četrtek, 27. maj 2010

Evrovizija

Drevi bodo v drugem polfinalu pevskega tekmovanja Evrovizije nastopili zmagovalci Eme, Ansambel Žlindra & Kalamari. Precej verjetno je, da sobotnega finala ne bodo videli z odra, ampak zato se še ni treba metati na trepalnice. Stvar bo hitro pozabljena.
To pevsko tekmovanje je predimenzionirano in precenjeno vsaj tako, kot bi bilo bizarno, če bi denimo pri mednarodnem natečaju za oblikovanje steklenice za pivo razpisali nagrado 10M ojrof - stvar bi bila na moč popularna in odmevna, kot taka pa bi izgovor za lastni obstoj, se pravi zmagovito pivsko steklenico, neštetokrat presegla.
.
Je pa Evrovizija, ko sem bil še mali, kljub temu vplivala na razvoj mojega glasbenega okusa. Najbrž malo zato, ker se nam je v socialistični Jugoslaviji zdelo nadvse nobel, da lahko vsaj tam enakovredno tekmujemo z državami gnilega kapitalizma, malo pa pač zato, ker tedaj po TV v vsem letu ni bilo videti česa bolj zanimivega - so nam starši že v nižjih razredih osemletke dovolili spremljati Evrovizijo. Tudi tisto pompozno glasovanje, vse do razglasitve zmagovalca. Tu in tam se kakega še spomnim, od vseh pesmic tistega obdobja pa je name naredila največji vtis neka Džuli. In ja, tudi pri nas doma se je znašla kaseta nekega Daniela. Katerega slava je pičlega četrt stoletja kasneje zrasla že do te mere, da se je smel udeležiti nekakšne slovenske "Kmetije slavnih".
Evrovizija je pri meni prvič sprožila razmišljanje o glasbi, zavestno ocenjevanje, opredeljevanje. V šoli je bila predmet poglobljenih otroških debat, nekateri so se svoje favorite celo naučili prepevati, s fonetičnimi približki tedaj nerazumljivih besedil vred.
Evrovizija je bila demokratična - političnih strank tedaj nismo poznali, ampak pri favoriziranju popevčic je veljala svoboda. In ta svoboda je bila zametek ozaveščanja glasbenih, pa tudi splošnih preferenc, torej zametek odraščanja, celo uporništva, zametek odkrivanja (kolikor je pač zakoličen v zgodnjem otroštvu), oblikovanja in ozaveščanja jaza.
.
Na Evrovizijo sem potem hitro pozabil, razvil pa sem resnično prefinjen okus za dobro glasbo.
Črednega nagona nikoli nisem prav dobro čutil, zato je razumljivo, da sem pri sebi zaznal močno averzijo do popa. Do vsakršnega mainstreama, torej do narodnjakov, "balkana" in MTVja itak, najslabše pa sem vedno prenašal "popmetal" in "popmetalce". No, že v osnovni šoli se mi je zazdelo kul poslušati country, pač Amerika, kavboji... In reggae - Marley, Grant, Tosh, Nash. In Springsteena - Born in the USA je bila prva plošča, ki sem si jo kupil, ko smo tudi mi končno dobili gramofon. In Sex Pistols, kot kulminacijo upora proti mainstreamu osnovnošolskega glasbenega metjeja.
Kasneje sem namige, kaj mi je všeč, dolgo lovil pretežno na Radiu Študent. S kolegi sem izmenjeval kasete, presnemaval drage CDje, kupoval rabljene vinilke v Škucu in tudi precej hodil na koncerte. Malo sem pobrskal po spominu, pa sem se spomnil nekaterih muzikantov, ki so se mi še posebej vtisnili v spomin - in nekaj popevk našel kar na UTube:
.
Kolikor se je dalo, sem spremljal, kaj izdaja Seattleska založba SubPop. Tako sem leto prej, preden so se prvič pojavili na MTV, odkril Nirvano. Priznam, najprej so mi bili všeč, ampak preboja v mainstream jim nisem nikoli odpustil (kakor si ga ni odpustil Cobain...). Ampak SubPop je zaslužna tudi za mnogo boljši ansambel, enega najboljših sploh, ki mu še vedno rad prisluhnem, Mudhoney. Tule se predstavijo s čudovito pesmijo Touch Me I'm Sick.
