četrtek, 25. marec 2010

O nepremičninskih balončkih

Letita dva nevidna nepremičninska balončka po puščavi,
njune zadnje besede pa so:
"Glej kaktussssssssss..."
"Kje ga vidišššššššššš..."
.
V tednu po prejšnji kolumni gradbeniki, bankirji in nepremičninski mešetarji na vse kriplje zatrjujejo, da pri nas nepremičninskega balona ni, če pa slučajno je, pa da je neviden. In tudi če je, da ne bo počil, ampak kvečjemu na tanko spušča. In da če že morda malo spušča, niso krive napihnjene cene nepremičnin, ampak nesramni novinarji in podobni neotesanci, ki med potencialne kupce sejejo nezaupanje.
Jaz bi našim gradbenikom, bankirjem in nepremičninskim mešetarjem seveda rad verjel. Pa ne morem. Kot državljan te republike sem nejeveren že na splošno - komu pa, lepo prosim, se da v tej banana republiki še verjeti? Težko pa prej omenjenim verjamem tudi konkretno, saj ne postrežejo z nobenimi pametnimi podatki.
.
V ZDA informacij o nepremičninskem trgu ne skrivajo, ampak so na voljo sproti, skoraj tako ažurno kot borzni indeksi. Stvar je kompleksna, za analizo obstaja več metodologij, naj omenim le državni House Price Index (Fannie Mae & Freddie Mac), Case-Shiller Index in IAS360. V ZDA ljudje lahko pišejo o nepremičninskem balonu, na voljo so nazorni grafikoni.
Pri nas pa se gremo skrivalnice. Vsi dostopni podatki so zbrani na portalu Slonep, ampak pametnih zaključkov se kao ne da narediti. Jaz verjamem, da ima marsikdo interes, da se podatkov ne zbira bolj sistematično in predstavi bolj nazorno - ampak vsaj tako pomemben bi moral biti tudi, kako bi rekel, javni interes, da bi ljudstvu predstavili stvari tako nazorno kot v Ameriki.
.
Nepremičninski balon imamo takrat, ko cene nepremičnin postanejo nevzdržne glede na dohodke prebivalstva in ostale ekonomske kazalce. V normalnem tržnem gospodarstvu cene nato padejo z bolj ali manj glasnim pokom. Ampak ne pri nas. Pri nas, pravijo, so cene prave, le ljudje da so žleht, ker naenkrat nočejo več kupovati.
Po svetu z resnico nimajo problemov. Japonska recesija se je začela s pokom japonskega nepremičninskega balona. Obdobju po tem, ko so v Ginzi cene padle za sto krat(!), drugje pa vsaj za 90%, rečejo "izgubljeno desetletje". Komaj so se začeli pobirati, pa jih je doletela, svetovna finančna kriza, ki jo je sprožil pok nepremičninskega balona v ZDA leta 2006. Ni pomembno, ali so bile nepremičnine precenjene, ali pa se je zaradi krize naenkrat spremenilo vse drugo - v zadnjem času so popokali nepremičninski baloni tudi v Argentini, VB, na Nizozemskem, v Italiji, v Avstraliji, na Novi Zelandiji, na Irskem, v Španiji, Libanonu, Franciji, na Poljskem, v Južni Afriki, Izraelu, Grčiji, Bolgariji, na Hrvaškem, v Kanadi, na Norveškem, v Singapuru, Južni Koreji, na Švedskem, v Litvi, Latviji, Estoniji, Indiji, Romuniji, Rusiji, Ukrajini in na Kitajskem. Najbrž še kje.
Le pri nas ne. Pri nas namreč sploh ni nepremičninskega balona, kao.
.
22. februarja 2008 je VB podržavila banko Northern Rock. "Too big to fail", so argumentirali. Po tem, ko je 15. septembra 2008 bankrotiralo nekaj gigantskega, 640.000.000.000 $ velikega, Lehman Brothers - je bilo marsikomu žal, da tistega ni rešila država. "Too big to fail" je bilo tisto, in poglejte, kaj se je zgodilo... Islandcev je za eno Ljubljano, premajhni so, da bi bili "too big to fail" - in cela država je bankrotirala. Nek duhovitež je ustanovil spletno banko, za vloge je garantirala država, banka je bankrotirala, narodu pa tudi referendumi najbrž ne morejo več pomagati...
V Sloveniji je na srečo drugače. Pri nas je VSE "too big to fail". Ne le udbomafija, ne le "tekovine revolucije" - "too big to fail" je bil neki "manager leta" Danilo, da ga je Drni osvobodil iz aresta, "too big to fail" je gotovo tudi neki drugi "manager leta", Bine. Aresta od znotraj najbrž ne bosta videla niti neki Boško, niti neki Bavčar, ker sta "too big to fail". "Too big toi fail" je seveda naša banka, NLB, v imenu katere so nekateri posamezniki svojim prijateljem financirali tajkunske kredite ali pa samo zgrešene naložbe. "Too big to fail" so gradbena podjetja - ampak samo tista, ki davijo podizvajalce (ti so, izgleda, pogrešljivi). "Too big to fail" so razne prijateljske mreže, "too big to fail" so pomembni odvetniki (poznajo preveč skrivnosti). "Too big to fail" so vsa neštetokrat reciklirana politična imena. "Too big to fail" ni le LDS, ampak tudi SNS. "Too big to fail" ni le KK, ampak tudi Prijatelj.
V Sloveniji nepremičninskega balona itak ni, ampak tudi če je, ne more počiti. Ker je "too big to fail". Celovški dvori? Heh, "too big to fail".
.
Za konec razmišljajmo o tem, ali ne bi bilo bolje, če se država v imenu potencialnih kupcev stanovanj vendarle ne bi tako trudila reševati previsokih cen. Če se ne bi na vse kriplje trudila ne videti balona in ga zraven mašiti, če ne celo napihovati - namesto da bi stvari za spremembo prepustila trgu? Kaj če bi pustila stanovanjem, da se pocenijo?
Izgube zaradi zavoženih investicij pa naj počasi vendar prevzamejo tisti, ki so zanje odgovorni - pogoltni gradbeniki, banke, ki so na lepe oči prijateljem dodeljevale slabo zavarovane kredite, neinventivni nepremičninski mešetarji in naivni ljudje, ki so kupovali predrago. Na koncu so vse odločitve, tudi slabe, vendar sprejemali konkretni ljudje - politiki, direktorji, člani nadzornih svetov in kupci stanovanj - in zelo zdravo bi bilo, če bi za svoje slabe odločitve odgovornost in posledice končno prevzeli konkretni ljudje, ne pa skupna skleda.
.
Avtor izjavlja, da za svoje pisanje ne prejema plačil piarovskih agencij, lobistov ali interesnih skupin.

