Gradišnika po tem nima smisla opisovati - ni ga vidika, ki ga ni, do potankosti in v globino, obdelal že sam. Gradišnik zna misli čudovito verbalizirati, luciden je, pozoren do podrobnosti, vljuden do morebitnih protiargumentov in predvsem - prekrasno pismen. Naštel bom par stvari, ki jih na ta način obdela, v naključnem vrstnem redu:

.

- Ozadje osamosvojitve; razkrinkavanje imen iz skrbno prikritih opisov in jasnih konkretnih opornikov - mokre sanje za vse ugankarje.

- Svarilo pred ledeno dobo; Gradišnik lahko ima glede tega povsem čisto vest - posvaril nas je že večkrat, skozi junake v drugih delih in celo v podpisanih avtorskih člankih. Ali je sredi vojne vihre v resnici zasipal Janšo z nebulozo o nujnem humanem zmanjšanju števila prebivalstva za 97%, niti ni v resnici pomembno. Glavno sporočilo (altruistično ga posredujem svojima bralcema) je v tem: tole globalno segrevanje je samo stikalo - ko se bo ledena kapa stopila, se bodo ustavili oceanski tokovi, ki držijo globalno vreme pod kontrolo - to pa bo izredno hitro sprožilo hudo ledeno dobo, v kateri bodo pocrkali vsi, razen če se ne organiziramo in izžrebamo 3 procentov, ki bi s preostalimi resursi mogoče lahko zagotovili preživetje človekove vrste. Tako, zdaj vesta tudi vidva. :))

- Povojni poboji; Gradišnik osebno sondira prve fojbe, ubije pa tudi enega človeka.

- Misterij o ustanovitvi Protiimperialistične fronte; intelektualiziranje o tem, zakaj moramo "Dan upora proti okupatorju" praznovati na dan, ko je 8 mandeljcev iz Društva prijateljev Sovjetske zveze v času, ko je bila Juga okupirana, Hitler in Stalin sta bila glavna zaveznika, VB pa še edina svobodna evropska država - podpisalo hlapčevski, izdajalski dokument, naperjen proti "angleškemu imperializmu", v katerem nas prepušča "vodstvu Velikega ruskega naroda".

- Psihijatrija za domačo uporabo; izjemne razlage, samoanalize, globoki traktati o učinkih samoaplikacije raznih metod, ..., vrhunska definicija šizoidnosti itd.

Osebno pa se mi zdi v tem segmentu knjige najbolj zanimivo to, kako zlahka se Gradišnik, ki Ruglja intelektualno nekajkrat prekaša, temu popolnoma pohlevno podredi - odločitev za podvrženje avtoriteti je nazorno prikazana kot predvsem volja pacienta, nikakor kot rezultat moči avtoritete. (Ob tem sem se živo spomnil profesorja likovne teorije, ki ga spoštujem kot izjemno študioznega, načitanega, inteligentnega človeka s prirojenim darom za izrazito urejenost misli in govora - ki pa si je za avtoriteto, ki se ji je brezpogojno podredili, izbral nekega Butino - če ga sodim po knjigah, ki jih je napisal, le naivnega, površnega, preprostega "učenjaka". Ta naveza zame ostaja popolnoma nedoumljiva.)

- Izbrisani; Gradišnik je bil več let izbrisan - na "lastnem" primeru pokaže, kako butasti so lahko razlogi in kako neprijetne posledice. Namesto prekipevanja od empatije do Todorovića - pa sem kvečjemu še bolj prepričan, da bi bilo treba primere reševati posamezno.

- Statistika; prav vsak fuk je opremljen z izčrpnim orisom situacije, poglobljenim opisom občutkov in z oceno v številu zvezdic. Avtor nam ne prizanese niti z raznimi osebnimi rekordi.

.

Kaj od naštetega lahko pripišemo kopreni fikcije, kaj pa je direkten prepis intimnih dnevniških zapiskov, niti ni pomembno. Dejstvo je, da je za tovrstno delo potrebnih mnogo jajc, ali pa vsaj nekaj premaknjenosti. Ali pa, to bi bilo res častivredno, popolna jebivetrska distanca do profane šentflorjanskosti - distanca, kakršna je sicer značilna kvečjemu za stare prdce pred slovesom od življenja; če gre za to, je Roka voda kamen avtorja, ki še zelo živahno brca, lahko le prvovrsten izraz

resnične svobode.

Ob koncu bi omenil še avtorjev odnos z očetom - hladna, odtujena, zadržana scena, komunicirata preko pisem, v katerih se vikata. Še en vidik obstaja - lani, ko bi (drugo) nagrado Prešernovega sklada za književnost lahko dobil mlajši, so jo, ta veliko, dodelili starejšemu Branku Gradišniku. Nekaj neokusnega je bilo v tej potezi, nekaj kar vsebuje duha Moravie. In še en vidik je - v resnici je bil skrajni čas; vmes med tem, ko sem stvar prebral, in ko sem tole napisal - mu je gospod oče umrl. Sožalje. In hvala za zgoščenko.

Roko, vodo in kamen po vrhu skratka toplo priporočam. Vzemita si zanjo čas, vredna ga je. Pri meni je trajalo kar tri dni(!) tistega dela uživanja na egipčanski plaži, ko nisem bil ravno v vodi in ko je mali spal.
.
Mrtva mlaka je druga knjiga Vitomila Zupana iz te runde. Stvar je toliko mlajša, da o sproščenem cinizmu starca, ki nima več česa izgubiti, ni ne duha ne sluha; od smeha vaju skratka ne bo metalo s stolov. In natanko toliko zamorjena, kot njen naslov. Odlično metaforo slovenske močvare seveda toplo priporočam.
.
Drobtinice Mihe Mazzinija so tisto, kar stoji za scenarijem, ki stoji za slovenskim filmom Operacija Cartier. Film niti ni bil zanič, Drobtinice pa so še boljše.

Ko je to napisal, je imel Mazzini do 25 let, kar je oboje super (napisati tako stvar in imeti do 25 let). Knjiga med vrsticami izvrstno razloži, zakaj je na Jesenicah hokej tako pomemben. Priporočam, čeprav sta to najbrž, kot jaz, nekoč že itak prebrala.
.
Kralj ropotajočih duhov istega avtorja izgleda kot tisto, kar stoji za scenarijem, ki stoji za slovenskim filmom Sladke sanje. V resnici pa je menda ravno obratno. Oziroma ne - baje je bil najprej vseeno scenarij, film šele po tem, roman pa čisto na koncu. Film sploh ni bil zanič, Kralj ropotajočih duhov je pa še boljši.

Tudi ta knjiga med vrsticami izvrstno razloži, zakaj je na Jesenicah hokej tako pomemben. Sicer pa govori o tistem času, ki veje iz Red Booka, le da na bister, duhovit način. Povrh je čudovito ilustrirana - na strani 195 je denimo slikca takšnega BMW-ja, kakršni so, se spomnim, vozili tudi po Celovški, ko je bil Tito še živ.

Predstavljaj si torej, mladi rod, kakšni so bili v socializmu šeli fički,

če so bili celo BMW-ji tako neizmerno češki! :))

Seveda priporočam.
.

Lahko noč.

Halo, pizza?

Eno z morskimi sadeži prosim, na
27° 54' 48,6'' severne širine / 34° 20' 3,6'' vzhodne dolžine!
.
Čofotam zadnjič po Rdečem morju,

kakih 150 m od obale, pa se skoraj zaletim v ...
Aaa?
Sredi morja ti takle kekec binglja z gladine...
.
Čudo neviđeno...
.
.

Se spustim malo nižje, pa...

.

Resnično, to je rit...
.

.

.

Zaplavam široko okoli, počasi mi postaja jasno...

Pritepenec si gladko domišlja, da sem jaz

v velikem akvariju.
Ej, hočeš da ti "potrkam" po šipci, a!?

Potonil bi ko opeka...
Mater mi gre na živce....
.
Približam se mu od spredaj, da ga vidim, kekca, od blizu...
Fanta kličeš? Mamico mogoče?
Halo pica, a?!!
.
Svašta...

Pripomoček za spopad z zgodovino

(opozorilo pred branjem: besedilo je zapisano v skladu z nacionalno kulturno politiko - tu in tam je sočno zabeljeno po vzoru uspešnice, ki je letos dobila nagrado Prešernovega sklada za literaturo)

.

Ob dogodkih, ki sta me sprovocirala k pisanju prejšnjih 2 prispevkov, pa ob številnih komentarjih in predvsem ob živahnih debatah v javnosti v zvezi z našo polpreteklo zgodovino - sem o teh stvareh spet precej razmišljal tudi sam.

.

Zelo očitno je, da na plan zelo hitro pridejo razne nekonsistentnosti, ljudje se velikokrat ujamejo v paradokse. Premnogi izhajajo iz trhlih predpostavk, nekritično verjamejo mitom, v argumentaciji pa se čudno hitro odpovejo lastnim načelom. Zdi se, kot da v zvezi s polpreteklo zgodovino velika večina ljudi refleksno opusti uporabo razuma, čeprav si v vsakdanjem življenju z njim pomagajo.

.

Tu imata sedaj povzetek tega razmišljanja - skrbno ubeseden, da bi bil ja razumljiv še takemu bebcu, in oblikovan v takorekoč didaktični pripomoček. Zakrknjenim starim prdcem najbrž itak ni več pomoči, zelo pa bi znal koristiti prav vsakemu mlajšemu forumašu. Pa začnimo:

.

Mit o obsolutnih pozitivcih

.

Opozarjam na "logiko", ki si za izhodišče izbere določen trenutek, določeno dejanje ali odločitev konkretne osebe, nato pa skozi to legitimira vsa prejšnja in kasnejša ravnanja. Tako imamo nato opravka z izkjučnimi pozitivci in izključnimi negativci. Sam pa verjamem, da se tudi lopov lahko pošteno naspi.

- "Stalin je bil največji antinacist."

To je v neki meri seveda res. Stalinova SZ je k zmagi tapravih v WW2 veliko prispevala, med drugim več deset milijonov padlih. Res je pa tudi, da od te zmage ljudje, ki so jih "osvobodili Rusi", niso imeli kaj dosti - najbolj drastično se to vidi na primeru po vojni razdeljenega pogorišča Nemčije.

In res je tudi, da je bil Stalin, preden je postal "največji antinacist" - največji pronacist! Socializem in nacional-socializem sta si že itak sorodna, ampak opozoril bi rad na konkretno zavezništvo. Hitler in Stalin sta pred začetkom WW2 sklenila pakt o zavezništvu, ki je veljal od 24.8.1939 do 22.6.1941! V tem času je zajet ves Blitzkrieg in nemška zasedba praktično celotne Evrope! Skoraj polni uvodni 2 leti - sta Stalin in Hitler Evropo masakrirala skupaj!

In jaz nimam nobene potrebe, da bi to pozabil ali zanikal. Če je k zmagi zaveznikov v vojni proti nacizmu kasneje veliko pripomogel, to še ne pomeni, da Stalin ni bil en največjih svetovnih zločincev vseh časov.

- "Tito je pozitivna zgodovinska osebnost" - je podobno sporna trditev.

Danes jo argumentirajo skoraj izključno le še s tem, da je šlo za njegovim pogrebom veliko državnikov. Naj sploh razlagam, zakaj menim, da je neki strojni ključavničar, ki je s svojo zmagovito kamarilo iz Juge naredil freak-show, podoben današnji Severni Koreji, predvsem en velik zločinec?

- Janez Stanovnik je bil pred koncem Juge en tak simpatičen, glasen slovenski predsednik. Ampak človeka, ki je bil vseskozi, tudi v najbolj svinčenih letih, del vrhuške komunistične kamarile, enostavno ne morem sprejeti kot poosebljene dobrote. V svoji bogati karieri je tajnikoval najprej Kardelju, kasneje, v OZN, pa še nekdanjemu nacističnemu oficirju Kurtu Waldheimu celoten mandat. In predvsem - če bi bil šef borčevske organizacije resničen pravičnik, poštenjak in dobrotnik, bi svojemu članstvu lahko že davno dal navodilo:

"Let's come clean; na plan z zapiski, spomini, imeni, vse povejmo!".

Tako pa njegova organizacija izgleda kot konspirativna druščina kriminalcev (in mlajših zavedencev, med katerimi je tudi predsednik SLS!), katere glavna agenda je vzdrževanje zarote molka.

- "Bučar je pravi oče naroda", pravijo drugi.

Nekaj let preden je zasnoval slovensko ustavo, je šel v Strasbourg in Evropejcem priporočil, naj nedemokratične komunistične Juge ne spustijo zraven. To dejanje je večina jugoslovanskega naroda interpretirala kot izdajo, meni pa se je zdelo strašno kul. Ampak mene moti predvsem, da je Bučar v partizanih opravljal poklic politkomisarja. Če danes še borčevska organizacija za nazaj dela (za lase privlečeno) retorično razliko med bojem proti nacifašizmu in komunistično revolucijo - je bil Bučar kot politkomisar Komunistične partije v partizanih, po današnjih borčevskih standardih, en tistih negativcev, ki so partizanščino grdo zlorabili.

