Jebe lud zbunjenog

Micka Kovačeva pila, nič plačala

Najprej so Zokijevi začeli zganjati oberkrain:

.

Trenirke

Takoj po tem pa so Janševi začeli z izjemno odmevno kampanjo za promocijo trenirk.

.

Lahko noč.

Mladinamit - vaje v slogu

Pred par dnevi je uslužbenec največje vladne stranke, ki skrbi za njen PR,
"na svojem fejsbuku" primerjal Grimsa z Goebbelsom.
Mladina ga je nemudoma podprla s takim duhovičenjem:
.
.
Po tem je predsednika Društva novinarjev Slovenije ogorčeno oštel predsednik zares najmanjše vladne stranke, nekako v smislu, če povzamem:
"Ne diraj mi sestrićnu, ćeprav je poroćila SDSovca!", svoje odprto pismo pa je zaključil z neusmiljeno konstatacijo, da ne pričakuje ničesar.
.
Repovž je pa na vse to povedal, čvrsto in neomajno, kot pritiče borcu za pravico:
"Politiki sami izpostavljajo svoje otroke, in prav na to zlorabo smo mi opozorili."
.
Največja opozicijska stranka, ki računa na 50+, pa je vse skupaj modro in spravljivo komentirala takole:
"Tokrat je v svoji vnemi, da ustreže pozivu predsednika Türka po obračunu s SDS, (Repovž) začel obračunavati tudi z otroki naših poslancev. Tega ne bomo dopustili. Če ne bo ukrepala pravna država ali lastniki Mladine, se bomo zbrali pred uredništvom in sami zaščitili naše dostojanstvo", karkoli že to pač pomeni.
.
Hja...
.
Vaje v slogu
.
Nekoč sem prebral knjižico Raymonda Queneauja, kjer isto trivialno situacijo preigra na 100 načinov - pa sem tule še sam poskusil, če bi znal "opozarjati na zlorabo otrok v politiki" na tako genialen način, v tako svobodomiselnem, libertarnem duhu, tako izjemno inteligentno, a hkrati ne žaljivo - kot glavni piarovec naše vladajoče stranke in kot visokonakladna revija Mladina, ki ji šefuje sam predsednik Društva novinarjev Slovenije.
Spodaj prilagam svoj skromni poskus (in se hkrati vsem zlorabljenim otrokom slovenske politike najiskreneje opravičujem):
.

Vpliv obveznega osnovnega šolstva na asimilacijo

Ni blefer!

Nedavno je neki Ekrem Jevrić z navihano vižo Kuća poso osvojil svet.

To seveda ni nič novega, gre za znano stvar, posnetek si je do zdaj ogledalo že skoraj polpet milijonov ljudi.

.

Sem se pa spraševal, ali gre za pravo stvar, ali pa si nas je duhovitež Ekrem le grdo privoščil. Dokler nisem naletel na tale intervju:

.

"Ali Zemlja krvavi?"

V včerajšnji Sobotni prilogi so nekemu Marku Pogačniku objavili veleum pod zgornjim naslovom. Nadnaslov, kot rubrika ali tema, kaj jaz vem, vidim pač, da tako piše, pa je, pazi: Ekologija.

Iz omenjenega članka je razbrati, da vodi nista dve ali tri, ampak da je voda ena. Izvemo tudi, da je uhajanje surove nafte enako kot tisto, kar pride iz auspuha. Literarna mojstrovina, objavljena v ugledni Sobotni prilogi, je napisana v takem slogu, bom kar citiral:

"...je življenje človeka, travne bilke, pelikana, ozračja ali oceana prepredeno z nitmi zavesti, ki vsem tem neštetim oblikam omogočajo bivanje v medsebojni skladnosti, lahko tudi v razmerah ustvarjalnega nasprotovanja. Medtem ko soglasno nihajo ali se ob nasprotovanjih drgnejo med seboj, nastaja »magnetizem zavesti«, fluidni pretok informacij na različnih ravneh zavedanja, pri katerem sta udeleženi tako človeška kultura kot planetarna narava ..."

.

Ampak glavno sporočilo, s katerim svoje kritično bralstvo skozi literarno bravuro nekega Marka Pogačnika ekološko razsvetljuje ugledna Sobotna priloga, je pa, no, menda to, da je nekdo, ki da izgleda kot konj, čisto sam napisal nekakšno pismo. Ta, ki izgleda kot konj, saveda ni kdorkoli:

"Uteleša 19. generacijo poglavarjev varuhov Svete pipe Bele bizonke." !

"Pismo je naslovljeno "»srcem svetovnih narodov in njih voditeljev«. V pismu poziva planetarno skupnost k skupni molitvi in primerja neustavljiv izliv nafte v Mehiškem zalivu s krvavitvijo babice Zemlje. Pravi, da se pojavi te vrste po pravilu tako imenovanega domino efekta lahko nevarno stopnjujejo, kot so v svojih prerokbah napovedovali njegovi predniki."

