ponedeljek, 23. marec 2009

Še 10 jih je padlo

Nazadnje so padle Čefurji raus!, Apokalipsa vsakdanjosti, Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov, Anđeo u ofsajdu, Roka voda kamen I, II in III, Mrtva mlaka, Drobtinice in Kralj ropotajočih duhov, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že pred 3 tedni, je za tale zapis res skrajni čas.
.
Čefurji raus! Gorana Vojnovića so tista knjiga, za katero je strokovna komisija Prešernovega sklada ocenila, da najbolje predstavlja esenco slovenstva, slovenske kulture in Slovencem tako ljubega slovenskega knjižnega jezika, povrh pa da je to tisto najboljše, kar je bilo pri nas v književnosti ustvarjenega v preteklem letu.
Jaz se seveda rad učim, tako da sem v skladu s kulturno politiko te države, se pravi po vzoru Čefurjev raus!, ustvaril že 2 prispevka na tem blogu:
Prvi je tale, v katerega sem subtilno integriral besedo "zakaj" na začetek vsakega poglavja. Mislim da mi je lepo uspelo, očitno pa ni tega nihče porajtal, ker je ta stilistična bravura, kljub številnim komentarjem, ostala neomenjena. No, omenil sem.
Drugi pa je tale, tudi strašno popularen, v katerem sem se, zgledujoč se po nagrajencu Prešernovega sklada za literaturo, poslužil sintagem kot so "pička jim materina" ter "pojdite u kurac". Tudi tu sem na začetku požel le aplavz nekaterih ki me poznajo ali "poznajo", drugi pa so potrebovali razlago, ki sem jo na vrhu dodal šele kasneje.
Toliko torej o tem, zakaj kljub vsemu menim, da to ni literatura, ki bi jo morala nagrajevati država. V resnici bi ji prisodil katerokoli drugo literarno nagrado, ali pa vse skupaj, razen pač te.
Ker, pazi zdaj to: knjiga je super!
Ko se človek prebije skozi prvo stran, kjer se mora takoj, poleg neprestanega neznosnega preklinjanja, soočiti tudi z odsotnostjo rodilnika, kmalu ugotovi, da do konca ne bo nič bolje. Knjiga je napisana v specifičnem jeziku in to je njen "feature", ne "bug". Še več - ta jezik, prvič tako koherentno ubeseden in natisnjen, pelje scat vse nazarensko študiozne poskuse tistega Nečefurja (navaditi se bo treba, ja) Skubica, ki je spisal Fužinski blues. Skubičevi dialogi so leseni - slovenščini je imanentno, da slengov ne pusti "v-knjižiti". Dokler se končno ni pojavil, uganila sta - pismen native speaker. Vem, paradoks. Ampak obstaja. Pismen čefur, nagrajenec Prešernovega sklada za literaturo. Toliko o jeziku.
Knjiga je resnično učinkovito "režirana" (Vojnović je študiral filmsko režijo). Suspenz vseskozi drži, napisano je kot bi mu izletelo v eni seansi. Predvsem mi je pa res všeč subtilna distanca, s katere nam da doživeti tako glavnega junaka, kot vse ostalo. Prav nič ni črno-belo. Prav vse je razumljivo. V vse se da vživeti. Vojnović ne obtožuje in ne navija. "Svoje" pošilja u kurac s prav takim žarom, kot "njihove".
In prav ta pravzaprav pacifistični, gandhijevski moment, ki med vrsticami seva iz celotnega besedila, ki je na videz v resnici strašno vulgarno in agresivno - je tisti presežek, ki Vojnovićev literarni prvenec dejansko naredi za pomembnega.
Ne toliko za slovensko književnost - predvsem za državo, ki bo sčasoma morala za resnično svoje priznati prav vse državljane.
Toplo priporočam!
.
Apokalipsa vsakdanjosti Vitomila Zupana je roman, izdan po pisateljevi smrti, iz zapisov v njegovi ostalini z malce daljšim delovnim naslovom, "Apokalipsa vsakdanjosti ali vaše riti na mojih rokah...". Načelno imam do takšnega početja zadržke - kar je avtor namenil objavi, je javno, ostalo je intimna zapuščina. Je pa res, da dediči s tovrstnimi intimnimi zapuščinami pisateljev, pa tudi druge sorte umetnikov, nadvse radi trgujejo. Ampak v tem primeru je še bolj res, da je avtor stvar najbrž itak nameraval objaviti, a ga je pred dokončanjem žal prehitela smrt.
Roman je prvovrsten Zupan, še več - gre za popolnoma neinhibirano esenco meni že sicer zelo ljubega avtorja. Ker si je v pozni starosti lahko privoščil obračunati z življenjem povsem iskreno, in ker gre za deviško, popolnoma nekorigirano, needitirano in nelektorirano besedilo (objavljeno res z neznatnimi popravki).
Konča se sredi dialoga: "A rad ješ rake?" / "Dobro pripravljene rad"
Jaz rad jem tudi "slabo pripravljene rake", če so le sveži, knjigo pa seveda priporočam.
.
Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov so tretje, kar sem prebavil spod peresa Irvina Welsha. In se mi zdi najboljše. Namesto sveta luzerskih džankijev - nas pelje v svet visoke kuharije (kar seveda ne pomeni, da nimamo spet precej opravka tudi z luzerskimi džankiji). Še vedno je Welsh - hiter, gost, vulgaren, bister in iskren - je pa stvar bralcu precej prijaznejša kot Porno.
Da ne bo nesporazuma - prikazan kontekst visoke kuharije je svetlobna leta tako od Vendeline, kot od Đejmija - vseskozi pa se človeku prikazuje Gordon Ramsay, kar je tudi edino prav. In ko že govorim o knjigi tipa "briljantna parabola o treh obsesijah sodobnega časa - hrani, seksu in slavi", ne morem da ne bi oznanil, da mi tale sede celo bolje kot Zlati dež. Zelo priporočam!
.
Anđeo u ofsajdu Zorana Ferića je izjemno delo. Če se mi je po prejšnjih dveh Ferić zdel korekten zabavljač, se mi je tu razkril kot strupeno brihten, cinično duhovit briljanten analitik, eee, se pravi, Genij. Knjiga je vredna skrbnega branja.
Zelo priporočam, sploh za na plažo.
.
Roka voda kamen Branka Gradišnika je epski obračun z življenjem, ki ga je avtor z obsežno medijsko kampanjo lansiral pred dvema letoma. Stvar me je mikala, sem si jo pa iz strahospoštovanja prišparal, dokler mi je ni res sedlo prebrati. In sem navdušen.
Stvar je zapakirana med 6 platnic (240, 430, 240 strani), zato jo štejem kot 3 knjige. Jemljem jo seveda kot eno.
Ogrodje je zgrajeno okoli popolnoma nevrotičnega "partnerstva" - koncesije, ki jih je človek, ki je samski ali, kako se že reče, in between relationships, ko se skratka razgleduje, peca ali kuri - primoran vzeti v zakup in to ni niti preveč čudno, niti tragično - so tu mučno razvlečene skozi več let. Če trenutek, ko nekdo speljuje drugo osebo iz tuje postelje v svojo, zamrznemo, ugledamo labilno ravnovesje, ki se ima slej ko prej končati v eni ali drugi legi. Ogrodje te knjige pa je odnos, ki je pravzaprav mučno formalizirano, (za ceno naivnega, junaškega žrtvovanja), po deafaultu labilno ravnovesje, prisiljeno v nekakšno dolgoročno partnerstvo. Ne gre za sporazum o open relationship, niti za mnogomoštvo (obrnjeno mnogoženstvo) - gre za točno to, kar sem opisal.