Zelo visoko na moji lestvici so tudi ljudski godci Fugazi, ki so na srečo radi koncertirali tudi pri nas. Klik na povezavo razkrije, kako zagodejo vižo Waiting Room.
Ansambel Henryja Rollinsa pa denimo takole ubere pesem Liar.
Zelo všeč mi je tudi glasbena skupina Rage Against the Machine, tule je njena uspešnica Killing in the name - saj veste, Fuck you, I won't do what you tell me!
Tudi skupina Nomeansno je rada prišla k nam, da sem jo lahko občudoval v živo, posebej popularni pa so zaradi pesmi Big Dick.
Izjemen ansambel Dead Kennedys sem seveda na veliko preposlušal, razen popularnejših viž, kot so Too Drunk to Fuck, California Über Alles, Holiday in Cambodia, ali tranzicijsko Kill the Poor, pa še posebej priporočam izjemno tehtno poskočnico Chickenshit Conformist.
Omeniti je seveda treba tudi ljubo mi zasedbo The Gun Club, tu je denimo njihov radostni valček Yellow Eyes.
Zelo všeč so mi tudi muzikanti skupine Smashing Pumpkins, ki takole zaigrajo umirjeno melodijo 1979.
Svoje čase sem se zelo navduševal nad skupino MDC (Millions of Dead Cops), za pokušino je tu njihova pesem Dead Cops.
Glasbene umetnike iz skupine Alice Donut zelo spoštujem. Nekoč sem se zelo veselil njihovega koncerta, a sem tik pred njim tragično zbolel, tako da se ga nisem mogel udeležiti - me je pa potolažil prijatelj TB, ki je v zaoderju uspel sprositi njihovo trzalico, in mi jo je velikodušno podaril. Še vedno jo hranim, skupaj z ostalimi koncertnimi relikvijami. No, tule pa se izjemoma ne bodo predstavili s peto, pač pa z govorjeno poezijo, Come Up With Your Hands Out.
Tudi godci ansambla Jane's Addiction so visoko na moji lestvici. Širše so znani predvsem zaradi popevke, v kateri uvodne takte zapojejo bulmastifi, v mojem srcu pa bodo večno zapisani zaradi čudovitega koncerta na Kodeljevem. No, meni je od vseh njihovih daleč najbolj všeč malo daljša pesem, Three Days.
O ansamblu Sonic Youth pa sploh ne morem reči žal besede - mojo pozornost so nekoč davno pritegnili s čudovito melodijo Kool Thing, navdušenje pa me nikakor ne mine - prav vse, kar so doslej ustvarili, je čudovito. V luči prejšnje kolumne pa si skupaj zavrtimo vižo Teenage Riot.
Tole naštevanje se ne bi kmalu končalo, zato ga bom kar zaključil, z izjemno nadarjenim muzikantom RASMC (Rambo Amadeus Svetski Mega Car) - tu je njegova pomirjujoča pesem Laganese.
.
O subtilnem razmerju med mainstreamom in glasbo, še vredno poslušanja, bi se dalo na dolgo filozofirati. Kakorkoli že - tudi sam kdaj podležem.
Med drugim mi je všeč zelo popularen ansambel Oasis, sploh denimo zelo popularna pesem Don't Look Back in Anger. Nekoč davno, ko sem pohajkoval po Dublinu, so se pred mano pojavili čisto mali otroci, tam kakih 6 let, in jo izvedli resnično vrhunsko. Pel je en fantek, hrabro, doživeto in sploh perfektno, spomnim pa se tudi punčke, ki je zraven godla na gosli, najbrž so se hoteli malo pokazati grede iz glasbene šole, in ljudje so množično jokali od ganjenosti - take stvari človek pač ne pozabi.
Tudi skupina Blur je zelo pop, njihova Song 2 pa je posrečena, čeprav jo zlorabljajo celo v reklamah.
Ni me sram omeniti niti Lady Ga Ga, katere izdelek Paparazzi, denimo (Greyson Chance gor ali dol), je pravi wagnerjanski Gesamtkunstwerk.
