četrtek, 20. maj 2010

O uporniški študentariji

Pred dobrima dvema mesecema je policija nenapovedano z orožjem vdrla v Parlament, da bi ga "zavarovala od znotraj".
Včeraj je policija Parlament pred napovedanimi demonstracijami branila od zunaj, izkupiček je pa bolj klavrn. Parlament je od zunaj razsut. Kocka je padla. Ne le ena, padlo jih je več. Granitnih, skozi zaprta okna.
.
Par let nazaj je predsednik vlade Janša dramatično pridušanje socialnih demagogov o neznosni revščini in lakoti, ki da vladata pri nas, skušal ublažiti z opazko, da se da v smetnjakih videti štruce kruha. Po njem se je iz krogov nominalne levice vsul strahoten plaz zgražanja nad tako arogantnim cinizmom do naše hude revščine in lakote.
Včeraj je predsednik Parlamenta Gantar izrekel modro misel, da ljudje, ki mečejo jajca, ne morejo biti lačni. Ker vsi vemo, da jajca mečejo le siti, lačni pa jih nemudoma pojejo, Gantarjeva izjava ni sporna, ni naperjena proti slovenski revščini in lakoti. Včeraj smo slišali tudi, da je Računsko sodišče ugotovilo, da so v lanskem šolskem letu zavrgli za 160k ojrof dijaških toplih obrokov. Ali z drugimi besedami: dijaki, ki jim je na krožnikih ostalo za 160k ojrof toplih obrokov, niso lačni.
To v zvezi z jajci, zavrženimi dijaškimi obroki in lakoto, je seveda modro in socialno čuteče formulirano. Še vsakemu bedaku, posebej pa našim novinarjem in levemu trojčku, pa je jasno, da tu in tam kaka štruca kruha v smetnjakih - ne pomeni, da revščine in lakote pod prejšnjo, Janševo oblastjo, ni bilo. Vsi tudi vemo, da če ljudje, ki trpijo lakoto, denimo vržejo nekaj štruc kruha v smetnjak, namesto da bi jih pojedli - lakoto še vedno trpijo. Štruce kruha v smetnjakih torej dokazujejo ravno nasprotno od tistega, kar je namigoval Janša - več ko je štruc v smetnjakih, večja je lakota. Pri jajcih in toplih obrokih pa, razumljivo, velja drugačna logika, saj so na oblasti vendar Naši: sitim in razvajenim Slovenčkom gre predobro, zato puščajo tople obroke na krožnikih in mečejo jajca v Parlament, debeluhi razvajeni.
Toliko o demagogiji.
.
Uporništvu sem jaz načelno naklonjen. Kdor se, ko je v primernih letih, tu in tam ne upira, navadno ni kaj prida. Uporništvo je mladim, tam nekje od pubertete do prve službe, imanentno. Tudi kar tako, brez nekih globokih ciljev, tudi mimo posebne dolgoročne strategije.
Nekoč davno so bili hipuzli, in nekateri so, celo pri nas, tudi dejansko prakticirali komunjarjenje v smislu, da je pod isto streho živelo nekaj kosmatih bejb in nekaj zapušenih tipčkov ter nekaj naraščaja, kot ena velika družina.
Kasneje so bili tisti z dudami in majhnimi tabletkami, ki so masovno drli pod stroboskope, zjutraj pa še na, se pravi, "after". Ampak po tistem pred Lipo, Gavioli gor ali dol, je ta scena v zatonu. Itak pa ne gre za tako globok fenomen, kot je bilo uporništvo šestdesetih in sedemdesetih.
Danes se uporništvo, če zanemarimo čisto osebne zgodbe posameznikov, manifestira v pripadnosti določenim subkulturam. Ki pa v glavnem nimajo ambicije spreminjati družbe, ampak so čisto samozadostne v omejenih krožkih. Nekatere teh benignih subkultur so povezane predvsem s potrošništvom in preživljanjem prostega časa, druge z načinom prehranjevanja, tretje z odnosom do narave, četrte s spolno identiteto, pete z glasbenim okusom...
Množično povezovanje mladih, preko meja subkultur, pa je povezano izključno s šolstvom. Mlade zadnja leta vidimo na ulicah edino okoli zaključka srednje šole. Vidimo jih, ko pred maturo organizirano ponosno paradirajo skozi mesta in vmes bolj ali manj spontano razgrajajo, le kdo bi jim zameril. Čeprav spijejo kako pivo, čeprav tu in tam iz hudomušnosti v vodomet vržejo kakega učitelja.
In vidimo jih, ko postrojeni in uniformirani na ukaz množično izvajajo nekakšne zatohle figure. Podiranje svetovnih rekordov v plesanju četvorke je v par letih sicer zvodenelo, lani so se organizatorji menda že toliko spričkali, da so se odločili podirati svetovni rekord istočasno, a ločeno. Ampak meni se zdi čudno predvsem to, da se naša uporniška mladina pusti tako nesramežljivo predajati tej abotni manifestaciji konformizma. Temu poveličevanju muh buržoazije, cepljenemu na izvajanje "figur" na štadijonih za "Dan mladosti". "Uporniško sporočilo" naše mladine, ki po cestah telovadi na čast zasebnim plesnim šolam, je menda: "Glejte nas, kako smo bebavi, kako opranih možganov v vrstah stojimo kot roboti, kako pridni smo, kako konformistični, prave ovce smo, preparirani in pripravljeni za naslednjega pastirja!"