In tak okvir, ki že sam po sebi poka od silnega suspenza, je idealno ogrodje za boleče iskreno analizo motenosti netrivijalnega genijalca, in seveda za osebni pogled na novejšo zgodovino Slovenije. Čez vse pa je vržena koprena fikcije, ki je nujna, da se je dalo knjigo sploh natisniti, ki je nujna da se kaj ublaži, in ki je predvsem nujna, čeprav se sliši paradoksalno - za korektno podajanje resnice.
Gradišnika po tem nima smisla opisovati - ni ga vidika, ki ga ni, do potankosti in v globino, obdelal že sam. Gradišnik zna misli čudovito verbalizirati, luciden je, pozoren do podrobnosti, vljuden do morebitnih protiargumentov in predvsem - prekrasno pismen. Naštel bom par stvari, ki jih na ta način obdela, v naključnem vrstnem redu:
.
- Ozadje osamosvojitve; razkrinkavanje imen iz skrbno prikritih opisov in jasnih konkretnih opornikov - mokre sanje za vse ugankarje.
- Svarilo pred ledeno dobo; Gradišnik lahko ima glede tega povsem čisto vest - posvaril nas je že večkrat, skozi junake v drugih delih in celo v podpisanih avtorskih člankih. Ali je sredi vojne vihre v resnici zasipal Janšo z nebulozo o nujnem humanem zmanjšanju števila prebivalstva za 97%, niti ni v resnici pomembno. Glavno sporočilo (altruistično ga posredujem svojima bralcema) je v tem: tole globalno segrevanje je samo stikalo - ko se bo ledena kapa stopila, se bodo ustavili oceanski tokovi, ki držijo globalno vreme pod kontrolo - to pa bo izredno hitro sprožilo hudo ledeno dobo, v kateri bodo pocrkali vsi, razen če se ne organiziramo in izžrebamo 3 procentov, ki bi s preostalimi resursi mogoče lahko zagotovili preživetje človekove vrste. Tako, zdaj vesta tudi vidva. :))
- Povojni poboji; Gradišnik osebno sondira prve fojbe, ubije pa tudi enega človeka.
- Misterij o ustanovitvi Protiimperialistične fronte; intelektualiziranje o tem, zakaj moramo "Dan upora proti okupatorju" praznovati na dan, ko je 8 mandeljcev iz Društva prijateljev Sovjetske zveze v času, ko je bila Juga okupirana, Hitler in Stalin sta bila glavna zaveznika, VB pa še edina svobodna evropska država - podpisalo hlapčevski, izdajalski dokument, naperjen proti "angleškemu imperializmu", v katerem nas prepušča "vodstvu Velikega ruskega naroda".
- Psihijatrija za domačo uporabo; izjemne razlage, samoanalize, globoki traktati o učinkih samoaplikacije raznih metod, ..., vrhunska definicija šizoidnosti itd.
Osebno pa se mi zdi v tem segmentu knjige najbolj zanimivo to, kako zlahka se Gradišnik, ki Ruglja intelektualno nekajkrat prekaša, temu popolnoma pohlevno podredi - odločitev za podvrženje avtoriteti je nazorno prikazana kot predvsem volja pacienta, nikakor kot rezultat moči avtoritete. (Ob tem sem se živo spomnil profesorja likovne teorije, ki ga spoštujem kot izjemno študioznega, načitanega, inteligentnega človeka s prirojenim darom za izrazito urejenost misli in govora - ki pa si je za avtoriteto, ki se ji je brezpogojno podredili, izbral nekega Butino - če ga sodim po knjigah, ki jih je napisal, le naivnega, površnega, preprostega "učenjaka". Ta naveza zame ostaja popolnoma nedoumljiva.)
- Izbrisani; Gradišnik je bil več let izbrisan - na "lastnem" primeru pokaže, kako butasti so lahko razlogi in kako neprijetne posledice. Namesto prekipevanja od empatije do Todorovića - pa sem kvečjemu še bolj prepričan, da bi bilo treba primere reševati posamezno.
- Statistika; prav vsak fuk je opremljen z izčrpnim orisom situacije, poglobljenim opisom občutkov in z oceno v številu zvezdic. Avtor nam ne prizanese niti z raznimi osebnimi rekordi.
.
Kaj od naštetega lahko pripišemo kopreni fikcije, kaj pa je direkten prepis intimnih dnevniških zapiskov, niti ni pomembno. Dejstvo je, da je za tovrstno delo potrebnih mnogo jajc, ali pa vsaj nekaj premaknjenosti. Ali pa, to bi bilo res častivredno, popolna jebivetrska distanca do profane šentflorjanskosti - distanca, kakršna je sicer značilna kvečjemu za stare prdce pred slovesom od življenja; če gre za to, je Roka voda kamen avtorja, ki še zelo živahno brca, lahko le prvovrsten izraz
resnične svobode.
Ob koncu bi omenil še avtorjev odnos z očetom - hladna, odtujena, zadržana scena, komunicirata preko pisem, v katerih se vikata. Še en vidik obstaja - lani, ko bi (drugo) nagrado Prešernovega sklada za književnost lahko dobil mlajši, so jo, ta veliko, dodelili starejšemu Branku Gradišniku. Nekaj neokusnega je bilo v tej potezi, nekaj kar vsebuje duha Moravie. In še en vidik je - v resnici je bil skrajni čas; vmes med tem, ko sem stvar prebral, in ko sem tole napisal - mu je gospod oče umrl. Sožalje. In hvala za zgoščenko.
Roko, vodo in kamen po vrhu skratka toplo priporočam. Vzemita si zanjo čas, vredna ga je. Pri meni je trajalo kar tri dni(!) tistega dela uživanja na egipčanski plaži, ko nisem bil ravno v vodi in ko je mali spal.
.
Mrtva mlaka je druga knjiga Vitomila Zupana iz te runde. Stvar je toliko mlajša, da o sproščenem cinizmu starca, ki nima več česa izgubiti, ni ne duha ne sluha; od smeha vaju skratka ne bo metalo s stolov. In natanko toliko zamorjena, kot njen naslov. Odlično metaforo slovenske močvare seveda toplo priporočam.
.
Drobtinice Mihe Mazzinija so tisto, kar stoji za scenarijem, ki stoji za slovenskim filmom Operacija Cartier. Film niti ni bil zanič, Drobtinice pa so še boljše.
Ko je to napisal, je imel Mazzini do 25 let, kar je oboje super (napisati tako stvar in imeti do 25 let). Knjiga med vrsticami izvrstno razloži, zakaj je na Jesenicah hokej tako pomemben. Priporočam, čeprav sta to najbrž, kot jaz, nekoč že itak prebrala.
.
Kralj ropotajočih duhov istega avtorja izgleda kot tisto, kar stoji za scenarijem, ki stoji za slovenskim filmom Sladke sanje. V resnici pa je menda ravno obratno. Oziroma ne - baje je bil najprej vseeno scenarij, film šele po tem, roman pa čisto na koncu. Film sploh ni bil zanič, Kralj ropotajočih duhov je pa še boljši.
Tudi ta knjiga med vrsticami izvrstno razloži, zakaj je na Jesenicah hokej tako pomemben. Sicer pa govori o tistem času, ki veje iz Red Booka, le da na bister, duhovit način. Povrh je čudovito ilustrirana - na strani 195 je denimo slikca takšnega BMW-ja, kakršni so, se spomnim, vozili tudi po Celovški, ko je bil Tito še živ.
Predstavljaj si torej, mladi rod, kakšni so bili v socializmu šeli fički,
če so bili celo BMW-ji tako neizmerno češki! :))
Seveda priporočam.
.
Lahko noč.