.

V razdelku s podnaslovom "Zavest vode združuje" pa nas ugledna Sobotna priloga še dodatno razsvetli:

"Že vrabci na strehi čivkajo, da je človek sestavljen največ iz vode. Ne čivkajo pa o tem, da je voda najboljši prevodnik informacijskih impulzov, da ima spomin širši celo od silicija. O tem pričajo poizkusi z vodnimi kristali, fotografiranimi v trenutku njihovega zamrzovanja, kot jih je, denimo, objavil japonski znanstvenik Masaru Emoto. Od načina, kako človek vodo nagovori, naj bo ljubeč ali surov, je odvisna zgradba njenih kristalov."

Neki Marko Pogačnik v ugledni Sobotni prilogi tudi razloži, kako je treba precejati vodo, da bi na drugi strani oceana sprožili potres:

"Če mnogo ljudi hkrati »preceja« vodo v sebi z odnosom, drugačnim od običajne ravnodušnosti, se znotraj noosfere vode lahko sprožijo pozitivni premiki. Kako gre že tista zgodba o moči morfogenetskih polj kot energijskih polj zavesti, ki sooblikujejo usodo sveta? Če metulj na eni strani oceana zamahne s krili, lahko povzroči potres na drugi strani."

Genialni literat nam v ugledni Sobotni prilogi tudi razkrije, da obstajajo, no, nadvse posebni vidiki:

"Gledano s tega vidika se izliv nafte v Mehiškem zalivu dogaja tudi znotraj vsakega človeka"

Genij pa konča s predlogom, da bi pismo tistega, ki da je videti kot konj, se pravi njegov klic k »molitvi«, ki da ga je razumeti kot izziv, naslovljen na sodobnega človeka, ubesedil takole:

"Namesto da se voda, identična z vodo, onesnaženo v Mehiškem zalivu, pretaka skozte kot izključno uporabna dobrina, jo precejaj skozi svoje občutke hvaležnosti za njen dar življenja, morda tudi obžalovanja, da se je zgodila nesrečna napaka v Mehiškem zalivu", ter da "Velja poskusiti!"

.

No, lepa reč.

Tako razsvetljen seveda ne morem da ne bi pomislil na to:

"Predsednik uprave Pivovarne Laško Dušan Zorko je prodajo Dela, ki je lani ustvarilo 11,7 milijona evrov čiste izgube, napovedal že spomladi letos, saj se družba v prihodnosti namerava ukvarjati le z osnovno dejavnostjo - proizvodnjo in prodajo pijač."

Delu pa nadvse dobronamerno svetujem, da si naj, če se jeseni kani dobro prodati, poskuša dvigniti ceno, ne pa da si jo takole znižuje. Razen seveda, če ni že vse zmenjeno, pač na slovenski način - v smislu, da je bila pri nas glavna agenda vseh meniđerjev, da so pred meniđerskim odkupom podjetju, ki so ga meniđerirali, čimbolj znižali ceno...

.

btw:

Pravkar se tisti naftarji trudijo z natikanjem novega čepa na tisti vrelec.

Tole podrobno razlago je vsekakor zanimivo pogledati: video / pdf

Priporočam pa tudi kukati skozi kamere podvodnih robotov, stvar je dostopna v živo! Posebej tale, ROV 1 z ladje Ocean Intervention III, redko razočara.

Evrovizija

Drevi bodo v drugem polfinalu pevskega tekmovanja Evrovizije nastopili zmagovalci Eme, Ansambel Žlindra & Kalamari. Precej verjetno je, da sobotnega finala ne bodo videli z odra, ampak zato se še ni treba metati na trepalnice. Stvar bo hitro pozabljena.

To pevsko tekmovanje je predimenzionirano in precenjeno vsaj tako, kot bi bilo bizarno, če bi denimo pri mednarodnem natečaju za oblikovanje steklenice za pivo razpisali nagrado 10M ojrof - stvar bi bila na moč popularna in odmevna, kot taka pa bi izgovor za lastni obstoj, se pravi zmagovito pivsko steklenico, neštetokrat presegla.

.

Je pa Evrovizija, ko sem bil še mali, kljub temu vplivala na razvoj mojega glasbenega okusa. Najbrž malo zato, ker se nam je v socialistični Jugoslaviji zdelo nadvse nobel, da lahko vsaj tam enakovredno tekmujemo z državami gnilega kapitalizma, malo pa pač zato, ker tedaj po TV v vsem letu ni bilo videti česa bolj zanimivega - so nam starši že v nižjih razredih osemletke dovolili spremljati Evrovizijo. Tudi tisto pompozno glasovanje, vse do razglasitve zmagovalca. Tu in tam se kakega še spomnim, od vseh pesmic tistega obdobja pa je name naredila največji vtis neka Džuli. In ja, tudi pri nas doma se je znašla kaseta nekega Daniela. Katerega slava je pičlega četrt stoletja kasneje zrasla že do te mere, da se je smel udeležiti nekakšne slovenske "Kmetije slavnih".

