Prevajanje, interpretiranje, vrednotenje

Ker ravno odhajam, pa dajmo spet nekaj kar sem napisal pred 6 leti:


Slikarji naj bi veljali za introvertirane, zamaknjene, zamišljene, "drugačne" ljudi. Po drugi strani vedno bolj spoznavam, da gre v stvareh, povezanih z umetnostjo, zaradi njihove neoprijemljive narave predvsem za osebna poznanstva, veze, prijateljstva, opravljivost, škodoželjnost in kar je še takih, drugače z objektivnostjo strokovnega dela skreganih čustev. Pri pravkar naštetem pa imajo veliko prednost ekstrovertirani, komunikativni, glasni, karizmatični, privlačni ljudje, kakršnih je med slikarji manj, zato pa toliko več med tistimi, ki med umetniki in gledalci (kupci) posredujejo.

Problem prevajanja pa ni v tem, da hrani posrednike, ampak v tem, da se pri prevodu nekaj izgubi. Zanima nas, kaj se izgubi, zakaj; ali je izguba lastnost prevajanja, ali stvar tehnike, in bi se ji s pametno izbiro lahko izognili. Zanima nas tudi, kje vse imamo s prevajanjem opravka; skušali bomo pokazati, kaj vse, kar sicer poznamo pod drugim imenom, je v bistvu prevajanje.
Seveda pa se bomo posebej posvetili prevajanju umetnin v vrednostne kategorije - interpretiranju, in prevajanju v materialni ekvivalent - vrednotenju.

To, da se pri prevodu nekaj izgubi, lahko povemo tudi lepše: prevod nujno nosi pečat prevajalca; ali pa: prevod je interpretacija s podpisom. Vendar mi je najljubša interpretacija Roberta Frosta, ki izgubo in prevajanje poveže v enačbo: "Poezija je natančno to, kar se izgubi v prevodu" (Debeljak, 1992:12).


* * *

S kompleksnostjo dojemanja sporočil skozi različne jezike smo se že seznanili. Nismo pa se ukvarjali z vsebino sporočenega, s tem, kaj se z vsebino med prevajanjem dogaja.
Za začetek si prevajanje oglejmo od daleč, in upoštevajmo razmišljanje iz prejšnjega eseja.
Od daleč se zdi prevajanje kot preoblikovanje sporočila iz enega znakovnega sistema v drugega. Prevod lahko stoji za novo stanje, lahko pa za proces preoblikovanja.

Neločljiv del sporočila je znakovni sistem, v katerem je artikulirano. Zagovarjal bom tezo, da to ne velja samo za umetnine, ampak splošno. Zdi se sicer, da so misli manj vezane na materialnost in laže prevedljive od, denimo, slik. V skladu s prejšnjim esejem pa to interpretiram kvečjemu kot obstoj več modalitet, ne pa kot črno-belo situacijo. Že ta primer kaže, da lahko prevajanje obstaja na različnih nivojih. Stvar lahko drugače interpretiramo z istim jezikom, ali pa menjamo znakovni sistem. To lahko pomeni drug verbalni jezik, lahko pa celo prevod v nebesedni znakovni sistem.
Zdi se, da je velikost izgube pri prevodu odvisna od sorodnosti znakovnih sistemov - bolj sta si tuja, večja bo izguba.
Po drugi strani pa slutimo, da izguba ni samo stvar znakovnega sistema, ampak je odvisna tudi od tega, kako posameznik dojema sporočilo. Kajti tudi če ga uspemo prevesti praktično brez izgub, nimamo zagotovil, da ga bo sprejemnik dojel enako kot mi. Idealni prevod v drug znakovni sistem najbolje ponazorimo s primerom, kjer prevoda sploh ni; vseeno bosta ponavadi dva poslušalca isto sporočilo dojela različno. Če je prevajanje med znakovnimi sistemi še relativno absolutna stvar, moramo interpretacije sporočil v posameznikov interni metajezik spoznati za absolutno relativno. Tu so izgube še bolj verjetne, zato jih velja predvideti in se jim skušati izogniti.
Izogniti se jim da tako, da se posamezne primere naučimo na pamet. Kaj je bonton drugega kot preigravanje situacij iz kataloga! Res, sposobnost posameznika, da funkcionira v družbi, recimo temu socializiranost, pomeni sposobnost umestiti (nujno nepredvidljive) impulze okolice v sistem naučenih ravnanj, katerih prepoznavnost in veljavnost je zagotovljena. Da, če je nekje zagotovljena, spet drugje ni. In ravno različna kulturna infrastruktura, poleg problemov s samim prevodom med znakovnimi sistemi, ponavadi uporabnost prevodov zmanjšuje.