četrtek, 19. marec 2009

Halo, pizza?

Eno z morskimi sadeži prosim, na
27° 54' 48,6'' severne širine / 34° 20' 3,6'' vzhodne dolžine!

.
Čofotam zadnjič po Rdečem morju,
kakih 150 m od obale, pa se skoraj zaletim v ...
Aaa?
Sredi morja ti takle kekec binglja z gladine...
.
Čudo neviđeno...
.
.
Se spustim malo nižje, pa...
.
Resnično, to je rit...
.
.
.
Zaplavam široko okoli, počasi mi postaja jasno...
Pritepenec si gladko domišlja, da sem jaz
v velikem akvariju.
Ej, hočeš da ti "potrkam" po šipci, a!?
Potonil bi ko opeka...
Mater mi gre na živce....
.
Približam se mu od spredaj, da ga vidim, kekca, od blizu...
Fanta kličeš? Mamico mogoče?
Halo pica, a?!!

.
Svašta...

ponedeljek, 16. marec 2009

Pripomoček za spopad z zgodovino

(opozorilo pred branjem: besedilo je zapisano v skladu z nacionalno kulturno politiko - tu in tam je sočno zabeljeno po vzoru uspešnice, ki je letos dobila nagrado Prešernovega sklada za literaturo)
.
Ob dogodkih, ki sta me sprovocirala k pisanju prejšnjih 2 prispevkov, pa ob številnih komentarjih in predvsem ob živahnih debatah v javnosti v zvezi z našo polpreteklo zgodovino - sem o teh stvareh spet precej razmišljal tudi sam.
.
Zelo očitno je, da na plan zelo hitro pridejo razne nekonsistentnosti, ljudje se velikokrat ujamejo v paradokse. Premnogi izhajajo iz trhlih predpostavk, nekritično verjamejo mitom, v argumentaciji pa se čudno hitro odpovejo lastnim načelom. Zdi se, kot da v zvezi s polpreteklo zgodovino velika večina ljudi refleksno opusti uporabo razuma, čeprav si v vsakdanjem življenju z njim pomagajo.
.
Tu imata sedaj povzetek tega razmišljanja - skrbno ubeseden, da bi bil ja razumljiv še takemu bebcu, in oblikovan v takorekoč didaktični pripomoček. Zakrknjenim starim prdcem najbrž itak ni več pomoči, zelo pa bi znal koristiti prav vsakemu mlajšemu forumašu. Pa začnimo:
.
Mit o obsolutnih pozitivcih
.
Opozarjam na "logiko", ki si za izhodišče izbere določen trenutek, določeno dejanje ali odločitev konkretne osebe, nato pa skozi to legitimira vsa prejšnja in kasnejša ravnanja. Tako imamo nato opravka z izkjučnimi pozitivci in izključnimi negativci. Sam pa verjamem, da se tudi lopov lahko pošteno naspi.
- "Stalin je bil največji antinacist."
To je v neki meri seveda res. Stalinova SZ je k zmagi tapravih v WW2 veliko prispevala, med drugim več deset milijonov padlih. Res je pa tudi, da od te zmage ljudje, ki so jih "osvobodili Rusi", niso imeli kaj dosti - najbolj drastično se to vidi na primeru po vojni razdeljenega pogorišča Nemčije.
In res je tudi, da je bil Stalin, preden je postal "največji antinacist" - največji pronacist! Socializem in nacional-socializem sta si že itak sorodna, ampak opozoril bi rad na konkretno zavezništvo. Hitler in Stalin sta pred začetkom WW2 sklenila pakt o zavezništvu, ki je veljal od 24.8.1939 do 22.6.1941! V tem času je zajet ves Blitzkrieg in nemška zasedba praktično celotne Evrope! Skoraj polni uvodni 2 leti - sta Stalin in Hitler Evropo masakrirala skupaj!
In jaz nimam nobene potrebe, da bi to pozabil ali zanikal. Če je k zmagi zaveznikov v vojni proti nacizmu kasneje veliko pripomogel, to še ne pomeni, da Stalin ni bil en največjih svetovnih zločincev vseh časov.
- "Tito je pozitivna zgodovinska osebnost" - je podobno sporna trditev.
Danes jo argumentirajo skoraj izključno le še s tem, da je šlo za njegovim pogrebom veliko državnikov. Naj sploh razlagam, zakaj menim, da je neki strojni ključavničar, ki je s svojo zmagovito kamarilo iz Juge naredil freak-show, podoben današnji Severni Koreji, predvsem en velik zločinec?
- Janez Stanovnik je bil pred koncem Juge en tak simpatičen, glasen slovenski predsednik. Ampak človeka, ki je bil vseskozi, tudi v najbolj svinčenih letih, del vrhuške komunistične kamarile, enostavno ne morem sprejeti kot poosebljene dobrote. V svoji bogati karieri je tajnikoval najprej Kardelju, kasneje, v OZN, pa še nekdanjemu nacističnemu oficirju Kurtu Waldheimu celoten mandat. In predvsem - če bi bil šef borčevske organizacije resničen pravičnik, poštenjak in dobrotnik, bi svojemu članstvu lahko že davno dal navodilo:
"Let's come clean; na plan z zapiski, spomini, imeni, vse povejmo!".
Tako pa njegova organizacija izgleda kot konspirativna druščina kriminalcev (in mlajših zavedencev, med katerimi je tudi predsednik SLS!), katere glavna agenda je vzdrževanje zarote molka.
- "Bučar je pravi oče naroda", pravijo drugi.
Nekaj let preden je zasnoval slovensko ustavo, je šel v Strasbourg in Evropejcem priporočil, naj nedemokratične komunistične Juge ne spustijo zraven. To dejanje je večina jugoslovanskega naroda interpretirala kot izdajo, meni pa se je zdelo strašno kul. Ampak mene moti predvsem, da je Bučar v partizanih opravljal poklic politkomisarja. Če danes še borčevska organizacija za nazaj dela (za lase privlečeno) retorično razliko med bojem proti nacifašizmu in komunistično revolucijo - je bil Bučar kot politkomisar Komunistične partije v partizanih, po današnjih borčevskih standardih, en tistih negativcev, ki so partizanščino grdo zlorabili.
- "Kocbek, ta je dober!", pravijo eni.
Kaj jaz vem. Vseskozi je bil zraven, po vojni pa so ga njegovi malo ušutkali. Pa o pobojih je plaho spregovoril v sedemdesetih. Ampak ne dajajte mi za zgled riti, ki je podpisala Dolomitsko izjavo! Kocbek je Krščanske socialiste prodal Komunistični partiji in s tem uničil edini protinacistični upor, ki ni bil v funkciji revolucije.
- Nekateri pravijo: "Tale Jambrek je dober - ustanovil je Zbor za republiko!".
Kaj jaz vem - ko berem Jambreka iz časov, ko je bil sekretar aktiva delavcev partijske celice Pravne fakultete, pa ustanovitelj in prvi predsednik Marksističnega centra Pravne fakultete, pa član partijskega komiteja občine Ljubljana Center, si mislim kvečjemu - kurc pa tak desničar.
- Pa pravijo drugi: "Pahor, ta je moder!"
Pa si mislim spet in spet - pa kaj mu je, vraga, bilo potem treba pri šestindvajsetih riniti v Centralni komite Komunistične partije!? Prav nič boljši ni kot tranzicijski milijonar Slivnik...
...
.
Mit o absolutni pravilnosti odločitev
.
