četrtek, 25. december 2008

Še 7 jih je padlo

Nazadnje so padle Nekropola, Niklas in Petra Bermudtzky, Hagar, Predmestje, Omejen rok trajanja, Ljubezni Sinjebradca in Odprla sem oči in šla k oknu. Ker je zadnja od njih padla že pred 3 tedni, zdaj pa je menda že Božič, bi se počasi spodobilo objaviti tale zapisek. Tokrat sem bral Slovence.
.
Nekropola Borisa Pahorja je knjiga, o kateri se zadnje čase veliko govori. Zaradi nje so avtorja lani počastili Francozi, letos Italijani, pravkar pa je postal tudi osebnost leta po izboru Vala 202. Pompa je naenkrat tako veliko, da je začel avtorju, ki bi si pri 95-ih zaslužil malo miru, že pošteno presedati. O tem, kdo vse namerava Nekropolo kupiti, podariti, celo prebrati, o tem, kdo vse in kaj je že lepega slišal o njej - piše že naš rumeni tisk. Pahor je naenkrat tak zvezdnik, da ga je rumeni tisk poln - kot protagonista in reference. 95-letni Pahor je takorekoč - če si izposodim iz zakladnice radijskih komentatorjev slovenske fuzbal lige - "porumenel".
Situacija je ravno obrnjena od tistega, s čimer se zadnje tedne ubadajo Hrvati; če moramo "rumenost" dojemati kot nekaj pozitivnega, kot bonus, kot logični nasledek uspeha in svetovnega preboja, ki je uspel prizemljenemu, razumnemu intelektualcu - pa "rumenost" kot izhodišče osebo v krogih, iz kakršnih prejšnji izhaja, vnaprej onemogoči.
Na Hrvaškem "strokovna komisija" nagrade Kiklop v kategoriji "Hit godine" za "najprodavaniju i najčitaniju knjigu" letos izjemoma ni hotela podeliti zato, ker je neka Nives Celzijus (dekliško Zeljković, poročena Drpić) skoz in skoz "rumena" - čeprav je s prodanimi 45.000 izvodi z naskokom prva. Res je, da ima knjiga, ki jo za 30 kun prilagajo časopisu, pred drugimi določeno prednost - ampak podobne situacije mora razpisovalec tovrstne nagrade predhodno vzeti v zakup, ne pa po končani tekmi spreminjati pravil, ker mu zmagovalec (zaradi čisto drugih razlogov od predpisanih) ni všeč.
.
Vrnimo se k Nekropoli. Ob vsem pompu sta moja bralca za začetek najbolj potrebna bistvene informacije: Nekropola je prvič izšla leta 1967. Ja, pred 41 leti. :))
Vedno uživam brati spod peresa oseb, ki jih prej "poznam" izven platnic - zanima me način, na katerega človek s pisanjem artikulira misli. Napisano je sveže, bistro, skoraj lahkotno - Boris Pahor je sicer luciden še pri 95-ih, vseeno pa je izkušnja branja nekaj čisto drugega, kot vtis o avtorju s televizije. Tema je sicer morbidna - sprehod skozi lepe kraje zloglasne preteklosti, z reminiscencami na izkušnje taborišč. Nakazane so klasične dileme - prevare za kos kruha, kupovanje naklonjenosti nadrejenih; se spodobi od sovraga zaradi "bonitet" sprejeti službo v hiararhiji taborišča... Nazorno in brez slabe vesti prikaže, da v ječi popolnega razčlovečenja boj za preživetje zasenči etične dileme. Pahor je kot tržaški Slovenec in izobražen človek preživel tudi zaradi znanja jezikov - kot razgledan Evropejec, kot destilat srednjeevropskih kultur, pa zgledno pooseblja kalvarijo evropskih narodov pod fašistično in nacistično oblastjo. Za promocijo Slovenije in osvetlitev raznarodovanja Slovencev pod Italijo med obema vojnama pa se lahko zahvalimo ravno dejstvu, da se s Pahorjevo zgodbo lahko poistovetijo, no, dokazano še vsaj Francozi in Italijani. Zelo priporočam!
.