Omenimo torej nekatere smeri razmišljanja, ki so se sedaj tako lepo odkrile.
Bonton lahko seveda primerjamo z našim "jezikom vojaških ukazov"; pravila obnašanja znotraj določene skupine so jezik, prav kakor primarni jezikovni kompleks. Poleg tega so nekakšen jezik, ali pa sestavni del, referenčni okvir, ali zaklad vrednosti vse zgodbe, strahovi, verovanja, tradicije, legende, spomini določene skupine. Problem je v tem, da nepoznavanje širšega kulturnega ozadja neke skupnosti prevajanje onemogoča; če se da fraze še naučiti - kdo bi razumel metafore? Seveda pa poznavanje vsega naštetega ni nikakršna garancija za uspeh.
Opravka imamo torej s soobstojem več znakovnih sistemov, ki pa se ne prekrivajo povsem, ampak poljubno; če si Madžari jezikovne značilnosti delijo z Mongoli, si kulturni okvir z Evropejci. Še bolj zanimiva in občutljiva stvar je v Bosni: podoben jezikovni okvir na verbalni ravni, različna sistema pisav, vplivi islama, katolišva in pravoslavja, prekrivanje tradicij zahoda in vzhoda...
Ta primer opozarja še na nekaj drugega: za konstruktivno prekrivanje različnih kulturnih tradicij je potrebna določena infrastruktura - neobstoj le-te ali kakšna drugačna, pa lahko potencirata nerazumljivost, neprevedljivost in boj za prevlado določenega kompleksa znakovnih sistemov.
Zdi se, da še vedno ne govorimo o dojemanju sporočila, ampak samo o prevajanju; celo posredovanje sporočila v istem jeziku, posamezniku iz istega okolja, je zavezano interpretiranju. Ali ni morda interpretiranje lastnost, imanentna dojemanju? In, kakšen je sploh mehanizem dojemanja? Tu se bomo zadovoljili z internim metajezikom, kot imenujem kompleks znakovnih sistemov znotraj človeka.
Po drugi strani pa se zdi, da se ljudje precej dobro razumemo, da razumevanje obstaja celo skozi stoletja. Če so Nostradamusove prerokbe stvar pragmatičnega reinterpretiranja koristolovcev, pa je vsem znano Sveto pismo, čeprav sestavljeno iz del različnih zapisovalcev in različnih časov, s svojimi prilikami vedno aktualno. Ali je za vzdrževanje aktualnosti, denimo Svetega pisma, zaslužna vsem po čudežu dostopna sporočilnost, ali sposobnost bralcev, da se adaptirajo na situacijo, da stvari dojemajo z dobrimi nameni? Zdi se, da je ljudem lastna sposobnost, da stvari sprejmejo, se jim čudijo in si jih razlagajo s kategorialnim aparatom, ki ga v danem trenutku premorejo. Predstavljajmo si dojenčka, kako dojema svet okoli sebe - z odraščanjem se spreminjajo samo interpretacije, svet in sposobnost čudenja ostajata relativno nespremenjena. Aktualnost nespremenjenim dejstvom zagotavlja spreminjanje interpretacij. Ker pa dejstva dojemamo skozi interpretacije, jih dojemamo kot nova dejstva.
Ta ugotovitev je za nas, ki nas zanima med drugim tudi aktualnost umetnin skozi čas, zanimiva.