Opozarjam na logiko, ki odločitve, ki so vplivale na našo zgodovino, samo zaradi tega legitimira kot dobre, modre in celo absolutno pozitivne. Nekaj tovrstnih odločitev sem navrgel že zgoraj, na pamet jih pade še nešteto, tu pa bi rad predvsem opozoril na splošno razširjeno zablodo. "Izvedba" nikakor avtomatično ne pomeni, da so bile konkretne odločitve najbolj modre!
.
Mit o relativnosti absolutnih vrednot
.
Danes bomo težko našli koga, ki bi jasno in odkrito propagiral "vrednote" kot so ubijaj, kradi, izdajaj, laži in taji. Se pa zato s tovrstnimi obtožbami lahkotno medsebojno obkladajo protagonisti nekdanjih dogodkov. Ali, kar je še huje, omenjene "vrednote" priznavajo, v isti sapi pa jih hitijo relativizirati z bolj ali manj za lase privlečenimi izgovori.
- "Tile so pa izdajalci slovenskega naroda!", od kar pomnim poslušam od tardečih. Če pa prisluhnem Justinu Stanovniku, Tinetu Velikonji, ..., ali otrokom in vnukom političnih emigrantov iz Argentine - pa slišim lepo slovensko besedo in močno pripadnost slovenski kulturi in tradiciji. Na kak način so torej izdali narod, če pa so kulturo tega naroda negovali pol stoletja na drugem koncu sveta, izdani, izgnani in zatajeni od naše "popolne" partijske države?
- "Kvizlingi! Izdajalci so, navadni kvizzzlingi!!!", kar naprej poslušam tardeče, na čelu s tistim slavnim zgodovinarjem Repetejem. Ampak - Norvežani danes še vedno govorijo norveško, WW2 pa so, za razliko od nas, preživeli neverjetno mirno. Po vojni so sicer pobili 28 članov vlade, vključno s tistim Quislingom. Ampak iz današnje pozicije izgleda to, da je norveška oblast medvojno politiko plačala z življenjem - od te iste oblasti neskončnokrat bolj modro in plemenito (od 3M je padlo skupno 9.500 ljudi, kar je bilo 0,32% populacije) kot politika naše zmagovite partizanske kamarile, ki je sama v glavnem preživela, država pa je izgubila 5-10% prebivalstva. Kurc pa taki "izdajalci", si mislim - če pa so nas naši "zmagovalci" tako neskončno veliko stali...
- Nihče pa za izdajalce slovenskega naroda ne upa označiti naših partizanov, OF-ovcev, NOB-jefcev oz. komunajzarjev. Čeprav so nas prvič izdali (v natančno enakem pomenu besede kot jo očitajo domobrancem!) 26.4.1941, zaradi česar še danes(!) praznujemo "Dan upora proti okupatorju" - z ustanovitvijo Protiimperialistične fronte. V ustanovni listini so nas, ne da bi ljudi kaj posebej spraševali, prodali "velikemu ruskemu narodu", oznanili pa so tudi, da se bodo "borili proti angleškemu imperializmu". Pazi, to je bilo v času, ko sta Stalin in Hitler že dobro poldrugo leto (od 24.8.1939) skupaj(!) masakrirala Evropo, v času neposredno po okupaciji poražene Juge in predvsem v času, ko je bila junaška VB še praktično edina svobodna evropska država! Zakaj torej tej nagravžni izdaji (ki je bila le uvod v 50 izdajalskih let!) - ne bi smeli reči izdaja?
Pomislite - ko so nas ustanovitelji OF prodali Stalinu, so nas hkrati prodali tudi njegovemu zavezniku Hitlerju! Ko so "vaške straže" precej kasneje sprejele orožje od okupatorja, ali pa ko se je vsa partizanščina od 22.6.1941 udinjala le še Stalinu - je šlo pri obojih le še za enojno izdajo. Protiimperialistična fronta iz Vidmarjeve vile pa nas je izdala dvojno - Hitlerju in Stalinu hkrati! Pička jim materina...
- Najbolj pa se mi fržmaga, ko dediči (in tudi kakšen akter?) največjega zločina v zgodovini te države, sistematičnih množičnih in izjemno krutih pobojev vojnih ujetnikov, političnih nasprotnikov in mnogih nedolžnih civilistov - stvar hinavsko relativizirajo, omalovažujejo in opravičujejo.
Lahko bi tedaj sodili posameznikom, preostale pa spustili domov k družinam. Lahko bi vse zaprli v gulage in jih prisilili delat “cesto bratstva I jedinstva”. Celo če vzamemo, da je bil sistematičen poboj političnih nasprotnikov nujen sestavni del komunistične revolucije – bi lahko kamarila oznanila kraje grobišč in objavila imena. Če niso zmogli prej, bi bil idealen trenutek leta 48, ko se je Tito skregal s Stalinom, tiste ki informbirojevskega obrata čez noč niso zmogli, pa strpal na Goli otok. Zmagovita kamarila je, skratka, zamudila nešteto priložnosti, da bi se pokazala za vrednejšo od psov. Odločili pa so se za kurjenje arhivov in zaroto molka.
.
Mit o junaški zgodovini
.
Ljudje se v zvezi s slovensko zgodovino praviloma hitro zapletejo v paradoks preprosto zato, ker izhajajo iz aksioma, da je naša zgodovina junaška. Ampak - kakor niso absolutni pozitivci njeni akterji, kakor niso popolne njihove odločitve - je temu primerna tudi zgodovina, ki so jo pomagali ustvarjati.
Z mitom o naši junaški zgodovini so meni prali možgane že v osnovni šoli, verjamem pa, da podobno počnejo še danes. Učijo, da že dejstvo, da danes smo, dela našo zgodovino za junaško. In da zgodovina (kakor jo pač predstavijo) - legitimira vsa pretekla dejanja (tistih naših prednikov, ki so imeli nanjo vpliv) - kot dobra.
Pomemben del zgodovinskega pravljičarstva pa je tudi ignoriranje mnogih dejstev, dogodkov in oseb - nam v šoli o povojnih pobojih denimo niso niti pisnili. In prva naloga je, da se razišče in v javno zavest spravi informacije o dejstvih, ki so bila dolgo prikrita. Brez interpretacij, le dejstva.
Zdaj pa tako - če bi dejstva poznali (poznamo še zdaleč ne vsega - kar danes prikritega spoznavamo, pa je pospremljeno s hudim odporom), bi lahko trdili, da je bila naša zgodovina taka in taka. Ampak iz tega sploh ne izhaja nujno, da je tudi junaška.
.
Takole poslušam še danes:
- "Če ne bi bilo partizanov (in komunistične revolucije s poboji vred), ne bi dobili Primorske!"
- "Brez Tita ne bi bilo slovenske državnosti!"
- "Brez NOB ne bi bilo samostojne Slovenije!"
In si mislim - pojdite vsi lepo u kurac. Takoj si lahko izmislim nešteto zgodovin, ki bi bile za Slovence boljše! Argumentacija, ki se jo da slutiti za prej omenjenimi izjavami, je s tem povsem v skladu; če nekateri junaškost uresničene zgodovine "argumentirajo" z domnevami, potem lahko domnevam tudi jaz.
.
- Zamislimo si najprej tako zgodovino Slovenije, kjer generaciji naših dedov in tudi staršev - ne bi bili riti. Recimo, da bi vsi mali ljudje skupaj zmogli toliko ponosa in poguma, da bi se komunajzarski diktaturi na čelu s tistim strojnim ključavničarjem - uprli. Zamislimo si zgodovino, v kateri bi se našim prednikom fržmagalo sodelovati na "udarniških akcijah" in "delovnih brigadah", ponižujoče ponižno častiti dosmrtnega diktatorja in ubogati "zaslužne" člane zmagovite partizanske kamarile, ki si je uzurpirala vso oblast in premoženje. Sram me je v narod, ko se zavem, da so milijoni naših prednikov mirno gledali, kako jim zločinski sistem indoktrinira otroke v "rdeče atome" - v 45 letih pa niso zmogli niti ene samcate vstaje, primerljive s Praško pomladjo. Pička jim materina boječa!
