nedelja, 28. september 2014

K arhitekturi I, II, III

Tu pa tam kaj napišem, pa sem mislil, da bi kar na ta opuščeni blog prilepil, ko ga že imam.
Tale recenzija je bila objavljena v aprilski reviji HIŠE, ki pa ima precej skopo spletno stran, tako da je na internetih še nista mogla najti, kupci lepih tiskovin pa itak raje slike gledajo, pa je celo kakemu od teh sigurno ušla. Je pa fajn, že zaradi sočnih citatov. Še bonus: dodal sem odstavek anekdot in nekaj linkov, ki na papirju niso delovali.
Pa začnimo.
.
.
K arhitekturi I, II, III   (Fedja Košir /Fakulteta za arhitekturo 2006, 2007)
.
.
Dr. Fedja Košir ('40) je v rosni mladosti zidal bazene po Tivoliju ('69) in hotele na Bledu ('70), teh 900 strani o razvoju arhitekturne teorije pa izdal šele v zrelih letih. Veličastno delo je avtor skromno naslovil 'K arhitekturi' (v francoskem prevodu bi zvenelo nekako kot Vers une architecture), in ker v Koširjevih sublimnih sporočilih gotovo ni naključij, naj kar sam pove (skozi opis Corbusierja): »Tu je torej kovačnica, kjer je zakaljeno jeklo ...skega …izma in kjer skuje najslavnejše orožje svoje teorije« (2/87). Kljub temu, da meni: »Arhitekt mora čutiti IN vedeti, kaj ustvarja: tu ga lahko učinkovito vodi le teorija, vse ostalo je naključnost« (3/306), pa tu nima smisla iskati zapoznele 'teorije Koširjeve prakse', ampak prej njegov intelektualni, pisateljski in razsvetljevalski credo, ki ga med vrsticami bolj ali manj diskretno servira skozi vse 3 volumne. Pa začnimo.
.
* * *
.
V prvih 2 zvezkih obdela osnove in razvoj svetovne arhitekturne teorije, 3. je namenjen obračunu s slovensko. Vseskozi je neverjetno sistematičen, izčrpen in precizen. In 900 strani samih črk prekine ena samcata slikica, shema kalčka (2/61). Sicer pa, kot ironizira, tudi »Vitruvija in Albertija veže vrh vsega posebnost, da sta sicer celovita teoretska kolosa…, toda teksta sta neilustrirana. Arhitektura kot izrazito vizualna umetnost pa nujno potrebuje slikanice« (1/137). Se sliši suhoparno? He he, bolj ne bi mogli zgrešiti.
Erudit Košir je neverjetno razgledan in brihten. Predmet svoje obravnave jemlje resno – kljub temu (oziroma ravno zato!) pa piše jasno in razumljivo, kar kot vrednoto jasno in razumljivo izpostavi denimo tule: »Pričevalo zdravega razmišljanja je razumljiv jezik. Juvančevo izražanje je neverjetno okorno: terminološke zadrege so domala analfabetske.« (3/338). Predvsem pa je resnično duhovit, tu in tam neskončno sarkastičen in zajedljiv, in vseskozi pohujšljivo sočen – prav tak kot na predavanjih, kjer je znal kadarkoli visoko poskočiti v zrak in doživeto odrecitirati dokaj vrstic v starogrškem heksametru. Skratka, kot sam zapiše pri Venturiju: »lahkotna, ironična antiveličastnost (kar je dejansko edini razumni način)« (2/187). In ob Koolhasu: »Končno se znajde v teoriji arhitekture tudi humor: resda bridek, toda resnično zabaven. Morda je ironija edina drža, ki nam še ostane, potem ko si dodobra ogledamo okoliščine v sodobnem svetu« (3/232).
.