Niklas in Petra Bermudtzky Marijana Pušavca je v otožnem slogu napisana po vsej verjetnosti avtobiografska jamrarija brez posebne literarne vrednosti. Knjiga je sicer čisto berljiva, ker obuja spomine na čas osemdesetih in devetdesetih, vsebinsko gre pa za to (če se še prav spomnim), da nekdo eno vseskozi bi, pa ko bi jo v resnici lahko, če bi se le malo bolje potrudil, zamudi; ko je že prepozno, pa dobi njeno pismo iz norišnice. Knjige ni treba prebrati, se jo pa skoraj splača izposoditi zaradi izjemno lepe fotografije na naslovnici.
.
Hagar Vinka Ošlaka je romanček o etičnih dilemah nekega župnika. Ošlak je fascinantna persona, nazadnje pa sem ga omenil v prispevku o zelotizmu. No, kot pisatelj pa me zaenkrat nikakor ni prepričal - dialogi so okorni, moralno ogrodje pa ni izpeljano skozi fabulo, pač pa nekako privzeto iz katoliške dogmatike. Saj, pač, nič hudega - ampak v zgodbi so nekonsistentnosti, v katere pa se mi tu ne zdi vredno poglabljati. Nič ne zamujata..
.
.
Naslednji avtor je, če sodimo po imenu (in mu odpustimo umlaut), tipičen Slovenec - ime mu je Vinko, priimek pa pove, da je iz ene moderne vasi. Na srečo se tipičnost s tem konča - gre za celovito, izživeto umetniško osebnost, za "mojstra na vsakem področju" in za persono z integriteto.
Za Vinka Möderndorferja sem prvič slišal pred leti, ko je Sobotna priloga začela z objavljanjem avtorskih "dnevnikov". Miha Mazzini je bil eden prvih, če ne celo čisto prvi, in prav njegovega sem si dobro zapomnil - ker naloge ni vzel dobesedno, pač pa nam je kot "dnevnik" prodal izjemno anlizo slovenske kulturne politike (s poudarkom na književnosti), z naslovom "Slovenska kulturniška laž". Spomnim se, da se je med drugim pridušal čez tedanjo bojda izredno duhamorno oddajo o knjigah (aktualno, Pisave, lahko mirno pohvalim) prikupne žene ministra za kulturo, ki se je pravkar poslovil (dokaj nekulturno, moram reči - če funkcionar predaja funkcijo nasledniku, se mora z njim rokovati kot z inštitucijo, ne glede na domnevne osebne averzije). No, tam je navedel, da je bil najbolj bran ali izposojan ali prodajan (saj je vseeno) slovenski avtor - natanko neki Vinko Möderndorfer.
Drugič sem slišal zanj par let kasneje, a še vedno davno, ko je neka visoka političarka Pahorjeve SDP, sicer znana igralka, Möderndorferjevi prijateljici iz njunega skupnega (z SDP-jevko) vikenda na Ljubljanskem Barju v Gradaščico neusmiljeno zmetala vso garderobo, potem pa jo je v besnilu ljubosumja baje še nago podila čez močvirje. Ne vem, v tej medijsko odmevni aferi sem se nagonsko postavil na stran ljubimcev - že zato, ker mi predstava o agresivni visoki predstavnici Pahorjeve stranke, kako poganja ljudi v beg za življenje čez Barje, ni preveč ljuba. Takrat sem se tudi odločil, da bom nekoč nekaj njegovega prebral.
No, končno se je zgodilo - tokrat so padle, v kronološkem zaporedju, 4 njegove.
.
Predmestje je mala analiza izvorov nestrpnosti - ko gre vse narobe, je vedno priročno posvariti pred Drugim in ga s tem postaviti podse. Ne glede na to, kako u kurcu si in ne glede na to, kaj je predmet zavidanja - kariera, izobrazba, hiša, lepota, denar, karizma, privlačnost, avto - vedno se da definirati kriterij, po katerem Drugega posekaš.
Konkretno pa stopi lokalnim luzerskim barflyjem na živce parček, ki je materialno še pod njimi. Parček, ki se naseli v zanikrno golo stanovanje, nima drugega kot zaljubljenost. Na srečo sta, kot bi rekla ta dva, Bosanca. Priročen razlog, da se namenijo z drevesa skozi njuno okno posneti "manifestacijo" njune zaljubljenosti. Občasno pa tudi ubijejo kakega psa.