- "Kocbek, ta je dober!", pravijo eni.

Kaj jaz vem. Vseskozi je bil zraven, po vojni pa so ga njegovi malo ušutkali. Pa o pobojih je plaho spregovoril v sedemdesetih. Ampak ne dajajte mi za zgled riti, ki je podpisala Dolomitsko izjavo! Kocbek je Krščanske socialiste prodal Komunistični partiji in s tem uničil edini protinacistični upor, ki ni bil v funkciji revolucije.

- Nekateri pravijo: "Tale Jambrek je dober - ustanovil je Zbor za republiko!".

Kaj jaz vem - ko berem Jambreka iz časov, ko je bil sekretar aktiva delavcev partijske celice Pravne fakultete, pa ustanovitelj in prvi predsednik Marksističnega centra Pravne fakultete, pa član partijskega komiteja občine Ljubljana Center, si mislim kvečjemu - kurc pa tak desničar.

- Pa pravijo drugi: "Pahor, ta je moder!"

Pa si mislim spet in spet - pa kaj mu je, vraga, bilo potem treba pri šestindvajsetih riniti v Centralni komite Komunistične partije!? Prav nič boljši ni kot tranzicijski milijonar Slivnik...

...

.

Mit o absolutni pravilnosti odločitev

.

Opozarjam na logiko, ki odločitve, ki so vplivale na našo zgodovino, samo zaradi tega legitimira kot dobre, modre in celo absolutno pozitivne. Nekaj tovrstnih odločitev sem navrgel že zgoraj, na pamet jih pade še nešteto, tu pa bi rad predvsem opozoril na splošno razširjeno zablodo. "Izvedba" nikakor avtomatično ne pomeni, da so bile konkretne odločitve najbolj modre!

.

Mit o relativnosti absolutnih vrednot

.

Danes bomo težko našli koga, ki bi jasno in odkrito propagiral "vrednote" kot so ubijaj, kradi, izdajaj, laži in taji. Se pa zato s tovrstnimi obtožbami lahkotno medsebojno obkladajo protagonisti nekdanjih dogodkov. Ali, kar je še huje, omenjene "vrednote" priznavajo, v isti sapi pa jih hitijo relativizirati z bolj ali manj za lase privlečenimi izgovori.

- "Tile so pa izdajalci slovenskega naroda!", od kar pomnim poslušam od tardečih. Če pa prisluhnem Justinu Stanovniku, Tinetu Velikonji, ..., ali otrokom in vnukom političnih emigrantov iz Argentine - pa slišim lepo slovensko besedo in močno pripadnost slovenski kulturi in tradiciji. Na kak način so torej izdali narod, če pa so kulturo tega naroda negovali pol stoletja na drugem koncu sveta, izdani, izgnani in zatajeni od naše "popolne" partijske države?

- "Kvizlingi! Izdajalci so, navadni kvizzzlingi!!!", kar naprej poslušam tardeče, na čelu s tistim slavnim zgodovinarjem Repetejem. Ampak - Norvežani danes še vedno govorijo norveško, WW2 pa so, za razliko od nas, preživeli neverjetno mirno. Po vojni so sicer pobili 28 članov vlade, vključno s tistim Quislingom. Ampak iz današnje pozicije izgleda to, da je norveška oblast medvojno politiko plačala z življenjem - od te iste oblasti neskončnokrat bolj modro in plemenito (od 3M je padlo skupno 9.500 ljudi, kar je bilo 0,32% populacije) kot politika naše zmagovite partizanske kamarile, ki je sama v glavnem preživela, država pa je izgubila 5-10% prebivalstva. Kurc pa taki "izdajalci", si mislim - če pa so nas naši "zmagovalci" tako neskončno veliko stali...

- Nihče pa za izdajalce slovenskega naroda ne upa označiti naših partizanov, OF-ovcev, NOB-jefcev oz. komunajzarjev. Čeprav so nas prvič izdali (v natančno enakem pomenu besede kot jo očitajo domobrancem!) 26.4.1941, zaradi česar še danes(!) praznujemo "Dan upora proti okupatorju" - z ustanovitvijo Protiimperialistične fronte. V ustanovni listini so nas, ne da bi ljudi kaj posebej spraševali, prodali "velikemu ruskemu narodu", oznanili pa so tudi, da se bodo "borili proti angleškemu imperializmu". Pazi, to je bilo v času, ko sta Stalin in Hitler že dobro poldrugo leto (od 24.8.1939) skupaj(!) masakrirala Evropo, v času neposredno po okupaciji poražene Juge in predvsem v času, ko je bila junaška VB še praktično edina svobodna evropska država! Zakaj torej tej nagravžni izdaji (ki je bila le uvod v 50 izdajalskih let!) - ne bi smeli reči izdaja?

Pomislite - ko so nas ustanovitelji OF prodali Stalinu, so nas hkrati prodali tudi njegovemu zavezniku Hitlerju! Ko so "vaške straže" precej kasneje sprejele orožje od okupatorja, ali pa ko se je vsa partizanščina od 22.6.1941 udinjala le še Stalinu - je šlo pri obojih le še za enojno izdajo. Protiimperialistična fronta iz Vidmarjeve vile pa nas je izdala dvojno - Hitlerju in Stalinu hkrati! Pička jim materina...

- Najbolj pa se mi fržmaga, ko dediči (in tudi kakšen akter?) največjega zločina v zgodovini te države, sistematičnih množičnih in izjemno krutih pobojev vojnih ujetnikov, političnih nasprotnikov in mnogih nedolžnih civilistov - stvar hinavsko relativizirajo, omalovažujejo in opravičujejo.

Lahko bi tedaj sodili posameznikom, preostale pa spustili domov k družinam. Lahko bi vse zaprli v gulage in jih prisilili delat “cesto bratstva I jedinstva”. Celo če vzamemo, da je bil sistematičen poboj političnih nasprotnikov nujen sestavni del komunistične revolucije – bi lahko kamarila oznanila kraje grobišč in objavila imena. Če niso zmogli prej, bi bil idealen trenutek leta 48, ko se je Tito skregal s Stalinom, tiste ki informbirojevskega obrata čez noč niso zmogli, pa strpal na Goli otok. Zmagovita kamarila je, skratka, zamudila nešteto priložnosti, da bi se pokazala za vrednejšo od psov. Odločili pa so se za kurjenje arhivov in zaroto molka.

.

Mit o junaški zgodovini

.

Ljudje se v zvezi s slovensko zgodovino praviloma hitro zapletejo v paradoks preprosto zato, ker izhajajo iz aksioma, da je naša zgodovina junaška. Ampak - kakor niso absolutni pozitivci njeni akterji, kakor niso popolne njihove odločitve - je temu primerna tudi zgodovina, ki so jo pomagali ustvarjati.

Z mitom o naši junaški zgodovini so meni prali možgane že v osnovni šoli, verjamem pa, da podobno počnejo še danes. Učijo, da že dejstvo, da danes smo, dela našo zgodovino za junaško. In da zgodovina (kakor jo pač predstavijo) - legitimira vsa pretekla dejanja (tistih naših prednikov, ki so imeli nanjo vpliv) - kot dobra.

Pomemben del zgodovinskega pravljičarstva pa je tudi ignoriranje mnogih dejstev, dogodkov in oseb - nam v šoli o povojnih pobojih denimo niso niti pisnili. In prva naloga je, da se razišče in v javno zavest spravi informacije o dejstvih, ki so bila dolgo prikrita. Brez interpretacij, le dejstva.

Zdaj pa tako - če bi dejstva poznali (poznamo še zdaleč ne vsega - kar danes prikritega spoznavamo, pa je pospremljeno s hudim odporom), bi lahko trdili, da je bila naša zgodovina taka in taka. Ampak iz tega sploh ne izhaja nujno, da je tudi junaška.

.

Takole poslušam še danes:

- "Če ne bi bilo partizanov (in komunistične revolucije s poboji vred), ne bi dobili Primorske!"

- "Brez Tita ne bi bilo slovenske državnosti!"

- "Brez NOB ne bi bilo samostojne Slovenije!"

In si mislim - pojdite vsi lepo u kurac. Takoj si lahko izmislim nešteto zgodovin, ki bi bile za Slovence boljše! Argumentacija, ki se jo da slutiti za prej omenjenimi izjavami, je s tem povsem v skladu; če nekateri junaškost uresničene zgodovine "argumentirajo" z domnevami, potem lahko domnevam tudi jaz.

.

- Zamislimo si najprej tako zgodovino Slovenije, kjer generaciji naših dedov in tudi staršev - ne bi bili riti. Recimo, da bi vsi mali ljudje skupaj zmogli toliko ponosa in poguma, da bi se komunajzarski diktaturi na čelu s tistim strojnim ključavničarjem - uprli. Zamislimo si zgodovino, v kateri bi se našim prednikom fržmagalo sodelovati na "udarniških akcijah" in "delovnih brigadah", ponižujoče ponižno častiti dosmrtnega diktatorja in ubogati "zaslužne" člane zmagovite partizanske kamarile, ki si je uzurpirala vso oblast in premoženje. Sram me je v narod, ko se zavem, da so milijoni naših prednikov mirno gledali, kako jim zločinski sistem indoktrinira otroke v "rdeče atome" - v 45 letih pa niso zmogli niti ene samcate vstaje, primerljive s Praško pomladjo. Pička jim materina boječa!

Ampak zamislim si lahko tudi junaško zgodovino...

- Če gremo še malo nazaj, si lahko zamislimo tako zgodovino Slovenije, kjer upor proti okupatorju ne bi bil talec Komunistične partije. Že takoj, sploh pa po kapitulaciji Italije leta 43, bi naši nekomunistični partizani izdatno asistirali zavezniškim komandosom, ti pa nas bi oborožili in nas logistično podpirali. Vsekakor bi maja 45, po tem ko bi zavezniki premagali sile Osi, Slovenija imela precej boljše izhodišče za širitev ozemlja, kot pa ga je imela dejansko. Namesto da bi Koroško poražene Avstrije Angležem prodali, kot so storili komunajzarji, za žive begunce, ki so jih nato zverinsko pobili in njihove grobove zamolčali - bi veliko območje, z Vetrinjami, Pliberkom, Celovcem in Beljakom vred - priključili Sloveniji! Če bi zmago zaveznikov na ozemlju Slovenije dočakali nekomunistični partizani, bi nam gotovo pripadli obe coni Svobodnega tržaškega ozemlja, in ne le slaba polovička ene. Ker bi slovenskim nekomunističnim partizanom resnično šlo za slovensko državnost, in ne za Jugo, bi Slovenija danes segala do reke Mirne (ker pa je šel Kardelj nekoč na pivo z Bakarićem in v pol ure zarisal mejo, kjer je nikoli prej v zgodovini ni bilo - se danes kregamo zaradi tistega Joška). In glavno: če bi zmago zaveznikov tu dočakali nekomunistični slovenski partizani, ne pa komunajzarske poturice, ki so nas prodale Stalinu, sredi vojne pa so nas še v Bosni vnaprej pripojile novi, komunistični Jugi - bi bila Slovenija samostojna država že od leta 1945!

In še bistveno: ker bi bili na pravi strani železne zavese, bi naša država napredovala tako hitro kot zahodna Nemčija, ves socialistični eksperiment pa bi nam bil prihranjen. Evo vam torej, "enobejefci", junaške zgodovine!

- Ko že tako razmišljam, bi šel še malo nazaj. V pomembni državi Avstro-Ogrski je bilo slovensko narodno ozemlje zaključeno in v celoti zajeto (ja, vse kar je na slavnem Kozlerjevem zemljovidu). Komunistično, projugoslovanarsko zgodovinopisje, kakršnega so vcepljali v glavo nam, je Avstro-Ogrsko prikazovalo kot "ječo narodov". Še več - čeprav so proti naši državi v WW1 skupaj paktirale srbske in italijanske pizde (na njihovi strani je bil tudi Hemingway) - so nas v šoli učili, kot da smo se borili skupaj s Srbi! In ker so Srbi in Italijani zmagali, so si Italijani odrezali zahodni del slovenskega ozemlja do Postojne, vključno z Istro, Cresom in Lošinjem, neki srbski dinastiji pa so priključili majhen trikotnik slovenskega ozemlja, da je nastala tvorba SHS. Korošci pa so dobili možnost, da se odločijo sami, in so, razen Libelič, izbrali Avstrijo.

