petek, 30. oktober 2009

Samaritanstvo - definicija nominalnih levičarjev

Generalni sekretar naše nominalno leve vlade se je nedavno razkošno oženil v slogu, ki je več kot abotna karikatura buržoazne dekadence, s kakršno je med in po NOB obračunala naša zmagovita Partija, katere bolj ali manj pravno-formalne naslednice so vladajoče stranke naše nominalno leve vlade, ki ji generalno sekretira prej omenjeni.
Ne dvomim, da bo tak uvod spet požel mnogo ogorčenja mojih nominalno levičarskih bralcev, je pa tokrat, garantiram, resnično na mestu.
.
No, oženil se je z bejbo, ki širokopotezno upravlja nekakšen samaritanski biznis.
Lepo se sliši, samaritanstvo ima pozitivno konotacijo, o njem sem, nenazadnje, celo sam pred leti tule pisal. Je pa res, da sem si revijo in delovanje podjetja Samaritan naivno predstavljal kot revijo tipa Kralji ulice in delovanje zanesenjakov, ki jo izdajajo. Pa sem zadnjič dobil neprecenljiv namig, ki me je glede prave definicije samaritanstva bistveno razsvetlil.
Definicija termina samaritan, kot ga razume naša rdeča buržoazija, se glasi takole:
.
Rokavica za golf Samaritan
"Dlani prilegajoča golf rokavica Samaritan je iz mehkega usnja za dosego opaznih rezultatov."

.
Smuči Samaritan
"Vrhunske smuči Samaritan so za rekreativne smučarje. Smuči vam bodo zavidali."

.
Swarovski majica Samaritan
"Telesu prilegajoča sofisticirana Swarovski majica Samaritan nikakor ne bo ostala neopažena."

.
Revija Samaritan
"Revija Samaritan je visokokakovostna življenjsko-stilna revija novih razsežnosti, ustvarjena, da vas razvaja."

.
Še bonus:
Že sedaj se zdi tudi, da za biti Samaritan zadošča biti polpismen. Ampak naslednja globoka misel nam bo pojasnila, da v resnici tudi nepismenost več kot zadošča:
.
Pralni stroj
"Visokokakovosten pralni stroji z izbrano grafično poslikavo - element, ki boste želeli postaviti za osrednji element vašega doma."

.
* * *
Kako je že rekel nevemkdo... "Učiti se, učiti se, učiti se!"
Učim se, vsak dan nekaj novega. Ampak spet in spet se zgodi, da novo znanje spodnese vso mukoma pridobljeno življenjsko modrost...
Težko je biti pameten v banana republiki.
Lahko noč.

sreda, 28. oktober 2009

Piranski akvarij

V nedeljo je bilo sonce, poleg tega pa so nedavno odprli prenovljen akvarij,
pa smo šli v Piran.
.
Ko sem bil mali, so me velikokrat gnali tja. Akvarij je bil star in zanikrn, v zanemarjeni stari hiši zraven mandrača. Kozarci so bili mali, imeli pa so skrivnostno patino - vse je bilo zaraščeno, živo, poleg glavnih živali pa sem lahko minute dolgo opazoval kontekst njihovih domovanj.
No, za stari piranski akvarij je bilo kasneje značilno, da je vsaj 2x/leto nekaj tehničnega crknilo, posledično pa so pocrkale vse živali. Požrtvovalni skrbnik, potapljač z vezami pri ribičih, je po sizifovsko akvarij potem vsakič ekspresno za silo napolnil, agonija je trajal nekaj let, dokler ga niso končno zaprli.
.
Zadnjič pa slišim, da je prenovljen, da je vstal iz pepela ko ptič feniks, da so vgrajeni kozarci deluxe in celo, ja, da je sedaj to "najlepši akvarij v Evropi".
.
Resničnost je žal precej bolj klavrna.
Stavba ob mandraču, pa tudi akvarij v pritličju - to je res lično popravljeno.
Ampak otroke vodimo tja zaradi vsebine, ne oblike kozarcev. S tem je pa tako:
.
- Nabor vrst je klavrn - veliko stvari, predvsem ne-rib, manjka.
.
- Ne morem se znebiti občutka, da za 7 ojrof vstopnine razkazujejo nekakšen morski freak-show; v glavnem je v kozarcih sama škart roba!
.
Edina velika riba v akvariju ima do nerazpoznavnosti stolčen gobec - ust ne more niti zapreti, huda poškodba zdrobljenih čeljusti je zaraščena grdo, uboga riba izgleda, kot da zelo trpi, gledati jo je pa prav mučno. Ubogi otroci...
.
Edini jastog je zaprt v popolnoma mrtvem kozarcu, kjer je razen gole skale le še jata zanikrnih crneljev. Peska so nasuli le par cm, ubogi revež pa ga je že davno odrinil in se stiska v klavrnem "zavetju" na tleh iz gole modre plastike.
Seveda je tudi škartiran - klešče ima odtrgane, le še leve škarje ima.
Kdor hoče torej otrokom pokazati jastoge (in raroge), naj jih raje pelje do Pavle, kjer imajo vedno poln akvarij zglednih primerkov, ki se jih da povrh tudi kupit in pojest.
.
V odprtem bazenu (nekoč je bila gladina pod nivojem tal), ki je zdaj povišan z velikim kozarcem, plavajo obupno škartirani cipli. Vsi po vrsti so večkrat zastreljani od divjih lovcev, slabo zaraščene ali odprte raztrganine imajo po celem telesu, največ pa okoli zatilja. Grozljivo! Notri pa plavajo tudi nekakšni rombčki, lističi in golobčki - z izmaličenim obrazi, iztaknjenimi očmi in stran visečimi kosi mesa... Edini ugor je histerično prisesan na dovod sveže vode, izgleda kot da se duši in da se krčevito bori za življenje. Edini morski psiček je čisto iz sebe - histerično kroži, moleč glavo iz vode. Žalostno je vse skupaj. Ubogi otroci, ki morajo to gledat...
.
- Voda v vseh kozarcih je obupno kalna. Zaradi velikih steklenih površin in pretirano močne fensi-šmensi osvetlitve pa delci svinjarije pridejo še bolj do izraza. Ubogi otroci...
.
- Najbolj pa sem razočaran nad ureditvijo "habitatov". Grozljivka!
V vsakem kozarcu najbolj izstopa "vodovod" iz sanitarnih sivih plastičnih cevi, prav enakih kot za odtočno napeljavo v hišah. Ali bi res bolelo, če bi nekdo čez to grdo napeljavo prislonil kak ploščat kamen, lupino leščurja ali celo, bohnedaj, kakega mahovnjaka ali celo algo?
Razen sveže obtolčenega, povsem golega kamenja, in mrtvega, prečiščenega peska, ki je 2cm na deb.../ tanko posut po dnu - ni v kozarcih ničesar! Ubogi primerek ali dva, katerega slika je nalepljena pred kozarcem, izgleda kot v konfinaciji v oguljeni, mrtvi samici. A ni vic akvarijev, da bi nepotapljačem predstavili vsaj iluzijo realnega (raje idealnega) ekosistema, v kakršnem predstavljeni osebki živijo v naravi? Ubogi otroci...
.
V novem visokem kozarcu desno od vhoda - je natrpanih več 10 kavalov, zavetja pa nimajo nobenega. Kaval je lepa riba, v naravi pa je samotar, ki se v glavnem zadržuje na istem mestu globoko v kaki luknji. Tu ni nobene luknje, uboge kavale pa v tej kazenski koloniji nasilno kolektivizirajo in jim sistematično ubijajo prirojen individualizem. Ubogi otroci, ki morajo to gledat...
.
- Nabor vrst je klavrn, povrh pa milorečeno čuden.
Razen ene par "nosilnih" organizmov - so v kozarce stlačili neugleden mrčes v obliki šparom podobnih mladic.
Še najlepše ribe v vsem piranskem akvariju (neškartirane, relativno zdrave) pa so, začuda, nekakšni prešvercani primerki iz skupine triggerfishes, ki so doma na koralnih grebenih, še najbližje v Rdečem morju. Baje da je enkrat en primerek zašel, pa so ga ulovili v slovenskem morju - ampak to še ne pomeni, da gre za avtohtono vrsto, ki bi si zaslužila poseben kozarec v majhnem slovenskem akvariju! Še malo, pa bodo šli v Interšpar in v petshopu nakupili pisanih primerkov s celega sveta, samo zato, "ker so tako lepo pisani"...
.
- Hecno je tudi, da na zidovih med kozarci, montiranimi v nišah, visijo plakati neavtohtonih vrst. Saj so plamenke tudi meni všeč, v piranski akvarij pa vseeno ne pašejo.
.
- Obregniti se moram še ob zelo drag, gotovo nekajkrat preplačan, kamnit sarkofag, izdolben iz monolita. Če so vrli prenovitelji za "kozarec" izbrali neprozoren kamnit sarkofag, bi se spodobilo, da bi se vsebino dalo opazovati vsaj z vrha. Malo morgen - na desni strani na vso moč priteka voda, skozi razburkano gladino pa se vidi ravno toliko, kot če bi na Tedniku zamaskirali anonimno pričo...
.
Na levi strani, kjer je gladina dovolj mirna, pa pogled kazi, enako kot v vseh drugih kozarcih, tista obupna fekalna napeljava iz sivih plastičnih cevi. Pa zakaj tako!? Ubogi otroci...
.
- Da ne bom samo kritiziral, moram pa bistveno stvar seveda pohvaliti.
.
V prenovljenem piranskem akvariju imajo tudi ene par dromij, nekaj kanoč, enega škrpoča in, kar je še bolj pomembno, nekaj čisto pravih bradavičastih kozolnjakov (njim je posvečen ta prispevek).
Le tako naprej!
Bravo!
Svaka čast!
.
* * *
Prenovljen piranski akvarij je skratka lepa pridobitev za našo Obalo, res pa je, da bo treba tu in tam še majčkeno popraviti kako malenkost. In prav nič ne bo narobe, če boste nič krivemu mlademu rodu - z obiskom do tedaj prizanesli.
Lahko noč.