Evrovizija je pri meni prvič sprožila razmišljanje o glasbi, zavestno ocenjevanje, opredeljevanje. V šoli je bila predmet poglobljenih otroških debat, nekateri so se svoje favorite celo naučili prepevati, s fonetičnimi približki tedaj nerazumljivih besedil vred.

Evrovizija je bila demokratična - političnih strank tedaj nismo poznali, ampak pri favoriziranju popevčic je veljala svoboda. In ta svoboda je bila zametek ozaveščanja glasbenih, pa tudi splošnih preferenc, torej zametek odraščanja, celo uporništva, zametek odkrivanja (kolikor je pač zakoličen v zgodnjem otroštvu), oblikovanja in ozaveščanja jaza.

.

Na Evrovizijo sem potem hitro pozabil, razvil pa sem resnično prefinjen okus za dobro glasbo.

Črednega nagona nikoli nisem prav dobro čutil, zato je razumljivo, da sem pri sebi zaznal močno averzijo do popa. Do vsakršnega mainstreama, torej do narodnjakov, "balkana" in MTVja itak, najslabše pa sem vedno prenašal "popmetal" in "popmetalce". No, že v osnovni šoli se mi je zazdelo kul poslušati country, pač Amerika, kavboji... In reggae - Marley, Grant, Tosh, Nash. In Springsteena - Born in the USA je bila prva plošča, ki sem si jo kupil, ko smo tudi mi končno dobili gramofon. In Sex Pistols, kot kulminacijo upora proti mainstreamu osnovnošolskega glasbenega metjeja.

Kasneje sem namige, kaj mi je všeč, dolgo lovil pretežno na Radiu Študent. S kolegi sem izmenjeval kasete, presnemaval drage CDje, kupoval rabljene vinilke v Škucu in tudi precej hodil na koncerte. Malo sem pobrskal po spominu, pa sem se spomnil nekaterih muzikantov, ki so se mi še posebej vtisnili v spomin - in nekaj popevk našel kar na UTube:

.

Kolikor se je dalo, sem spremljal, kaj izdaja Seattleska založba SubPop. Tako sem leto prej, preden so se prvič pojavili na MTV, odkril Nirvano. Priznam, najprej so mi bili všeč, ampak preboja v mainstream jim nisem nikoli odpustil (kakor si ga ni odpustil Cobain...). Ampak SubPop je zaslužna tudi za mnogo boljši ansambel, enega najboljših sploh, ki mu še vedno rad prisluhnem, Mudhoney. Tule se predstavijo s čudovito pesmijo Touch Me I'm Sick.

Zelo visoko na moji lestvici so tudi ljudski godci Fugazi, ki so na srečo radi koncertirali tudi pri nas. Klik na povezavo razkrije, kako zagodejo vižo Waiting Room.

Ansambel Henryja Rollinsa pa denimo takole ubere pesem Liar.

Zelo všeč mi je tudi glasbena skupina Rage Against the Machine, tule je njena uspešnica Killing in the name - saj veste, Fuck you, I won't do what you tell me!

Tudi skupina Nomeansno je rada prišla k nam, da sem jo lahko občudoval v živo, posebej popularni pa so zaradi pesmi Big Dick.

Izjemen ansambel Dead Kennedys sem seveda na veliko preposlušal, razen popularnejših viž, kot so Too Drunk to Fuck, California Über Alles, Holiday in Cambodia, ali tranzicijsko Kill the Poor, pa še posebej priporočam izjemno tehtno poskočnico Chickenshit Conformist.

Omeniti je seveda treba tudi ljubo mi zasedbo The Gun Club, tu je denimo njihov radostni valček Yellow Eyes.

Zelo všeč so mi tudi muzikanti skupine Smashing Pumpkins, ki takole zaigrajo umirjeno melodijo 1979.

Svoje čase sem se zelo navduševal nad skupino MDC (Millions of Dead Cops), za pokušino je tu njihova pesem Dead Cops.

Glasbene umetnike iz skupine Alice Donut zelo spoštujem. Nekoč sem se zelo veselil njihovega koncerta, a sem tik pred njim tragično zbolel, tako da se ga nisem mogel udeležiti - me je pa potolažil prijatelj TB, ki je v zaoderju uspel sprositi njihovo trzalico, in mi jo je velikodušno podaril. Še vedno jo hranim, skupaj z ostalimi koncertnimi relikvijami. No, tule pa se izjemoma ne bodo predstavili s peto, pač pa z govorjeno poezijo, Come Up With Your Hands Out.

Tudi godci ansambla Jane's Addiction so visoko na moji lestvici. Širše so znani predvsem zaradi popevke, v kateri uvodne takte zapojejo bulmastifi, v mojem srcu pa bodo večno zapisani zaradi čudovitega koncerta na Kodeljevem. No, meni je od vseh njihovih daleč najbolj všeč malo daljša pesem, Three Days.

