Jahorina

Smučišče je veliko za 2 Krvavca. Visoko je nekako med 1600 in dobrih 1900. Do žičnic se pripelješ po cesti s Pal, 15 km samotnega, strmega vzpona skozi hosto.
Sneg je zagotovljen, toliko snega redko vidiš. Vreme v teh hribih je nekaj posebnega, čisto drugačno kot v dolini. Stalen orkanski veter, obilno sneženje, zameti, megla, medtem ko je v umazanosivem Sarajevu jasno.

.
Ljudje so flegmatično - apatični, stereotipi iz vicev o "balkancih" držijo. Primer: pred delujočo dvosedežnico se preriva 200 smučarjev. Človek, resda najbrž slabo plačan, pa stoji tam kot da se ga ne tiče, in pušča, da gredo mimo po 4 prazne gavge, in da na vsaki drugi zasedeni binglja en sam. Pravim, če bi človek samo prst premaknil, bi se prepustnost sedežnice povečala za 20%.

Žičnice so muzejske. Proge so slabo označene, nevzdrževane. Baje imajo 4 ratrage, ampak nobenega nisem videl pustiti sledov, pa tudi sneg je tako prhek, da se ga ne da enostavno steptati.

Ampak vse poplačajo brezmadežne širjave celca, če vam ustreza. Mora ustrezati.

Res pa je, da povsod tako neznosno piha, da ko po prevoženi lepi špuri po nedotaknjenem pršiču pogledaš nazaj, da bi ocenill svojo sled, veter vmes vse zradira. Dobesedno.

.

.

.

.

.

.

Te sončne slike so nastale na edini spodoben dan v konkretnem tednu. Ko sta delovali 2/3 muzejskih žičnic. Druge dni so pognali 1, 2, ali pa nobene, vseskozi pa veselo prodajali smučarske karte za polno ceno (3 jurje).

.

Ponudba na smučišču je bogata. Poleg nadrealistično anahronističnih kombinacij, kot je gospa prodajalka priboljškov na sliki, pomeni smučanje v Bosni predvsem čevape na snegu. In preostale dobrote iz mesnega arzenala, s toplimi lepinjami, kajmakom, čebulo... Ker je Jahorina v srbski enklavi, v meso žal stopi tudi pujs (ovčje-goveje halal dobrote se dobijo v dolini).

.

Na sliki vidite ambient tipične krčme na smučišču (to so Rajska vrata, da ne bo kdo razočaran npr. po obisku ravno tako, a drugače imenitnega, roštilj fast fooda Peggy). Odprto ognjišče ni le za okras - tu se kuha pod sačem.

.

Olimpijska infrastruktura je uničena. Ampak nihče si ni delal utvar, da bodo ruševine hotelov in hiš izpuhtele. Na to se navadiš že po poti skozi Bosno.

Se pa veliko gradi - zvečer imaš na sprehodu, z malo dobre volje, občutek, kot da si kje v avstrijskih gorah. Na prvi slikici je olimpijski hotel, na drugi idilična novogradnja, na tretji pa objekt, ki bo zaključen do naslednje sezone.

Vidite, tega omenjam, ker je 50% investitor nek nekdanji slovenski smučar Bojan Križaj. Aha. Če je Križaj tam pustil kako milijardico, pa menda lahko domnevamo, da verjame, da se Jahorini obetajo zlati časi.

.

.

.

.

.

*

Na počitnice v Bosno velja iti brez predsodkov, z dobrimi nameni in z določeno naklonjenostjo. Tako smo storili. In kljub temu, da so prijatelju pred apartmajem iz truge na strehi ukradli turne smuči, meni pa v Sarajevu razbili okno in izpulili avtoradio s CDjem, vam Jahorino priporočam.

.

preberi še: Bosna