Ampak zamislim si lahko tudi junaško zgodovino...
- Če gremo še malo nazaj, si lahko zamislimo tako zgodovino Slovenije, kjer upor proti okupatorju ne bi bil talec Komunistične partije. Že takoj, sploh pa po kapitulaciji Italije leta 43, bi naši nekomunistični partizani izdatno asistirali zavezniškim komandosom, ti pa nas bi oborožili in nas logistično podpirali. Vsekakor bi maja 45, po tem ko bi zavezniki premagali sile Osi, Slovenija imela precej boljše izhodišče za širitev ozemlja, kot pa ga je imela dejansko. Namesto da bi Koroško poražene Avstrije Angležem prodali, kot so storili komunajzarji, za žive begunce, ki so jih nato zverinsko pobili in njihove grobove zamolčali - bi veliko območje, z Vetrinjami, Pliberkom, Celovcem in Beljakom vred - priključili Sloveniji! Če bi zmago zaveznikov na ozemlju Slovenije dočakali nekomunistični partizani, bi nam gotovo pripadli obe coni Svobodnega tržaškega ozemlja, in ne le slaba polovička ene. Ker bi slovenskim nekomunističnim partizanom resnično šlo za slovensko državnost, in ne za Jugo, bi Slovenija danes segala do reke Mirne (ker pa je šel Kardelj nekoč na pivo z Bakarićem in v pol ure zarisal mejo, kjer je nikoli prej v zgodovini ni bilo - se danes kregamo zaradi tistega Joška). In glavno: če bi zmago zaveznikov tu dočakali nekomunistični slovenski partizani, ne pa komunajzarske poturice, ki so nas prodale Stalinu, sredi vojne pa so nas še v Bosni vnaprej pripojile novi, komunistični Jugi - bi bila Slovenija samostojna država že od leta 1945!
In še bistveno: ker bi bili na pravi strani železne zavese, bi naša država napredovala tako hitro kot zahodna Nemčija, ves socialistični eksperiment pa bi nam bil prihranjen. Evo vam torej, "enobejefci", junaške zgodovine!
- Ko že tako razmišljam, bi šel še malo nazaj. V pomembni državi Avstro-Ogrski je bilo slovensko narodno ozemlje zaključeno in v celoti zajeto (ja, vse kar je na slavnem Kozlerjevem zemljovidu). Komunistično, projugoslovanarsko zgodovinopisje, kakršnega so vcepljali v glavo nam, je Avstro-Ogrsko prikazovalo kot "ječo narodov". Še več - čeprav so proti naši državi v WW1 skupaj paktirale srbske in italijanske pizde (na njihovi strani je bil tudi Hemingway) - so nas v šoli učili, kot da smo se borili skupaj s Srbi! In ker so Srbi in Italijani zmagali, so si Italijani odrezali zahodni del slovenskega ozemlja do Postojne, vključno z Istro, Cresom in Lošinjem, neki srbski dinastiji pa so priključili majhen trikotnik slovenskega ozemlja, da je nastala tvorba SHS. Korošci pa so dobili možnost, da se odločijo sami, in so, razen Libelič, izbrali Avstrijo.
Razmišljam torej, kake riti so morali biti naši predniki, da so v WW1 zafrečkali vse slovenske dežele, razen Kranjske (večino Štajerske, Koroško in Primorsko!). Kako da so Čehi iz Avstro-Ogrske izvlekli vse - nam pa je ostal le tisti mali, piškavi trikotnik, pa še ta se je dal pod komando neki srbski dinastiji?! Predstavljam si torej tako zgodovino Slovenije, kjer se naša državnost uresniči takoj po razpadu Avstro-Ogrske, in to na ozemlju, velikem kot Kozlerjev zemljovid. Evo vam, Slovenčki, junaške zgodovine!
.
Zgodovina Slovenije bi bila lahko, skratka, resnično junaška edino brez Tita, brez komunističnih partizanov, brez takozvanih "vrednot NOB" in brez izdajalske Protiimperialistične fronte, katere ustanovitev ta čudna država praznuje še danes.
.
Bradavičasti kozolnjak
.
Obstaja posebna žival, ki me od nekdaj na moč fascinira. Najti se jo da tudi pri nas, pravzaprav je v slovenskem morju dokaj razširjena. Oblike je fascinantne, še bolj fascinantno pa je nekaj drugega. Phallusia mammillata, slovensko bradavičasti kozolnjak, izgleda kot preprost velik polip - v resnici pa je čisto pravi strunar! Resnično, ta žival je na drevesu življenja precej bolj sorodna tebi in drugim vretenčarjem, kot pa kakemu nadvse kompleksnemu jastogu!
Bradavičasti kozolnjak je tipičen primer bitja, ki je skozi evolucijo doživelo regresiven razvoj. Bradavičasti kozolnjak je bitje, ki nima junaške zgodovine.
.
Slovenija se mi večkrat zdi kot en sam kurčev bradavičasti kozolnjak. Saj smo, obstajamo, živimo - ampak naša zgodovina je daleč od junaške. Rezultat kurčeve regresije smo, in smo na to, vidim, vsaj tako prekleto ponosni, kot kurčevi bradavičasti kozolnjaki. Lahko bi vladali svetu - pa smo se raje v tej šentflorjanski dolini zabubili v svoje žolcaste plašče, oči so nam zakrnele, možgani tudi, in edino sled hrbtne strune priča o tem, kako pokončni bi lahko bili. In podmladek - zarodki bradavičastih kozolnjakov gredo skozi faze, ki so mnogo kompleksnejše od odraslih primerkov in ki živo pričajo o visoki poziciji na drevesu življenja - dokler se ne "izležejo" kot zakrneli retardirani živi fosili brez možganov.
.
Draga moja bralca, učenca zgodovine, takole je:
Naši predniki so bili same riti, bizgeci, prpe, kriminalci in konvertiti. Tisti redki, ki so imeli jajca, so se praviloma žal hkrati izkazali tudi za zločince. Tisti redki, ki so se kdaj znašli na poziciji sprejemati pomembne odločitve, so se v glavnem izkazali za šleve, butce ali hinavce. Tisti, ki so šli po izobrazbo v tujino, so se vrnili kot janičarji. In preostala večina - večina je od nekdaj hvaležno pristajala na hlapčevstvo; oprezna, boječa, tiha, podložna večina, ki je bila navadno najglasnejša le tedaj, ko je bilo treba slaviti živega (ali objokovati mrtvega) tirana...
In namesto junaške zgodovine - imamo zgodovino pizdekov.
.
In edinkrat, da je ta narod naredil tako kot je prav - da si je pripravil priložnost, da jo je razumel, da voditelji niso ravnali kot poturice, in da so ljudje složno stopili skupaj ter da so vsi skupaj ravnali odločno in pogumno - je bilo pred 18 leti.
Ne pred 89, 68, ali 64. Pred 18 leti.
Ampak tedaj se je končno zgodilo tisto, na kar bodo lahko tudi čez 200 let naši zanamci nazaj gledali kot na - začetek junaške zgodovine.
.
Lahko noč.