O ansamblu Sonic Youth pa sploh ne morem reči žal besede - mojo pozornost so nekoč davno pritegnili s čudovito melodijo Kool Thing, navdušenje pa me nikakor ne mine - prav vse, kar so doslej ustvarili, je čudovito. V luči prejšnje kolumne pa si skupaj zavrtimo vižo Teenage Riot.

Tole naštevanje se ne bi kmalu končalo, zato ga bom kar zaključil, z izjemno nadarjenim muzikantom RASMC (Rambo Amadeus Svetski Mega Car) - tu je njegova pomirjujoča pesem Laganese.

.

O subtilnem razmerju med mainstreamom in glasbo, še vredno poslušanja, bi se dalo na dolgo filozofirati. Kakorkoli že - tudi sam kdaj podležem.

Med drugim mi je všeč zelo popularen ansambel Oasis, sploh denimo zelo popularna pesem Don't Look Back in Anger. Nekoč davno, ko sem pohajkoval po Dublinu, so se pred mano pojavili čisto mali otroci, tam kakih 6 let, in jo izvedli resnično vrhunsko. Pel je en fantek, hrabro, doživeto in sploh perfektno, spomnim pa se tudi punčke, ki je zraven godla na gosli, najbrž so se hoteli malo pokazati grede iz glasbene šole, in ljudje so množično jokali od ganjenosti - take stvari človek pač ne pozabi.

Tudi skupina Blur je zelo pop, njihova Song 2 pa je posrečena, čeprav jo zlorabljajo celo v reklamah.

Ni me sram omeniti niti Lady Ga Ga, katere izdelek Paparazzi, denimo (Greyson Chance gor ali dol), je pravi wagnerjanski Gesamtkunstwerk.

In tako si tudi največji zaslužkar med muzikanti, Jay Z, zasluži omembo vsaj z navihano vižo 99 Problems.

...

.

Po tem uvodu lahko končno zgrabim bika za roge. Stvar je taka:

Nedavno, nekega večera, je nekdo pozabil prestaviti, pa je na televizorju obtičala oddaja, ki je sicer res ne gledam, mislim da se imenuje Raketa pod kozolcem. Menda je šlo celo za nekakšno svečano izvedbo, v samih ljubljanskih Križankah. No, pa zaslišim neko pesem - in čas se za trenutek ustavi... Čakaj malo - tole pa je, si rečem, in jo nemudoma zguglam. In si jo zavrtim še enkrat, nekakšno abotno pesem o čebelicah, in jo tokrat poslušam pozorno. "Komad" banda Lojzeta Slaka, Čebelar. In se mi ulijejo solze, ko slap, res. Poslušam še enkrat, pa spet enako. Hudirja. Pa pokažem ženi, kaj se zgodi - pa reče: "Eh, samo staraš se."

Pa saj, najbrž res... Ampak vseeno se mi zdi, da se tu in tam stvari nekako čudežno poklopijo, pa naj gre za Mudhoney ali pa za Lojzeta Slaka - in nastane nekaj presežnega, brezčasnega. Ne glede na žanr.

In tako sem se, kar na lepem, naenkrat znebil glasbenih predsodkov. Če se prav spomnim, sem na hitro zguglal in preposlušal še pol repertoarja skupine bratov Avsenik in še kaj, in se vmes spomnil nekih davnih nedeljskih kosil ter večerov z Marjanom Kraljem. Ampak Čebelar je nad vsem, ne vem zakaj, tu ni nobene logike...

.

* * *

Vrnimo se k Evroviziji.

Z novopridobljeno strpnostjo do naših narodnjakov sem tako pogledal tudi zmagovalko Eme. Ne ne, Emo sem seveda zviška prezrl (to je bilo pač prej) - sem pa v medijih zasledil, da je narod izbral, se pravi, nekakšne "narodnjake v kombinaciji z rokerji". In ker zadnje čase Narodnozabavni rok Ansambla Žlindra & Kalamari nadvse pogosto tlačijo v vsako programsko luknjo nacionalke, sem spot pač strpno, celo z zanimanjem, pogledal.

Zdaj pa tako. V redu - narodne noše, značilen melos, histerični nasmehi, harmonika - to po novem mirno toleriram. Bejba je prijetna na oko - čeprav ima oči in brado nekam skupaj, pri čemer ima oči precej narazen, meča in gležnje pa ima nekam debele, ali pa je to le zaradi dveh parov debelih zoknov - ampak lušna je, in tudi zapoje z jasnim glasom, enkrat OOOO, drugič pa EEEE, kakor pač zahteva pesem. No, ker je glasba na Evrovizijskem freakshowu itak manj pomemben parameter, se posvetimo še Pepiju.