Razmišljam torej, kake riti so morali biti naši predniki, da so v WW1 zafrečkali vse slovenske dežele, razen Kranjske (večino Štajerske, Koroško in Primorsko!). Kako da so Čehi iz Avstro-Ogrske izvlekli vse - nam pa je ostal le tisti mali, piškavi trikotnik, pa še ta se je dal pod komando neki srbski dinastiji?! Predstavljam si torej tako zgodovino Slovenije, kjer se naša državnost uresniči takoj po razpadu Avstro-Ogrske, in to na ozemlju, velikem kot Kozlerjev zemljovid. Evo vam, Slovenčki, junaške zgodovine!

.

Zgodovina Slovenije bi bila lahko, skratka, resnično junaška edino brez Tita, brez komunističnih partizanov, brez takozvanih "vrednot NOB" in brez izdajalske Protiimperialistične fronte, katere ustanovitev ta čudna država praznuje še danes.

.

Bradavičasti kozolnjak

.

Obstaja posebna žival, ki me od nekdaj na moč fascinira. Najti se jo da tudi pri nas, pravzaprav je v slovenskem morju dokaj razširjena. Oblike je fascinantne, še bolj fascinantno pa je nekaj drugega. Phallusia mammillata, slovensko bradavičasti kozolnjak, izgleda kot preprost velik polip - v resnici pa je čisto pravi strunar! Resnično, ta žival je na drevesu življenja precej bolj sorodna tebi in drugim vretenčarjem, kot pa kakemu nadvse kompleksnemu jastogu!

Bradavičasti kozolnjak je tipičen primer bitja, ki je skozi evolucijo doživelo regresiven razvoj. Bradavičasti kozolnjak je bitje, ki nima junaške zgodovine.

.

Slovenija se mi večkrat zdi kot en sam kurčev bradavičasti kozolnjak. Saj smo, obstajamo, živimo - ampak naša zgodovina je daleč od junaške. Rezultat kurčeve regresije smo, in smo na to, vidim, vsaj tako prekleto ponosni, kot kurčevi bradavičasti kozolnjaki. Lahko bi vladali svetu - pa smo se raje v tej šentflorjanski dolini zabubili v svoje žolcaste plašče, oči so nam zakrnele, možgani tudi, in edino sled hrbtne strune priča o tem, kako pokončni bi lahko bili. In podmladek - zarodki bradavičastih kozolnjakov gredo skozi faze, ki so mnogo kompleksnejše od odraslih primerkov in ki živo pričajo o visoki poziciji na drevesu življenja - dokler se ne "izležejo" kot zakrneli retardirani živi fosili brez možganov.

.

Draga moja bralca, učenca zgodovine, takole je:

Naši predniki so bili same riti, bizgeci, prpe, kriminalci in konvertiti. Tisti redki, ki so imeli jajca, so se praviloma žal hkrati izkazali tudi za zločince. Tisti redki, ki so se kdaj znašli na poziciji sprejemati pomembne odločitve, so se v glavnem izkazali za šleve, butce ali hinavce. Tisti, ki so šli po izobrazbo v tujino, so se vrnili kot janičarji. In preostala večina - večina je od nekdaj hvaležno pristajala na hlapčevstvo; oprezna, boječa, tiha, podložna večina, ki je bila navadno najglasnejša le tedaj, ko je bilo treba slaviti živega (ali objokovati mrtvega) tirana...

In namesto junaške zgodovine - imamo zgodovino pizdekov.

.

In edinkrat, da je ta narod naredil tako kot je prav - da si je pripravil priložnost, da jo je razumel, da voditelji niso ravnali kot poturice, in da so ljudje složno stopili skupaj ter da so vsi skupaj ravnali odločno in pogumno - je bilo pred 18 leti.

Ne pred 89, 68, ali 64. Pred 18 leti.

Ampak tedaj se je končno zgodilo tisto, na kar bodo lahko tudi čez 200 let naši zanamci nazaj gledali kot na - začetek junaške zgodovine.

.

Lahko noč.

Impeach Tuerk!

Pravkar sem na TV videl Tuerka. Pojavil se je v Trbovljah in radovednim novinarjem pojasnil, da bo spregovoril le o prvorazrednih temah. Na prvo naslednje, edino logično vprašanje, je z arogantnim nasmeškom zviška izpustil nekaj kot:

.

"Barbarin rov je drugorazredna tema. Govoril bom edino

o prvorazrednih političnih temah, kot je na primer Dan žena."

novinarka: "Ampak - v rovu Barbara ležijo tudi ženske!!?"

"To naj pa strokovnjaki najprej dokažejo."

.

Izjavo predsednika razumem kot neznosen cinizem. Neokusen, nekulturen, neciviliziran. Pritlehen, nizkoten cinizem. Predsednik države, pa če je njegova funkcija še tako marionetna, si tovrstne arogance ne bi smel privoščiti.

.

Zakaj Tuerkova izjava ni bušizem

.

Za bušizme je značilno, da so izletavali neposredno, nepremišljeno, "na prvo".

Tuerk je čakal 5 dni. Nato se je skušal izmotati z očitno prej pripravljeno primero o prvo- in drugorazrednosti tem. Tuerk je tudi tokrat govoril v premišljenem, privzdignjenem, skrbno artikuliranem in razločno počasnem slogu - ki izletavanja lapsusov ne dopušča.

.

Del bušizmov je čisto slovničnih, skladenjskih ali jezikoslovnih. Denimo "nukjular". Nuclear > nucular. Preostali so "vsebinski" - v vsakem lahko dovolj razločno zasledimo Freudian slip.

Tuerk je bil slovnično korekten. Tudi vsebinsko se ni zmotil - povedal je, kar si je zamislil, kar je hotel. Če bo izrečeno kdaj obžaloval, pa še ne pomeni, da gre za bušizem.

.

Za bušizme je značilno, da so bili zabavni. Bušu je nehote uspevalo biti duhovit - vse druge je uspel zabavati z vici, ki jih sam ni zastopil.

Tuerk je morda hotel le duhovičiti - a salv smeha ni požel. Tuerk je morda hotel, a mu duhovit ni uspelo biti - z "vicem", ki ga je "zastopil" le sam, ni uspel zabavati nikogar.

.

Zakaj Barbara rov JE prvorazredna tema

.

1. Povojni poboji so sestavni del aktualnega političnega diskurza

Odnos do polpretekle zgodovine še danes mnogo bolj definira razliko med nominalno levico in nominalno desnico, kot vse filozofske, svetovnonazorske, ekonomske, socialne in podobne teme.

Potlačena resnica obremenjuje današnje generacije. Ampak dokler resnica ne bo vsaj približno raziskana, za spravo nimamo niti izhodišča.

Dokler bodo okostnjaki v omarah - bodo okostnjaki padali iz omar.

.

2. Tutankamon

Dolgo se je vedelo, da je v starem Egiptu obstajala bogata, razvita civilizacija. Vedelo se je, da so bili grobovi bogato založeni, vedelo se je tudi, da so (očitne) piramide - v zvezi z grobovi faraonov. Ampak do danes so odkrili natanko eno grobnico faraona, ki ni bila izropana. Zato je Tutankamon, nekoč obskuren faraon - danes najslavnejši faraon Egipta. Njegova nedotaknjena grobnica, ki je odgovorila na nešteto vprašanj - in zapolnila mnogo vrzeli v zgodovini egipčanske države - pa ostaja daleč najpomembnejše arheološko odkritje.

Barbara rov je v prav vseh aspektih za novejšo zgodovino Slovenije podobno pomembno odkritje, kot Tutankamonova grobnica za zgodovino starega Egipta.

.

3. Razsežnosti zločina

Od torka, Tuerk, je jasno tole:

- Barbara rov je eden izmed koščkov, ki so manjkali v mozaiku "zgodovine NOB". Zanj niso odgovorni niti fašisti, niti nacisti, niti domobranci, pač pa - zmagoviti partizani. (Ne glede na izid aktualne Stanovnikove "bitke s Titom".)

- Prizorišče zločina je zmagovita partizanska kamarila prikrila s stometrskim "čepom", v katerem je več močnih zidov, in strahom, ki je vzdrževal zaroto molka do osvoboditve - in še skoraj 20 let.

- Več sto trupel, na debelo posutih z apnom, ki ležijo v rovu, so le ostanki tistih pobitih, za katere v dveh jaških ni bilo več prostora. Ne ve se še le, ali je skupno število žrtev bližje 1000, ali 10.000.

- Ljudje so bili popolnoma goli, roke so imeli za hrbtom tesno zadrgnjene z dratom. Od vhoda v rudnik do prizorišča je 400m. Teh 400 metrov v mračen rudniški rov so prehodili sami. Kako so jih prisilili, da so to pot v smrt sami prehodili, si lahko le predstavljamo.

- Stotine, tisoče ljudi - so pobili s "hladnim orožjem". Na truplih ni strelnih ran, imajo pa razbite lobanje. V rovu so našli domnevno orodje eksekutorjev - prirejen kramp.

.

Predstavljajmo si "cvet zmagovitih partizanov", kako priganjajo (brcajo, tolčejo), držijo, jim nato s krampom razbijajo lobanje, in jih mečejo (tudi še žive, hudo ranjene) v jamo - ljudi. Žive ljudi, ki so imeli imena, domove, sorodnike, spomine, matere, nekateri otroke. Žive ljudi, ki so tedaj čutili strah, ponižanje in fizično bolečino ravno tako dobro, kot bi jo ti ali jaz, ali Tuerk, danes. Do morišča so prignali gole, z dratom zvezane ljudi, okradene prav vseh zunanjuh znakov - ki so zavest o lastni identiteti nosili le v glavah. Jih priganjali v neskončni koloni, jim s krampom razbijali glave in jih mrtve, ali pa le ranjene, metali, nage in zvezane z dratom, enega čez drugega, v rudniški jašek.

Zaprem oči in si skušam predstavljati...

... tema, vlaga, zadušljivo... strah, bolečina, groza, flash-backi skozi življenje, misel na ljubljene osebe... roke, za hrbtom zadrgnjene z dratom, že davno odrevenele, brezčutne, modre, mrzle, odmrle, ne bodo nikoli več služile, tudi če čudež reši življenje... pritajeno stokanje, preklinjanje pijanih priganjalcev... gola telesa se dotikajo, se opotekajo, se pohojajo... smrad živih mrličev, lačnih, bolanih, zaraščenih, zanemarjenih, ki se že dolgo niso umivali, ki ščijejo in driskajo drug po drugem, v neskončnem, črnem rovu... spredaj se sliši... odmevajo grozljivi, strašni kriki... vpitje pijanih rabljev, udarci, kriki, tu in tam strel... na koncu slepeča svetloba karbidovk, sence zamahov s krampi plešejo po koloni golih... zdaj je že blizu, skozi neprekinjeno zmes smrtnih krikov ritem topih udarcev, kot boben na galeji... slutnja zamaha, top udarec, skozi kričanje zvok drobljenja kosti... gosta, lepljiva tekočina pod nogami... sopara, lepljivo sladkobno zatohla, kri šprica, drobci možganov po vsakem udarcu letijo v obraz naslednji vrsti... pijani, napol nori rablji verižno kadijo, razbijajo lobanje s svojimi krampi, tu in tam zarežejo z nožem, brcnejo z okovanim škornjem, odbijejo čeljust s puškinim kopitom, čez žive v jamo z lopatami sproti mečejo apno... pa spet čik, malo šnopca, udarci in streli sproti dušijo roteče, brezupno moledovanje... kolona živih se pomika, udarci s krampom, kri in kriki... če pekel obstaja, je najbrž to...

Po 64 letih je ostal kup okostij z ostanki tkiva, ostanki neznancev brez identitete, posut z apnom. Pet dni po tem, ko je izvedel, da je stometrski neprodušni čep do nesrečnih žrtev prebit, jih je naš Tuerk označil za - drugorazredne.

.

4. Osmi marec

Vrnimo se k Tuerkovemu osmomarčevskemu, "prvorazrednemu" cinizmu.

Zaenkrat morda res še ni znanstveno dokazano, koliko pobitih je žensk.

Ampak, če že glumimo gljivu - "dokazano" ni niti, ali je med pobitimi kak moški.

Je pa, Tuerk, popolnoma jasno nekaj, česar sploh ni treba dokazovati:

prav vse žrtve so rodile matere.

.

Zakaj bi moral Tuerk sestopiti

.

1. "Moralna avtoriteta"

Slovenija nima "predsedniškega sistema" - za izvršilno oblast je odgovorna Vlada. Funkcija predsednika pa je vseeno dokaj pomembna.

Predsednik naj bi bil "oče naroda", če hočete, ki bi se znal do aktualnih tem opredeliti jasno, modro in strpno. Predsednik naj pred aktualnimi temami, ki vzbujajo zanimanje državljanov, ne bi bežal v svoje slonokoščene stolpe. Predsednik naj se niti pred temami, ki mu povzročajo nelagodje, ne bi skrival v mišji luknji. Predsednik države bi se moral ob stvareh, ki državljane begajo, odzvati hitro. Nastopiti bi moral pomirjujoče in povezovalno. Predsednik naj bi bil zrela osebnost, moder človek z določeno integriteto. Kot moralna avtoriteta pa se lahko izkaže le s svojim delovanjem.