Kaj jaz vem - ta knjiga, v primerjavi s kasnejšimi, niti ni tko fajn. Moti me "knjižnost" dialogov (stvar bi lahko konkretneje lokalno umestil, čeprav razumem zakaj ni hotel), predvsem se mi pa zgodba zdi nekako okorno zastavljena.
.
Omejen rok trajanja je nekajkrat uspešnejši izdelek. Možakar se znajde v krizi srednjih let; z ženo ga dolgočasi, pobere pa zato na cesti mlado bejbo, ki je neverjeten izziv - preprosta in hkrati polna paradoksov, direktna in hkrati polna skrivnosti; ljubeča, a predvsem na način, da mu dopušča iluzijo, da je ljubljen; ranjena, a agresivna; arogantna in hkrati usmiljenja vredna. Predvsem pa potencialna tabula rasa, ki bi jo lahko obtesal in izpilil v ideal, za kakršnega se žena ni ravno izkazala. Na hitro se izseli in najame skromno stanovanje, kamor bejbo reši z ulice. Žena ga najprej malo prosi, potem mu malo nagaja; do časa, ko se mu ves ekskurz sfiži, pa mu pred nos že pomoli ločitvene papirje...
Knjiga je napisana dobro, diskretno je prežeta z resnico in modrostjo, bere se tekoče. Jezik je poln kar grobih vulgarizmov, ki pa v zgodbo sedejo bolj naravno, kot bi izpadla njihova odsotnost. Zelo priporočam!
.
Ljubezni Sinjebradca je roman, ki je za nagrado dobil izid v Dnevnikovi akciji. Razpečal se je v visoki nakladi, po čemer je povsem primerljiv z zgoraj omenjeno Golo istino. Ampak je fajn, fajn.
Formalno kriminalka, s prvoosebnim osumljencem (za katerega na platnicah piše, da se z njim nihče ne more identificirati...?) in presunljivo inteligentnim policajem, ki mu lepo parira.
V resnici pa je vse to le izgovor, le platforma, na kateri si Möderndorfer da duška pri razvijanju prej nakazanega koncepta tabule rase. In, seveda, naravno sedajočih vulgarizmov.
O vsebini nočem izdati nič več - to preberite. Dejansko gre za eno boljših slovenskih knjig za na plažo, vseh časov. Zelo priporočam!
.
Odprla sem oči in šla k oknu je romanček, prežet z nekakšno melanholijo. Zakonca mojih let, na zunaj idealna kombinacija, povrh izrazito dobro situirana, čepita na morju v fensi fletu tik nad obalo.
Knjiga je prešpikana s poševnoležečimi zapisi blagovnih znamk, ki predvsem kažejo avtorjev horizont v dojemanju koncepta luksuza (kar je lahko dvorezen meč - če se sfiži, izpade smešno), dajo pa tudi vedeti, da je prebral vsaj Beigbederjevo 2.990 SIT (jaz sem svojo pred par leti posodil Poloni T., pa mi je še vedno ni vrnila), če že ne Ellisovega Ameriškega psiha, ki je, kolikor vem, foro z blagovnimi znamkami prvi lansiral. Skratka - še jaz, ki ne dam dosti na čevlje, vem da se ime čevljev zapiše Baldinini, ne pa, Vinko, Baldini.
Koncept z brendi vsebini čisto sede - metafora praznine njunega partnerstva oz. eksistence, v kateri nekaj manjka, je pač, kot kontrast, ves tekst med imeni znamk. No, v tem tekstu pa piše, kako se med njima pojavi mlad, lep, svoboden klošar, povrh moder kot starec. Kot katalizator, ki prikliče spomine, strahove, dvome, odločnost, vdanost; katalizator, s katerim predelamo ta zakon. Da je konec dvoumen - da ne vemo dobro, ali je katalizator izpuhtel, ali pa ga v resnici nikoli ni bilo - prav nič ne moti. Kaj jaz vem - pod mus tega brati treba ni, urice ali dveh je pa knjiga seveda vredna.
.
Lahko noč.

sreda, 17. december 2008

Protestiram!

"osrednjo slovensko nagrado za likovno umetnost".
.
Nagrado podeljuje ZDSLU (zvezadruštevslovenskihlikovnihumetnikov), kao osrednja stanovska organizacija.