Pepi sicer pravi, da je "roker", ampak tega seveda ne gre jemati resno (za primerjavo sem v uvodu omenil nekaj resničnih rokerjev, kenede). Pepi je roker natanko toliko, kot sta rokerja Milli Vanilli, ali kot sta rokerja Modern Talking. Njegova pojava je rokerska kvečjemu v smislu fetiša uniform, ki ga svetovna gajevska subkultura neguje vsaj od trendsetterskih Village People. Pepi je roker na enak način, kot je George Michael policaj.

Ampak to seveda ni nič slabega, prej obratno. Nobena skrivnost ni, da so si evrovizijsko maškarado postopno prisvojili gayi. Evrovizijski direndaj je že nekaj časa bolj ali manj ena velika "parada ponosa", ne le zaradi nastopajočih, predvsem zaradi oboževalcev.

Če se omejimo na Balkan: najprej so bile Sestre, potem božanski Fuad Backović aka Deen, letos pa carjuje Milan Stanković, plavolasi emo. Reči hočem, da je naš Pepi Evroviziji pisan na kožo.

Zato bom drevišnji predizbor famoznega pevskega tekmovanja - spremljal (ali pač ignoriral), stavnice gor ali dol - povsem mirne duše.

(tudi na Vesti)

Policijski teror nad umetniško svobodo

Po izjemno razčiščeni aferi okoli neke bradate gospe, ki je bila izjemno ugleden gospod zdravnik in za katero se po vsem skupaj ve le to, da je, ali pa ni, natepavala pse, ki so, ali pa ne, umrli zaradi strelov in ki so, ali pa niso, bili zadrogirani in v zvezi s čimer je, ali pa ni, bilo korektno obveščeno tožilstvo, da na prizorišču ni bilo preiskovalnega sodnika, so se pa nekatere bejbe tam sprehajale in telefonarile z Mirotom - no, po tem ima naša neodvisna Policija nove, izjemno visoko profesionalne standarde.
.

Iz slikce je takoj razvidno, kako nagravžno so neki koroški umetniki zlorabljali tega ubogega kužka in, to je še huje, kako odurno so onečastili sveto Policijsko Uniformo! Grozljivo!

Zato je naša popolnoma neodvisna Policija nad temi nevarnimi umetniki izvedla pravi pogrom. Tako je tudi prav - nevarno umetniško zalego je treba zatreti v kali!

.

TV dokumentarec o pasje-policijski zadevi

.

...sarcasm off //:

Bravo, Marjan Jerman! Brez heca, TO JE odlično novinarstvo!

Prešernove nagrade 2010

Pred dobrim tednom so podelili najnovejši komplet Prešernovih nagrad, pa bom malo pokomentiral.

Letos so imena že drugič skrivali do zadnjega, kar je dobro. Je pa res, da je bil včasih čas med objavo imen kandidatov in podelitvijo namenjen "javni razpravi", ki je navadno zamrla nemudoma po podelitvi. Tudi letos zaradi skrivnostnosti te razprave prej ni bilo (čeprav so imena baje prišla ven že prej) - ni je pa, očitno, niti po podelitvah.
Da pa ne boste rekli, da je za komentar prepozno, naj povem, da je star skoraj toliko kot objava imen, le natipkati se ga ni spodobilo prej kot zdaj, saj se vsa republika že tretji teden ukvarja s pasjo zadevo.

.

Kultura in psi

.

Klavrno stanje ali celo odsotnost se da ponazoriti s primero, da je nekaj "na psu". Da je nekdo nekulturen, se da povedati tudi z besedami, da je pri njem kultura na psu. Doslej se je "kulturni razpon" znotraj te družbe dalo ponazoriti z daljico - na eni strani je bila kultura na psu, na drugem koncu pa, kaj jaz vem, v nebeških višavah.

Ampak, če si lahko sposodim besede Milana Kučana - nič več ne bo tako, kot je bilo. Ni važno, ali je za stvar kriv ponesrečen PR, obupno vodenje "preiskave", ali pa je celotna "elita" dejansko izprijena - dejstvo je, da danes vsa republika ugiba, kdo vse je hodil k Baričeviču "na pse". Povsem jasno je le, da na pse niso hodili tisti, katerih kultura je na psu, ampak tisti z drugega konca.

V Sloveniji "kulturnega razpona" med državljani naenkrat ne moremo več ponazarjati z daljico - ko se da skrajni točki označiti z "na psu" in "na pse", se stakneta. In dobimo krog. Krogec pravzaprav, katerega premer je, če operiramo z istimi podatki kulturnega razpona, pi krat manjši od dolžine daljice.

Čeprav se zdi, da se je kulturni razpon znotraj naroda v nekaj dneh skrčil za več kot trikrat, panika ni potrebna. Sam menim, da se v resnici ni spremenil razpon, ampak le percepcija. V bistvu so (včeraj smo pokopali Pusta) samo maske padle - percepcija kulturnega razpona pa je danes mnogo bližje realnemu stanju. Odpadli so le navidezni vršaci - semenj ničevosti, napuha, videza, zlaganosti, pa tudi zanikrnosti, klavrnosti, protesta in sabotaže.