Ugotavljam, da je Tuerk dokončno zapravil izjemno priložnost, da bi se pred slovenskim narodom izkazal kot moralna avtoriteta.

.

2. "Prvorazredne teme"

Tuerk prejšnji teden ni bil na bolniškem dopustu. Od torka, ko so informacije o odkritem zločinu prišle v javnost, pa do nedelje, ko je v javnosti nastopil v zvezi s "prvorazredno temo", Dnevom žena - je hodil v službo.

Tuerk se je v tem času v javnosti večkrat oglasil v zvezi z drugo "prvorazredno temo" - zavrnitvijo odstopa funkcionarja iz njegovega kabineta, na katerega so prilepili vso odgovornost za devetdeset tisoč ojrof drago letanje po Bosni.

Tuerkov molk o odkritju enega največjih zločinov vseh časov na ozemlju te države - je posledica zavestne odločitve.

.

3. Zarota molka

Z nedelovanjem se časa ne da ustaviti. Tudi "odsotnost delovanja" - je posledica odločitve. Tuerk je sprejel odločitev, da se na odkritje nepredstavljivo strašnega zločina - ne bo odzval. Tuerk je sprejel odločitev, da bo pet dni molčal, peti dan pa se bo sprenevedal.

Možno je, da odkritje zločina Tuerku povzroča nelagodje. Možno je, da se Tuerku zdi zgodovina, napisana iz predhodno zbranih podatkov - zadostna in dokončna. Kontekst pa se je čez noč spremenil - "slavno zgodovino NOB" je, mimo plana, naenkrat dopolnil nov košček v mozaiku. In jo s tem nepovratno spremenil. In prejšnjo, tolikokrat zlajnano interpretacijo - razkrinkal kot falsifikat.

Tuerk je dal sicer že lani vedeti, da mu potvarjanje zgodovine ni tuje. Sprejel je odločitev o molku, da bi interpretacijo o idiličnosti propadlega socialističnega eksperimenta, ki se je tako dolgo napajala iz korita brez groba pokopanih, zamolčanih, izbrisanih žrtev - podaljšal vsaj še za 5 dni.

.

Ampak - če sam predsednik, najvišja moralna avtoriteta, ne zmore -

kako da so zmogli drugi?

Takoj je zmogel Pahor - odzval se je takoj in jasno (priznati je treba, da je v odnosu do zločinov konsistenten, odkar je pred leti prevzel SDP).

Takoj je zmogla Kresalova. Takoj je zmogel Zalar.

Česar ni zmogla danes tako glasna N.Si (Ministrica Janševe vlade Cotmanova, N.Si, je zavrnila nadaljno financiranje izkopa že na polovici prvega, z jalovino zasutega segmenta!) - sta stran od oči javnosti zmogla Svetlik in Širca. Veliko večino dela so strokovnjaki opravili s podporo nove, Pahorjeve vlade.

Včeraj je, jasno in nedvoumno, zmogla Jelušičeva.

.

Isti dan, po 5 dneh molka - Tuerk še vedno ni zmogel.

Tuerk nas uči: "drezate v tabu; o tem ne govorimo."

Tuerk nas svari: "zarota molka še traja!"

.

Zakaj je treba Tuerku pomagati

.

Tuerk nam daje vseskozi vedeti, da se zelo veliko ukvarja z idejo o lastni pomembnosti. Kdor pa se ima za nenadomestljivega, bo sam nerad sestopil.

Zato mu je treba pomagati.

Pomagajmo našemu drugorazrednemu predsednuku sestopiti, da se bo lahko s temami, za katere sodi da so prvorazredne, v miru ukvarjal v družinskem krogu.

.

Impeach Tuerk!

.

(povej naprej!)

Barbara rov

Sondiranje Barbara rova v premogovniku Huda jama pri Laškem spremljam, iz prve roke, od poletja. O nemajhnih problemih s pridobivanjem dovoljenj in financiranjem, predvsem pa v zvezi z zaroto molka, zaradi katere je stvar do prejšnjega tedna, ko so odkrili prve posmrtne ostanke, potekala praktično na slepo, ne bom razpredal.

Zaenkrat le naštevek dejstev, ki v včerajšnjih Odmevih niso bila prikazana

dovolj nazorno.

+ + +

.

"Barbara rov" rudnika Huda jama ima poseben vhod s portalom, okrašenim s knapovskimi insignijami, na koncu mračne doline pri vasi Huda jama.

.

V rovu, 330m od vhoda, je pravokoten odcep na levo. 40m daleč je bil ta rokav zaprt z opečnim zidom. Rudnik je normalno deloval še dolgo po vojni, zid pa je kot nedotakljiv tabu obstajal do poletja 2008.

.

Ko so zid, debel le 30 cm, prebili, so naleteli na rov, do stropa zasut z jalovino.

Prvih 35m je rov vklesan v živo skalo in so nasutje odstranili brez problema. Preostali del (do naslednje pregrade je 76m) pa je v krušljivi skalini in je obokan s slabim betonom. Ekipa rudarjev je ta del rova med izkopavanjem sproti utrjevala z močnimi lesenimi oboki.

.

Naslednja pregrada je bila iz betona. Beton je bil izredno trd, debelina zidu 80cm.

.

Takoj za zidom je bilo 6m rova zasutega z jalovino. Za tem ostanki preperele lesene pregrade. Za tem pa 1,4m zbite gline, še vedno vlažne in gnetljive. In nov betonski zid.

.

Ta zid je bil trd oreh - skupno je bil debel 170cm.

Najprej 1,2m močnega betona, v katerem so naleteli na 12 železniških tračnic - 10 jih je bilo počez, 2 pa navpično. Tračnice so prevarili.

Takoj za betonskim je bil 50cm debel zid iz opeke.

.

Za to pregrado je bilo 1,2m zbite vlažne gline.

Nato ostanki pregrade iz lesa in pleha.

Za tem še 1,4m slabše gline.

.

Za tem je bil starejši zid iz opeke, z odprtino za vrata. Tega niso zgradili partizani, ampak je bil najbrž rudniški inventar. V portalu ostanki morebitnih lesenih vrat.

Nad tem zidom so odkrili manjši rov, vklesan v kamnino mimo opečne pregrade. V njem so našli prve ostanke človeka. Ob okostju je ležalo orodje, s katerim se je živ zakopan skušal prebiti na prostost - 1m tračnice in kovinska klamfa.

Spodaj, takoj za prehodom skozi zid, so našli velik sod z živim apnom. Pod njim drugo človeško okostje. Na steni je ohranjen velik okrogel madež krvi, najbrž od strela v glavo.

.

Za tem zidom je 9m nasutja jalovine, dalo pa se je skozenj prebiti po prej omenjenem tesnem rovu pod stropom.

Za nasutjem je še 10m rudniškega rova, nato še en opečnat zid z odprtino za vrata.

.

Takoj za tem zidom je tretje okostje, manjše, najbrž ženska ali mladostnik.

Naslednjih 30m rova je prostih. Po tleh nešteto parov čevljev. In kosi telefonskega drata, zvitega v osmice - partizanski podpis. Na koncu se vidi kup jalovine, ki pa ne sega do stropa, ampak se da prebiti čezenj.

.

Pred tem nasutjem je prvi od dveh jaškov, do katerih so se preiskovalci skušali prebiti (obstaja natančen zemljevid rudnika, sproti odkrito ustreza načrtu).

Jašek premera 4m se skoraj navpično, pod kotom 70°, spušča 72m(?) globoko. Jašek je precej poln, vsebino zakriva jalovina (podor ali nasutje). Domnevajo, da žrtve zločina komunistične revolucije ležijo v teh dveh jaških. Lahko gre za več tisoč (?) ljudi. Jaškov še niso sondirali.

.

Za kupom jalovine (naprej od čevljev) - pa je tisto, zaradi česar so preiskovalci včeraj obvestili novinarje. Mumificirana trupla, po celi širini rova, kak meter visoko, 30 metrov daleč. Na koncu se vidi nov zid ali podor - ampak do tja se, razumljivo, še ne da. Po načrtih sega rov še kakih 100m naprej, kjer se konča.

Pred pregrado, pod grmado pobitih, se skriva vhod v drugi jašek.

.

Teh nekaj 100 ljudi leži v rovu. Najbrž sta bila oba jaška polna, in so jih pokončali v rovu. Vsi so brez oblek in bosi.

Trupla so mumificirana, apneno bela.

Ostanki tkiv, kože. Lasje.

.

+ + +

.

O tabujih, s katerimi bo moral ta narod slej ko prej opraviti, sem že pisal.

V branje pa spet priporočam vsaj naslednje odmevne prispevke:

.

Spravite se (opomba: ne več 400, evidentiranih je že okoli 600 prikritih grobišč)

"Dan upora proti okupatorju" (o potvarjanju zgodovine)

Iščem Karadžića (objavljeno na dan, ko so enega Karadžića prijeli)

Impeach Tuerk! (o drugorazrednem predsedniku)

PRIPOMOČEK ZA SPOPAD Z ZGODOVINO

.

Dobro jutro.

100 dni

Neverjetno, kako ob čofotanju med koralami Rdečega morja hitro izpuhtijo vsi Pahorji, Podobniki in Jorasi. Vsi TV dnevniki, vse cajtnge. Vse Stranke Slovenskega naroda, vsi referendumi, vsi Hrvati. Izpuhtijo kavice, še več - kakšna kriza?

Še predno pa se človek doma spet v redu aklimatizira, ga spet zalije omenjena močvara. No, 100 dni je torej minilo. Pa začnimo.

.

prvič

.

Pahorjev slog mi je simpatičen vsaj toliko, kot kardinalu Rodetu. Pahor ne debatira, pač pa je vedno pripravljen na diskusijo (razliko sem razložil že tule). Vseskozi je konstruktiven, za nasvete obrača ušesa na vse strani, želi prisluhniti in premisliti in biti dober, drugačen kot tisti prej. Želi pa biti tudi njegov prijatelj. Pravzaprav bi rad bil prijatelj z vsemi...

Resnično zanimivo pa je po sto dneh dejstvo, da ga drža, z obljubo kakršne je protijanševski trojček zmagal na volitvah, najbolj jebe pri njegovih. Pri svojih, se pravi "naših". Pri tapravih torej.

.

drugič

.

Da je neznosna socialna demagogija, v znamenju kakršne je minilo leto pred volitvami, po zmagi tapravih v trenutku izpuhtela, lahko pripišemo sposobnosti nove vlade. Dobro, BŽT ne maha več s položnicami, ker ji trenutno bolj ustreza potuhnjeno vleči dodatno leto zajetne poslanske plače za nedelo. Ampak - utihnila je tudi Kožuhova. Utihnil je DESUS, še več, v vlado je vstopil v zameno za piškave koncesije, kasneje pa se je v imenu penzionistov pohlevno odrekel še tem. Utihnil je Doro Hvalica - še lani tak junak, danes pa gredo vsi silni rezultati desetletnih pogajanj z Virantom - prostovoljno na hladno. Utihnili so sindikalisti - Kučanov zet je še najglasnejši, preostali so le blede sence lanskoletnih junakov. Semolič ni, razen v zvezi z Gazo (na Prešerca je zvabil le 5 mandeljcev) - organiziral še nobene Rdeče parade. Svet na Kanalu A ni od volitev sem z minimalno šiviljsko plačo primerjal še nobene novopečenih, "naših" funkcionarjev. In, nenazadnje - utihnil je celo Kozmus!

Kriza je, poslušamo 100 dni. Ampak če je revščine več - zakaj je socialna demagogija izginila iz medijev?

.

Če je v nadnaravne sposobnost nove vlade težko verjeti celo tapravim, razmišljajmo še drugače. V fiziki se ponavadi za pravilno - izkaže preprostejša rešitev.

Takole se zdi:

Socialna demagogija je izginila iz medijev zato, ker ista opcija poleg vlade obvladuje CELOTNO civilno družbo. (Razen morda Cerkve, ki si liže rane ker je pred volitvami odigrala izjemno slabo, predvsem pa ima njen Karitas pod novo vlado resnično polne roke dela). Srhljivo enoumje pa kozmetični medfrakcijski prepirčki kvečjemu poudarjajo.

.

Pred spanjem razmišljajta, kako bi skozi medije danes izgledala Slovenija, če na oblasti ne bi bili tapravi.

Lahko noč.

Zimovanje

.

Mater se mi nobel zdi pisat blog čez free wajerles na peščeni plaži našega hotela točno med Hiltonovim Fayrouz Resortom in Movenpickovimi Jolie Villas.

.

Evo, tu imata eno od 1000 slikc, ki sem jih posnel do zdaj, podrobneje in na dolgo pa iz Lj (če se nam bo sploh dalo priti nazaj).