Heisenbergov princip nedoločenosti smo omenjali že pri lastnostih postmodernega trenutka. Natančnejše ko je merjenje, večje opustošenje pusti za sabo - merjenje, s katerim želimo spoznati določeno stanje, vzpostavi povsem drugo stanje. Lahko ohranimo stanje in ugibamo, kakšno je, lahko pa ga merimo, vendar ga ne moremo izmeriti v celoti. Če izmerimo hitrost delca, mu s tem spremenimo položaj, in obratno. Iz tega lahko skujemo statistični opis verjetnosti polažaja in hitrosti, natančno pa ne moremo zatrditi.
Skušajmo zakonitost, ki velja na nivoju osnovnih delcev, kjer dovolj majhnih delcev za diskretni merilni sistem ni na voljo, prenesti na prevajanje: znakovni sistemi, v katerih je sporočilo aktualizirano, imajo različne zakonitosti, tako da povsem eksaktni ne moremo biti. Bolj eksaktni kot hočemo biti na besednem nivoju, bolj izgubljamo pri skladnji. Tu se spomnmimo razprav o prevajanju Homerja: je pomembnejši heksameter, ali se mu velja v korist eksaktnega prevoda podatkov odreči? Kajti poleg umetniške vrednosti, je njegovo delo bogat dokument o tedanjem življenju. Ne gre za to, da bi izjemnim Sovretovim prevodom karkoli oponašali - nekateri le pravijo, da obstaja tudi prostor za nevezan, a vsebinsko natančnejši prevod, kakršnega poznajo na primer Nemci.
Močneje kot se malček trudi, bolj bo njegovo dojemanje konkretne reči odsev njegovega kategorialnega aparata. Pomislimo, kak strašen trud je obstajal v tistih, ki so nekoč razlagali model vesolja z Zemljo v središču: vzhajanje in zahajanje Sonca so pojasnjevali z epicikli in koncentri, sistem je imel 72 spremenljivk! Mnogo natančnejši, Keplerjev nekaj čez 30, praktično uporaben Newtonov pa 16. (po Strnad, Zgodbe o fizikih).
Pri doživljanju slik, kjer ne gre (samo) za fiziko, je zato jasno: interpretacija naj bo odprta, predpis lahko velja le za določen pogled.

Jakobson razlikuje tri načine, kako interpretirati besedni znak:
1. Intrajezikovni prevod ali preubeseditev je interpretacija besednih znakov s pomočjo drugih
znakov istega jezika.
2. Interjezikovni prevod ali kratko malo prevod je interpretacija besednih znakov s pomočjo
drugega jezika.
3. Intersemiotični prevod ali transmutacija je interpretacija verbalnih znakov s pomočjo znakov
nebesednih znakovnih sistemov. (Jakobson, 204)

Razlaga ne velja samo za besedni znak - nam bo služila pri razmišljanju o umetninah. Preubeseditev slikarjem ni tuja; v procesu slikanja se mnogokrat pojavi potreba po tem, da bi kako stvar, še vedno v istem kodu, preubesedili. Preubeseditev najdemo tudi pri primerjavi podobnih slik istega motiva, v istem kodu - pa naj gre za kolege amaterske slikarje, ali zaporedna dela enega, bolj agilnega malarja. Res, pejorativnosti bi se lahko izognili; kaj je Morandijev opus drugega kot nešteto preubeseditev? Mnogokrat tudi slišimo za slikarje, ki "vse življenje slikajo isto sliko".
Prevod najdemo v razmerju dveh slik v različnih govoricah,a z istim motivom: na eni naj prevladuje pokrajina s kozolcem, na drugi materialnost barv. S prevodom pojasnimo različne rezultate slikarjev na pri nas tako popularnih likovnih kolonijah.
Relacijo med motivom in sliko - pa naj motiv pomeni realnost zunaj slikarja, ali pa že predstavo, oblikovano v njegovem notranjem metajeziku - pa označuje transmutacija. Sem pa spadajo seveda tudi tolmačenje, razlaganje in interpretacija umetnin v besednem jeziku.