nedelja, 25. oktober 2009

Družinski zakonik #2/2

Ker je predlog novega Družinskega zakonika do 31.10. v javni razpravi, bom o njem tule javno razpravljal tudi jaz.
No, v glavnem se mi itak zdi v redu, javno bom zato razpravljal le o novi definiciji zakonske zveze (sem že prejšnjič, to je drugi del) in o novi možnosti, da lahko homoseksualni pari posvajajo otroke - oboje je pač v javni razpravi doslej dvignilo največ prahu.
Posvetimo se torej še drugemu sklopu pomislekov.
.

"Možna je posvojitev otroka tudi s strani dveh istospolno usmerjenih partnerjev"
.
Na začetku je treba povedati, da v vsej državi na leto posvojijo skupno od 20 do 40 otrok. In odpira se le možnost - postopek posvojitve ostaja dolgotrajen in zapleten, otroka prisodi sodišče, kandidatov za starše pa je nekajkrat več, kot je na voljo sirot. Težko je verjeti, da bi otroka po novem prisodili v družino, ki svoje vloge ne bi bila sposobna opravljati ljibeče in odgovorno. Pa čeprav bi bil od 25 en par staršev istospolne vrste.
No, iz dosedanje javne razprave se da razbrati, da predlagatelj (in ostali nominalni levičarji) novost utemeljujejo s tem, da bi radi predvsem legaliziral realno stanje, češ da družine istospolnih partnerjev z enim ali več otrok (navadno iz prejšnjega, heteroseksualnega razmerja) že obstajajo in so na razne načine diskriminirane, trpijo pa predvsem nič krivi otroci. Nominalni desničarji pa stvari nasprotujejo predvsem v smislu, da ni naravna.
Pa začnimo.
.
1. Stigmatizacija
.
Prvo, kar pride človeku na misel, je predstava o neznosnem mobbingu, ki bi ga bil deležen otrok v osnovni šoli, ko bi se razvedelo, da ga doma vzgajata 2 tipa. In prvi refleks je - preprečiti možnost, da bi se nič krivi otroci lahko znašli v takih zvezah.
Ampak če bolje razmislim, bi sam raje živel v okolju, ki bi bilo do kakršnihkoli različnosti dovolj tolerantno, da ljudem zaradi strahu pred opravljivci ne bi bilo treba tajiti lastnih preferenc, mnenj in okoliščin. Nihče nima pravice vtikati nosu, kamor ne sodi, in nihče se ne bi smel spotikati ob življenjski slog drugih ljudi (no, razen menda če pride do kakih deviacij...). In če homoseksualnost pri nas ne bi bila kakorkoli stigmatizirana, če se ob spolno usmerjenost drugih Šentflorjanci ne bi vtikali - ta problem ne bi obstajal. In v tem smislu se s predlagatelji novega Družinskega zakonika strinjam - država bi s tem dala jasen signal, da je marsikaj normalno. Ali drugače: če si predstavljam družbo, v kakršni ob možnosti družin s homoseksualnimi starši človeku ne bi refleksno na misel prišel osnovnošolski mobbing - no, v taki družbi bi tovrsten Družinski zakonik moral najbrž že dolgo biti v veljavi.
Kar se mene tiče, mi je torej načelno bližje ideja o družbi, kjer za mobbing ni prostora, kot pa ideja o podrejanju strahu pred stigmatizacijo. Kar pa seveda ne pomeni nujno, da se z vsem predlaganim strinjam.
.
Ne dam namreč denimo roke v ogenj, da se kljub temu nekaj kasneje, ko bi otrok zabredel v puberteto, ne bi pojavljali določeni problemi. Če si priznamo dejstvo, da je medgeneracijski konflikt nekaj človeški vrsti imanentnega, in da se navadno prvič močneje manifestera v puberteti, se moramo soočiti tudi s tem, da bi morebitni posvojenec tam konec osnovne šole - vsak požrtvovalni vzgojni poskus moškega para zavrnil v smislu: "spizdi, peder!" (ali "fuck off, dyke!", pač v primeru lezbičnega para).
Kakor je seveda na moč debilna predstava nekaterih, da bodo homoseksualci vzgojili homoseksualce, je pa seveda precej upravičeno pričakovati ravno nasprotno - uveljavljanje samostojne osebnosti skozi medgeneracijski konflikt bi prav lahko pripeljalo do izrazito nestrpnih, naravnost homofobnih otrok... In na ta znotrajdružinski, vzgojni segment, zakonodaja pač ne more vplivati.
.
2. Naravno
.
Slišim da to, da bi homoseksualci posvajali otroke, ni naravno.
In ker sem na preveč lahkotno zlorabljanje besede naravno naravnost alergičen, imamo takoj odlično iztočnico za razmišljanje.
.
2.1. Vse je naravno
Torej - meni je ljub Wittgenstein in tudi jaz rad rečem: "Kar je, je možno". Še več - kar je, je, kar se mene tiče, tudi naravno. In če se naredim Marsovca in se ozrem med ljudi in zagledam družino, kjer 2 tipa vzgajata otroka, in se majo radi, in se majo fajn - vidim, da je. In če je, je možno. In si zabeležim, da je to med ljudmi naravno.
Resnici na ljubo pa je to pogled nevtralnega radovedneža, ki se zna čuditi in ne postavlja vrednostnih sodb. Resnici na ljubo je v tem smislu naravna tudi vojna, tudi umor, tudi harem, tudi incest, tudi celibat, tudi AIDS, tudi nepismenost, tudi sveti zakon in 9 otrok in tudi slovenski Fritzl. Vse to je, vse to je možno, vse to je v nekem smislu pri ljudeh potemtakem naravno.
.
2.2. Biologija
Če pa pogledamo za odtenek manj nevtralno - v smislu pač, da bi bilo Marsovcu ljubo, da bi izvedel, kako so ljudje skozi evolucijo prišli do današnje faze, je stvar že malo drugačna.
Marsovec bi se pozanimal, da pri ljudeh obstajata 2 spola, ki se poleg primarnih in sekundarnih spolnih značilnosti razlikujeta tudi fundamentalno, v vsaki celici - samo samci imajo y kromosom, babe pa same ikse. Izvedel bi tudi, da se ljudje razmnožujejo spolno (pri tem pride prav, da se nasprotna spola navadno privlačita), pa da samci lahko teoretično spočnejo več milijonov potomcev dnevno od srede osnovne šole do smrti, ženske pa lahko donosijo le približno po enkrat na leto v obdobju kakih 35 let. In tudi to bi se mu zdelo zanimivo, da se človeški mladiči rodijo izrazito nebogljeni in bi bili brez večletne skrbi staršev takorekoč doomed.