.

Ejga je vroče!

.

Lahko noč iz Sharm El Sheikha :)))

Hrvate v plexus solaris

Preberem včeraj v Delu, da so se Hrvati lotili odstranjevanja remek del nekega našega duhoviteža. V to, ali je to prav in ali je njihov način primeren, se ne bom spuščal. Lahko pa vama razkrijem svoje osebno prepričanje, da tisti za lase privlečen šarlatanski izgovor za "umetnost" kazi daleč preveč zelenic. In, ja, čutim tudi s hrvaškimi zelenicami.

.

Berem da se tisto, kar jim je podtaknil naš duhovitež, in kar Hrvati sedaj čistijo, imenuje "projekt Litopunktura Zagreba". Berem, da se naš duhovitež boji, da bi Hrvati izkopali tudi njegovo remek delo na Jarunu, z naslovom: "Solarni plexus Evrope".

.

"V plexus" je podobno neprijetno, kot "na gobec". Hrvate je zabolelo, ko so končno ugotovili, da jih je naš duhovitež dobro po gobcu, hkrati pa jim je izpulil še precej denarja. Plexus - pa pa! :))

*

Zdaj pa še malo zares. Nedolgo nazaj sem objavil protest zoper utemeljitev zadnje podelitve Jakopičeve nagrade.

Pred čemer sem svaril tam, se zdaj dejansko dogaja!

.

1. Dvomljivo "utemeljena" nagrada dvomljivemu početju, ki se šverca kot umetnost, v samem vrhu slovenskega umetnostnega sistema že funkcionira kot objektivna referenca:

"Zoper ravnanje je protestiral tudi kolektiv ljubljanske Moderne galerije z opozorilom, da je Pogačnik dobitnik najvišjega slovenskega nacionalnega priznanja, Jakopičeve nagrade."

.

2. Slovenska kulturniška srenja je definicijo realnosti prilagodila blodnjam Marka Pogačnika:

"Iz Ljubljanske Moderne galerije so v posebnem pismu zapisali, da »z vso resnostjo podpirajo odpor zoper nerazumljive poteze in uničevanje ekološke umetnosti Marka Pogačnika«"

.

Adijo pamet!

In lahko noč.

Prešernove nagrade 2009

Pred dobrim tednom so podelili najnovejši komplet Prešernovih nagrad, pa bom malo pokomentiral. Letos so imena skrivali do zadnjega, kar je dobro. Je pa res, da je bil včasih čas med objavo imen kandidatov in podelitvijo namenjen "javni razpravi", ki je navadno zamrla nemudoma po podelitvi. Letos zaradi skrivnostnosti te razprave prej ni bilo - ni je pa, očitno, niti po podelitvah.

Da pa kljub temu ne bosta rekla, da je za komentar prepozno, naj povem, da je star natanko toliko kot objava imen, le natipkati se mi ga ni dalo prej kot zdaj. Pa začnimo.

.

Po 400 ojrof

.

Najprej je treba zneske, v skladu s socialno demagogijo, v znamenju kakršne je minilo leto 2008, pretvoriti v minimalne neto šiviljske plače za poln delovni čas:

.

Zraven velike Prešernove nagrade, podelili so 2, pride kuverta z 21.000 ojri.

To je 52 in pol šiviljskih plač. Za ta denar mora šivilja po 8 ur na dan na normo in brez napak šivati 4 leta, 4 mesece in pol. Če bi začela šivati 8. februarja 2009, bi za veliko Prešernovo nagrado zaslužila 23. junija leta 2013.

.

Zraven nagrade Prešernovega sklada, tokrat so jih podelili 6, pride kuverta s 7.000 ojri. To je 17 in pol šiviljskih plač. Za ta denar mora šivilja po 8 ur na dan na normo in brez napak šivati eno leto, 5 mesecev in pol. Če bi začela šivati 8. februarja 2009, bi za nagrado Prešernovega sklada zaslužila 23. julija 2010.
.

Nagrajenci

.

Veliki nagradi sta dobila 86 let stara igralka Štefka Drolc in 72 let star slikar Zmago Jeraj. Nagrade Prešernovega sklada pa so prejeli 31 let stara pevka Sabina Cvilak Damjanovič, 45 let star skladatelj Nenad Firšt, 35 let star igralec Marko Mandić, 37 let star kipar Tobias Putrih, 28 let star režiser Goran Vojnović in 48 let star režiser Miran Zupanič.
.

Štefka Drolc bi zaradi mene veliko nagrado lahko dobila že davno prej. Genialni Mandić skladovo prav tako, izbor Cvilakove in Zupaniča se mi zdi logičen, o Firštu pa ne bom sodil, ker se na skladateljstvo res ne spoznam, in tu zaupam komisiji. Ko smo že pri komisiji - utemeljitve so bile v glavnem, milorečeno, žalostne. In ko smo že pri proslavi - letos je bilo podpovprečno, meni vse skupaj res ni sedlo, Škofa sem pa subjektivno naveličan (enkrat je zanimivo, tisočkrat pač preveč).

Bi pa par besed porabil okoli Vojnoviča, Putriha in predvsem Jeraja.

.

Vojnović

.

Knjigo mi je sestrica, ki je bila svoje čase njegova sošolka na AGRFT, podarila okoli novega leta, je pa še nisem prebral (garantirano bo padla v naslednji rundi). Sem jo pa odprl in mi je povsem jasno, da to ni čtivo za nagrado Prešernovega sklada. O knjigi več drugič, tule pa le ponovim: NI. Zato pa se je njen avtor, to je treba povedati, izkazal za izrazito normalnega, kulturnega, urejenega, skratka presentable človeka.

Preveč očitno, naravnost bolno primitivno je, da so se po aferi s policijo Vojnoviću odločili na hitro odkupiti se s Prešernovo. Obstaja pa tudi drugi vidik: kar so mu z "afero policija" dali, so mu z aktualno prisilno inštitucionalizacijo njegove knjige - vzeli.

.

Putrih

.

Tobias Putrih je prijeten fant, ki na ALU ni posebej izstopal. So ga pa pravilno usmerili - najprej v Dusseldorf (povsem tradicionalna likovna akademija, ki pa je dala precej svetovno zvenečih imen), potem pa v NY, kjer se je hitro zmenil z galerijo Max Protetch, ki je že prej zastopala Slovenko Marjetico Potrč (trenutno 434. artist na svetu, s tendenco upadanja). Zdaj - res je, da je Slovenija majhna močvara in da zveze in poznanstva dejansko pomagajo; topogledno seveda ni nezanemarljivo, da je njegova mama ena pomembnejših tukajšnjih "likovnih funkcionark", njegov očim pa en pomembnejših tukajšnjih "likovnih funkcionarjev". Ampak če se deduje denar, se lahko tudi lajfstajl, izkušnje, nasveti, zveze in odpiranje vrat, pa tudi kake (prej neizživete) ambicije. Če se nam ne zdi sporno, da se je Paris Hilton rodila v miljone, moramo pač požreti tudi dejstvo, da se nekateri rodijo z zvezami. Ampak, naj bo jasno - to lahko pomaga, ni pa nikakršna garancija za uspeh - med otroci bogatašev, ali pa tistih "z zvezami", je nadpovprečno veliko propalic.

.

Tobijas Putrih (trenutno 1500. artist na svetu, s tendenco rasti) je nedvomno zgodba o uspehu. Prepoznaven je, v svetovnem merilu. Obstaja!
In v svetu sodobne umetnosti je to edino, kar šteje. Šteje fama; če bi njegove "skulpture" iz papirčkov, selotejpa, kartona ali vžigalic vzeli iz tega konteksta in jih za po nekaj 10.000 ojrof ponujali sredi Ljubljane, bi ga vsi kvečjemu pomilovali. Zaradi konteksta, ki ga je okoli sebe uspel vzpostaviti, pa narava njegovih eksternalij itak ni več pomembna. Tu njegovega dela nihče ne pozna, vsi pa vejo, da Tobijas še kako obstaja. Tako je to. In to je dovolj.

Komisija Prešernovega sklada pa kot da tega ne razume. Nagrado so šli utemeljevat "vsebinsko", na kratko tako: "za umetniške dosežke, predstavljene v slovenskem paviljonu na 52. beneškem bienalu in za pregledno razstavo 1999–2007 z naslovom Quasi Random v New Yorku", na dolgo je pa tule.

Dajmo torej vsebinsko:

.

- Zanimivo je, da letos ni bilo niti malo sporno, da Tobijas živi in dela v NY, "slovensko kulturno zakladnico" pa da je obogatil z razstavo v NY. Naj spomnim, da je podobna stvar pred par leti BILA jako sporna. Leta 2000 so veliko Prešernovo nagrado poleg Svetlane Makarovič (ki je slovenceljsko preračunljivo pobrala denar (in pripadajočo izjemno penzijo), značko pa slovenceljsko pogumno z gnusom zavrnila) - dali tudi nekemu župniku, ki je v papeževi kapeli v Rimu ustvaril bizantinski mozaik. Meni njegovi bizantinski mozaiki nikoli niso bili všeč, sploh ne po tem, ko jih je kasneje žal začel masovno producirati še po Sloveniji.

Naj ponovim: nagrado je dobil, ker je okrasil papeževo kapelo, kar je velik dosežek, sporno pa naj bi bilo, da s tem "ni obogatil slovenske kulturne zakladnice".

.

- Nastop Slovenije na 52. Beneškem bienalu se je meni zdel jako ponesrečen. Je bil pa tudi nazorno tipičen simptom slovenske kulturniške močvare:

"Projekt" z naslovom "Beneški, atmosferičen", prvič, ni imel ničesar opraviti s Slovenijo. Putrih je z njim želel opevati nekega obskurnega ameriškega arhitekta, ki je v Ameriki v času po (tisti prejšnji) gospodarski krizi projektiral poceni kinodvorane...!?

Stvar je bila, drugič, neznosno predraga. Z davkoplačevalskim denarjem so zakupili parcelo na otoku San Servolo in dali tam postaviti tisti nebodigatreba kino. Naj je bil mišljen kao še tako poceni - kino v realni velikosti, s stenami in tribuno, s projektorjem in ozvočenjem, postavljen za par mesecev, je bil v resnici jako drag. Najbrž se sprašujeta, zakaj sploh postavljati objekt, ko pa je "kino", kjer bi Putrih predvajal svojo umetnost, lahko tudi navaden prenosni računalnik s projektorjem, kar bi se dalo zastonj postaviti kamorkoli!? Uganila sta, z gradnjo kina (Putrih se ga je na licu mesta komaj kaj dotaknil - ogrodje je začel sestavljati v NY, nato pa so ga v kontejnerjih dostavili v Benetke, kjer je delavce usmerjal najeti arhitekt) so dobro zaslužili mnogi.

No, to je tretjič - Putrih sploh ni predvajal vsebine. Slovenija je financirala prazno lupino, imenovano KINO. Vem, vem - po celi Sloveniji so pozaprli nešteto kin, ki so zaradi konkurenčnejših multipleksov in producentskih monopolistov ostali brez filmov. Ampak - za koji kurac torej postavljati še en kino, v katerem ni filmov!?

No, v dragem slovenskem kinu so vrteli, četrtič, navajam iz utemeljitve, "poseben filmski program, povezan z zgodovino sodobne slovenske umetnosti ter filme drugih tujih umetnikov". Uganila sta, kino je bil idealen izgovor, da so brez razpisa dobro zaslužili še mnogi drugi kulturniki. V kaki drugi državi bi v tem brez težav odkrili korupcijo; za Slovenijo pa je simptomatično, da se z lobiranjem in dogovarjanjem med prijatelji, od katerih nekateri sedijo na malhah javnega denarja, posluje praviloma.

In, petič, slovenski umetniški dosežek je bil povsem izločen iz ogromnega prometa obiskovalcev. Ni bil ne na đardinih, ne v arzenalih, v mestu, v slovenski galeriji A+A pa je bil manj bistven del Putrihovega "projekta". Tudi tepcem je jasno, da je z gondolo, gledat prazen "kino", na otok San Servolo zašel le tu pa tam kak nesrečnik. Razen, seveda, VIP bakanalij ob otvoritvi, kamor so pot in stroške vsemu slovenskemu kulturnemu džet-setu radodarno sponzorirali, kot ostalo, slovenski davkoplačevalci. Je bilo torej, se najbrž sprašujeta, vse skupaj samo sebi namen? "Seveda ne": "pral" se je denar, utrjevala so se prijateljstva, fiksirale so se pozicije. Za to pa v "slovenski kulturi" itak gre, kajne.

.