Jaz se sicer vanjo nikoli nisem včlanil (nagonsko se izogibam članstvu v društvih, ki bi hotela mene za člana), vseeno pa se čutim izzvanega spregovoriti, ko ga serje organizacija, ki naj bi načelno zastopala tudi moje interese.
.
Torej - cesar je itak gol. Ampak relevantna umetnost bi se morala kljub temu vsaj približno sklicevati na zdravo pamet. Še tako družbeno kritičnost, še tako skrivnostno subverzivnost in še tak cinizem - vse to si (skupaj z bolj vase zazrtimi, intimnejšimi "avtorskimi izrazi") lahko potrošniki kulture razlagamo v kontekstu, v katerem je zdrava pamet uporabno orodje.
Ko pa nam nekakšni "strokovnjaki", "žirantje" in drugi, ki so se znašli na položaju, od koder imajo moč posameznim avtorjem olajševati "umetnostnozgodovinski" ali kar "družbeni" kontekst (dejstvo je, da nagrade in podobna pozornost večajo ceno in čisto konkretno vplivajo na avtorjev tuzemski standard) - vsiljujejo koncepte, ki so očitno skregani z zdravo pametjo, je pa nekaj hudo narobe. Ko tisti ki lahko, svojo moč zlorabijo za to, da v mainstream, celo v prvo vrsto, lansirajo avtorja in njegovo "umetnost", ki funkcionira le v kontekstu, v katerem za koncept zdrave pameti ni prostora, lahko vsi skupaj pameti rečemo adijo.
.
Slovenci smo kao ponosni na burno zgodovino in enega bistvenih mejnikov je že pred davnimi časi izjemno opisal nek častivreden mož, ki je s pozicije zdrave pameti tej družbi znal diskretno pridržati ogledalo:
"Butalci so se nekoč na smrt skregali s pametjo. Ampak ne mislite, da je zmagala pamet - nego hrabri Butalci". (prosto po Milčinskem)
Na to zgodovinsko zmago, ki v marsičem definira tudi naš aktualni trenutek, smo Slovenci še danes ponosni.
.
Adijo pamet!
.
Ko preletim Komeljevo bibliografijo, pa tudi kolikor sem sicer slišal o njem, nimam občutka, da bi bil doslej z zdravo pametjo pretirano skregan. Zato si najprej preberimo izvleček iz njegovega zagovora "lika in dela" dobitnika letošnje Jakopičeve nagrade, kot so ga na veliko povzemali mediji:
Milček Komelj: "Namen umetnikovega poslanstva, kot ga izpričuje njegova duhovna zavzetost, ni nič manj kot poskus reševanja planetarne krize, razvidne iz propadanja življenjskih sistemov, z opozarjanjem na vitalno-energijske razsežnosti Zemlje in vesolja ter na elementarna bitja narave kot nosilce zavesti Zemlje, in je zato že sam po sebi vreden spoštovanja; izglasovanje nagrade pa očitno pomeni tudi priznanje tiste vrste ustvarjalnosti, ki se šele prebija v zavest širše družbe in katere predhodnik je pri nas Marko Pogačnik."
.
Mediji so se nam te dni čutili dolžne nekritično priobčevati tudi tovrstne razlage:
"...je Pogačnik razvil litopunkturo. Gre za akupunkturi sorodno strategijo zdravljenja Zemlje prek premagovanja energijskih blokad, ki ovirajo pretok življenjskih sil. Osnovno orodje litopunkture so kozmogrami, kamnite skulpture, ki jih Pogačnik zarine v Zemljo in tako skuša ozdraviti 'bolna' območja..."
.
*
.
Bobu bob, popu pop, pacientu pacient
.
Zamislimo si, da bi nekje obstajal pacient, ki bi si pri lastni psihopatologiji pomagal z blodnjami o "zdravljenju Zemlje". Denimo, da bi mu skušali pomagati. Pomagali bi mu lahko tako - glede na to, da z blodnjami, ki bi vodile njegov intimni univerzum, po znanih podatkih ne bi ogrožal reda, varnosti, tuje lastnine in družbenega ustroja v tej državi, in niti sebe - da bi ga pustili pri miru.
Z nerazumljivo uslužnimi poskusi, da bi njegovim blodnjam prilagodili definicijo realnosti in teorijo vesolja, bi mu naredili še najmanj koristi.
.