To je v grobem osnova, obstajajo pa seveda izjeme. Od genskih bolezni, na nivoju kromosomov, do raznih variant hermafroditstva (zmagoviti južnoafriški tekačici nedavno niso vzeli medalje, čeprav ima možat obraz, y kromosom, notranja moda in nima maternice), preko pedofilije,... , do istospolne privlačnosti, itd. Tudi izjeme so, so torej možne, in so potemtakem naravne. Je pa res, da so bile tovrstne deviacije skozi človeško evolucijo obsojene na to, da se ne dedujejo.
Se pa tudi to spreminja. Pri človeški vrsti, denimo, se neplodnost lahko deduje - kar je, v biološkem smislu, evolucijski paradoks. Veliko ljudi, ki pred desetletji ne bi mogli imeti potomcev, jih s pomočjo znanosti danes ima. >> V čisto biološkem smislu evolucija človeško vrsto vodi v stanje, ko bo naravna reprodukcija vedno težja, morda bo nekoč v današnjem smislu celo izginila. Ampak tudi to je, bi lahko bilo, ali celo bo - naravno.
.
2.3. Sociologija
Če pomislimo na to, kako strahotno nebogljeni pridejo na svet človeški potomci (denimo v primerjavi z ovčko, ki je že takoj, za ovčje razmere, oblečena, zna hoditi in celo komunicirati), je jasno, da je za ljudi značilno, da mladičem staršujejo. Vse to - od osnovnega zadovoljevanja fizioloških potreb, do varovanja, učenja govora, do vzgoje in prenašanja vsega znanja preteklih generacij - pa spada bolj v družbeno, kot v biološko.
Ampak vse to se prav tako deduje in vse to je del evolucije. V skupno zavest, v sklop informacij, ki jih prenašamo naslednjim generacijam, se zapisujejo dogodki, izumi, interpretacije, sploh kultura, izstopajoči posamezniki, jeziki, navade, dosežki... Ali je torej kaj manj naravno, če ves nebiološki aspekt evolucije v določeni generaciji prevzamejo starši, katerih otrok ni njihov genski potomec? Menim, da je pri ljudeh danes to povsem naravno. Nekaj primerov:
- posvojitev tujega otroka
- vzgoja lastnega potomca z drugim partnerjem
- "zdravljenje neplodnosti" z darovano spermo ali jajčeci
- prostovoljno priznanje očetovstva tujemu otroku ob rojstvu
- razne kolektivne variante, od anahronističnih sirotišnic za zapuščene, do državno vsiljenih socializacijskih programov komunizma ali nacizma (denimo Lebensborn)
- rejništvo, ...
Reči hočem, skratka, da je verjetneje, da bi sodobnega človeka, ki izkorišča vse svoje potenciale, lažje vzgojili krušni starši danes - kot pa biološki starši 20.000 let nazaj. V "družbenem" smislu je naša vrsta v nekaj 1000 letih doživela večji evolucijski skok, kot v biološkem. Zato sem do sklicevanja na "naravnost" v ozko biološko-evolucijskem smislu - pač skeptičen.
.
3. Primerna družina za vzgojo otroka
.
3.1. Vrste družin
Živali, katerih potomci so samostojni od začetka, "starševanja" ne poznajo. Ribe so fajn primer. Zanimiv primer je tudi kukavica, pri kateri se je evolucijsko razvil sistem podtikanja potomcev v leglo druge vrste; pri kukavicah je rejništvo tako in drugače naravno. Ampak primerjajmo se raje s sorodniki.
Pri sesalcih so mladiči navadno navezani na starše, vsaj na mamo (kjer pač sesajo mleko). Oblike "družinskih skupnosti" pa segajo od tipičnih samohranilskih mater, pa vse do kolektivnih variant v slogu hipijevskih komun. In prav vse je naravno.
Ampak tudi pri ljudeh skozi zgodovino in glede na življenjsko okolje - poznamo zelo raznolike oblike "družin". Od širših, krdelnih, kolektivnih oblik, ki so lahko patriarhalnega ali matriarhalnega tipa, preko individualno, naravno, tradicionalno, biološko starševskih, tudi s samohranilsko variacijo, do poligamnih (ne le z do 4 ženami, tudi ogromne hareme poznamo). Poznamo tudi zapuščene otroke, prepuščene ulici, pa kolektivna vzgajališča, pa sirotišnice, pa rejništvo in - posvajanje. Prav vse je, vse je v tem smislu naravno.
.
3.2. Tradicionalno pojmovanje družine
Kljub vsemu pa vse prej omenjen oblike najbrž ne omogočajo optimalnega okolja za dobrobit otrok, kot to dojemamo danes. Idealna je pač družina, v kateri nesorodna raznospolna heteroseksualna poslovno sposobna in osebnostno zrela partnerja vzgajata biološko lastne, zaželene otroke.
V idealnem svetu posvojitev sploh ne bi bilo, ker bi imeli vsi otroci srečo, da bi bili zaželeni in da bi lahko odraščali v primarnih družinah, v katerih bi njihova biološka starša nanje prenesla tudi svoje izkušnje, vrednote, modrost, se jih trudila vzgajati tako kot verjameta da je prav in jim omogočiti materialno in drugačno blagostanje, da bi se lahko razvili v skladu s svojo osebnostjo in prirojenimi talenti.
.
Nikakor pa to ne pomeni, da je v cerkvi požegnan sveti zakon garancija za karkoli.
Od cerkve sugerirano diskriminacijo pankrtov (nič krivih otrok, ki so se pač rodili zunaj zakona) smo kot družba že davno prerasli - v Sloveniji se danes rodi več kot 50% takoimenovanih pankrtov.
Statistika beleži predvsem ločitve sklenjenih zakonov - teh propade od tretjine do pol.
V družinah, formalno "po regelcih", se dogajajo tudi zlorabe, nasilje, incest, zanemarjanje, negovanje čudnih vrednot, ...
.
3.3. Komu je novi zakonik pisan na kožo
Prej omenjeno tudi ne pomeni, da v drugačnih skupnostih otrok ne bi mogli vzgajati odgovorno, ljubeče in objektivno v redu. Če so v tej družbi enostarševske družine priznane za nekaj normalnega, pa tudi otroci ločenih staršev (samskih ali z novimi partnerji) dokazano ne odrastejo nujno v čustveno ranjene socialne idiote - zakaj ne bi mogli otrok korektno vzgojiti tudi v takih družinah:
- Mati samohranilka po možu, ki je naredil samomor, zaživi s svojima dvema otrokoma v istem gospodinjstvu skupaj z dolgoletno mlajšo ljubico. Skupaj vzgajata otroka v duhu razumevanja, strpnosti in ljubezni. Čeprav sta svoje partnerstvo formalizirali na upravni enoti, pa bivša ljubica ne more dobiti statusa matere ženinih otrok, čeprav je to pripravljena storiti. Tako je do plačane bolniške upravičena le biološka mati (ki opravlja tudi vlogo "father figure", da potoložam Frojdijance), čeprav njena žena opravlja manj odgovoren in slabše plačan poklic in bi vsem ustrezalo, da bi bolniško jemala ona. Življenjskega sloga v nobenem primeru ne bi spremenili, ženi pa si želita, da bi mlajša lahko tudi formalno posvojila oba otroka, in menita, da bi bilo to bolje predvsem zanju.