nedelja, 8. marec 2009

Impeach Tuerk!

Pravkar sem na TV videl Tuerka. Pojavil se je v Trbovljah in radovednim novinarjem pojasnil, da bo spregovoril le o prvorazrednih temah. Na prvo naslednje, edino logično vprašanje, je z arogantnim nasmeškom zviška izpustil nekaj kot:
.
"Barbarin rov je drugorazredna tema. Govoril bom edino
o prvorazrednih političnih temah, kot je na primer Dan žena."
novinarka: "Ampak - v rovu Barbara ležijo tudi ženske!!?"
"To naj pa strokovnjaki najprej dokažejo."
.
Izjavo predsednika razumem kot neznosen cinizem. Neokusen, nekulturen, neciviliziran. Pritlehen, nizkoten cinizem. Predsednik države, pa če je njegova funkcija še tako marionetna, si tovrstne arogance ne bi smel privoščiti.
.
Zakaj Tuerkova izjava ni bušizem
.
Za bušizme je značilno, da so izletavali neposredno, nepremišljeno, "na prvo".
Tuerk je čakal 5 dni. Nato se je skušal izmotati z očitno prej pripravljeno primero o prvo- in drugorazrednosti tem. Tuerk je tudi tokrat govoril v premišljenem, privzdignjenem, skrbno artikuliranem in razločno počasnem slogu - ki izletavanja lapsusov ne dopušča.
.
Del bušizmov je čisto slovničnih, skladenjskih ali jezikoslovnih. Denimo "nukjular". Nuclear > nucular. Preostali so "vsebinski" - v vsakem lahko dovolj razločno zasledimo Freudian slip.
Tuerk je bil slovnično korekten. Tudi vsebinsko se ni zmotil - povedal je, kar si je zamislil, kar je hotel. Če bo izrečeno kdaj obžaloval, pa še ne pomeni, da gre za bušizem.
.
Za bušizme je značilno, da so bili zabavni. Bušu je nehote uspevalo biti duhovit - vse druge je uspel zabavati z vici, ki jih sam ni zastopil.
Tuerk je morda hotel le duhovičiti - a salv smeha ni požel. Tuerk je morda hotel, a mu duhovit ni uspelo biti - z "vicem", ki ga je "zastopil" le sam, ni uspel zabavati nikogar.
.
Zakaj Barbara rov JE prvorazredna tema
.
1. Povojni poboji so sestavni del aktualnega političnega diskurza
Odnos do polpretekle zgodovine še danes mnogo bolj definira razliko med nominalno levico in nominalno desnico, kot vse filozofske, svetovnonazorske, ekonomske, socialne in podobne teme.
Potlačena resnica obremenjuje današnje generacije. Ampak dokler resnica ne bo vsaj približno raziskana, za spravo nimamo niti izhodišča.
Dokler bodo okostnjaki v omarah - bodo okostnjaki padali iz omar.
.
2. Tutankamon
Dolgo se je vedelo, da je v starem Egiptu obstajala bogata, razvita civilizacija. Vedelo se je, da so bili grobovi bogato založeni, vedelo se je tudi, da so (očitne) piramide - v zvezi z grobovi faraonov. Ampak do danes so odkrili natanko eno grobnico faraona, ki ni bila izropana. Zato je Tutankamon, nekoč obskuren faraon - danes najslavnejši faraon Egipta. Njegova nedotaknjena grobnica, ki je odgovorila na nešteto vprašanj - in zapolnila mnogo vrzeli v zgodovini egipčanske države - pa ostaja daleč najpomembnejše arheološko odkritje.
Barbara rov je v prav vseh aspektih za novejšo zgodovino Slovenije podobno pomembno odkritje, kot Tutankamonova grobnica za zgodovino starega Egipta.
.
3. Razsežnosti zločina
Od torka, Tuerk, je jasno tole:
- Barbara rov je eden izmed koščkov, ki so manjkali v mozaiku "zgodovine NOB". Zanj niso odgovorni niti fašisti, niti nacisti, niti domobranci, pač pa - zmagoviti partizani. (Ne glede na izid aktualne Stanovnikove "bitke s Titom".)
- Prizorišče zločina je zmagovita partizanska kamarila prikrila s stometrskim "čepom", v katerem je več močnih zidov, in strahom, ki je vzdrževal zaroto molka do osvoboditve - in še skoraj 20 let.
- Več sto trupel, na debelo posutih z apnom, ki ležijo v rovu, so le ostanki tistih pobitih, za katere v dveh jaških ni bilo več prostora. Ne ve se še le, ali je skupno število žrtev bližje 1000, ali 10.000.
- Ljudje so bili popolnoma goli, roke so imeli za hrbtom tesno zadrgnjene z dratom. Od vhoda v rudnik do prizorišča je 400m. Teh 400 metrov v mračen rudniški rov so prehodili sami. Kako so jih prisilili, da so to pot v smrt sami prehodili, si lahko le predstavljamo.
- Stotine, tisoče ljudi - so pobili s "hladnim orožjem". Na truplih ni strelnih ran, imajo pa razbite lobanje. V rovu so našli domnevno orodje eksekutorjev - prirejen kramp.
.
Predstavljajmo si "cvet zmagovitih partizanov", kako priganjajo (brcajo, tolčejo), držijo, jim nato s krampom razbijajo lobanje, in jih mečejo (tudi še žive, hudo ranjene) v jamo - ljudi. Žive ljudi, ki so imeli imena, domove, sorodnike, spomine, matere, nekateri otroke. Žive ljudi, ki so tedaj čutili strah, ponižanje in fizično bolečino ravno tako dobro, kot bi jo ti ali jaz, ali Tuerk, danes. Do morišča so prignali gole, z dratom zvezane ljudi, okradene prav vseh zunanjuh znakov - ki so zavest o lastni identiteti nosili le v glavah. Jih priganjali v neskončni koloni, jim s krampom razbijali glave in jih mrtve, ali pa le ranjene, metali, nage in zvezane z dratom, enega čez drugega, v rudniški jašek.
Zaprem oči in si skušam predstavljati...