Gospodje v stanovskem društvu ZDSLU, spoštovana "strokovna žirija" in cenjeni novinarji kulturnih redakcij!
Če pač menite, da je bistvena "likovnoumetniška" zasluga gospoda Pogačnika, da "je razvil litopunkturo, akupunkturi sorodno strategijo zdravljenja Zemlje prek premagovanja energijskih blokad, ki ovirajo pretok življenjskih sil...", vam nima smisla oporekati. Da tako menite, je pač dejstvo, z dejstvi se pa nima smisla bosti.
.
Čim pa, razlika je pomembna, kot o dejstvu spregovorite o tej "litopunkturi" - kot o nekakšni dejanski metodi, ki da je bila pravkar odkrita, kot o nečem, kar naj bi malone dejansko delovalo v univerzumu, v katerem zdrava pamet še obstaja kot relevanten koncept - postanete enako škodljivi kot naravne nesreče.
Dokler se nad Pogačnikovimi "kozmogrami, kamnitimi skulpturami, ki jih zarine v Zemljo in tako skuša ozdraviti 'bolna' območja," navdušujete v zasebnem krogu, je to vaša stvar.
Ko pa v imenu krovne organizacije slovenskih likovnih umetnikov začnete prijateljem razdeljevati nagrade po kriterijih tipa "adijo pamet", blatite dobro ime vseh, ki jih kao zastopate.
.
Glede na to, kako mirno in uslužno so letošnjo podelitev Jakopičeve nagrade absorbirali državljani, se resnično bojim prihodnosti.
Naj čakam, da bo Zdravniška zbornica Slovenije svojo stanovsko nagrado začela podeljevati "bioenergetikom", "homeopatom" in podobnim šarlatanom?
Naj čakam, da bo Plečnikovo nagrado za arhitekturo dobil kak zadetek, ki nateguje ljudi s "feng šujem"?
Bom res doživel, da bo nagrado za vrhunski dosežek v znanosti prejel kak duhovitež, ki fopa uboge z "informirano vodo"?
Nagrado za matematiko in fiziko boste najbrž kmalu podelili Damijanu Murku, za dosežke na farmacevtskem področju izdelovalcu "sobnih eko-bio piramid", lavreat krovne organizacije Centrov za socialno delo pa bo potemtakem najbrž kmalu postal slavni Fritzl...
.
Protestiram!
.
.
ps.:
Vsem državljanom dobre volje, ki jih prijetno grejejo nacionalni simboli, ki nam jih je z namenom odrešitve sveta pred leti oblikoval omenjeni lavreat, namenjam tole zamisel:
kaj ko bi link na tole razmnožili po svojih mailing listah? Just a thought...

torek, 16. december 2008

Kako pripraviti slikarsko platno

Spregovorimo danes o tem, kako pripraviti slikarsko platno. To sicer menda prav nikogar ne zanima, ampak ker sem že pred časom na Blogger uploadal kopico fotografij procesa, se mi zdi nekako prav, da prispevek o grundiranju objavim, preden se lotim pisanja o čem tehtnejšem. Počistiti je treba sproti, al kako že...
.
Splošno
.
Da tokratna problematika praktično nikogar ne zanima, čvrsto verjamem.
Naših akademskih slikarjev to ne zanima, ker kot po tekočem traku odmetavajo čopiče. Preostali v glavnem kupujejo instant napeta grundirana platna.
Ker termin "slikarstvo" pri nas relativno pozitivno kotira le še v specifičnih amaterskih krogih - izdvojiti moram predvsem zdolgočasne bogataške pridne punčke z "umetniškimi ambicijami" in območje upokojencev, ki jih je doletel "gon po sliki" - bi se zdelo, da bi veščina "grundiranja" utegnila zanimati vsaj njih. Malo morgen - ti pa sploh vsi kupujejo instant platna.
Tako se zdi, da ostanem v grobem le še jaz. Res je, jaz si platna od nekdaj pripravljam sam. Ne gre le za to, da znam sam najbolje in imam rad u nulo spedenano podlago - gre za to da verjamem, da je predmetnost slike vsaj tako pomembna, kot podoba, ki jo nosi. "Metafizični balast" (ta pejorativ je dobro razložen v nekaterih prispevkih v kategoriji o slikarstvu) slike se lahko najbolje kopiči le v kvalitetnem nosilcu, ki ga avtor izdela sam. :))
.