- Oče samohranilec, ki ga je žena zapustila zaradi domnevne preočitne delne usmerjenosti na moški spol (po Košičku), prepustila pa mu je tudi skrbništvo nad otrokom (ki sicer ni bil biološko njegov, ga je pa priznal za svojega, saj je bil nenazadnje rojen v zakonu) in se preselila v tujino k nekemu bogatemu internacionalnemu džet-seterju - zaživi v istem gospodinjstvu skupaj z ločenim prijateljem (njegovega otroka so dodelili bivši ženi, poleg tega pa še alimente). Skupaj vzgajata otroka v duhu razumevanja, strpnosti in ljubezni. Živita kot cimra in prijatelja takorekoč v celibatu (razen redkih, izjemnih trenutkov), in si zveze niti ne želita formalizirati. Bi jima pa ustrezalo, če bi iz svojega razmerja lahko uveljavljala pravice, priznane izvenzakonskim skupnostim, in če bi drugi lahko posvojil prvegovega otroka, da bi lahko tudi on vzel bolniško, če bi bilo treba.
.
Novi zakonik bi koristi prinesel predvsem tovrstnim istospolnim družinam. Istospolni partner bi posvojil otroka, ki mu dejansko že staršuje.
.
3.4. Želim si otroka, daj mi, vlada!
Bolj ko nekateri stvari jemljejo preprosto, bolj strastno zagovarjajo svojo črno-belo pozicijo. V smislu:
"Država bo pedrom in lezbam množično dajala otroke, ti jih bodo sistematično vzgajali v pedre in lezbe; bijmo plat zvona, naši družbi grozi potop!!!"
.
Če se mi to zdi pretirano, pa se mi precej nezrela zdi tudi sledeča pozicija:
"Živim s še eno lezbo, želiva si otroka, zanositi pa ne more nobena od naju, čeprav poskušava že eno leto. Pripada nama umetna oploditev z darovano moško spermo na račun slovenskih davkoplačevalcev!"
"S svojim istospolnim partnerjem že več let živiva v skupnem gospodinjstvu. Ker se dobro ujemava in razumeva, nameravava ostati skupaj do konca. Zelo pa si želiva otroka. Tu ga niti teoretično ne moreva posvojiti, bi si ga pa lahko privoščila v tujini, a bi morala postopek na koncu spet potrditi naša država. Počutiva se diskriminirana v primerjavi s heteroseksualnimi družinami."
.
Jaz namreč mislim, da pravica uveljavljati svobodno voljo v skladu s posameznikovimi osebnimi okoliščinami - ne pomeni, da vse odločitve vodijo k istemu rezultatu. Naj pojasnim:
Če v sebi začutim, da sem strasten gobar in si zaželim nabrati krasnega jurčka, še ne pomeni, da mi je to zagotovljeno. Počakati moram na primeren čas, vreme, in se odpraviti na kraj, kjer bi sploh lahko rasli. Sprejeti moram odločitev, da bom stopil v hosto, za svoja dejanja prevzeti odgovornost in tveganje (če gobarim brez košare me lahko oglobi inšpektor, če hodim v kratkih rokavih, lahko fašem ceka, ti pa so močno kontaminirani z meningitisom in borelijo, ...), nato pa veliko hoditi in prekleto dobro iskati. Celo če gobo najdem, ni nujno, da ni strupena. In tudi če jurčka najdem - če je bil moj cilj, da bi ga tudi nabral, moram sprejeti odločitev o tem, da se bom sklonil in ga dejansko nabral, predvsem pa moram tozadevno tudi ukrepati.
Ali moram po zgornji izčrpni ilustraciji - ljudem res razlagati, kako poteka naravno razmnoževanje pri ljudeh? Najbrž moram... Če neka ženska začuti, da jo privlači isti spol, in v skladu s to osebno okoliščino sprejme pogumno odločitev, da "pride ven" - zakaj ta oseba ne bi mogla ukrepati tudi v smeri izpolnitve nagona po materinstvu?
Enako velja za moške...
.
4. Na prvem mestu naj bo interes otroka!
.
Po vsem dolgovezenju lahko strnem, da imam do predloga novega Družinskega zakonika nekaj pomislekov:
- Otroci, ki so predmet posvojitev, so že v izhodišču močno prikrajšani. Nikakor mi ni simpatično, da bi zato postali predvsem predmet zadovoljevanja realnih ali namišljenih potreb potencialnih posvojiteljev, namesto da bi bil na prvem mestu interes otrok.
In z vidika interesa otroka je, da bi odraščal v družini ljubečih, normalnih, bioloških staršev.
Če to ni možno, pa vsaj v družini, ki bi tako situacijo čimbolje imitirala (krušna starša heteroseksualna partnerja različnih spolov).
Šele če to ni možno, pridejo v poštev druge rešitve. V primeru, da interesentov za posvojitev primanjkuje, je seveda vse boljše, kot da bi sirote vzgajali v sirotišnicah. Ampak v Sloveniji stanje že dolgo ni tako - otrok manjka, ne potencialnih posvojiteljev.
Z vidika te države tudi ni nobenega razloga, da bi v svrhe zadovoljevanja starševskih nagonov istospolnih partnerjev sirote uvažali iz tujine (obstajajo dežele, kjer jih je preveč). Če je država pripravljena asistirati pri posvojitvah iz tujine - je tu na voljo ogromno primernejših kandidatov za starše. Interes otroka naj bo vodilo, ne pa želja odraslih!
.
Pogojno se mi zdi sprejemljiva edino možnost, da bi istospolni partner posvojil partnerjevega otroka iz prejšnjega razmerja. Ampak le, če bi bil drugi biološki starš mrtev, ali pa če bi se odpovedal starševskim pravicam in stikom z otrokom. Drugače bi pač dobili otroke s tremi starši, predlagatelj pa bi padel v paradoks, o katerem sem govoril že prejšnjič.
Ampak nobene potrebe ni, da bi zaradi tovrstnih izjemnih primerov, ki bi le legalizirali dejansko stanje, v zakon vpisovali predlagano dikcijo.
Stvar bi se lahko glasila v smislu: "V izjemnih primerih, ko tainta ugotovi, da je to v korist otroka, se osebi dovoli posvojitev otroka njenega istospolnega partnerja".
Pa še za to ne jamčim, da je brez pasti.
.
Evo, zaenkrat bo dost. Lahko pa še vidva malo javno razpravljata.
Lahko noč.