Predmet našega zanimanja lahko objektivno ocenimo na več načinov; še najmanj preglavic je na prvi pogled s fizičnim dejstvom slike. Tu ni kaj interpretirati, tu so merilne naprave in kriteriji že dani. Slika meri toliko centimetrov v eno in toliko v drugo smer, naslikana je bila tega in tega leta, piše ponavadi zraven reprodukcij v knjigah. Pa vendar: tehta toliko in toliko, na hrbtni strani je nek napis, podokvir je črviv, na njem so tri nalepke. Platno je pribito z žebljički, podloženimi s koščki usnja. Opremljena je z okvirjem, ki so ga takrat in takrat na novo pozlatili...

Velika večina interpretacij se v resnici ukvarja samo s podobo; umetnostni zgodovinarji predvsem z manifestno, epsko vsebino, likovni teoretiki s čisto likovnim nagovorom.
Susan Sonntag se v svojem spisu "Proti interpretaciji" (Misel...1981:166-174) zelo jezi; interpretiranje pri tem enači izključno z opisovanjem manifestne vsebine.
Pravi, da : "... se vseskozi ohranja predstava, da je umetniško delo istovetno s svojo vsebino. Ali kot se tačas običajno pravi: da umetniško delo per definitionem nekaj izpoveduje."
Podobno kot mi meni, da je interpretacijsko delo v bistvu prevajalsko delo. Pravi, da je interpretacija zasidrana v diskrepanci med očitnim pomenom teksta in zahtevami (kasnejšega) bralca: "Interpretacija je radikalna taktika, s katero konzerviramo kak star tekst, ki je dosti predragocen, da bi ga bilo mogoče preprosto odkloniti, in je zato na novo pološčen. Interpret dejansko ne izbriše teksta, niti ga ne napiše na novo, temveč ga spremeni."
Manifestno vsebino je treba, kot pravi Sonntagova, odstraniti in raziskati, da se tako razkrije pravi pomen - latentna vsebina.
Interpretacija naj bi bila maščevanje intelekta nad svetom, interpretirati da pomeni siromašiti in pustošiti svet.
Pravi, da nas resnična umetnost dela živčne; s tem, da umetniško delo zvedemo na njegovo vsebino in jo potem interpretiramo, ga onemogočamo.

Sonntagova meni, da je interpretacija, ki izhaja iz nadvse dvomljive teorije, da je umetniško delo sestavljeno iz vsebinskih komponent, nasilna do umetnosti. Da iz umetnine naredi uporabni predmet, ki ga je mogoče vključiti v neko duhovno shemo kategorij.
V abstraktni umetnosti vidi poskus, pri katerem ni vsebine v običajnem pomenu, in ker ni vsebine, tudi ne more biti interpretacije. Meni, da pop art dosega z nasprotnimi sredstvi isti rezultat; ker si izbere čisto potrošniško vsebino, ga naj ne bi bilo mogoče interpretirati. Pravi, da se je teoretično mogoče ogniti interpretu tudi z umetniškimi deli, ki imajo površino zaprto in jasno. Tak da je film.
Meni, da interpretacija predpostavlja čutni doživljaj umetniškega dela in na tem temelji, da pa tega čutnega doživljaja danes ni več mogoče kar tako predpostavljati.
Sonntagova zaključi, da naša naloga ni odkriti najvišjo mero vsebine v kakšnem umetniškem delu. Še manj naj bi naša naloga bila iztisniti iz dela več vsebine, kot je je v njem. Naša naloga da je veliko boljša - pristriči vsebino, da pride do izraza stvar sama.