6 komentarjev:

  1. kot sem povedal pred dobrim tednom,
    NEPREMIČNINSKEGA BALONA NI!

    OdgovoriIzbriši
  2. Ne posplošujte, A. ima prav. Nepremičninskega balona ni. Je pa ledena gora, katere dragoceni vrh te dni vidno raste med dvema bregovoma Ljubljanice.

    OdgovoriIzbriši
  3. V današnji Sobotni prilogi Dela je dober članek njihovega dolgoletnega primorskega kronista Borisa Šuligoja z naslovom "Stampedo na istrske gričke - Slovenski Beverly Hills" (http://delo.si/tiskano/html/20100327/Sobotna+priloga/0). Nekaj od navedenih dvornih pravljic sem že zasledil, a tako zgoščenega in deloma tudi jasno obtožujoče sinteze rabot se pa ne spomnim.

    Ko bereš o mahinacijah "znanih in uglednih" mahinatorjev, te mora obiti misel, da so tiste tri pse prehitro pokončali. Morali bi jih peljati v še kakšno garažo.

    OdgovoriIzbriši
  4. ja, sem prebral, čeprav mi je kar nerodno priznati. odkar "misli širše", ima Delo ma baje samo še kakih 40k naročnikov in eni od njih so po inerciji še vedno naši zgornji sosedje, pa ga, rabljenega, tudi jaz iz navade prežulim.
    članek je fajn, še zdaleč pa niso vsi našteti. ;)

    btw - ker je delo ravno kupilo Crnkoviča naj navržem tudi, da je v prvi kolumni nove kariere lepo obračunal s komunajzarji :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Včasih se je reklo: grupa mala ali odabrana. :-)

    Žal mi je, ker je Crnkovič izginil iz "rdečkastega" Dnevnika, saj se mi je zdelo fino, da je tam stresal svoje zmerno desničarske in trdno meščanske domislice. Ker sem v glavnem rdečkar, se seveda z njegovo radikalno sobotno lustracijo komunistov ne strinjam. Po isti logiki bi morali za vekomaj utihniti cerkev, domobranski kolaboranti, vsi, ki so nekdaj hranili nadvse uporabne rdeče knjižice in zveze v ZKS/J, SZDL, ZSMS, danes so pa največji demokrati, pa še kdo. Nemci se ne bi smeli nikdar več pojaviti izven svojih skromnih domovanj, Italija bi vse, kar diši po fašizmu zaprla v gete, kjer bi se sčasoma pomešali z raznimi priseljenci... Veliko bolj blizu mi je bil Markeš z odločnim a taktnim polemiziranjem o lepe kresnice & co. pojmovanju pravne države.

    Sicer sem pa tega, da se s Crnkovičem, ne strinjam, vesel. Skrbelo me je takrat, ko sem mu nekajkrat zapored lahko le prikimal, oziroma, ko mi s svojimi članki ni dal misliti. V tem se mi zdi njegov največji čar - da ponovno premeljem marsikaj, o čemer sem bil že skoraj prepričan. Resnica je tako ali tako vedno nekje vmes. :-)

    Impozantno je njegovo nedavno priznanje (samohvala?) na blogu, da je svoje pisanje likal tako dolgo, dokler ni imelo t o č n o 6100 znakov.

    OdgovoriIzbriši