O podlagah
.
Da se na zid, v pesek, na desko, da se na papir; da se na fotošop, nenazadnje. Ampak osredotočimo se na platno - da se na bombaž, nekateri zlorabljajo celo nekakšne vzorčaste, čipkaste sintetične tkanine...
Zato raje aksiom: edino pravo platno v sintagmi "olje na platnu" je laneno.
(Podrobneje se pa lahko zgovarjamo v komentarjih.)
.
O podokvirjih
.
Platno je treba nekam pritrditi, da stoji razgrnjeno. Tej stvari se reče, uganila sta, podokvir. Okvir je, denimo, čisto nekaj drugega - tisto je okrasek, ki ga natikajo na gotove slike.
Podokvir mora biti po pravilih narejen tako, da se ga da, ko je slika že zdavnaj fertig, po potrebi povečati. Zato ne sme biti zlepljen ali zabit, pač pa le sestavljen. Podokvir je v vogalih staknjen s peresi in utori, vmes pa se da potisniti kline iz tršega lesa in deske posiliti narazen, da se povešeno platno spet napne.
Zunanji rob podokvirja mora biti širši kot ostalo, da se ga platno ne dotika. Platno mora biti "frej", v zraku, sicer bi se na podokvir grdo prilepilo.
.
Bralcema je seveda takoj jasno, da izdelava podokvirjev slovenskim mizarjem predstavlja nerešljivo uganko. Včasih najdeš kakega, ki bi se bil z izzivom pripravljen spopasti, ampak le pod pogojem, da mu zraven asistiraš, da se bo lahko zastonj učil mizariti, in seveda za primerno plačilo. Nepisano pravilo je, da želijo od vsakega podokvirja zaslužiti neto čistega v vrednosti enega kozolca. :))
Šalo na stran - tudi pri nas obstajajo specialisti, ki so se izvežbali za podokvirje. Sam sem dolga leta hodil k nekemu gajstnemu inženirju malo naprej od Škofje Loke in vedno je bilo zabavno. Tip je genij, bister ko hudir in poleg tega duhovit. Izdelal je nekakšnega robota, ki v eni potezi opravi tistih 7 operacij na koncu vsake lajšte, da se jo da potem sestaviti v podokvir. Problem je bil pa v tem, da je vedno uporabljal strašno zanič les - navidez robustno masivno ogrodje (srednje velika slika je lahko tehtala tudi 10 kg!?) se je navadno strašno deformiralo; slike, ki ni vsaj približno ploščata, pa se praktično ne da prodati, četudi bi bilo na njej naslikano kaj "všečnega" (pustimo to za drugič).
Dokončno pa me je k temu gospodu inženirju minilo hoditi po tistem, ko mi je nekoč prijateljsko odprl vrata lesene lope, ki jo je postavil ob hiši. V njej je bila praktično končana razkošna potovalna jadrnica, 11m dolga. "Tu se torej skriva razlika med sušenim lesom brez grč in tistim odpadom, ki ga že leta predrago dilaš naivnim slovenskim slikarjem", sem pomislil. Zaželel sem mu mirno morje in začel zahajati v Boesner.
.
Boesner - majka
.
Nekoč smo, posebej za to, hodili v Minhen ("worth a special journey" - po Michelinu torej za 3 zvezdice!). Res pa je, da si lahko vnovčil merverštojer, če si znal poln avto slikarske robe prešvercati skozi "najbolj odprto mejo na svetu". Navadno sta zadoščala 2 računa - tistega z majhnim zneskom si pomolil pod nos cariniku, pravega, za taužent mark, pa si držal pri sebi - pa je šlo.
Zdaj mej ni več, davek plačamo kjerkoli v EU, merverštojerja se ne da dobiti nazaj. Se je pa Boesner pojavil celo v Gradcu, tako da je postala pot precej cenejša.
Boesner opevam zato, ker ima vedno na zalogi lajšte, s katerimi si lahko zgradiš poljubne podokvirje. Več vrst, meni zadoščajo standardne, široke pičlih 4,5cm. Les je strojno sušen, predvsem pa vzdolžno zlepljen iz 2 nasproti obrnjenih kosov, tako da se praktično ne deformira.