Ampak četudi se meni zdi, da je bil slovenski nastop na 52. Beneškem bienalu povsem zanič - pod njim je podpisan Putrih. In to je za nagrado Prešernovega sklada več kot dovolj. "Vsebinska utemeljitev" komisije pa Putrihov nastop, ki v CV-jih izgleda tako pomembno, kvečjemu kazi. Tudi če vzamemo zapis, da so nagradili "umetniške dosežke, predstavljene V slovenskem pavilijonu", ki je bil njegov "kino", in ki v nobenem primeru niso bili njegovi - za lapsus.

.

Jeraj

.

Če si je Putrih svojo nagrado nedvomno zaslužil, pa tega, zakaj so veliko Prešernovo nagrado podelili ravno Zmagi Jeraju, res ne razumem. Komisija je izbor "vsebinsko" na kratko utemeljila z besedami: "za ustvarjanje na raznih področjih likovne umetnosti in za njihovo medsebojno bogatenje", na dolgo pa je tule.

.

- Za začetek se da opaziti, da velike Prešernove nagrade še vedno radi podeljujejo čisto pravim slikarjem, ki držijo čopič in proizvajajo slike. To se meni zdi dobro, ker izgleda kot da se mi splača vztrajati, pa čeprav do 72. leta.

Bolj verjetno pa gre za cinizem najhujše vrste - štafelajno slikarstvo se že nekaj časa vztrajno izrinja iz inštitucij državnega umetnostnega sistema in je, če ne gre ravno za tiste dolgo mrtve impresioniste, Mušiča, ali pa naivca Tisnikarja - apriori obsojeno na margino. Ta država še vedno producira po 10-15 akademskih slikarjev / leto (če ne štejem zasebnih šol, ki poganjajo hitreje kot tone borza), po akademiji pa se v glavnem trudi, da bi čimhitreje odvrgli čopiče.

- Za ostarele duhoviteže, ki se smukajo v krogih okoli ALU, pa veljajo povsem drugačna merila. Anything goes. Goes, dejansko. Stojijo v vrsti, na pozicijah so sami njihovi kolegi, in slejkoprej bo vsakemu padla Prešernova, pa če namalajo kaj tehtnega - ali pač ne.

- Pozorno sem prebral Mikuževo "utemeljitev", pa sta me zmotili predvsem 2 stvari. Prvič, vse skupaj se sklicuje na primere globoko v prejšnjih stoletjih (Calloto - kdorkoli že je, Tiepolo, Piranesi, Goya, Monet, Bonnard, Vuillard, Dufy). Če najvišja državna nagrada v kulturi ni mišljena kot cinizem, naj jo utemeljijo v kontekstu sodobnega slikarstva, ki (po svetu) vendarle cveti! In drugič, kvalitativnim vrednostnim sodbam se (razen za lase privlečenih primerjav s prej omenjenimi) izogiba - kot največji dosežek pa skuša prodati, da je Jeraj poskušal malo tu in malo tam, malo tako in malo drugače. Ampak iz te utemeljitve nikakor ne izhaja, zakaj naj bi bil tako drugačen in tako boljši od kogarkoli drugega - izgleda kot na silo sklepan hommage nekomu, ki je po nekakšnem dogovoru pač prišel na vrsto.

- Jeraja izpostavljajo zaradi risbe. Ampak njegova risba je zanič - razkriva kvečjemu človeka brez talenta. V risbi marsikomu, kaj šele nagrajencu iz 1981, Janezu Berniku (trenutno 18643. artist na svetu, s tendenco upadanja), ne sega do kolen.

Akademskega slikarja Jeraja nato izpostavljajo zaradi slik. Ampak njegove slike dejansko niso bohve kaj (tudi če se bi zanič zdele le meni osebno). Meni se zdijo kot nekakšno površno, prostočasno, brezvezno popoldansko ljubiteljsko kičasto onaniranje na majhnih formatih, brez kakršnegakoli presežka celo v ambiciji, kaj šele v realnosti. Kot slikar se Jeraj, za to trditev lahko darujem svoje desno oko, niti približno ne more primerjati denimo z lavreatom leta 1997, Emerikom Bernardom, ki je po mojem mnenju najbrž en najboljših slovenskih slikarjev 20. stoletja, čeprav ga "nikjer ni" (trenutno 14799. artist na svetu, z rahlo tendenco rasti).

Jeraja nato izpostavljajo zaradi grafike. Ampak njegovih grafik resnično ne moremo primerjati denimo s tistimi nagrajenca 2005, Bogdana Borčiča (trenutno 25387. artist na svetu, s tendenco rasti).

Jeraja izpostavljajo kot "izjemnega publicista" (kaj sta že njegovega prebrala?), "ilustratorja" (?), "scenografa" (nimam pripomb), "filmskega ustvarjalca" (poznata kak njegov film?) in, seveda, "izjemnega fotografa" (ravnokar sem dobil v nabiralnik vabilo na njegofo fotografsko razstavo in moram povedati, da bolj zanič fotografij, kot so na tem vabilu, v življenju še nisem videl).

.

Ker, vsaj kar se mene tiče, vsebinski razlogi za podelitev najpomembnejšega priznanja na področju kulture v tej državi Zmagi Jeraju - ne obstajajo, poglejmo če obstajajo kaki drugi. Ali torej obstaja fama, denimo kot pri Tobijasu?

Zmago Jeraj je trenutno 24262. artist na svetu, s tendenco rasti. Po tej klasifikaciji je pri 72. letih šestnajstkrat slabši od Tobijasa Putriha. Vuk Čosić, soustanovitelj portala Vest.si, je denimo trenutno 1789. svetovni artist, z rahlo tendenco upadanja. Skupina IRWIN, ki, mimogrede, Prešernove nagrade še vedno nima, pa je trenutno na 335. mestu na svetu, z rahlo tendenco upadanja. Bili pa so svoje čase celo tam okoli 230(!). Skratka - ne, tudi svetovna fama ne obstaja.

Obstaja pa slovenska kulturniška močvara, kjer si z "navzgor" blagim, "navzdol" pa karseda zajebanim, skratka hinavskim karakterjem (naš lavreat je tu svetla izjema - resnično je prijazen, dobrodušen in blag), in dolgoživostjo, marsikdo ustvari mirno, lepo življenje na veliki nogi. Obstaja močvirje socialnih omrežij z dostopom do neomejene davkoplačevalske malhe. In sistem prijateljskega podeljevanja nagrad s trhlimi utemeljitvami - te nagrade pa v istem sistemu odlično služijo kot formalna referenca, ki odpre spet nekaj novih prijateljskih vrat.

.

Se da to prevetriti?

Lahko noč.

Ob slovenskem kulturnem prazniku

Danes je zapovedan državni praznik in bi bil dela prost dan, tudi če ne bi bila nedelja. Danes praznujemo, ker je točno pred 160 leti, takrat je bil četrtek, France Prešeren umrl za cirozo jeter.

.

Vidva pa v jok?

Ni treba. Baje se je reinkarniral.

Tule objavljam obe uradni fotografiji, vidva pa uganita, kateri je pravi.

.

Lahko noč.

Še 9 jih je padlo

Nazadnje so padle, v tem vrstnem redu, Tek za rdečo hudičevko, Ljubezen v F-molu, Kalipso, Maks, Stari Pil, Volčje noči, Panika, Peskovnik boga otroka in Zlati dež, vse slovenskih avtorjev. Hecno je, da so padle v 4 dneh - za komentarček pa sem (spet) rabil ves mesec.

.
Tek za rdečo hudičevko Vinka Möderndorferja je izšla nekaj let prej kot najstarejša od štirih njegovih, ki so padle v prejšnji rundi. Kljub temu (ali pa ravno zato?) je napisana sveže, z žarom, z zagonom, kot bi mu izletela v enem zamahu. Opeva, kako bi rekel, čas veselih hipijev, ko je bilo marsikaj tako enostavno, zaznati pa je tudi nekaj modrosti. Podana je sproščeno, jezik je tekoč in, kar je pomembno, necenzuriran. Nekakšna dragocena iskrenost veje iz knjige - ne le iz jezika, tudi iz vsebine.
Glede na rečeno se zdi, da je stvar nekako avtobiografska. Zato se mi zdi zapis o, se pravi, "erotičnem" konzumiranju menstrualnega izločka ("...na začetku črnikasta brozga s kosi tkiva, kasneje krvavo rdeče, proti koncu roza prozorno...") - celo drznejši kot ves famozni Čudoviti klon, kjer gre pač za neprikrito fikcijo.
Še kratko o vsebini: našemu junaku je rdeča hudičevka po 5 letih naenkrat ušla. No, Tek za rdečo hudičevko pa je predvsem res lep roman o Ljubezni. Priporočam!
.
Ljubezen v F-molu Elze Budau je vsaj tako pomembna klasika, vsaj tako zimzelena uspešnica, kot njene izjemne, ponarodele popevke. A la Poletna noč. No, saj to JE Poletna noč - le da ne gre skozi ušesa, pač pa se skriva za roza platnicami, na 507 straneh. Literarno-teoretsko pa se da to pomembno delo, izdano 1987, označiti z meni ljubim terminom, skovanim šele 1993 - chick lit (a ni posrečen - vsebuje "klit").
Prigode ločenke zrelih let, ki išče ljubezen. Po par uvodnih zvezah je glavnina knjige posvečena nekemu poročenemu dalmatinskemu ginekologu. Stvar je malo razvlečena - vse je opisano, kot da je vzeto iz dnevnika. Na primer: "where the sun don't shine" jo je skušal, dokler ni končno obupal, natanko štirikrat, pa mu ni nikoli pustila. Gospa ima namreč stroga moralna načela - obdeluje izključno poročene, a le klasično :))
No, knjiga je napisana hipnotizirajoče lepo - brez "izumiteljske" ambicije ali destruktivnega eksperimentiranja z jezikom, kakršnemu smo velikokrat priča v romanih, ki nimajo česa povedati. Avtorica ima precej povedati in zna to vrhunsko izpeljati - besede, stavki so odmerjeni z občutkom, s prirojenim darom. Elza (itak je avtobiografsko) je razgledana, izkušena, modra, a skoz in skoz mladostna, romantična in polna hrepenenja. Ve kaj hoče in si to privošči. Uživa v hrani, glasbi, ljubezni, v neodvisnosti (tu je malo dvoumno).
Če so citati, primere in sinestezije, s katerimi je prekrasno prešpikano vse besedilo , vzeti iz klasične glasbe in torej brezčasni, pa je knjiga sicer tudi dober dokument o 70-tih in začetku 80-tih, o tistem obdobju socialistične Juge, ko je mnogim šlo kar dobro. Gospa je dobro situirana - materialno, kulturno in intelektualno - in spada v sloj bonvivantske socialistične buržoazije. Razlike so bile tedaj v materialnem smislu resda mnogo manjše kot danes, res je pa tudi, da danes niti največjemu revežu ne pade na pamet, da sploh ne bi imel avta in da bi se na morje vozil z vlakom.
Drugo, s čimer je prešpikano celoltno besedilo, pa so recepti (ali samo jedilniki). In če so bili ti recepti v času, ko se je težko dobilo banane in dobro čokolado, simbol luksuza - izgledajo danes kot zelo naivno, smešno pričevanje o dometu predstav ljudi socializma. No, tisti bolj posrečeni še izgledajo kot, denimo iz kuharskega dela socialistične uspešnice Knjiga za vsako ženo (po kateri sem v času osnovni šole tudi sam rad čaral, ko me je občasno prijelo, da bi se šel "veliko kuharijo" - spomnim se solate Astoria (file osliča, gomolj zelene, orehi, rozine, majoneza in med), škampov v turkelijanski omaki (paradajz, bazilika in grudasta skuta) ali nasitne avokadove juhe). No, ampak ko Elza v ponosni kurzivi zapiše, recimo: "Cesarska solata - paradajz, zelje, korenje", človek ne more da se ne bi smejal.
K receptom se bom vrnil ob zadnji knjigi, tole odlično klasiko pa seveda predpisujem za obvezno branje!
.
Kalipso Vesne Milek je take vrste knjiga, da se je preprosto ne da ocenjevati po suhoparnih literarnih kriterijih - no, razen tega, da gre spet za chick lit (termin je res simpatičen, saj vsebuje "klit"). V resnici za pretiran literarni presežek itak ne gre, ampak Kalipso je z avtorico tako zaznamovana, da jo je res jemati predvsem kot rumenkasto razkrivanje, kot resničen osebni dnevnik, dan na razpolago javnosti, kot javni obračun s prvo četrtino Vesninega stoletja in podobno. Knjiga je kot kost za glodanje, vržena v slovensko močvaro:
je šla res prej in potem v Grčijo, vmes pa še v Kanado!? / je Rebeka tudi ona?! sta ONA obe!? / da je šla z dvema v eni noči, na način "mokra žemlja" !? / ga je res dobila (v nasprotju z zgoraj omenjeno Elzo) "where the sun don't shine"?! / ali je možno, da je imel tisti Kanadčan tako kul stanovanje?! / in tako naprej.
Treba je pa tudi povedati, da je Kalipso (velja le za pejperbek) zelo ergonomično oblikovana - že dolgo nisem pestoval knjige, ki bi v roke sedla tako naravno, zelo lep pa je tudi škrlatni ovitek s plastificirano špranjo pomenljive oblike (manj všeč pa mi je vrsta in majhnost tipografije). In, tudi to ni nepomembno, med platnicami je kar nekaj zelo lepih, modrih, tehtnih misli - od stavkov, ki bi si jih bilo vredno takorekoč zabeležiti, do daljših monologov. No, jaz priporočam.