sreda, 21. oktober 2009

Štabni dokument

Nikoli nisem znal kot Jure Jurček C.
Jaz lahko napišem milijon takihle "štabnih dokumentov", je pa seveda jasno, da ga na svetu, niti na Finskem, ni bedaka, ki bi mi zanje turil po 340k. Res je pa tudi, da ne pokrivam niti Drnovška, niti Ropa. Kaj šele nekega brata od Rajka Janše, kenede.
.
* * *
Najbolj hecno je, da sistem razumem do obisti.
.
Treba je pač okoli svoje osebe in početja zgraditi čimveč metafizičnega balasta (sintagmo sem že parkrat definiral, denimo tule). Treba je trositi čimveč bulšita. Treba se je dobrikati pravim ljudem in (skupaj z množico) udrihati po napačnih. Treba se je smukati okoli Rotary in Lions. Okoli 21 in YES...
.
In v razna Društva je treba riniti, pa čeprav ga serjejo. Vseskozi je treba imeti pregled nad tem, kdo je na pozicijah v raznih Komisijah, kdo bi se tja lahko prerinil v prihodnosti, in kdo je v nemilosti (takih se je treba izogibati).
.
Na splošno je izredno koristno trobiti z nominalnimi levičarji - treba se je za takega razglasiti, nekritično ponavljati servirane floskule, biti v eno smer občutljiv ko mimoza, v drugo pa psihopatsko leden kot množični morilci brez groba pokopanih.
.
Načelno se izjemno splača preimenovati v Janez Janša (eden se je nedavno že preimenoval nazaj, saj je zaradi izjemnih zaslug baje postal docent risanja na ALU, čeprav risati, kolikor se spomnim, ravno ni znal). No, pa saj se trudim - ampak ko sem Ministrstvo za kulturo 2 leti nazaj prosil, da mi dodeli delovno štipendijo, da si spremenim ime v Mitja Ribičič, sem dobil odgovor, da sem napačno izpolnil obrazec. Med vrsticami zavrnitve pa berem: "MK u proraćunu ima financiranje još 7 Janeza Janša, a za Ribičič Mitja nemamo u programu... A da te subvencioniramo u Janez Janša?"
.
Seveda se ni dobro zameriti "Stroki". Kot zelo nadebudnega in zagnanega študenta so me denimo v 3. letniku ALU uvrstili, skupaj s starejšimi, na neko razstavo v Bruselj. Natisnili so bogato knjižico, skupaj z reprodukcijo moje 2,7x1,7 m slike na lesu. Potem pa me oseba Z (v imenu Stroke) obvesti, da bodo tja poslali manjše slike in naj dam katero drugo, ampak čisto majhno. Pa sem nespametno rekel, da je to čudno in da ni prav, saj so vendar že natisnili kar so nenazadnje skrbno izbrali. Pa se oseba Z v imenu Stroke v trenutku razjezi in se po hodnikih Akademije začne dreti:
"Pa ti veš kdo smo MI!? MI te naredimo ali uničimo!"
Bohpomagi, sem si mislil. Ampak oseba Z je danes še mnogo bolj čvrsto vsidrana v Stroki. Vmes sem jo v živo videl le še, ko sva se oba znašla med povabljenci na neki džet-set poroki, drugič pa na neki razstavi v MG. Obakrat sva sicer izmenjala bežen očesni kontakt in celo par besed, v zraku pa je bilo skozi hinavščino vsekakor čutiti Nemilost, da bi jo lahko z nožem rezal. Anekdotica pač.
.
Tudi galeristom se ni dobro zameriti. V najbolj znani slovenski prodajni galeriji, ki pripada pomembni dinastiji, ki pokriva tako desni, kot levi spekter, tako likovno stroko, kot visoko politiko - imajo tudi vitrinico z nekakšnim "duhovnim" nakitom. "Kristali" pa to, najbolj popularni pa so nekakšni "energetski prstani". Nekoč sem ta "energetski" biznis menda preveč na glas komentiral, pa sem hitro padel v nemilost. Nič čudnega - njihove "energetske prstane" sem po tistem opazil nositi praktično vse njihove umetnike, popularni pa so celo pri likovnih kritikih... Mar bi bil tiho, si ga kupil in ga okoli njih javno nosil in hvalil, kako da čudežno učinkuje, doma bi ga pa pač snel in štel denarce...
No, njihova šefica, ki mi je na začetku v denar spravila precej slik, mi je postopno začela delit "strokovne" nasvete, češ naj raje rišem metuljčke in podobne lepe stvari, v živih barvah kot Arjan P., take slike da so ljudem všeč za na steno... Prijatelj pa mi je nekoč povedal, da se je konkretno zanimal za nakup moje slike, dotična pa mu je na vse načine vsiljevala, naj kupi (začuda zelo mračno) sliko Ficka M., ki je tam pač v milosti,...
No, hinavščina vsekakor ni temelj za sodelovanje...
.
Najbrž mi ni koristilo niti, ko sem nekoč na blogu nespametno komentiral Drnovškovo pomilostitev (še vedno) edinega pravnomočno obsojenega tranzicijskega milijonarja. Ja kaj sem pa vedel, da bo mladi rod iz znane umetniško - igralniške dinastije takoj po tem odprl ambiciozno prodajno galerijo...
Ne pridem zraven, pa če se na glavo postavim...
.