... tema, vlaga, zadušljivo... strah, bolečina, groza, flash-backi skozi življenje, misel na ljubljene osebe... roke, za hrbtom zadrgnjene z dratom, že davno odrevenele, brezčutne, modre, mrzle, odmrle, ne bodo nikoli več služile, tudi če čudež reši življenje... pritajeno stokanje, preklinjanje pijanih priganjalcev... gola telesa se dotikajo, se opotekajo, se pohojajo... smrad živih mrličev, lačnih, bolanih, zaraščenih, zanemarjenih, ki se že dolgo niso umivali, ki ščijejo in driskajo drug po drugem, v neskončnem, črnem rovu... spredaj se sliši... odmevajo grozljivi, strašni kriki... vpitje pijanih rabljev, udarci, kriki, tu in tam strel... na koncu slepeča svetloba karbidovk, sence zamahov s krampi plešejo po koloni golih... zdaj je že blizu, skozi neprekinjeno zmes smrtnih krikov ritem topih udarcev, kot boben na galeji... slutnja zamaha, top udarec, skozi kričanje zvok drobljenja kosti... gosta, lepljiva tekočina pod nogami... sopara, lepljivo sladkobno zatohla, kri šprica, drobci možganov po vsakem udarcu letijo v obraz naslednji vrsti... pijani, napol nori rablji verižno kadijo, razbijajo lobanje s svojimi krampi, tu in tam zarežejo z nožem, brcnejo z okovanim škornjem, odbijejo čeljust s puškinim kopitom, čez žive v jamo z lopatami sproti mečejo apno... pa spet čik, malo šnopca, udarci in streli sproti dušijo roteče, brezupno moledovanje... kolona živih se pomika, udarci s krampom, kri in kriki... če pekel obstaja, je najbrž to...
Po 64 letih je ostal kup okostij z ostanki tkiva, ostanki neznancev brez identitete, posut z apnom. Pet dni po tem, ko je izvedel, da je stometrski neprodušni čep do nesrečnih žrtev prebit, jih je naš Tuerk označil za - drugorazredne.
.
4. Osmi marec
Vrnimo se k Tuerkovemu osmomarčevskemu, "prvorazrednemu" cinizmu.
Zaenkrat morda res še ni znanstveno dokazano, koliko pobitih je žensk.
Ampak, če že glumimo gljivu - "dokazano" ni niti, ali je med pobitimi kak moški.
Je pa, Tuerk, popolnoma jasno nekaj, česar sploh ni treba dokazovati:
prav vse žrtve so rodile matere.
.
Zakaj bi moral Tuerk sestopiti
.
1. "Moralna avtoriteta"
Slovenija nima "predsedniškega sistema" - za izvršilno oblast je odgovorna Vlada. Funkcija predsednika pa je vseeno dokaj pomembna.
Predsednik naj bi bil "oče naroda", če hočete, ki bi se znal do aktualnih tem opredeliti jasno, modro in strpno. Predsednik naj pred aktualnimi temami, ki vzbujajo zanimanje državljanov, ne bi bežal v svoje slonokoščene stolpe. Predsednik naj se niti pred temami, ki mu povzročajo nelagodje, ne bi skrival v mišji luknji. Predsednik države bi se moral ob stvareh, ki državljane begajo, odzvati hitro. Nastopiti bi moral pomirjujoče in povezovalno. Predsednik naj bi bil zrela osebnost, moder človek z določeno integriteto. Kot moralna avtoriteta pa se lahko izkaže le s svojim delovanjem.
Ugotavljam, da je Tuerk dokončno zapravil izjemno priložnost, da bi se pred slovenskim narodom izkazal kot moralna avtoriteta.
.
2. "Prvorazredne teme"
Tuerk prejšnji teden ni bil na bolniškem dopustu. Od torka, ko so informacije o odkritem zločinu prišle v javnost, pa do nedelje, ko je v javnosti nastopil v zvezi s "prvorazredno temo", Dnevom žena - je hodil v službo.
Tuerk se je v tem času v javnosti večkrat oglasil v zvezi z drugo "prvorazredno temo" - zavrnitvijo odstopa funkcionarja iz njegovega kabineta, na katerega so prilepili vso odgovornost za devetdeset tisoč ojrof drago letanje po Bosni.
Tuerkov molk o odkritju enega največjih zločinov vseh časov na ozemlju te države - je posledica zavestne odločitve.
.
3. Zarota molka
Z nedelovanjem se časa ne da ustaviti. Tudi "odsotnost delovanja" - je posledica odločitve. Tuerk je sprejel odločitev, da se na odkritje nepredstavljivo strašnega zločina - ne bo odzval. Tuerk je sprejel odločitev, da bo pet dni molčal, peti dan pa se bo sprenevedal.
Možno je, da odkritje zločina Tuerku povzroča nelagodje. Možno je, da se Tuerku zdi zgodovina, napisana iz predhodno zbranih podatkov - zadostna in dokončna. Kontekst pa se je čez noč spremenil - "slavno zgodovino NOB" je, mimo plana, naenkrat dopolnil nov košček v mozaiku. In jo s tem nepovratno spremenil. In prejšnjo, tolikokrat zlajnano interpretacijo - razkrinkal kot falsifikat.
Tuerk je dal sicer že lani vedeti, da mu potvarjanje zgodovine ni tuje. Sprejel je odločitev o molku, da bi interpretacijo o idiličnosti propadlega socialističnega eksperimenta, ki se je tako dolgo napajala iz korita brez groba pokopanih, zamolčanih, izbrisanih žrtev - podaljšal vsaj še za 5 dni.
.
Ampak - če sam predsednik, najvišja moralna avtoriteta, ne zmore -
kako da so zmogli drugi?
Takoj je zmogel Pahor - odzval se je takoj in jasno (priznati je treba, da je v odnosu do zločinov konsistenten, odkar je pred leti prevzel SDP).
Takoj je zmogla Kresalova. Takoj je zmogel Zalar.
Česar ni zmogla danes tako glasna N.Si (Ministrica Janševe vlade Cotmanova, N.Si, je zavrnila nadaljno financiranje izkopa že na polovici prvega, z jalovino zasutega segmenta!) - sta stran od oči javnosti zmogla Svetlik in Širca. Veliko večino dela so strokovnjaki opravili s podporo nove, Pahorjeve vlade.
Včeraj je, jasno in nedvoumno, zmogla Jelušičeva.
.
Isti dan, po 5 dneh molka - Tuerk še vedno ni zmogel.
Tuerk nas uči: "drezate v tabu; o tem ne govorimo."
Tuerk nas svari: "zarota molka še traja!"
.
Zakaj je treba Tuerku pomagati
.
Tuerk nam daje vseskozi vedeti, da se zelo veliko ukvarja z idejo o lastni pomembnosti. Kdor pa se ima za nenadomestljivega, bo sam nerad sestopil.
Zato mu je treba pomagati.
Pomagajmo našemu drugorazrednemu predsednuku sestopiti, da se bo lahko s temami, za katere sodi da so prvorazredne, v miru ukvarjal v družinskem krogu.
.
Impeach Tuerk!
.
(povej naprej!)