.
Maksa dr. Dimitrija Rupla sem se lotil prebrati, priznam, iz inata. V času najhujše medijske gonje proti novopečenemu posebnemu odposlancu novopečenega premierja. Rupla sicer ravno ne ljubim, ampak kar je preveč je preveč - ko se sodrga spravi k linču, sem nagonsko na strani žrtve.
Rupel je eden, se pravi, slovenskih razumnikov, in jaz moram takoj priznati, da pisateljevanja razumnikov, ki so ga še v Jugi tankali v Penu (razen Pedenjpeda Nika Gbrafenauebrja), nisem prav nič poznal.
Zato rad povem, da je tale Maks zanimivo čtivo. Roman je kompleksno zastavljen, prepletata pa se kafkovsko vzdušje na prelomu sedemdesetih v osemdeseta, in sistematično zbrani dokumenti o tistem čudaškem Habsburžanu, ki je ob koncu 19. stoletja nekaj časa carjeval Mehiki, sicer pa je čepel v eklektično načičkanem gradiču Miramar malo naprej od Trsta. Bere se stvar težko, sploh če rad, kot jaz, hitro opraviš. Nekaj splošne izobrazbe je nujno potrebne - vsaj poznavanje Svetega pisma (vsaj Jobove zgodbe), Komunističnega manifesta, zgodovine Habsburške monarhije, konkvistadorjev in politične realnosti samoupravnega socializma. Če pa bi človek hotel zapisano dojeti v vsej kompleksnosti in vseh podrobnostih, bi moral povrh poznati še druge Ruplove romane, kjer nastopa Baldad, predvsem pa bi moral med branjem listati naprej in nazaj, zraven pa si delati plakate z miselnimi vzorci...
Glavni presežek te knjige pa je gotovo odkritje, da Pušavec in Smiljanić scenarija za Meksikajnarje najbrž nista stresla iz glave. Jup, brala sta Rupla. Eako pa priporočam tudi vama.
.
Vlada Žabota sem prvič videl v 3. letniku Bežigrajske, ko je za par tednov vskočil namesto tršice za slovenščino, ki je menda nekaj zbolela. Takoj smo uganili, da je poročen z našo drobno, ostro, a pravično učiteljico nemščine, "Efo". No, tale stric je bil že na videz precej razpuščen, razpuščen pa je bil tiste tedne tudi sicer zelo zahteven in poglobljen pouk književnosti in slovnice - "vzeli" nismo prav ničesar po planu, nam je pa vsakič na dolgo in v najmanjše podrobnosti razlagal o skrivnostih staroslovanske mitologije, o vseh poganskih vražah, še najraje pa o specifičnem "duhovnem" ozadju prekmurske ravnice. Na pamet smo morali znati o raznih Moranah in Svarunih, pa tudi o Svaružičih... in Golih Pohotnicah...
Ker gre za bolj štrebersko šolo, je med njegovimi slušatelji, ki smo se hitro pozanimali, za kakšen kaliber gre, nemudoma zakrožilo nekaj naslovov. Njegovi Pikec in Pokec iščeta Kihca in Stari Pil, nekakšno pedofilsko pornografsko čtivo, pa sta (seveda skrivaj) postali strašno popularni.
No, kasneje je bilo veliko slišati o slovenski nuni, ki je v slovenskem kraju želela učiti verouk po slovensko in jo je Vesoljna Cerkev poslala v Rim, malo kasneje pa je abdicirala in se vrgla v bolj tržno, new age duhovnost. Po njej je Durs poimenoval Vido, njen (mislim da je) brat pa je postal (ni več) kar predsednik Društva slovenskih pisateljef. Poglejmo torej, s kakšno doto.
.
Stari Pil je za platnicami tako gosta in neprebojna knjiga, da moram najprej pojasniti par malenkosti o hitrem branju in Žabotovem stilu.
Jaz ne bi mogel toliko prebrati, če ne bi tega počel učinkovito. Relativno učinkovito je denimo drseti za namišljenim prstom po sredi strani in brez šviganja z očmi jemati po vrstico naenkrat. Ljubši mi je pa sistem, ko vsakič, ko obrneš list in se ti pokažeta 2 strani, samo položiš pogled nanju za kakih 5 - 10 sekund, da lahko "podzavest" posname ključne besede. Tako gre precej hitro, ni pa se mi še tudi zgodilo, da bi po končani knjigi spregledal poanto.
Vlado Žabot pa pisanje tako zakodira, da se ga s hitrim branjem enostavno NE DA zapopasti - edina opcija, ki preostane bralcu, je, kako travmatično, branje do črke.
Žabot iz čiste zajebancije piše v neprebavljivo arhaičnem slogu - dosledno uporablja predpreteklik, predvsem pa mu je ljub glagol "jeti". Za opisne deležnike na -č, in za tisto, kar se konča na -avši (hodivši, zvonivši, jemavši, jebavši...) pa nisem ziher, ker sem knjige že vrnil, ampak sigurno se tudi tega precej najde. Ajde, poskus v njegovem slogu:
"Piševši, se je Žabot jel prepuščati blodnjam, kako bi se bil nekoč skoraj, če se ne bi bil spet preveč napil, usmilil tiste hotnice, revne razcapane punčke, ki ga je, bosa hodivši po snegu, prosivši vbogajme, jela tako neznosno rajcati..."
Če se vama zdi, da je Žabotov način primerljiv z arhaičnim slogom Mojih žensk Marta Lenardiča, gre za nesporazum epskih razsežnosti. Lenardiču je človek hvaležen za vsak stavek, prav vsako z izjemnim občutkom postavljeno besedo - hvaležen mu je za vsako stran, ki jo, da bi jo prvič dojel, in da bi se ji čudil spet in spet, večkrat prebere. Žabot, nasprotno, le iritira. (Zakaj torej Lenardiča "nikjer ni"!?)
Ko sem knjigo, vredno največ pol ure, mukoma prebral v štirih(!), mi kljub vsemu ni bilo nič jasno. Potolažilo me je šele par besed na platnicah, kjer je razloženo, da je zgodba konfuzna, da gre pravzaprav za blodnje, in da je Lucija Lučka (vse to sem, skratka, zapopadel tudi sam). Tok zavesti, pornografija, pedofilija, smrt, namesto zgodbe pa ostane le vzdušje, moreče zatohlo.
Priporočam, iz čiste zajebancije.

.
Volčje noči istega avtorja so zakodirane v za promil manj neprebojni maniri, predvsem pa je ogrodje konsistentnejše - zgodbi se dejansko da slediti. Vse drugo je podobno.
.
Panika je prvi roman za odrasle slovenske Nives Celzijus (najprodavanije, najčitanije spisateljice), Dese Muck. Takoj pa je treba poudariti, da Desa ne prodaja, ker bi se poročila s fuzbalerjem Brkićem ali ker bi razkrečila noge v srbski izdaji Playboja, še manj zaradi ustvarjanja v pevskem žanru turbofolk. Ne - Desa prodaja, ker jo ljudje dejansko berejo zato, ker dobro piše. Res je sicer, da je bila tudi Desa znana precej preden je začela prodajati knjige - ampak bistvena razlika (in bistven presežek v kontekstu slovenske močvare) je v tem, da svoje osebe ni nikoli poskušala povzdigovati, mistificirati in idolizirati - ampak jo je od nekdaj sposobna obravnavati s konkretno dozo cinične distance. In, seveda, v tem, da dejansko zna pisati.
Medicinska sestra, 38, hoče več, se malo skurba itd. Chick lit, prve vrste. Stvar je tako nezatežena, napisana tako tekoče, vseskozi ironična in resnično zabavna, da jo seveda toplo priporočam.

.
Peskovnik boga otroka iste avtorice sem pograbil zato, ker sem bil prepričan da gre za priročnik o vzgajanju otrok (naš bo kmalu 20 mesecev, pa ga bo menda počasi treba začeti vzgajati). Žal pa to ni učbenik, ampak le roman. Na srečo izredno posrečen!
V njem avtorica opravi z "duhovnostjo"; Desa ima itak v malem prstu ima vse "samopomočniške", "osebnostnorastne" in "verske" klišeje, ampak tu vse skupaj razkrinkava s tako posrečeno cinično distanco, da je branje čisti užitek. Zastavljeno pa je res ambiciozno, široko, svetovno (Oprah pa to), kakor temi (Vesoljna Cerkev pa to) tudi pritiče.
"Bog otrok" je pravzaprav ene sorte Flajing Špageti Monster, mastermind za njim pa spet ena taka navadna, nevrotična, rahlo izgubljena tetica srednjih let. Chick lit pač. Malo me moti edino prehudo osciliranje v zgodbi - parkrat se suspenz dobro zgradi, potem se pa vse prehitro sesuje. Vmes je nastavkov za boga in pol - z nekaj malenkost drugačnimi odločitvami in malce več vztrajnosti bi bila Desa iz istega materiala gotovo sposobna izdelati internacionalno uspešnico. Nadvse priporočam!
.
Zlati dež Luke Novaka je res solidno izdelana, po vsej verjetnosti najlepše zapakirana in najprofesionalneje spromovirana, skratka najbolje sproducirana knjiga tipa roman slovenskega avtorja. Pri uspešni hišni založbi pač znajo.
Pred komentiranjem sem rahlo zadržan, ker sem imel čast biti svat na njegovi poroki (le kot "spremljevalec" resnične povabljenke, pa vendar), med cvetom intelektualnega džet seta te države (pa i šire) - vseeno se bom pa potrudil napisati iskreno.
Knjiga ne more in niti noče skriti, da je zasnovana po receptu za uspešnico - udaren naslov ("zlati dež" je pač tisto, kar je pred mnogo leti izvajala Čičolina, ko jo je v Ljubljano pripeljal kasnejši šef Sove Matjaž Šinkovec), nekaj kuharije (firma služi s kuharicami - od Vendeline preko Đejmija itd), nekaj duhovnosti (firma služi z duhovnostjo - od izdaj prevodov Coelha do celih stalaž knjig za "samopomoč" v knjigarnah), nekaj "brendinga" a la Ellis, Biegbeder (privedel in prevedel ga je ravno Novak), ali pa Möderndorferjev poskus, nekaj globalizacije, nekaj slo tranzicije (Gradbenik), nekaj globalne/ lokalne politike (naš Drni s šavjem na glavi, koko v ustih in frulo v roki pri Moralesu), in nekaj umetnosti (od porno gobelinov do nakupa pravic za čudovito reprodukcijo Danaje na pozlačenem ovitku platnic). Ali pa če raje kar prepišem s platnic prevoda (08) zadnje uspešnice Irvina Welsha (padla bo v naslednji rundi), The Bedroom Secrets of the Master Chefs (06): "briljantna parabola o treh velikih obsesijah sodobnega časa - hrani, seksu in slavi".
Knjiga je napisana precej dobro, posebej mi je všeč trodelna zgradba - Dohtar je takorekoč avtor, drugih par junakov pa svoja poglavja ravno tako podaja v prvi osebi, vmes pa so krasni esejčki (od katerih sem vsaj enega nedavno bral v Sobotni), postavljeni biblično, v dveh stolpcih.
Džet set prigode in sploh ves neprikrit hohštapleraj, na kakršnega sem sicer absolutno alergičen, sprejemam dobronamerno, ker vem da z Nejco življenje dejansko zajemata s tako žlico. Nabor znamk je resnično impresiven (kar se pri prej omenjenem Vinku konča z "Baldinijem", se tu z Manolom Blahnikom šele začne), recepti in sploh kuharski segment romana, pa tudi vehemenca v zajemanju življenja nasploh - pa zgoraj omenjeno Elzo Budau prikažejo kot naivnega, smešnega otroka, ki sanja znotraj na moč omejenega obzorja. Hvalil bi lahko še.
Me je pa par stvari tudi zmotilo:
- Če nadaljujem s kuharijo - neznosno fetišiziranje najobičajnejše filane paprike (nič svetovljanskega ni v banalnem, socialističnem "receptu", z rižem in mletim mesom, v paradajzovi omaki), izpade v siceršnjem kontekstu enako žalostno, kot "cesarska solata" Elze Budau. ...
- Precej me je zmotilo, da je sam vrh dramske piramide, vrhunec fabule, torej prizor, ko Orado v Venezueli zasuvajo s pravimi cekini - prepuščen njej. Zgodi se v poglavju, ki ga ona pripoveduje v prvi osebi. Ampak glavni problem je predvsem v tem, da dolgega filozofskega traktata (v katerem nam v resnici sam Novak spregovori najdirektneje!) Orada, kakor je sicer konsistentno definirana, s svojim aparatom enostavno NI sposobna artikulirati. Četudi se zraven najde izgovor (ki izgleda kot kasneje dopisan), da je tisto filozofiranje slišala od Gradbenika na avionu. Škoda.
- Moj glavni pomislek pa sega na področje "duhovnosti", na kar se jaz sicer resnično ne spoznam. Knjiga želi spominjati na Da Vincijevo šifro v smislu, da bi rada malo redefinirala krščanstvo. "Brezmadežno spočetje" velikokrat omenja med platnicami, dodatno še na ovitku, nekajkrat pa se je sintagmo dalo zaslediti tudi skozi agresivno medijsko kampanjo v veselem decembru. Pravzaprav se na "brezmadežno spočetje" precej naslanja, in se v bistvu okoli njega vrti. Se pravi - okoli tako definiranega, kot izhaja iz konteksta knjige. Namreč dosledno napačno interpretiranega(!). In tu bi se znala skrivati celo precejšnja blamaža.
Vsem bralcem Zlatega dežja zato najprej toplo priporočam prebrati nadvse duhovit zapis O brezmadežnem spočetju, ki sem ga tu objavil lani. Knjigo pa seveda tudi!
.
Lahko noč.