Problem imam tudi z vezami in poznanstvi, pa tudi s fehtanjem davkoplačevalskega denarja. V 10 letih "na statusu" nisem (razen prispevkov za delovno dobo, za kar sem državi neskončno hvaležen!) uspel potegniti niti tolarja kakršnihkoli subvencij. Sem pa po tem, ko sem odkril, da država vsako leto podeli 10-15 "delovnih štipendij" po 10k ojrof (kar pomeni, da je v tem času 100-150 mojih kolegov vsaj enkrat na tiho med drugim(!) potegnilo po 10k ojrof in so v bistvu nelojalna konkurenca), že 2x poskušal tudi sam. Prvič, kot rečeno, "nisem pravilno izpolnil obrazca", drugič pa so me vsaj vsebinsko zavrnili, z njihovim točkovanjem.
.
Da v času "na statusu" nisem "po vezah" prodal niti ene slike, dobil niti ene razstave, še več - še nikoli nisem svoje slike posodil v svrhe pranja denarja, in da nisem (razen prispevkov) posisal niti tolarja davkoplačevalskega denarja, je mogoče nespametno in me je gotovo precej stalo. Imam pa tozadevno vsaj mirno vest - to pa je vendar priceless :)
.
Vrnimo se k Juretu Jurčku C.
Njegovega slikarstva ne poznam, vem pa, da je ZNAN.
In šteje edino to - vse se da unovčiti, ko ime postane blagovna znamka.
Zanj sem prvič slišal pred leti, ko je neki Veselko v eni izmed oddaj, ki so izstrelile Produkcijsko skupino Mangart, šel na obisk k "svojemu prijatelju slikarju" v nekakšno "Belo Vilo z Bazenom" nekje v okolici Celja.
Nekaj kasneje je hotel postati predsednik, tedaj je postal še bolj znan.
Po tem je postal še bolj znan, ko so ga vlačili po časopisih, da ne plačuje "zapitkov", da je povsem spufan, povrh pa ga bivša žena podi iz Bele Vile z Bazenom.
Najbolj pa je postal seveda znan, kot že vsi vemo, z afero Preplačane Erjave Kahle. Najprej smo izvedeli, da je bil sploh zraven, potem koliko je potegnil, nazadnje pa je brat od Rajka Janše opisal njegov štabni dokument.
Kakorkoli že, metafizični balast se veselo kopiči...
.
* * *
Naj svoj štabni dokument zaključim s par obvestili, ki jih, dokler je moja spletna stran na hladnem, nimam kam uturiti:
.
- 19. in 20. septembra sem imel možnost na sejmu "stare kripe & kič" (al kako že) s svojimi slikami zapolniti ves prostor, dodeljen Galeriji Hest 35. Predstavitev je, kar se mene tiče, uspela čudovito. Kontekst v hali, namenjeni "antiki in slikam", je bil tako neprecenljivo osladno natrpan s kičerajem, da mi za cinično distanco ni bilo treba poskrbeti drugače, kot da sem vmes obesil tako sliko na temo T2, kot tisto s papežem in Bin Ladnom. Odziv je bil vzpodbuden :)
.
- od 8. do 30 novembra je v Galeriji Velenje razstava po izboru Društva likovnih kritikov. Predstavljen sem s tremi Kvadrati, kar je zelo lepo.
Mogoče bi sam izbral druge slike, v monografiji napisal drugače in drugače naredil tudi kaj drugega. Po drugi strani pa me zanima nevsiljena percepcija mojega početja, tako da kateremukoli kritiku nimam najmanjšega namena česarkoli sugerirati in se mi zdi razstavljeno in zapisano v tem, pomembnejšem smislu, zelo v redu. In sem izjemno zadovoljen, da sem zraven. Še več - v prispevku z razstave v Kulturi po Odmevih se je gospa Koren - Božiček, vodja Galerije Velenje, izmed vseh postavila natanko pred moje slike, kar ni ostalo neopaženo.
Pejta pogledat!
.
- Danes, ob 6 popoldne, pa bo v Muzeju novejše zgodovine v Cekinovem gradu v ljubljanskem Tivoliju otvoritev moje samostojne razstave. Viselo bo od 21. oktobra, do 14. novembra.
Razstava je bila organizirana nekako ad hoc, mene pa je (iz očitnih razlogov) predvsem skrbelo, da ja ni po kakih vezah. No, prepričal sem se, da me je predlagal slikar, ki ga cenim in ki ga osebno prej nisem poznal in je moja vest povsem čista.
So se pa vmes dogajale milorečeno čudne stvari - v par dneh, ko je bil šef v Bruslju, se je zgodil upor "srednjega meniđmenta" v podobi neke tetice, ki naj bi tam skrbela za organizacijo razstav. Ne direktno - s hinavskim sklicevanjem na karkoli ji je pač padlo na pamet, je PO tem, ko sem slike že pripeljal v Ljubljano in ko so bila vabila že pripravljena, hotela stvar zminirati. Omenjena menda spada med ljudi, ki ne zmorejo biti iskreni, česar osebno resnično ne cenim. No, kljub temu sem zaznal, da se ji moje nedolžne slikice zdijo preveč "provokativne"(???) in da so ji osebno bolj pri srcu naslikani kozolci, ali pa vsaj čolni. Skratka, sodeloval sem že na več 10 razstavah, česa podobnega pa vsekakor doslej še nisem doživel.
Kakorkoli že, stvar se je vmes solidno razpletla, včeraj sem slike obesil in sem nad postavitvijo navdušen. Predvsem zaradi konteksta - skozi razstavišče (ki je prijetno mračne bordo rdeče barve!) poteka začetek in konec ogledne poti skozi slovensko novejšo zgodovino.
.
Vabljeni!

sreda, 14. oktober 2009

Vroče žemljice!

Pravkar sem končal še 8 Ovc na platnu™.
5 črno-belih sem snel pri sosedu na Zabukovju, 2 sta na temo popularnih TV kvizov, ena je pa Mali princ.
Aja, v delu jih je pa trenutno še 38, ena boljš ko druga.
Linki v zvezi z Ovcami™ so pa tu, da jih ne bom spet prepisoval.
.