Na stalaži so dimenzije do metra v korakih po 1cm! in do čez 2m v korakih po 5cm. Samopostrežba, neverjetno. Lahko prebiraš do onemoglosti, meriš, tehtaš vsako lajšto, čekiraš brezhibnost vogalčkov... Zadaj skladišče, nikoli ničesar ne zmanjka.
Boesner - majka!
.
Sestavljanje
.
Tako na Zabukovju izgleda kakih 500 ojrov, porabljenih v Boesnerju - nekaj platna, nekaj lajšt, v vrečah nešteto pripadajočih kajl, pa še nekaj drobnarij.
Veselo na delo!
.
Najprej je treba iz lajšt setaviti okvirje. V grobem gre z roko, nato je treba malo potolči. Lepo je, če se dejansko izide vse sestaviti tako, kot je bilo mišljeno na začetku - brez ostanka, da nič ne manjka.
.
Potem je treba razrezati platno. Najceneje je tako, da je čimmanj ostanka. Platno naj gleda vsaj 5 cm čez rob, da se ga bo dalo napeti.
.
.
.
.
.
.
.
O spenjaču in napenjanju
.
Pozabite vse električne spenjače. Za ceneno robo je pa itak škoda denarja. Jaz, ki sem v življenju zabil že vsaj 200.000 sponk in uničil vsaj 10 spenjačev, priporočam edino in natanko enega.
Mora biti takle, firme Novus, robusten, z ohišjem iz masivnega aluminija. Edino tak je kaj vreden, o tem resnično nima smisla debatirati.
Pred napenjanjem je treba podokvir poravnati v pravi kot - najenostavneje je premeriti diagonali; ko sta enaki, so vogali pod pravim kotom. Dobro je tudi prekontrolirati vogale in jih po potrebi pobrusiti, da kasneje ne bo gub.
Platno se spne najprej na sredi vsake lajšte, potem pa na vsakem robu sponko levo in desno, pa obrniti na nasprotno stran. Pred vsako sponko je treba platno z drugo roko skrbno potegniti čez rob. Za vlečenje platna obstaja posebno orodje, ampak jaz ga denimo ne uporabljam, ker se mi zdi preveč neosebno, koža na rokah pa je itak že davno podplat postala :))
Enakomerno napenjati proti vogalom.
.
.
.
.
.
.
.
.
Na vogalu platno skrbno prepogniti, jaz denimo delam tako kot na sliki.
Če želite kasneje poslikati tudi zunanji rob, je treba platno napeti okoli lajšte in ga pripeti tudi na zadnji strani.
.
.
.
.
.
.
.
Ko je lepo napeto, je treba platno "ukrotiti" z drotpiršno. Neusmiljeno ga je treba skrtačiti, dokler dlake ne stojijo pokonci, kot je razvidno s spodnjih slik. Tako nakosmateno platno se da z grundiranjem veliko lepše "zapreti" - vlakna se poležejo po površini in zaprejo luknjice.
.
.
.
.
.
.
.
.
O "grundih"
.
Grund je žargonski izraz za podlago. Grundirano platno je zaprto, brez luknjic, in belo. Povedati je treba, da se dobi platno, ki je že industrijsko grundirano. Treba ga je le narezati in napeti na podokvir, pa je. Ampak tako platno, prvič, niti teoretično na ogrodje ne more sesti kot če ga zgrundiramo kot tu opisujem, in drugič, tako platno doni votlo in povešeno, namesto da bi bobnelo kot boben.
Tudi če se odločite sami grundirati surovo platno, obstajajo bližnjice. Nekateri kupujejo drage instant akrilne izdelke, denimo Gesso, enakovredno podlago pa si lahko nekajkrat ceneje izdelate sami iz mešanice celuloznega lepila in zidne barve. Denimo Jupol + Mekol. Ampak tudi to je seveda surogat.
.
O vezivu
.
Edino pravo vezivo klasičnega grunda je klej.
Kako naj to razložim... Predstavljajta si, da kuhata govejo juho, dokler ne ostane samo zelo gosta žolica. Ta rjava gošča je zelo lepljiva, "živa" (se hitro usmradi), topna v vodi, da pa se jo tudi povsem posušiti in namočiti po potrebi kasneje. Naravna želatina. Klej je bil stoletja edino mizarsko lepilo - naravno in močno.