sreda, 4. marec 2009

Barbara rov

Sondiranje Barbara rova v premogovniku Huda jama pri Laškem spremljam, iz prve roke, od poletja. O nemajhnih problemih s pridobivanjem dovoljenj in financiranjem, predvsem pa v zvezi z zaroto molka, zaradi katere je stvar do prejšnjega tedna, ko so odkrili prve posmrtne ostanke, potekala praktično na slepo, ne bom razpredal.
Zaenkrat le naštevek dejstev, ki v včerajšnjih Odmevih niso bila prikazana
dovolj nazorno.
+ + +
.
"Barbara rov" rudnika Huda jama ima poseben vhod s portalom, okrašenim s knapovskimi insignijami, na koncu mračne doline pri vasi Huda jama.
.
V rovu, 330m od vhoda, je pravokoten odcep na levo. 40m daleč je bil ta rokav zaprt z opečnim zidom. Rudnik je normalno deloval še dolgo po vojni, zid pa je kot nedotakljiv tabu obstajal do poletja 2008.
.
Ko so zid, debel le 30 cm, prebili, so naleteli na rov, do stropa zasut z jalovino.
Prvih 35m je rov vklesan v živo skalo in so nasutje odstranili brez problema. Preostali del (do naslednje pregrade je 76m) pa je v krušljivi skalini in je obokan s slabim betonom. Ekipa rudarjev je ta del rova med izkopavanjem sproti utrjevala z močnimi lesenimi oboki.
.
Naslednja pregrada je bila iz betona. Beton je bil izredno trd, debelina zidu 80cm.
.
Takoj za zidom je bilo 6m rova zasutega z jalovino. Za tem ostanki preperele lesene pregrade. Za tem pa 1,4m zbite gline, še vedno vlažne in gnetljive. In nov betonski zid.
.
Ta zid je bil trd oreh - skupno je bil debel 170cm.
Najprej 1,2m močnega betona, v katerem so naleteli na 12 železniških tračnic - 10 jih je bilo počez, 2 pa navpično. Tračnice so prevarili.
Takoj za betonskim je bil 50cm debel zid iz opeke.
.
Za to pregrado je bilo 1,2m zbite vlažne gline.
Nato ostanki pregrade iz lesa in pleha.
Za tem še 1,4m slabše gline.
.
Za tem je bil starejši zid iz opeke, z odprtino za vrata. Tega niso zgradili partizani, ampak je bil najbrž rudniški inventar. V portalu ostanki morebitnih lesenih vrat.
Nad tem zidom so odkrili manjši rov, vklesan v kamnino mimo opečne pregrade. V njem so našli prve ostanke človeka. Ob okostju je ležalo orodje, s katerim se je živ zakopan skušal prebiti na prostost - 1m tračnice in kovinska klamfa.
Spodaj, takoj za prehodom skozi zid, so našli velik sod z živim apnom. Pod njim drugo človeško okostje. Na steni je ohranjen velik okrogel madež krvi, najbrž od strela v glavo.
.
Za tem zidom je 9m nasutja jalovine, dalo pa se je skozenj prebiti po prej omenjenem tesnem rovu pod stropom.
Za nasutjem je še 10m rudniškega rova, nato še en opečnat zid z odprtino za vrata.
.
Takoj za tem zidom je tretje okostje, manjše, najbrž ženska ali mladostnik.
Naslednjih 30m rova je prostih. Po tleh nešteto parov čevljev. In kosi telefonskega drata, zvitega v osmice - partizanski podpis. Na koncu se vidi kup jalovine, ki pa ne sega do stropa, ampak se da prebiti čezenj.
.
Pred tem nasutjem je prvi od dveh jaškov, do katerih so se preiskovalci skušali prebiti (obstaja natančen zemljevid rudnika, sproti odkrito ustreza načrtu).
Jašek premera 4m se skoraj navpično, pod kotom 70°, spušča 72m(?) globoko. Jašek je precej poln, vsebino zakriva jalovina (podor ali nasutje). Domnevajo, da žrtve zločina komunistične revolucije ležijo v teh dveh jaških. Lahko gre za več tisoč (?) ljudi. Jaškov še niso sondirali.
.
Za kupom jalovine (naprej od čevljev) - pa je tisto, zaradi česar so preiskovalci včeraj obvestili novinarje. Mumificirana trupla, po celi širini rova, kak meter visoko, 30 metrov daleč. Na koncu se vidi nov zid ali podor - ampak do tja se, razumljivo, še ne da. Po načrtih sega rov še kakih 100m naprej, kjer se konča.
Pred pregrado, pod grmado pobitih, se skriva vhod v drugi jašek.
.
Teh nekaj 100 ljudi leži v rovu. Najbrž sta bila oba jaška polna, in so jih pokončali v rovu. Vsi so brez oblek in bosi.
Trupla so mumificirana, apneno bela.
Ostanki tkiv, kože. Lasje.
.
+ + +
.
O tabujih, s katerimi bo moral ta narod slej ko prej opraviti, sem že pisal.
V branje pa spet priporočam vsaj naslednje odmevne prispevke:
.
Spravite se (opomba: ne več 400, evidentiranih je že okoli 600 prikritih grobišč)
"Dan upora proti okupatorju" (o potvarjanju zgodovine)
Iščem Karadžića (objavljeno na dan, ko so enega Karadžića prijeli)
Impeach Tuerk! (o drugorazrednem predsedniku)
.
Dobro jutro.

torek, 3. marec 2009

100 dni

Neverjetno, kako ob čofotanju med koralami Rdečega morja hitro izpuhtijo vsi Pahorji, Podobniki in Jorasi. Vsi TV dnevniki, vse cajtnge. Vse Stranke Slovenskega naroda, vsi referendumi, vsi Hrvati. Izpuhtijo kavice, še več - kakšna kriza?
Še predno pa se človek doma spet v redu aklimatizira, ga spet zalije omenjena močvara. No, 100 dni je torej minilo. Pa začnimo.
.
prvič
.
Pahorjev slog mi je simpatičen vsaj toliko, kot kardinalu Rodetu. Pahor ne debatira, pač pa je vedno pripravljen na diskusijo (razliko sem razložil že tule). Vseskozi je konstruktiven, za nasvete obrača ušesa na vse strani, želi prisluhniti in premisliti in biti dober, drugačen kot tisti prej. Želi pa biti tudi njegov prijatelj. Pravzaprav bi rad bil prijatelj z vsemi...
Resnično zanimivo pa je po sto dneh dejstvo, da ga drža, z obljubo kakršne je protijanševski trojček zmagal na volitvah, najbolj jebe pri njegovih. Pri svojih, se pravi "naših". Pri tapravih torej.
.
drugič
.
Da je neznosna socialna demagogija, v znamenju kakršne je minilo leto pred volitvami, po zmagi tapravih v trenutku izpuhtela, lahko pripišemo sposobnosti nove vlade. Dobro, BŽT ne maha več s položnicami, ker ji trenutno bolj ustreza potuhnjeno vleči dodatno leto zajetne poslanske plače za nedelo. Ampak - utihnila je tudi Kožuhova. Utihnil je DESUS, še več, v vlado je vstopil v zameno za piškave koncesije, kasneje pa se je v imenu penzionistov pohlevno odrekel še tem. Utihnil je Doro Hvalica - še lani tak junak, danes pa gredo vsi silni rezultati desetletnih pogajanj z Virantom - prostovoljno na hladno. Utihnili so sindikalisti - Kučanov zet je še najglasnejši, preostali so le blede sence lanskoletnih junakov. Semolič ni, razen v zvezi z Gazo (na Prešerca je zvabil le 5 mandeljcev) - organiziral še nobene Rdeče parade. Svet na Kanalu A ni od volitev sem z minimalno šiviljsko plačo primerjal še nobene novopečenih, "naših" funkcionarjev. In, nenazadnje - utihnil je celo Kozmus!
Kriza je, poslušamo 100 dni. Ampak če je revščine več - zakaj je socialna demagogija izginila iz medijev?
.
Če je v nadnaravne sposobnost nove vlade težko verjeti celo tapravim, razmišljajmo še drugače. V fiziki se ponavadi za pravilno - izkaže preprostejša rešitev.
Takole se zdi:
Socialna demagogija je izginila iz medijev zato, ker ista opcija poleg vlade obvladuje CELOTNO civilno družbo. (Razen morda Cerkve, ki si liže rane ker je pred volitvami odigrala izjemno slabo, predvsem pa ima njen Karitas pod novo vlado resnično polne roke dela). Srhljivo enoumje pa kozmetični medfrakcijski prepirčki kvečjemu poudarjajo.
.
Pred spanjem razmišljajta, kako bi skozi medije danes izgledala Slovenija, če na oblasti ne bi bili tapravi.
Lahko noč.