Tistega Breclja, denimo, ki nosi trahter na glavi, na elitno kulturniško proslavo v Cankarjev dom najbrž ne bi spustili. Ampak razpon med Brecljevim videzom in videzom kateregakoli "člana", ki je morebiti smel celo hoditi na pse - je mnogo večji, kot je med njima širok resnični kulturni razpon. Še več - čeprav bi vsa fino opravljena "elita" Breclja vzvišeno odpravila z mislijo, da je pri njem kultura na psu - ga jaz, nasprotno, če ga primerjam s tistimi, ki hodijo na pse, dojemam kot Deviško Poosebljenje Kulture Z Veliko Začetnico.

Tako, tu je uvodna kost za glodanje, zdaj pa pojdimo k nagradam.

.
Po 562 ojrof
.
Najprej je treba zneske, v skladu s socialno demagogijo, v znamenju kakršne je minilo recesijsko leto, pretvoriti v minimalne neto šiviljske plače za poln delovni čas:

Zraven velike Prešernove nagrade, podelili so 2, pride kuverta z 21.000 ojri.
To je 37 in dobro tretjino šiviljske plače. Za ta denar mora šivilja po 8 ur na dan na normo in brez napak šivati točno 3 leta, 1 mesec in 11 dni. Če je začela šivati 8. februarja 2010, bo za veliko Prešernovo nagrado zaslužila 19. marca 2013.

Tu pa je treba še dodati, da tej nagradi pripada tudi pravica do izjemne penzije. Standard enega izjemnega penzionista bi lahko vzdrževale 3 - 4 šivilje na minimalcu, če bi bile izjemno radodarne in če bi lahko živele od zraka (od prihrankov bi najbrž težko).

Zraven nagrade Prešernovega sklada, tokrat so jih podelili 6, pride kuverta s 7.000 ojri. To je skoraj 12 in pol šiviljskih plač. Za ta denar mora šivilja po 8 ur na dan na normo in brez napak šivati eno leto, 13 dni, 5 ur in 18 minut. Če je začela šivati 8. februarja 2010 ob 8:00, bo za nagrado Prešernovega sklada zaslužila 21. februarja 2011 ob 13:18.

(Izračun je idealiziran - ker je Parlament stvar uzakonil 11.2.10, bodo minimalne neto plače po novem prvič izplačane aprila, za mesec marec.)

.
Nagrajenci
.

Veliki Prešernovi nagradi sta za življenjsko delo dobila 60 let stara baletna plesalka Mateja Rebolj in 65 let star slikar Kostja Gatnik.

Nagrade Prešernovega sklada so dobili igralka Barbara Cerar (39), koreografinja Maja Delak, pesnik Miklavž Komelj (36), skladatelj Aldo Kumar (55), igralec Peter Musevski (45) in gledališki in literarni ustvarjalec Andrej Rozman Roza (55).

.

Nagrada Mateji Rebolj se mi zdi v redu. Če bi bilo odvisno od mene, bi si jo itak zaslužila prav vsaka baletka z izklesanim telesom... Ampak ta dama ni le klasična balerina... Scipion nasice, Rdeči pilot, Krst pod Triglavom... - NSK so vendar pravi osamosvojitelji! Farič, Berger,... - ampak najlepše zveni Živadinov. Ja, Mateja Rebolj je ena tistih, ki se kanijo nekoč izstreliti v vesolje (Petdesetletni projekt Noordung, 1995).

Malce pretirana se mi zdi le dikcija iz utemeljitve, da "je raztopitev scenskih in plesnih paradigem (utelešenih v Mateji Rebolj) v antigravitacijskem polju tako rekoč edini primerek iz dolge plesne zgodovine, ko se je velika plesna utopija realizirala" - kar so ti plesalci z Živadinovim počeli v ruskem avionu, se od figur, ki jih v prostem padu brez posebnega pompa delajo padalci, razlikuje le v odsotnosti vetra.

.

Barbara Cerar si nagrado Sklada seveda zasluži. V strokovni utemeljitvi sicer piše nekaj drugega, ampak vsi vemo, da je Kraljica ljudskih src lani postala s popularnimi TV reklamami za špecerije Tuš.

.

Tudi Maja Delak, brez pardona. Manjši problem je le, da je v svetu sodobnega plesa prisotna tako profesionalno, da se praktično nimam iz česa pošaliti... No, nekaj pa sem vendar našel - več minut sem se trudil, ampak vesoljni internet ne premore podatka o njeni starosti.

.