V marsičem sem razmišljali podobno, z določenimi stvarmi pa se ne morem strinjati. Sonntagova tako predpostavlja, da je možno interpretirati izključno vsebino, kjer se bistveno razhajava. Menim namreč, da tisto, kar delamo z vsebino, ni prava interpretacija; je prej nekakšno branje po dovolj definiranih kriterijih, da so že dolgočasni. Pravo interpretacijo vidim, kot sem omenil zgoraj, v prebavljenju umetnine - za to pa vendar pride v poštev ravno, kot jo je imenovala, latentna vsebina! Najino razhajanje ponazarja tudi primer filma: Sonntagova pravi, da ima film impulz tako močan in jezik tako direkten, da je lahko samo to, kar je, da se ga ne da interpretirati.
S prijateljico sva nedavno debatirala o filmski kritiki. Pridušala se je čez slabo kvaliteto kritik v tedenski radijski oddaji, kako da take neumnosti sploh objavljajo, da mora biti kritika objektivna. Sam trdim, da naloga kritikov ni brati naglas, ampak prebaviti; branje je tu neosebno prenašanje, posredovanje podatkov - interpretirati pa pomeni spraviti skozi sebe. Naloga kritikov ni nadomestiti ljudem prvinsko izkušnjo, ampak jih, z deklariranjem svoje, prepričati ali odvrniti od ogleda. Kritike so podpisana mnenja, neločljivo povezana torej z izkušnjo podpisanega, o tem ni dvoma. Če pa si pri avtorju, instituciji ali ljudeh sposoben kritik pridobi status zveličarja, se menda ne bomo jezili na umetnike, ker njihove slike niso enoplastno latentne!
Ravno to namreč zahteva Sonntagova: pristriči vsebino, da pride do izraza stvar sama!
Tudi če s tem ne diktira umetnikom, ampak predvsem kritikom, se z njo ne morem strinjati. Namesto interpretacije manifestne vsebine sama ponuja nekaj še hujšega: najprej zanikati, pristriči vsebino, in potem kazati še na ( = interpretirati ) stvar samo!
Pravi tudi, da interpretacija predpostavlja čutni doživljaj, da pa ga danes ni več mogoče kar tako predpostaviti. Ali ni ravno obratno? Interpretacija nas razbremeni nuje po trošenju neposrednega izkustva za iskanje tistega, kar nas res zanima! Kot smo omenili že prej, deluje kot vabilo ali svarilo pred resničnim ogledom. Čutni doživljaj je tu bolj nujen za interpretatorja, kot za publiko.
Morda pa Sonntagova s tem misli, da pri možnosti direktnega dostopa z domačega fotelja vloga interpretatorjev odpade? Niti sličajno, danes profesionalno iskanje med ogromnimi količinami navlake po internetu obstaja celo kot poklic. In kaj je izbor drugega kot interpretacija?

Ljudem je ponavadi veliko do tega, da bi imeli drugi o njih relativno dobro mnenje. Sebi smo pripravljeni priznati več kot drugim, sami si vzamemo drugačno svobodo kot v družbi. Govorim o večernih oblekah, poslovnih kosilih, razmetanih stanovanjih in nasilju med štirimi stenami. Menim celo, da ljudem ne gre toliko za lastno razumevanje, kot za dobro mnenje drugih o stvareh v naših posestih. Če si česa želimo, ne želimo predvsem zaradi stvari same, ampak zato, ker nas je nekaj v tako stanje pripeljalo - pa naj bo želja po priznanju, ugledu, prijateljih. Umetniške slike zelo dobro funkcionirajo kot tovrstni simbol, in nikar se ne slepimo, da visijo na stenah zaradi svoje latentne vsebine. Če pogledamo tako, je dobra beseda uglednega kritika vredna več kot sto neposvečenih mnenj.
Poleg tega ni zagotovljeno, da latentna vsebina ni na nek način manifestna; če na čustva namesto zgodb, ki jih ilustrira, slika deluje bolj neposredno, ne pomeni da vzbujenih občutkov ne moremo izraziti z besedami. Res pa je, da jih je bolje ne izraziti - podoba tako ostane dalj časa sveža.