Gaza

Danes je 64. obletnica osvoboditve Auschwitza, svetovni dan spomina na holokavst. Pa malo razmišljam.

.

Žrtve

.

Nobena vojna od blizu ni lepa. Četudi se je nekim italijanskim umetnikom pred 2. svetovno vojno ideja vojne zdela lepa, četudi nam danes po TV servirajo lepe posnetke natančnih zadetkov ali "ognjemetov" pod infrardečo lučjo.

Če se je od daleč (od blizu seveda ne) še mogoče sprijazniti z žrtvami med uniformiranimi vojaki, pa je trpljenje civilistov nekaj univerzalno nesprejemljivega.

.

Zgodovino so navadno pisali zmagovalci. Šele danes pa je pomemben (najpomembnejši?) faktor pri javnomnenjski percepciji vojne - tudi trpljenje civilistov nasprotne strani. Če vzamemo, da je dal znano uspešnico, Staro zavezo, napisati zmagovalec, je "razumljivo", da celotna ljudstva obravnava grozljivo kruto in brez kančka empatije. Stara zaveza danes gotovo ne bi "šla skozi".

O slavnih bitkah slavnih vojskovodij B.C., pa starega in srednjega veka, pa vse do pred kratkim - se v šolah učijo suhoparno, z memoriranjem nekaterih dejstev. Redkokdo se vpraša, kako je v resnici izgledalo mesarjenje s preprostim orožjem - z meči in sulicami, z buzdovani, helebardami in s fičofaji, z gorečo smolo itd. Še v času Napoleona, ko so se menda že streljali, je bilo preživetje ranjencev praktično nikakršno (nobenih antibiotikov, slaba higiena, kužne bolezni, neprecepljenost prebivalstva...).

Prva svetovna vojna je civilnemu prebivalstvu mogoče relativno prizanesla, milijoni uniformiranih vojakov, ki so padli (ali celo preživeli) pod streli in bajoneti ali zaradi bojnih strupov (ki še niso bili prepovedani), ali pa zaradi slabe odpornosti in bolezni, v nepredstavljivo klavrnih razmerah (od blatnih jarkov zahodnoevropske ravnice do Soške fronte), pa so izkusili pravi pekel.

.

WW2 pa je bila do civilnega prebivalstva mnogo bolj kruta. Poleg holokavsta, ki je povod za tole pisanje, bi rad, skozi današnje, kritične oči, opozoril na trpljenje civilnega prebivalstva poražene strani.

Si drznete z enako občutljivostjo, kot do Palestincev, predstavljati Nemčijo po porazu!? Denimo popolno uničenje prelepega mesta Dresden s tisoči ton zažigalnih bomb, da so pri tleh divjali ognjeni viharji z 200 km/h, da je zgorel ves kisik in so se ljudje dušili, da so se vsi plameni združili v ognjen steber, visok več kilometrov!? Fotografij tisočev pobitih, razcefranih in zogleneleih, pa ranjenih in travmatiziranih otrok, žensk in starcev - najbrž nista videla po TV. Sta pa gotovo prebrala Klavnico 5, ki jo je napisal eden izmed udeleženih ameriških pilotov.

Si drzneta z enako občutljivostjo predstavljati izbris Hirošime in Nagasakija, dveh cvetočih mest, ki vojne do tedaj sploh nista občutili, z atomsko bombo!? ...

.

Država Izrael

.

Do Izraela imajo Slovenci, zaradi dolgega obdobja socializma, nekako nevrotičen odnos:

- Pri nas se je vsa komunajzarska retorika neprenehoma sklicevala na fašizem in nacizem, pa na holokavst - hkrati pa je našo judovsko skupnost socializem dokončno uničil. Pred letom 1941 je v Sloveniji živelo 4.500 Judov, med vojno so večino pobili v koncentracijskih taboriščih. Tistim, ki so se vrnili, pa je revolucionarna oblast zaplenila premoženje, tako da so se množično izselili v Izrael. Preostali pa so judovske korenine in vero počasi zatajili - do osamosvojitve, ko se je judovska skupnost začela prebujati. Še huje je - med denacionalizacijskimi upravičenci ni praktično nobenega Juda, ker je bil menda eden izmed pogojev slovensko državljanstvo v času, ko je bil sprejet zakon.

- Ker se je Juga po komunistični revoluciji "našla" na napačni strani železne zavese, po Informbiroju pa se je "iznašla" med neuvrščenimi - Izrael pa je bil vedno na strani zahodnih demokracij in tesen zaveznik ZDA - je bila uradna zunanja politika vseskozi izrazito nenaklonjena Izraelu in izrazito pristranska do Arafata.

Ob vsej retoriki, ki je komunistično revolucijo vseskozi opravičevala s holokavstom - so Izrael hkrati prikazovali kot našega sovražnika.

- Najbolj zanimivo pa je, da je bil Izrael edina demokratična država, ki je v praksi na nekem nivoju izvajala "komunizem". Kljub kibucom - pa je bil pri naši socialistični samoupravljalski državi Izrael vedno v nemilosti.

.

- Še primer Yu politike, ki se ga osebno spominjam:

Leta 1985 so palestinski teroristi (PLF) ugrabili potniško ladjo Achille Lauro in za talce vzeli 100 starejših turistov in posadko, skupaj 400 ljudi. Izpustili bi jih, če bi Izrael iz zaporov izpustil 50 obsojenih teroristov. Enega talca so ubili, truplo in njegov invalidski voziček pa vrgli v morje. Ubili so 69-letnega ameriškega turista Leona Klinghofferja, invalida, Juda. Teroristi zahtevanega niso dobili, so se pa v Egiptu v zameno za talce pogodili za polet z avionom (Boeing 737) do Tunizije. Letalo so z dvema lovcema (F-14A Tomcat) z letalonosilke Saratoga prestregli in prisilili k pristanku v ameriškem vojaškem oporišču na Siciliji. Potem so se vmešali Italijani (Craxi) in teroristov niso hoteli izročiti roki pravice (ameriški specialci iz Delta Force in SEAL Team Six so pripravljali diverzijo, a so bili prepozni), glavnemu teroristu, Abuju Abbasu, pa so celo omogočili pot v Yugo. Jugoslavija (kako me je bilo sram!) pa ga je pomagala spraviti v Tunizijo.

.

Hrvati kot Palestinci

.

Da bi lažje začutila z Izraelci, bralcema predlagam preprost miselni poskus. Predstavljajta si, da so naši "Palestinci" - Hrvati.

Recimo, da bi imeli Hrvati neprijetno navado reševati nerešena vprašanja meje s tem, da bi se vsake toliko časa kak južni sosed, po možnosti otrok, razstrelil sredi kakega slovenskega lokala ali trgovine. Med nič krivimi civilisti. Tako je v Izraelu.

Denimo, da bi nam južni sosedje tako močno grenili življenje, da bi bilo pri nas služenje vojaškega roka obvezno, po dopolnjenem 18. letu, za fante 3 leta(!), potem pa vsako leto en mesec obveznih orožnih vaj, za dekleta pa 2 leti(!), razen če se poročijo. Tako je v Izraelu.

Denimo da bi, ko nič drugega ne bi zaleglo, na južni meji postavili drag in v svetovnem javnem mnenju izredno nepopularen zid (Gaza je ločena z drugačno bariero). Močan, armiranobetonski zid, visok 8 metrov. Zid bi deloval - število Hrvatov, ki bi se uspeli razstreliti sredi slovenskih lokalov, bi drastično upadlo. Tako je v Izraelu.

Denimo, da bi po tem Hrvati začeli doma izdelovati rakete in jih množično izstreljevali čez naš novi zid v Slovenijo. Denimo, da bi brez težav dosegli Portorož, Piran, Metliko, Brežice, Krško in podobne bližnje kraje. Denimo, da bi v več letih s stihijskim metanjem raket uspeli pobiti čez 1000 nedolžnih civilistov, med njimi čez 100 otrok. In jih nekajkrat več raniti. Tako je v Izraelu.

Denimo tudi, da bi na Hrvaškem po dolgem času uvedli svobodne volitve, njihovo ljudstvo pa bi izvolilo teroristično organizacijo, ki obstoja Slovenije sploh ne priznava. Ki pravi, da so Slovenci "Alpski Hrvati", meje Hrvaške pa bi videli ob Italiji in Avstriji. Take sosede (Hamas) ima Izrael v Gazi (na "zahodnem bregu" vlada Fatah).

Denimo, da bi Hrvati pred novim letom enostransko prekinili nekajmesečno premirje in začeli čez naš zid spet veselo izstreljevati svoje doma narejene rakete, zraven pa tudi ruske, tovarniško izdelane, ki bi jih švercali iz prijateljskega Irana. Tako je bilo v Izraelu.

Denimo tudi, da bi bila Slovenija vojaška velesila. Da bi se, poleg izredno dobro izurjenih in srčnih vojakov, ponašala tudi z najsodobnejšim orožjem, od najboljših reaktivcev do atomske bombe. Izrael je vojaška velesila (naslednjega holokavsta si enostavno ne bo dovolil).

Denimo, da bi se po tem, ko bi Hrvati, ki ne bi priznavali obstoja Slovenije, po stari navadi (seznam 01-07) spet začeli k nam veselo izstreljevati rakete, Slovenija odločila vojsko uporabiti. Glede na to, da bi bila območja, od koder bi rakete izstreljevali k nam, izredno gosto naseljena, njihova teroristična oblast pa bi imela povrh neprijetno navado uporabljati prebivalce za živi ščit, bi nujno prišlo do nemajhne kolateralne škode. Po nepotrebnem bi umrlo precej civilistov, veliko otrok in žensk. Tako se je zgodilo Izraelu.

In kakorkoli obračamo - Hrvaška teroristična oblast bi po operaciji "Cast Lead" dobro premislila, preden bi spet začela raketirati slovenske kraje.

.

Lahko noč.

Dromia vulgaris

Pa dajmo spet nekaj spod vode, ko je ravno petek.

.

Dromija je meni najljubša vrsta rakovic. To ni kaka eksotična, pač pa čisto domača žival, ki lepo uspeva ob Istri, teoretično pa bi se jo moralo dati najti celo v slovenskem morju.

Podrobneje tu ne bom, ker

sem o dromiji že pisal. Te fotografije pa se od tedanjih razlikujejo predvsem po tem, da sem jih posnel pod vodo.

.

.

.

Lahko noč.

Vprašanje za milijon ojrof

Koliko subvencioniranih kavic po 55 centov mora plačati Pahor iz svojega žepa,

da bi prišparal za letno nagrado bivšemu direktorju banke v večinski državni lasti?

.

podatki:

1. računajta z višino nagrade v tisti banki, ki ima sedež v neposredni bližini Vlade in Parlamenta, kjer Pahor subvencionirane kavice iz svojega žepa plačuje po 55 centov

2. vzemita, da je razlika med tržno in subvencionirano ceno kavic cca 1 ojro

.

* * *

Update:

Zaradi številnih pritožb, da je nagradno vprašanje pretežko, češ da podatek 55 centov ni pravilen, se posipam s pepelom in objavljam dokument s preciznejšo informacijo. Tenx, TB!

Vprašanje pa pač vzemita kot tekstno nalogo in računajta iz prvotnih podatkov. (Komisija bo seveda obravnavala tudi rešitve, izračunane iz vajinih drugačnih podatkov, če bosta zanje predložila ustrezna dokazila.)