In tako si tudi največji zaslužkar med muzikanti, Jay Z, zasluži omembo vsaj z navihano vižo 99 Problems.
...
.
Po tem uvodu lahko končno zgrabim bika za roge. Stvar je taka:
Nedavno, nekega večera, je nekdo pozabil prestaviti, pa je na televizorju obtičala oddaja, ki je sicer res ne gledam, mislim da se imenuje Raketa pod kozolcem. Menda je šlo celo za nekakšno svečano izvedbo, v samih ljubljanskih Križankah. No, pa zaslišim neko pesem - in čas se za trenutek ustavi... Čakaj malo - tole pa je, si rečem, in jo nemudoma zguglam. In si jo zavrtim še enkrat, nekakšno abotno pesem o čebelicah, in jo tokrat poslušam pozorno. "Komad" banda Lojzeta Slaka, Čebelar. In se mi ulijejo solze, ko slap, res. Poslušam še enkrat, pa spet enako. Hudirja. Pa pokažem ženi, kaj se zgodi - pa reče: "Eh, samo staraš se."
Pa saj, najbrž res... Ampak vseeno se mi zdi, da se tu in tam stvari nekako čudežno poklopijo, pa naj gre za Mudhoney ali pa za Lojzeta Slaka - in nastane nekaj presežnega, brezčasnega. Ne glede na žanr.
In tako sem se, kar na lepem, naenkrat znebil glasbenih predsodkov. Če se prav spomnim, sem na hitro zguglal in preposlušal še pol repertoarja skupine bratov Avsenik in še kaj, in se vmes spomnil nekih davnih nedeljskih kosil ter večerov z Marjanom Kraljem. Ampak Čebelar je nad vsem, ne vem zakaj, tu ni nobene logike...
.
* * *
Vrnimo se k Evroviziji.
Z novopridobljeno strpnostjo do naših narodnjakov sem tako pogledal tudi zmagovalko Eme. Ne ne, Emo sem seveda zviška prezrl (to je bilo pač prej) - sem pa v medijih zasledil, da je narod izbral, se pravi, nekakšne "narodnjake v kombinaciji z rokerji". In ker zadnje čase Narodnozabavni rok Ansambla Žlindra & Kalamari nadvse pogosto tlačijo v vsako programsko luknjo nacionalke, sem spot pač strpno, celo z zanimanjem, pogledal.
Zdaj pa tako. V redu - narodne noše, značilen melos, histerični nasmehi, harmonika - to po novem mirno toleriram. Bejba je prijetna na oko - čeprav ima oči in brado nekam skupaj, pri čemer ima oči precej narazen, meča in gležnje pa ima nekam debele, ali pa je to le zaradi dveh parov debelih zoknov - ampak lušna je, in tudi zapoje z jasnim glasom, enkrat OOOO, drugič pa EEEE, kakor pač zahteva pesem. No, ker je glasba na Evrovizijskem freakshowu itak manj pomemben parameter, se posvetimo še Pepiju.
Pepi sicer pravi, da je "roker", ampak tega seveda ne gre jemati resno (za primerjavo sem v uvodu omenil nekaj resničnih rokerjev, kenede). Pepi je roker natanko toliko, kot sta rokerja Milli Vanilli, ali kot sta rokerja Modern Talking. Njegova pojava je rokerska kvečjemu v smislu fetiša uniform, ki ga svetovna gajevska subkultura neguje vsaj od trendsetterskih Village People. Pepi je roker na enak način, kot je George Michael policaj.
Ampak to seveda ni nič slabega, prej obratno. Nobena skrivnost ni, da so si evrovizijsko maškarado postopno prisvojili gayi. Evrovizijski direndaj je že nekaj časa bolj ali manj ena velika "parada ponosa", ne le zaradi nastopajočih, predvsem zaradi oboževalcev.
Če se omejimo na Balkan: najprej so bile Sestre, potem božanski Fuad Backović aka Deen, letos pa carjuje Milan Stanković, plavolasi emo. Reči hočem, da je naš Pepi Evroviziji pisan na kožo.
Zato bom drevišnji predizbor famoznega pevskega tekmovanja - spremljal (ali pač ignoriral), stavnice gor ali dol - povsem mirne duše.