K arhitekturi je zgledna zakladnica relevantnih citatov, v izvirniku(!), ko je potrebno, in prevedenih, zaradi česar bo dolgo ostala uporaben priročnik in priročno zaletišče za poglobljeno brskanje po servirani literaturi. Prav tako kot je z Banhamovo Theory and Design in the First Machine Age (1960) »vzpostavljena norma, kako pisati take razprave, razumno podprte s citati, ki so dokaz, da obravnavano snov zares poznate … Zato postane nemudoma referenčno besedilo generacije jeznih mladeničev, ki se žele znebiti fosilnih usedlin…« (2/165). To je praktično, saj le tako, kot oceni ob baroku, »kar so nekoč čuvali kot skrivnost, postane dostopno vsakemu zakotnemu diletantu, ki nato meni, da ve o arhitekturi vse, če ve za zlati rez« (1/136). To je vzgojno, saj vendar nočemo, kot se huduje ob knjigi Stanovanje (Mesar, Spinčič, 1931): »da arhitekt, ki kani prevesti neslovenski strokovni ali teoretski tekst, lahkomiselno meni, da lahko brez milosti šari po izvirniku (kakor mu drago)« (3/77). Lepo bi bilo, če bi vsak, kot Mesesnel, vsaj dokazal, »da delo vsaj skrbno prebere (česar ni mogoče reči o marsikaterem sodobnem kritikastru)« (3/78).
.
Ker gre pri reviji HIŠE, kot meni, za »tabloidno orientirano publicistiko, ki bi bila rada teoretsko relevantna, a nima za to niti pravega posluha niti zadostne razgledanosti« (3/335), katere namen da je »zalagati nezahtevno bralstvo z močno vsakdanjimi informacijami o arhitektskih praktikah« (3/319), na tem mestu bralstva seveda ne bomo gnjavili z resnobnimi traktati, ampak raje z zabavnejšimi vložki.
.
Začnimo z osnovnim: »Tisti, ki zida hiše, ni hišnik (temveč zidar)« (1/15).
Ob navduševanju nad aristokratskim značajem besede 'arhitekt' ne pozabimo, da je tudi »Enver Hodža obveljal po takšni slovarski logiki za 'arhitekta albanskega socializma'« (1/16).
»Iz grščine presadi v latinščino besedo 'arhitekton' komediograf Plautus (3./2.st.). In sicer v tehle dveh pomenih: (1.) stavbar, stavbenik … in (2.) tvezilec oziroma blebetač (po balkansko 'mutivoda'). Kar je skrajno podcenjujoče in posmehljivo, pa tudi odlično ponazorilno (in ustrezno do dandanes)« (1/17).
Še izjemna definicija Geoffreya Scotta o arhitekturi kot umetnosti: »Arhitektura je umetnost, kako pripravimo k delu tolpo obrtnikov« (2/79).
In končno o kritiki: »Da bi bila arhitekturna kritika tehtna, mora do potankosti poznati razvoj teorije področja, ki ga cefra. Neinformiranost ni dober izgovor za krivično enostranskost, prav tako kot ob advokaturi očitno nesmiselnih konstruktov ne zadošča ugotovitev, da je najbolj temeljna človekova pravica neumnost.« (3/315).
.
V prvih 2 knjigah nas avtor v enakomerno izčrpno–kritičnem slogu pelje od Vitruvija skozi postmodernizem, zadnji razdelek, 'Dekonstruktivizem', pa oriše z opazno večjo naklonjenostjo. To poudarjam, ker velja do pisarij, podobnih slavni Sokalovi potegavščini (tu je izvirni članek), ali do tekstov, primerljivih z izdelki Postmodernism Generatorja (program na vsako osvežitev strani generira briljantno nesmiseln esej, doslej 10 milijonov različnih) - gojiti znaten odpor. Ampak Koširjevo mnenje do potegavščin je znano, njegovo navdušenje pa vendarle predvsem posledica obeta spremembe paradigme po obdobju zatohlosti, kar dovolj jasno poda. In da je 'novo' vrednota, pojasni že prej, npr.: »Venturi ni zelotski kverulant kot Jacobsova, pa tudi ne tolikanj zgonjena lajna kot 'blue stocking' Norbert-Schulz. Kar nas uči, je dejansko novo.« (2/187).
.
Nadaljujmo z anekdotami.