.
In potem imamo ŠOS, DOS in študentske servise. Samo lani je ŠOS od študentskega dela dobil 15.500.000 ojrof. To je tako veliko denarja, da ga je težko zapraviti. ŠOS ima toliko denarja, da lahko razmetava po več 10k ojrof samo za nekakšne "študije", ali se splača kupiti to ali ono nepremičnino. Toliko denarja ima, da si je omislil nekakšno zasebno televizijo. Celo toliko, da je za nekaj 10k ojrof kupil termin za HriBar, da smo lahko nekaj tednov Hribarja gledali pred Odmevi. In celo o nekakšni študentski jadrnici se govori. In šefi, ki ob vsej nadarjenosti začuda zavlačujejo s študijem, vlečejo proti 2k neto na mesec. Aja, za včerajšnje demonstracije je ŠOS pihnil 50k.
Za uporništvo imajo funkcionarji ŠOS in DOS, pa seveda lastniki zasebnih študentskih servisov, velik motiv. Kaj motivira študente in dijake, pa mi je manj jasno. Je pa res, da gre tu za gnetljivo materijo, sodeč po "četvorki". Za ovce gre, ki so naprodaj poceni.
Bistvo tega uporništva brez razloga, poceni kupljenega in vpreženega v interes, ki ni študentski, so uporniki ponazorili sami. Zapisali so ga na transparent in ga dvignili visoko v zrak. Bistvo se glasi:
"PIVO NA BONE!"
.
* * *
V Sloveniji velja neformalen dogovor, da lahko pravice krči le nominalna levica. Ne vem če je ta dogovor javen, kakorkoli formaliziran, zapisan, ali kako drugače zavestno sklenjen - zdi se pa, da je empirično dokazljiv. Dokler ima nominalna levica zaradi določenih zgodovinskih razlogov monopol nad, se pravi, "civilno družbo" - nobena desna vlada ne more izpeljati korenitih reform. Prejšnja vlada je sicer nekaj poskušala, ampak se je vsakič opekla. Hitro sta obupala Mrkaić in Damijan, z EDS ni bilo nič, korenita pokojninska reforma je morala počakati na "boljše čase", delo je ostalo rekordno obdavčeno, trg dela tog. Čeprav zdaj za nazaj poslušamo, kako je bil tedaj čas debelih krav, je vsak trenutek zaznamovala neznosna socialna demagogija. (Vladajoči!) penzionisti, famozna BŽT, Kožuhova...
Čeprav so se penzije zviševale, otroški dodatki drastično, uvedeno je bilo zastonj kosilo za dijake, plače so bile obdavčene za odtenek manj, ..., cestnine so se za večino dramatično znižale, dohodninske napovedi ni treba več izpolnjevati, avte je enostavneje registrirati, ..., na svetovni lestvici medijske svobode pa smo bili opazno močnejši kot danes - se je zdelo, kot da se bo vsak čas najmanj svet podrl.
Ko je mandat dobila levica, je bilo jasno, da ima oblast končno mandat za spremembe. Za reforme. Ki bi bile potrebne tudi, če ne bi bilo svetovne finančne krize in recesije. In začelo se je dobro - penzionisti so nemudoma utihnili, Kožuhova je tiho, Ehjavec zatrt in pohleven, nekdaj tako glasno BŽT je Pahor kupil za dobro plačo na nekakšnem "Uradu za enake možnosti", novinarji so menda "končno spet deležni svobode"...
Ampak oblast ima neverjetno veliko opravka sama s sabo. In če sem jaz do mandata te vlade, torej do naloge, da izpelje korenite reforme, uvideven - njeni niso. Pahor je na udaru tudi pri levih - z njim ne dela v rokavicah ne Mladina, na Miheljak, kaj šele ostali. Štrukelj in Semolič se delata, kot da ne zastopita, da so na oblasti njuni. Čas pa teče. Čas za reforme je v prvi polovici mandata - druga je namenjena, se pravi, kupovanju predvolilnega golaža.
.
Čeprav na oblasti niti približno niso "naši", znam biti konstruktiven. Pahor, ta vlada ima mandat za reforme! Izpeljite pokojninsko reformo, izpeljite reformo trga dela, popravite Virantov projekt, obdavčite nepremičnine! Ne ozirajte se na ulice in trge, zmečite granitne kocke iz parlamenta in zamenjajte stekla! Ne izgubljajte energije s "socialnim dialogom" - to je le teater za čase, ko nominalna levica nima večine. In najprej - pometite z anomalijami na trgu dela, ukinite študentske servise in izpeljite koncept "malega dela" vsaj približno tako, kot sta ga zastavili. Verjemite vase, malo manj verbalnega "sprejemanja odgovornosti" (prišlo je do inflacije!) in več odločnega ukrepanja vam želim!
Kar je treba storiti, je nepopularno. Ampak mandat imate vi.