četrtek, 8. oktober 2009

Družinski zakonik #1/2

Ker je predlog novega Družinskega zakonika do 31.10. v javni razpravi, bom o njem tule javno razpravljal tudi jaz.
No, v glavnem se mi itak zdi v redu, javno bom zato razpravljal le o novi definiciji zakonske zveze in o novi možnosti, da lahko homoseksualni pari posvajajo otroke (o tem naslednjič) - oboje je pač v javni razpravi doslej dvignilo največ prahu.
.
"Zakonska zveza je določena kot življenjska skupnost dveh oseb istega ali različnega spola"
.
Predlagatelji zgornjo dikcijo argumentirajo v smislu, da se novi zakonik prilagaja "razvoju družbenih odnosov na tem področju, različnim oblikam družinskih skupnosti, skratka družbeni realnosti".
.
Vidita, tule smo takoj na spolzkem terenu. Naj pojasnim, kar po točkah (točkovano ni po tehtnosti, ampak pač po vrsti, kakor so mi stvari padle na pamet):
.
1.
Trenutna družbena realnost je pač, da je termin "zakonska zveza" rezerviran za skupnost, ki jo skleneta moški in ženska. Sprememba se torej tej družbeni realnosti ne prilagaja, pač pa vanjo posega in jo spreminja.
.
2.
Predlog družinskega zakonika širi tudi pojmovanje izvenzakonske skupnosti, v smislu da "priznava pravne posledice tudi življenjski skupnosti dveh oseb istega spola, ki nista sklenili zakonske zveze".
V pravnem izenačenju heteroseksualnih in homoseksualnih izvenzakonskih skupnosti seveda ne vidim nič spornega - kar je "izven" zakona, v "zakonsko skupnost" pač ne posega. Istospolne izvenzakonske skupnosti so obstajale že doslej, so pa v resnici bile diskriminirane. Tu je predlagatelj družbeni realnosti korektno sledil.
.
3.
Znano je, da so se homoseksualci precej pritoževali, da se je uradno, pred državo sklenjena partnerska skupnost (kar je, za razliko od vladavin komunajzarjev in drugih nominalnih levičarjev, prvič v zgodovini omogočila prejšnja, nominalno desna vlada!), imenovala "registrirano partnerstvo" in ne "zakonska zveza". Ampak - so what!?
"Zakonska zveza" je pač sintagma, ki označuje nekaj, kar v teh krajih od pamtiveka razumemo kot javno oznanjeno skupnost med moškim in žensko (ki nista v bližnjem sorodstvu, sta poslovno sposobna itd). To je nenazadnje del kulture, povezano pa je tudi, pa četudi komu ni všeč, s krščanskimi koreninami (ne vem pa, ali so šli v novem zakoniku ljudem toliko na roko, da porok ne bi več bilo treba sklepati dvojno, ampak bi država, kot je v glavnem v navadi v zahodni Evropi, kot veljavno priznala tudi le cerkveno ceremonijo).
Zakaj si torej homoseksualci, na čelu z našo vlado, toliko prizadevajo redefinirati zatohli termin, poln kulturnega, zgodovinskega in religioznega balasta? Tako se zdi, kot da želijo inštitut zakonske zveze zrušiti od znotraj - podobno pač, kot so (bojda praktično vsi) člani konec 80-tih od znotraj rušili Partijo...?
.
4.
Recimo da nekaj, kar je rdeče barve, označimo za rdeče. Ko o terminologiji obstaja konsenz, se ljudje lahko med sabo zastopijo bolje, kot če ga ni.
Zdaj pa si predstavljajte nekoga, ki bi tisto, kar vidi rdeče in za kar ve, da se v tej družbi rdeče tudi označuje - iz inata imenoval rumeno. In se pridušal, da je diskriminiran. In zahteval, naj vlada upošteva njegovo definicijo realnosti.
In rdeča vlada bi ga uvidevno uslišala, zaslepljena od same silne nominalne uslužnosti in korektnosti. In postala - rumena?
.
5.
Enake pravice za vse! S tem se vsi strinjamo, saj se tako lepo sliši. Če pa poskušamo stvar, ki se tako lepo sliši, besno implementirati popolnoma dobesedno - dobimo kaos...
- Zakaj jaz na primer ne morem biti vitka, visoka, temnopolta manekenka za visoko modo?! Zahtevam!!! Kje je tu pravica!?
- Zdajle bi rad vozil supertanker, ta trenutek, daj mi, vlada! Zakaj tisti sivi bradač s kapo lahko šofira, mene pa ne spustijo zraven?! Enake pravice za vse!!!
- Kaj če bi hotel imeti fotografijo, kako se skupaj s Cviklom nastavljava zraven klavirja? Tista "samaritanka" lahko, a jes pa ne?! Pa kje je tu pravica?! Enake pravice za vse!!!
- Rad bi se predajal dekadentnemu buržoaznemu razvratu, tako kot številni predstavniki vladajočih nominalnih levičarjev. Tudi jaz bi se šel pofočkat k Senici, sam bi s praznim reaktivcem s 100 zici spičil 90 jurjev nad Bosno, z malo manjšim pa bi šel, če bi se mi ravno sprdnilo, po cote v Milano. Enake pravice za vse!!!
- Rad bi imel hišo kot tale nominalni levičar. Ali še bolje - rad bi imel hišo tega nominalnega levičarja! Enake pravice za vse!!!
- Poročen sem, tudi cerkveno, zahtevam pa, da naj se moj zatohli heteroseksualni sveti zakon imenuje raje registrirano homoseksualno partnerstvo, pa čeprav to ni. Enake pravice za vse!!!
...
.
6.
Pustimo zdaj terminologijo in se posvetimo še vsebini definicije "zakonske zveze".
Iz dosedanje javne razprave sem razbral, da nominalni desničarji zagovarjajo prejšnjo, heteroseksualno, z argumentom, da je taka zveza naravna.
Nominalni levičarji pa trdijo, da se nova definicija prilagaja obstoječi realnosti in da popravlja diskriminacijo. Oboje zahteva komentar:
.
6. a)
Naravno
.
Kaj je torej naravno... Ozrimo se najprej po naravi, po nekaterih drugih živalih:
- Vidim, da moški pingvini tedne dolgo sami valijo po eno oplojeno jajce, medtem pa se bejbe brezskrbno mastijo z ribami. To je torej naravno...
- Vidim, da nekatere ribe menjavajo spol. Ne le spolno identiteto - na voljo imajo en ali drugi sklop popolnoma funkcionalnih spolnih organov! Da tega, da svoja jajca oplojujejo zunajtelesno, nato pa jih jebivetrsko prepustijo darwinizmu, ne omenjam. To je torej naravno...
- Ho, vidim vodno bolho! Samice vodnih bolh so se sposobne, če je pač taka potreba, razmnoževati tudi nespolno! Ne gre za enostavno "delitev", kot pri celicah; mislim da se zadevi reče partenokarpija (pišem iz glave). Rezultat pa so potomke, ki so popolni materini kloni. To je torej naravno...