Je torej prav svoje delo prepustiti na milost in nemilost interpretatorjem? Se temu sploh da izogniti? Umetnik se danes ubada z enakimi problemi kot velike korporacije: kako se znebiti posrednikov - le da namesto klestenja stroškov in povečavanja dobička teži k neposrednosti lastnega nagovora.
Pa vendar - če umetniku priznamo vsaj malo človeške šibkosti - ali ne teži malo tudi k priznanju pri uveljavljenih peresih? In, ko že govorimo o dobičku: ali povezava s posredniki umetniku, za razliko od velikih korporacij, ne prinese večjega dobička? Res je, da si odrežejo svoj delež, vendar si interes delijo z umetnikom.

Kako torej ocenjevati, interpretirati, soditi umetniška dela?
Predlagam, da predmet našega zanimanja najprej ocenimo kar se da strpno, z dobrimi nameni, in skušajmo ugotoviti, kaj je avtor hotel povedati, kakšna sredstva je za to uporabil in na kakšen način. Šele ko smo tako nekako definirali območje, kjer se delo giblje, ga skušajmo ovrednotiti.
Oceniti ga torej skušajmo glede na to, kolikor je konsistentno samo v sebi.
Hauser pravi, da: "umetnostne vrednosti, ki bi jo ločili od umetniških del, pa bi vseeno mogla imeti kakršnokoli veljavo in bi lahko postala predmet “zrenja bistva” ( Wesenschau ), sploh ni. Enaka resnica se lahko pojavlja in uveljavlja v najrazličnejših povezavah in preobrazbah, umetnostno dragocena tvorba pa more imeti eno samo obliko, po kateri jo lahko ocenjujemo: tisto, ki jo je iznašel enkratni in edini psihološki subjekt." (Hauser, 1980:143)
V poskusih čimbolj izčrpnega tolmačenja pa predvsem ne smemo pozabiti, da se vprašanje ne glasi: "kaj je?", ampak:"kaj mi stori?"
"Tako kot si same umetnine medsebojno ne nasprotujejo, se tudi različne umetniške presoje in okusi medsebojno ne izključujejo, ampak se razločujejo kot pomembne ali nepomembne, kot bolj ali manj bogate s spoznanji ali revne, ne pa kot pravilne ali napačne". (Hauser, 1980:148)



Vrednotenje umetnin je tudi neke vrste prevajanje. Če je tolmačenje transmutacija v eni stopnji, katere rezultat je praktično uporaben za nevešče ali tiste, ki imajo kak interes, gre pri vrednotenju za transmutacijo v dveh stopnjah!
Prva stopnja je prevod iz likovnega v kategorije besednega jezika, druga pa prevod iz besednih v simbole praktične narave.

Premislimo, ali vrednotenju zadošča že samo druga stopnja?
Recimo da kupujete sliko. Prodajalec vam pove, da ima slika veliko umetniško vrednost. To utemelji s pomembnostjo avtorja, z lepoto podobe, z dobrim stanjem njenega fizičnega dejstva, z redkostjo tovrstnih del, z avtorjevo signaturo, z urejenimi papirji. Vse to zlahko sprejmemo kot transmutacijo atributov slike v vrednostne kategorije.
Če vam pove, da stane tisoč, nato pa se posveti drugi stranki, vas najbrž nima za resnega kupca. No, če vam jo ponudi za 800, ker ste mu tako simpatični - ali pa vam prišepne, da se zanjo veliko zanimajo, in da je zadnja ponudba 1400, se je lotil druge stopnje transmutacije. Ta je po naravi precej banalna, predvsem pa podobna vsemu drugemu trgovanju. Samo druga stopnja torej ne zadošča, ker vrednotenje potrbuje utemeljitev.
Prevod sporočila umetnine, interpretiranega v znakih verbalnega jezika, v materialno vrednost, spada na področje ekonomije: ne gre za stvari, ki bi jih lahko izvlekli iz dela samega, ne gre za stvari, lastne delu, pač pa za zunanje vplive. Recimo za to, kolikšno sposobnost menice "družba" umetnini prizna. Pri prevajanje v denar in kasneje v kaj drugega pa gre za navaden prevod, zunaj umetniškega.