8 komentarjev:

  1. Kako se je prijela ta Pahorjeva fraza: "Vlada ima mandat za ..." ali "Vlada nima mandata za ..." . :)

    To so floskule! Vlada ima mandat za to, kar se odločijo ministri in kar potrdi parlament. Volivci so določili zgolj proporce med strankami, ne pa koalicije ali celo programov.

    Kar se pa tiče reform. Reforme niso bile niti v domeni levih vlad. Drnovšek je vladnemu sektorju dal veliko privilegijev (sicer še vedno manj, kot jih imata v Grčiji in Franciji), torej je šlo za antireformo, Rop je pa pokojninsko reformo popolnoma narobe zastavil (znižanje zneskov namesto podaljšanje delovne dobe). Janša se je prav tako usral. Razlika med Pahorjem in vsemi prejšnjimi premierji je, da Pahor daje videz nezaustavljivega optimista. Vendar je vsak dan bolj "zaustavljen".

    OdgovoriIzbriši
  2. predstavljaj si, da bi pokojninsko reformo in red v zvezi s študentskim delom zdajle poskušala nardit desna vlada - ma to bi poslušali o lakoti in revščini do onemoglosti, novinarji bi se pa po celem svetu pritoževali nad zatiranjem ;)

    kar se mene tiče, imajo zdaj tile mandat.
    naj izpeljejo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Torej je catch še vedno v medijih! ;)
    Pahor je sicer govoril o "mandatu", ki so ga vladi podelili volivci. Zdaj šele vidim, da gre v resnici za "mandat", ki so ji ga podelili določeni mediji oziroma kdo preko medijev.

    OdgovoriIzbriši
  4. ne ne, v mislih mam tisti neformalen mandat, o katerem pišem takoj na začetku drugega dela, tisti, povezan z monopolom nad "civilno družbo" ;)
    naj izpeljejo.

    OdgovoriIzbriši
  5. Še vedno mi groteskno deluje ta Pahorjeva o "mandatu volivcev". Vendar, upoštevajoč tvoj popravek, Pahor v prevodu izjavlja, da ima za reforme "mandat civilne družbe" – nad katero ima levica monopol. :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Glede možnosti reform pod Pahorjem sem pesimist. Kvazi leva elita je po 45 + 20 letih izkazane popolne in brezupne nesposobnosti zrela za na kompost, nekaj malega upanja je kvečjemu v kvazi desni eliti, če se bo znala rešiti miselnih vzorcev, ki se jih je nalezla od prve in posvojiti način razmišljanja, ki ga je predvojna poslovna elita že imela (Ljubo Sirc?). Žal pa je potreben pogoj za potop leve elite in spreobrnitev desne poprejšnji dokončen krah neokomunističnega razvojnega modela. To pomeni, da nam bo šlo še precej slabše, preden nam bo mogoče začelo iti bolje.

    LP, Andrej

    OdgovoriIzbriši
  7. Od leve vlade pričakovati spremembe, ki bi vodile na bolje, je nesmisel, saj je Slovenija v krizi že od 27. aprila 1941.Tako sta v tem času mimo Slovenije šli vsaj dve tehnološki revoluciji, ne da bi Slovenija na strani produkcije z njima karkoli zaslužila. Tako je kučanovski sistem po letu 1992 Slovenijo in večino Slovencev okradel, ne samo za premoženje ustvarjeno v Jugoslaviji, amapak tudi za kakih 150 milijard eurov neustvarjenega premoženja.