Očak Vitruvij »poroča v zvezi z znamenito (in od sile zabavno) homoerotično zgodbo o helenističnem arhitektu Dinokratu,« ki si s priporočili o sposobnosti sprejema pri kralju Aleksandru ni uspel pridobiti, zato si je »naoljil telo, glavo si je okrasil z venčkom iz topolovega listja in si čez levo ramo vrgel levje krzno, z desnico pa prijel za batino – in tako stopil pred tron, ravno ko je kralj razsojal…« Razplet je znan: »Dinokrat potlej projektira urbanistični načrt Aleksandrije: popoln uspeh.« (1/75).
V poglavju o zdravi pameti in izbranem okusu Clauda Perraulta (1/168) med drugim izvemo, da je »knjigo najlepših pravljic, kar si jih je kdaj kdorkoli izmislil za bistre vnuke. Obuti maček, Rdeča kapica, Pepelka, Trnuljčica, Sinjebradec… Histoires ou contes du temps passé (1697),« objavil njegov brat Charles (1/171).
O veselih šestdesetih: »… Življenje je čedalje bolj prijazno, tudi zaradi množičnega uporabljanja kontracepcijskih tabletk ('60-'62)« (2/166) ampak na koncu »naivna zagnanost mladenk in mladeničev koristi samo konservativcem na obeh straneh železne zavese.« (2/167).
.
V skladu z maksimo 'kultura in prosveta – to naša bo osveta!', osvetlimo avtorja (dolgoletni profesor, 1997-2001 dekan) še kot resigniranega pedagoga:
O Bauhausu: »Pedagoški proces vodita v vsaki učni enoti 2 osebi: Lehrmeister + Formmeister, kar močno spominja na rdečearmejsko dvojico komisar + komandant« (2/73).
O mladem Corbusierju: »Le kakšen mladenič bi to bil, če ne bi bil izzivalno radikalen!« (2/86), in z njegovim zapisom (1923): »Pri nas obstaja velika nacionalna šola za arhitekturo. V vseh deželah obstaja vrsta šol za arhitekturo, …, ki mešajo mlado pamet in ji vcepljajo zlaganost, šminkerstvo in zaplotniško hlapčevstvo« (2/89).
In ob Vodopivčevem doktoratu: »Po zdaj uveljavljenih kriterijih je lahko na vseh ravneh mentor vsak, ki je dovolj domišljav, vsakomur, ki ni prezahteven« (3/304).
.
Zadnja, zajetnejša knjiga, posvečena »vnukom, da bi ravnali razumno,« je namenjena lokalni problematiki. Izčrpno analizira vse, od Stavbinskih slogov Janeza Flisa (1885), do aktualne periodike.
Slovenija je majhna, da se znotraj Stroke vsi poznajo – ampak če bi slabiča to pasiviziralo v obzirnost, je Košir, obratno - neusmiljen! Ključ nakaže takole:
»Ena od glavnih značilnosti socrealistične kritike je zmerjanje« (3/141); »in kakor v starih časih socrealizma se znova oglaša dominantni motiv dušebrižništva 'poklicanih', ki so kvalificirani za nadzornike tako imenovanih 'kolegov'« (3/239).
.
O knjigi Architectura Perennis (Stele, Plečnik, Trstenjak,1941) pravi, da je »morebiti edino slovensko teoretsko besedilo, o katerem moremo resneje razmišljati« (3/95) – a hkrati opozori na momente, kjer Stele »hvali fašistične in nacistične arhitekturne 'dosežke'« (3/120), s Plečnikovim P.S. pa zadnjo redakcijo datira v okupirani december 1941. To, ne pa zahtevnost tiska, je razlog, da »tega našega gotovo eminentnega teksta o arhitekturi ne moremo ponuditi v prevod« (3/121)!
Pove, da povojna dekana postaneta Edvard Ravnikar in Edo Mihevc, »ker v kritičnih trenutkih odločitve izpričata pravilen patriotizem, prvi v ilegali (VOS), drugi na fronti (NOV)« (3/136). In se izdatno znese nad petletko socrealizma, denimo s citatom Kraigherjeve žene (Novi svet, '48): »Arhitektonska sekcija DIT-a naj bi pod vodstvom arhitektov-partijcev organizirala vrsto diskusij o konkretnih kulturnih vprašanjih, ki naj bi jih vsestransko osvetlili s stališča marksizma-leninizma« (3/144).