Miklavž Komelj je seveda, za razliko od lanskega lavreata za književnost, bleščeče pismen v slovenščini - moti me le sprenevedanje Komisije. Povsem jasno je, da je nagrado, vključno s kuverto, debelo kot dve Pulitzerjevi - dobil za remek delo naše nominalne levice, "Misliti partizansko ...". Ne le študiozna knjiga, tudi razstava "Misliti partizansko ..." v Moderni galeriji je levemu delu naše ideološke fronte prijetno celila rane v letu Hude jame...

Kdo torej ni zmogel toliko partizanskega poguma, da bi namesto "Nenaslovljiva imena" - pogumno rekel: "Misliti partizansko ..."?!

.

Na skladateljstvo se resnično ne spoznam, ampak za Alda Kumarja sem že tolikokrat slišal, da upam dati roko v ogenj, da je tu vse b.p.

.

Peter Musevski, tu ni nobenega dvoma, si je nagrado za to, da je idealno podobo "Tipičnega Slovenca" tipičnega slovenskega režiserja - izpilil do te mere, da se je uveljavila kot Prepoznavni Slovenski Izvozni Artikel - več kot zaslužil.

.

Andreju Rozmanu Rozi pa po mojem skromnem mnenju tudi ne bi bilo treba čakati do 55. leta na nagrado za ponarodele TV reklame z Dergancem, da o največjih očeh stare Evrope ne govorimo...

.

Kostjo Gatnika sem si pustil za konec.

Resnično sem navdušen, da so se ozrli nanj. Ne le zato, ker gre za jasen prelom s tradicijo malikovanja zaslužnih likovnih modernistov, idealistov, ujetih v davno mrtev slikarski historični slog. Ne le zato, ker so si upali za slikarski opus nagraditi slikarja s klavrnim, skromnim in nekonsistentnim slikarskim opusom - slikarja, ki je slikal počasi in malo, ki slik ni razstavljal ampak skrival, in ki je slikal perfektno - samo zase. Ne le zato, ker niso šteli razstav, ampak so se poglobili v njegovo razmišljanje in življenje intelektualca, ki je bil pač slikar. Ne le zato, ker niso ocenjevali tistega, kar je pokazal, ampak so nagradili tisto, kar skriva. To so vse tektonski premiki - ampak ne le zato. Za kaj torej tudi?

Perfekten risar. Itak: Magna Purga!!! Stripar torej. Aja, tankal ga je v Šumiju (Osamosvojitelj!). In (na ALU je to najhujša zmerljivka) - ilustrator.

Jaz ga jemljem v kompletu; v kompletu, razumem jaz, je bila podeljena tudi Nagrada s Penzijo - v kompletu s Kamilo Volčanšek. Njeno ilustratorstvo mi je šlo od nekdaj dražljivo na živce - makaronastih las nikoli nisem zmogel prebaviti. Ampak ko je 2004 udarila s tisto slavno razstavo v Equrni, nas je vse peljala scat. V njenih slikah, v tistih stiliziranih konveksnih babnicah, izpiljenih do perfekcije - vidim oba.

In še čisto osebna zadeva - ko sem bil mali, v vrtcu, sem veliko študiral Cicibana. Postopno sem tako, ne da bi se tega posebej zavedal, izpili okus za ilustratorje. Cenil sem Boža Kosa, Marjana Mančka, Matjaža Schmidta, Jelko Reichman, Marjana Amaliettija, Kostjo itak, Kamilo Volčanšek zaradi špagetov malo manj. Sovražil sem Milana Bizovičarja, Aca Mavca, Maričko Koren. Do Marjance Jemec Božič, Marlenke in Marije Lucije Stupica pa sem bil indiferenten. No, zanimivo je bilo, ko sem tu in tam, ko sem s kakim kolego cicibanom skušal prediskutirati likovno opremo najnovejšega Cicibana, vedno znova ugotavljal, da ljudje ne ločijo niti zrnja od Bizovičarja, kaj šele, da bi bili sposobni iti v podrobnosti...

No, doma sem imel tedaj med drugim slikanico z naslovom "Jure kvak - kvak". Izjemna zadeva! Ja, narisal jo je naš lavreat. Neki Jure je pri kosilu vedno zraven tankal vodo, se zato spremenil v žabo, dokler ga niso rešili z veliko skledo jagod s smetano. Ne vem kako mu je uspelo, ampak Kostja Gatnik ima, zaradi "Jureta kvak - kvak", pri meni še obilo bonusa.

Kostja Gatnik - čestitam, privoščim, svaka čast!

.

Slavnostni govor

.

Zaključimo s slavnostnim govorom Mirana Zupaniča (Otroci s Petrička):

"...Po mojem bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi – zdaj prihaja na dan moja teroristična plat – pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili veliko bombo, tako da bi vse razneslo in bi jih bilo, če rečem tako zelo neokusno, še več kot v tisti jami, ki so jo nedavno odkrili, nato pa bi jih lepo, dostojno pokopali. Potem bi mogoče nastalo kaj dobrega."
To niso divje misli kakšnega pisca s spletnega foruma, to so javne besede člana slovenske akademije znanosti in umetnosti, univerzitetnega profesorja, filozofa svetovnega slovesa Slavoja Žižka. Besede, na katere ni bilo nikakršnega večjega odziva javnosti. Ne kulturne, ne akademske, ne politične, ne civilne. ...