6 komentarjev:

  1. A si gledal pred kratkim Polka film o slovenski polki v Ameriki? #preseganje_predsodkov

    OdgovoriIzbriši
  2. Leni

    Tudi tole gre lahko zraven:

    videoposnetek za na sončni strani Alp

    http://www.youtube.com/watch?v=3N27SzQJTJY

    OdgovoriIzbriši
  3. @Aleš Golli:
    žal ne, čeprav je ziher zanimiv - bom pa kdaj drugič. sem pa zato v medijih že večkrat zasledil Joeja Valenčiča, ki se mi strašno dopade.

    @Leni:
    ta filmček poznam, fajn je.

    OdgovoriIzbriši
  4. No o narodnjakih lahko rečeš kar hočeš, ampak večinoma so muzkontarji boljši in bolje izobraženi od večine rokerjev.

    Kaj je mainstram pa je odvisno od krogov, v katerih se giblješ. Zame sta recimo Žlindra in Slak čista alternativa. ;)

    OdgovoriIzbriši
  5. @fotoholik:
    ma ja, saj sem razložil. zame so mainstream Fugazi, RATM, Dead Kennedys...
    alternativa so recimo Butthole Surfers v, se pravi, "alternativno", praktično neposlušljivo smer (čeprav je naslov "Hairway to Steven", parafraza znanega sentiša Led Zeppelinov, ena najinteligentnejših domislic sploh).
    al pa denimo DOA (enkrat sem šel na slepo na njihov koncert, pa mi je blo tumać), v pank smer.
    pa če sem se s hardkorofci vedno dobro zastopil, naciskinov denimo nikoli nisem prebavljal.

    narodnjaki, "Čebelar" gor ali dol, so zame še vedno v nekem drugem univerzumu, ki ga pa seveda vljudno toleriram ;)

    OdgovoriIzbriši
  6. Pozdravljeni in dobrodošli pri globalnih posojilnih storitvah Spotcap, moje ime je Claudia Klein, posojilodajalec in tudi posojilni svetovalec.

    Ali nujno potrebujete finančno okrepitev? potrebujete posojilo za različne namene? če je vaš odgovor pritrdilen, vam svetujem, da se obrnete na moje podjetje prek | spotcapglobalservices@gmail.com | ali nam sporočite na WhatsApp: +4915758108767 | in imate posojilo na svojem računu v 24 urah, ker nudimo odlične posojilne storitve po vsem svetu.

    Ponujamo vse vrste posojilnih storitev (osebni posojilo, posojilo za podjetja in številne druge), ponujamo tako dolgoročne kot tudi kratkoročne posojila, poleg tega pa si lahko izposodite do 15 milijonov evrov. Moje podjetje vam bo pomagalo doseči različne cilje s široko paleto posojilnih izdelkov.

    Vemo, da je bilo pridobivanje zakonitega posojila vedno velik problem Posamezniki, ki imajo finančne težave in jih potrebujejo rešitev, veliko ljudi zaradi visokih obresti tako težko dobi posojilo za lastniški kapital od svojih lokalnih bank ali drugih finančnih institucij. stopnja, nezadostno zavarovanje, razmerje med dolgom in dohodkom, nizek kreditni rezultat ali kateri koli drug razlog

    Ni več čakalnih dob ali stresnih obiskov bank. Naša storitev je na voljo 24/7 - dobite lahko posojilo in dokončate svoje transakcije, kadar koli in kjerkoli jih potrebujete

    Nudimo 24 urne storitve posojila svetovnega razreda. Za poizvedbe / vprašanja? - Pošljite e-pošto na | spotcapglobalservices@gmail.com | ali nam sporočite na WhatsApp: +4915758108767 | & Prejeti odgovor v trenutku.

    Tvoja družina, prijatelji in sodelavci ne potrebujejo vedeti, da imate malo denarja, preprosto nam pišite in prejeli boste posojilo.

    Vaša finančna svoboda je v vaših rokah!

    OdgovoriIzbriši