Obdobje vpliva nekega numerološkega šarlatana Kurenta na študij arhitekture (1960-'90) označi kot »Dark Ages« (3/160).
Marjana Mušiča pohvali, kakor tudi Ravnikarja, ki pa da si je na stara leta zaradi odkritosrčnosti nakopal vzdevek »ein ewiger Besserwisser« (3/260).
Iz Juvanca se vsaj izdatno ponorčuje, s Suhadolcem da »kritika funkcionalizma doseže nižišče« (»strukturiranje« = »zamikanje« = »razjebičenje«) (3/310),  mnoge pa povsem zataji; aktualnega dekana Košir sploh ne omeni, razen ko na več mestih citira, da »most ni arhitektura«. Fistra pusti pri miru, Živo Deu pa sumljivo celo hvali, čeprav drugje zapiše: »Trajnostni razvoj je avtokastracija ustvarjalnosti«…
Na podžupana Koželja in profesorja Vodopivca pa se spravi kot »z atomsko bombo nad ekrazit«, brezskrupulozno kot minister Čufer (što se mora, nije teško). Obema skupaj vsebinsko najbolj zameri agitacijo za postmodernizem in kasnejši zdrs v minimalizem, pri čemer Košir dokazuje, da je tako imenovani minimalizem le »nadaljevanje postmoderne (z drugimi sredstvi)« (3/350), osebnostno pa omenjeni salto mortale.
Koželju posebej pa oponaša »gostobeseden funkcionarski žargon« (3/295), »zagovorništvo kontinuitete« (3/297), da je »v pičlih 5 letih vzpostavil šokantno bizarni lok od zagovora total(itar)nega reda do zagovora total(itar)nega kaosa« (3/340), in da zna le malokdo »tako zlahka razvrednotiti svojo verodostojnost,« češ, »nič strahu: mundus vult (svet hoče biti nategovan)« (3/342).
Alešu Vodopivcu pa očita naslov 'Vprašanje umetnosti gradnje': »Vprašanje leninizma, denimo, je dovolj podobna sintagma« (3/300); propagandne metode Lenina in Goebbelsa: »odlomke teksta uporabi potem še dostikrat v svojih esejih, pač po načelu, da postane mnogokrat izrečena trditev resnična, če jo dovolj vztrajno ponavljamo« (3/300); da se pri njem »deziderat ideološke diktature manifestira v ekskluzivizmu,« češ »Ni Boga razen Alaha, Ni Arhitekture razen Minimalizma« (3/346); najbolj pa mu zameri, da klasične temeljne pojme začne nadomeščati z »nebulozno metaforičnimi termini, kot so 'oaze miru' ('96), 'tišina arhitekture' ('98), 'samoumevnost prostora' ('01) in 'poetika samoumevnosti' ('05)« (3/343).
Minimalizem, pravi Košir, »ni estetska drža, temveč domet duha (horizont intelekta),« zato se slovenski minimalist ukvarja zgolj sam s sabo: »Aroganca hodi v korak in z roko v roki z ignoranco. Iz združitve smrtne resnobnosti asketske etičnosti in navidezne lahkotnosti estetske očiščenosti se izcimi ena sama rezultanta: duhamornost ponarejene pretanjenosti« (3/350).
.
* * *
.
'K arhitekturi' je izšla že davno, še pred izumumom pametnega telefona.
Je Košir kot Loos: »Kar je najbolj presenetljivo in zaradi česar ga nasprotniki tako sovražijo, je to, da vse, kar pove, res drži. In drži še danes« (2/69)? Ne vemo; zaenkrat je recepcija tega epohalnega dela podobna tisti Architecture Perennis: »Nikakršna – kot da bi stroka sklenila, da ne bo komentirala (razen kuloarsko). Marksisti bi rekli takemu odnosu 'zarota molka'« (3/130).
Ampak! »Tudi če se ne strinjamo z njegovimi izvajanji, mu ne moremo odreči intelektualne potence – to pa je največ, kar kritik kritiku sploh prizna« (2/82)
.
Prva dva dela sta vsekakor vredna ponatisa, tretji pa najmanj burne polemike!
Čisti užitek, toplo priporočam.
.

Ni komentarjev:

Objavite komentar