Klejev se da kupiti več vrst - najcenejši je navaden kožni klej (goveje kože kuhajo do onemoglosti), za grundiranje platen pa je boljši tak iz zajčjih kožic ali zajčjih kosti.
Klej se dobi v suhih ploščicah ali zrnih različnih granulacij.
.
Za vezivo grunda potrebujemo klej v koncentraciji 7.5%. Najprej ga namočimo, najbolj praktično si je pripraviti 20 procentnega.
V levem kozarcu vidita začetek, v desnem konec namakanja.
.
Potem ga je treba skuhati. Med segrevanjem želatinasta zrna lepo razpadejo. Do prave koncentracije ga enostavno razredčimo tako, da na kozarec 20 procentnega prilijemo še 2 kozarca vode.
Sam ga nato pol spravim za kasneje, da ga dolivam po potrebi, ostalo pa skuham.
Klej mora biti segret na 70 - 90 stopinj, zavreti ne sme. Kuhati ga je treba v vodni kopeli. Zadoščajo piskri, ki niso primerni za kuhanje človeške prehrane.
.
Platna najprej obdelamo s segretim 7,5 procentnim klejem. Nanašamo s staro krtačo, s krožnimi gibi. Platna ni priporočljivo preveč "zaliti", klej je najbolje v čim tanjšem sloju razporediti po površini. Med krtačenjem ga je treba čimbolj "raztegniti", na površini se lahko celo malce speni. Paziti je treba pri podokvirju - prste zatlačimo med les in platno, da ga toliko dvignemo, da s krtačo ne zadevamo ob podokvir, ker bi se to kasneje grdo poznalo.
.
Platno se najprej precej razpusti, kasneje pa "cukne" in se močno napne.
Z vročim klejem obdelamo vsa platna, s čopičem obdelamo tudi robove.
.
.
O polnilu
Grund dobimo, ko zmešamo vezivo s polnilom. Polnilo je lahko kakršenkoli inerten prah. Denimo mrtvičen gips. Gips namočimo in ga besno mešamo, da se ne more strditi, kemično pa reagira in postane inerten. To posušimo in zmeljemo, dobljeni prah pa je čisto uporaben.
Najboljše polnilo je takozvana bolonjska kreda. To se da kupiti, izgleda pa pač kot katerikoli bel prah (levo v cedilu).
V segret 7,5% klej postopno vmešamo toliko bolonjske krede, kolikor je sprejme. Na liter kakih 55-60 dkg. Grund kuhamo v vodni kopeli, dokler ni lepo enakomeren. Primerno vroč je takrat, ko se v vodni kopeli izločajo mehurčki.
.
Postopek je podoben kot prej - vroč grund na platna nanašamo s staro krtačo. Vsebino piskra vmes večkrat premešamo, ker se na površini rada naredi opna, po dnu pa rade nastajajo grudice. Če se kopel preveč ohladi, jo je treba seveda ponovno segreti.
Prvo plast krede lahko nanesemo takoj, čeprav so preklejana platna še mokra. Grund je treba čimbolje raztegniti, platno je treba med delom skrbno odmikati od podokvirja.
.
Ko je fertig, platna dobro posušimo. Nato jih prebrusimo s šmirglom granulacije 100, da odstranimo vse smeti, grudice in predvsem (če delamo z bolj grobim lanenim platnom) izstopajoče vozličke v blagu. Vsako brušenje se precej pozna, površina postane na otip povsem gladka.
Na slikci se vidi, da po prvem nanosu platna še zdaleč niso "zaprta".
.
Klejno-kredni grund je treba nanesti vsaj trikrat, lahko tudi štirikrat. Ker platna po vsakem nanosu prebrusimo, na koncu podlaga ni predebela. Biti mora zaprta, enakomerna in gladka (na koncu prebrusimo s šmirglom 120).
.
.
Ker enakomerne bele površine nima smisa kazati na fotografiji, zaključujem s tole vmesno fazo z nafotošopiranim kontrastom.
Bistva pa se ne da pokazati na fotografiji.
Gre za to, da klasično pripravljeno laneno platno - bobni. Podlaga je trdna, napeta, ob dotiku pa dejansko zabobni kot koža na bobnu.
.
Evo, zdaj znata nekaj, česar res ne potrebujeta. Ali ni to razkošje?