Vrednost umetnine smo definirali kot sposobnost, da nase veže drugačne pomene, da prevzame vlogo menice. Spremembo vrednosti torej prinaša sprememba te sposobnosti. Res, mnogo bolje kot opazovati sliko in si tolmačiti njeno vrednost, je opazovati razliko med isto sliko, ko ni bila vredna nič, in ko je draga. Po eni strani je umetnina na zunaj enaka, oziroma je nespremenljivost zaželena. Po drugi so znamenja staranja dokaz pomembnosti prav tistega dela. Vedno lahko razliko med delom, ko je še brez vrednosti in med istim, ko je neprecenljivo, utemeljimo npr. v starosti, razlikah. Kljub vsemu vse to ni odvisno toliko od slike, kot od drugih stvari. V bistvu ravno vrednost slike dela malenkostne razlike pomembne. Tega se spomnimo kasneje, ko bomo o avri originala govorili podrobneje.

Zapletenost vrednotenja umetnin si ponazorimo z vrednotenjem paradižnika. Definirajmo kriterije za ocenjevanje kakovosti paradižnika! Dobro je, če je zrel, a čvrst; ne več oranžen, a nikakor ne prezrel. Ne sme biti naguban, ne prevelik, ne premajhen; ne ploščat, ne podolgovat, ampak okrogel; dobro je , če se v hladilniku nekaj časa obdrži; seveda okus ne sme biti mokast, samo po sebi je razumljivo, da želimo naravnega, ne genetsko predelanega. Torej, imamo paradaižnik in kriterije. Mu lahko določimo ceno? Zaenkrat lahko ocenimo njegovo kakovost; če imamo opravka z mnogo paradižniki, jih lahko razvrstimo v razrede, a o ceni lahko samo ugibamo.
Malo nam pomaga seznanjenost s stroški pridelave, tako da si lahko določimo najnižjo mejo, seveda pa ta na ceno nima pretiranega vpliva.
Cene so stvar zunaj paradižnika. Pozimi smo pripravljeni za mokast paradižnik odšteti nekajkrat več kot poleti za vrhunskega; pretirano osveščeni posamezniki bodo med drobnimi poškodovanimi bolanimi, in med čvrstimi enakimi kockastimi izbrali prve, bio. Če se je v kakem zakotju pokvaril kamion paradižnika, bodo za okoliške prebivalce sadeži neverjetno poceni, če ga po drugi strani še nikjer nimajo, ga bo Hasan prodajal drago kot žafran.

Ali torej lahko po sliki sklepamo o njeni ceni?
Ali lahko definiramo objektivne kriterije za ocenjevanje umetniških del?
Kako ovrednotiti sliko po absolutnih merilih? Dobro, kako ovrednotiti sliko, če vemo, da absolutnih meril ni?
Če bi obstajal način, da bi vse slike razvrstili po kvaliteti v vrsto, ali bi razvrščanje po ceni dalo enak rezultat?

"Vrednosti so samo tam, kjer so potrebe po njih". (Hauser, 1980:145)
Dokler bo kdo čutil potrbo po tem, da bi svojemu denarju namenil sicer nepraktično, a vendar oprijemljivo in lepo obliko, in dokler bodo umetnine dovolj uporabne za prevzem simbolne vloge, se slikarjem ni bati.


* * *


V interpretiranju in vrednotenju umetniških del smo prepoznali posebni obliki prevajanja. Kakor pri vsakem prevodu, se tudi tu srečujemo z nujno nedoločenostjo. Različni pogledi so legitimni in tudi vrednote na posameznih ravneh se s časom spreminjajo, tako da se da stvari , čeprav vsakič utemeljeno, interpretirati na različne načine.
Opozorili smo na bistveno razliko med razlaganjem umetnin, in prevajanjem njihovih lastnosti v vrednost, opisljivo z denarjem. Stvar smo razložili z dvema stopnjama transmutacije, tako pa smo v problematiko, kjer mnogokrat pride do absurdnih situacij, katerih nelogičnost nekateri radi fetišizirajo v vzdrževanju tabujev, vnesli nekaj reda.