- Hm, tamle je ena kukavica v tuje gnezdo skrivaj znesla svoje veliko jajce. Ko se bo izvalil, bo mali kukavikec pobil "sorojence" in se dal do konca spitati nekajkrat manjši krušni materi. To je torej naravno...
.
Ker se zdi, da oziranje po drugih živalih argumentaciji nominalnih desničarjev kvečjemu škoduje, vzemimo "naravo" raje ožje. Kot "človeško naravo".
- O človeški naravi se lahko menda marsikaj naučimo iz neke knjige, ljube nominalnim desničarjem. Pa poglejmo:
... ustvaril nekega Adama... iz njegovega rebra še žensko... sta rodila Kajna in Abela...
Fej! Kako - svoje rebro je poonegavil in dobil še dva otroka?! In iz tega izhaja ves človeški rod!? Čak mau - kako je šlo pa potem naprej? Al je Eva rodila še kako bejbo (ni mi znano), in bi torej Kajn in Abel poseksala lastno sestro - al pa ni blo druge, kot da sta v razmnoževalne svrhe naskočila kar lastno mater... Incest, both ways... Nagravžno, gnusno, zatohlo, srhljivo, narobe, bohpomagi... Živa groza! In potem, berem, še eno ozko grlo tam okoli nekega Noeta... Upam da je vsaj prekršil pravilo in skrivaj natovoril več samic svojega rodu... Naslednjih par generacij se je pa spet v vsakem primeru moralo ploditi incestuozno... Jao, jao, kurc pa taka "človeška narava"...
.
- Pustimo Staro zavezo in se ozrimo raje na zibelko evropske civilizacije - k starim Grkom, pa še k starim Rimljanom. Kaj torej izvemo o "človeški naravi"?
Aha, homoseksualnost ni nikakršen tabu. Glej ga, slavnega filozofa, kako se javno predaja pederastiji! Glej, glej, tam čez je otok Lesbos... Po čem je že dobil ime... Al je blo ravno obratno...
Glej glej, pojedina pri Trimalhionu! Mater, ne le dečke, celo dojenčke natepavajo! In potem temu kriminalu postavljajo spomenike v literaturi...
No, novi Družinski zakonik tovrstne manifestacije "človeške narave" na srečo postavlja globoko na zločinsko stran...
.
6. b)
Konec diskriminacije
.
Nominalni levičarji pa pravijo, da so bili monogamni istospolni pari v tej družbi diskriminirani. Da obstajajo (družbena realnost), da pa niso imeli enakih pravic kot heteroseksualni monogamni pari. Da enake pravice za vse!
.
Torej - pa dajmo, končajmo tovrstno diskriminacijo. Ampak bodimo načelni!
Sicer bo naša deklarirana nominalna pravičniškost zvodenela v banalen rezultat konkretne močne skupine, ki je iz takih in drugačnih razlogov pri naši vladi uspela zlobirati posebno obravnavo zase, za druge marginalne skupine pa jih v resnici boli kurac. Kenede.
.
Zakaj v tej pravičniški državi torej ne uzakonijo možnosti formaliziranja vseh oblik skupnosti, ki v družbi obstajajo (ali bi lahko obstajale!)? Če pravilno razumem argumentacijo nominalnih levičarjev, ne razumem zakaj ne upajo enakopravno priznati kakršnekoli skupnosti, ki jo tvorijo, se pravi, consensual adults?!
Če smo se odločili zavreči vso kulturno, zgodovinsko, sociološko in versko navlako okoli klasično pojmovane "zakonske zveze" in termin redefinirati - zakaj se bi morali kot pijanec plota držati kulturne, zgodovinske, sociološke in verske navlake okoli monogamije?! Nenazadnje se pol zakonov konča z ločitvijo, večina otrok se po novem rodi izven zakona (takozvani pankrti), sodobna družbena realnost pa se manifestira tudi skozi obelodanjene afere zasebnega življenja vidnih politikov...
- Zakaj ostajajo diskriminirani vsi bigamisti?! Zakaj skupnosti enega tipa in dveh bejb nimajo nobenih možnosti pravno urediti svojih konkretnih, živetih razmerij (obiski v bolnici, dedovanje, ..., možnost poroke, imenovane "zakonska zveza")?!
- Zakaj so diskriminirane skupnosti moškega in do 4 žensk, čeprav je v državi zagotovljena svoboda veroizpovedi in je registracija tovrstnih partnerstev v številnih muslimanskih državah nekaj običajnega, naravnega, v skladu s človeško naravo, pa še s kulturo, tradicijo in vero? Zakaj so muslimani (več 10.000 jih je pri nas) - pri pravici do svobodne izbire partnerstva v skladu s svojimi preferencami - tako grdo diskriminirani?!
- Zakaj svingerji niti po novem zakoniku kakršnekoli, pa čeprav trajne oblike, več kot monogamne kombinacije ne morejo formalizirati!? Pa čeprav gre za svobodno voljo med consensual adults? Zakaj mora nominalno levičarski poslanec mladi Juri zaradi preferenc nominalno levičarskega nekdanjega poslanca starega Jurija v tej državi povešati nos, čeprav so spet na oblasti?!
- Recimo da obstajajo kombinacije oseb, ki jim ustreza živeti v različnih vrstah skupnosti, ki pač niso monogamne, lahko naštejem nekaj kombinacij: tip in 7 krasnih, komaj polnoletnih bejb; tip in 28 krasnih, komaj polnoletnih bejb; Sneguljčica in 7 palčkov; trije pedri; 5 lezb; 2 tipa in ena bejba; 2 para; vsebina nepremičnine, zaskvotane v svrhe hipijevske komune, recimo skupaj 12 odraslih in 4 otroci; en zelo bogat tip in harem 47 lepotic, zbranih z vseh koncev Slovenije, pa i šire;... Zakaj so diskriminirani?!!!
- Zakaj ta družba vzdržuje tabu incesta? Ali se naši vrli nominalni levičarji podrejajo zatohli navlaki krščanske tradicije (če spregledamo že omenjeno zbrko okoli Adama in Noeta)? Zakaj "zakonske zveze" niti po novih pravilih ne moreta skleniti brat in sestra, 2 brata, ali 2 sestri?! Cela Slovenija lahko vidi na Jerryju Springerju (če so že naši lokalni inbreederji zatrti), da tovrstna partnerstva obstajajo in so torej del sodobne, živete realnosti. Zakaj torej ostajajo diskriminirana?!
- In nenazadnje, del naše živete realnosti je tudi družina slovenskega Fritzla. Zakaj slovenski Fritzl, ki je s svojo ženo rodil hčer, s hčerjo pa ima še enega otroka - svoje oblike živetega partnerstva ne more formalizirati? Zakaj je lahko poročen le z ženo, s hčerko pa ne, čeprav ima otroka tudi z njo?!
.
Jasno je, skratka, da so naši nominalno nediskriminatorni nominalni levičarji, se pravi - full of crap.
.
*
Toliko za danes. Naslednjič pa še o posvajanju otrok.
Aja, javna razprava je seveda odprta :))