    Kako lahko država izgubi neustvarjeno premoženje v takem obsegu?
    Zelo enostavno, če imaš na oblasti levičarje. Osnovi izvor pomanjkanja dela in novo ustvarjene vrednosti v socializmu, in to imamo v Sloveniji (ponovno) od leta 1992, je v njegovem administrativnem onemogočanju.
    Zakaj je to tako pomembno?
    Zato, ker je treba vedeti, da je administrativno onemogočanje vsega in vsakogar, ki ne spada v njožji krog vodstva levice, edina kreacija, ki jo je levica sposobna izpeljati. Levica z administriranjem in arbitriranje trga stoji in pade. Razumljivo, da potem ali ničesar ni ali pa je drastično predrago. Uvajanje trga zato za levico pomeni razbijanje sistema lastne eksistence. Levica namreč živi od domnevnega pozitivnega upravljanja z riziki, ki jih kapitalizem kao povzroča, njena nacistična propaganda pa ji omogoča penetracijo tega kao problema in rešitve preko vseh normalnih meja.

    Za državo je namreč popolnoma nepomembno, kaj kdo dela ali čigavo je kaj. Važno je samo, da se dogaja razvoj sam po sebi oziroma iz sebe in da država vanj posega samo na področju, kjer je treba vsklajevati množico interesov, npr. avtoceste, hitre železnice. Povsod drugje pa je država povsem odveč.
    Z levico je v zvezi s tem problem v tem, ker je država njen peskovnik. Administriranje je namreč vse, kar ti levičarski osli znajo, zato tudi razvoj skušajo spodbuditi na administrativen način.

    Zato je edina sreča, ki nas je v Sloveniji doletela ta, da je nastopila svetovna kriza, ki je domačo konstatno krizo, katero je levica desetletja povzročala, tako eksponirala, da se država ne more več pobrati. Očitno je, da bo treba začeti povsem na novo in predvsem drugače.

    OdgovoriIzbriši
  8. Hja, ta igra z demagogijo je res zapletena in za marsikoga celo smešna - tako nekako kot tista igra twister, pri kateri se nazadnje ne ve več, čigava je katera roka in noga. Tvoja opažanja samo potrjujejo, da sta leva in desna politična smer pri nas še bolj zbrkljani kot drugje.

    Ja, Janša je identificiral kruh v smeteh (bilo je nekaj v zvezi z revnimi in brezposelnimi, kajne?), zato je brzopotezno uvedel brezplačne malice za skoraj polnoletno (volilno upravičeno) mladino, ki te šole obiskuje "fakultativno". Zaradi tega so se marsikje postavljali na glavo, saj mnoge srednje šole nikdar niso imele ničesar kuhinji in jedilnici podobnega. Obenem pa so vsi obroki za osnovnošolce (obvezno šolanje!) ostali še naprej plačljivi. Zdaj mi pa razloži, kateri pamž si doma lažje pogreje juho ali skuha makarone - 12 ali 16-leten? In za katerega je malo domače gospodinjske rabote čisto vzojno. Res, keš je v tem, ker se dvanajstniki niti ne zavedajo, da tiste malice in kosila v šoli nekaj stanejo, keč pa v tem, da tudi če bi, bi do svojih prvih volitev že pozabili, kdo je staršem prihranil nekaj deset evrov na mesec. Who cares, bi menda rekel anglofil (!?) Pahor.

    Menim, da tudi virantovsko prerazdeljevanje plač v javnem sektorju ni imuno na aritmetiko glasov volilcev. Prav tako vinjete, čeprav sem jim naklonjen bolj kot tistim srednjeveškim mitnicam. Ampak še bolje in pravičneje bi bilo usekati cestni davek na gorivo. Kolikor se voziš, toliko plačaš. Kjerkoli. Torej bi odpadla potreba po vsaj polovici DARSovcev. Najdražji polovici, da se razumemo.

    V glavnem se mi zdi, da oba ugotavljava, da, če zanemariva zastarelo barvno lestvico za domnevno leve in desne, se je Janša izkazal za bolj levega kot Pahor, ki je v spregi z legalomansko plavolaso princeso kapitala. Alora je Pahor v bistvu pravi desničar. Zato hoče v Lipici še devet lukenj in zato je od njega pričakovati ključne reze v to neproduktivno, zapufano in sklientelizirano tkivo napol mrtve kure. Je pa tudi demagog, ki je v poldrugem letu skeširal nekaj državnih milijard, samo da bi bil videti kot levičar. Ko bo (upam da) opravil z vsaj osnovnimi reformami na vsaj osnovni ravni, bo spet nastopil pravi čas za levega princa na belem konju. Tistega, ki je videl kruh v smeteh, ni pa avgusta in septembra 2008 videl prihajati gospodarske krize. Sploh pa ne v Slovenijo. Nikakor!

    Bah malo sem se razpištolil, ampak takole me zgrabi vsakič, ko mi zavre v loncu z demagogijo.

    OdgovoriIzbriši