.

Takoj se odzovem. Zupaničev govor je bil preroški. To je jasno, saj je bil natisnjen na vabilih že par dni pred pasjo zadevo. Žižkov citat je bil sicer uporabljen zato, da bi vzbudil zgražanje in strnitev vrst v obrambo CD avditorija, ampak danes stvar vidimo v širši luči.

Elito, ne le kulturniško, ki hodi na pse, bi narod, prepričan sem, danes mirne duše žrtvoval. Citirani odlomek tako vidim kot poziv VSEM, ne le konzumentom visoke kulture - tudi kulturniškemu cehu v najširšem smislu, pa takim in drugačnim elitam - da se soočimo s tem, da bo treba marsikaj na novo regulirati.

Svetovna recesija je za to ugoden kontekst - moralnega in etičnega ogrodja ne potrebuje le finančni sektor. Zdi se, da se bo treba k nekakšnim vrednotam vrniti na vseh nivojih. Celo naše elite se bodo morale posloviti od moralnega karkolizma, celo naši novinarji se bodo nekoč morali odpovedati ponižujoči vlogi levo- in desnosučnih vojščakov. In celo naš mali človek si bo nekoč moral vzeti pravico utemeljeno verjeti, da niso vsi ostali apriori izprijeni, da obstajajo absolutne vrednote in da so pravila za vse enaka.

(tudi na Vesti)

Renesančni človek

V času, ki je vsaj pri nas slikarstvu izrazito nenaklonjen - ko akademsko izobraženi slikarji, da bi se izognili popolni marginalizaciji, množično odmetavajo čopiče, si spreminjajo imena (najraje v "Janez Janša", lahko pa si le dodajo pomembnozveneč dodatek tipa "Olmijah", "Vega" ali "Tébi") in se, namesto slikanja, lotevajo "delanja projektov", če pa kljub vsemu vendar narišejo kako sliko, rečejo temu "projekt Slika", slikarski razstavi pa rečejo recimo "slikarski projekt" - se hkrati, to je izrazito čudno, z vseh koncev pojavljajo novi in novi. Tako se zdi, kot da bi bilo malanje nekaj najbolj plemenitega, pomembnega, cenjenega, rentabilnega, takorekoč svet odrešujočega.

Nekoč je bilo tako, da so malarji malali, malali celo življenje - da bi posthumno morebiti postali znani, da bi imela njihova žlahta končno kaj od tega početja. Danes pa v vrsti pred štafelajem stojijo tisti, ki so že znani, in se mečejo na trepalnice, da bi se s svojimi čopiči lahko prikopali do platna. Inštitucije umetnostnega sistema so slikarstvu izrazito nenaklonjene - hkrati pa, se zdi, si vsak, ki je že znan ali uspešen zaradi povsem drugih stvari, nazarensko želi, da bi se svetu predstavil kot - slikar.

.

Nekdo je nekoč definiral pojem "renesančni človek". Danes je to v glavnem pejorativ (vsacga mal', vse sk'p n'č) - ker je znanost tako napredovala, je čas polihistorjev nepreklicno minil. Ampak v času, ko je živel neki Leonardo da Vinci (1452 – 1519), je bilo drugače. Ta je dejansko na mnogih področjih obvladal vse tedaj dostopno znanje, hkrati pa je rinil še dlje. Pravijo, da je bil vsaj inženir, biolog, kipar, matematik, pisatelj, glasbenik, arhitekt, anatom, pesnik in, ja, celo slikar (med drugim je narisal Zadnjo večerjo in Mono Liso). Baje je bil tudi velik prokrastinator, ampak to je najbrž "renesančnemu človeku" imanentno.

Nekateri pa pravijo, da je arhetipski "renesančni človek" Michelangelo Buonarroti (1475 - 1564). Ta je bil kipar, inženir, pesnik, arhitekt, ... in, ja, tudi slikar (med drugim je poslikal strop in zadnjo steno Sikstinske kapele).

Čeprav je živel v času baroka, je zgleden primer "renesančnega človeka" tudi Gian Lorenzo Bernini (1598 - 1680) - kipar, arhitekt, scenograf, inženir, pisatelj in, ja, tudi slikar.

Gotovo je bil "renesančni človek" tudi naš Janez Vajkard Valvasor (1641 - 1693). Bil je poklicni vojak, pa tudi pisatelj, kartograf, tiskar, založnik, izjemno radoveden raziskovalec, strasten zbiralec, pedofil (z Ano Rozino Graffenweger se je oženil, ko je imela 13 let, za kar bi moral danes najbrž v zapor) in, ja, takorekoč slikar - bil je izjemno nadarjen risar, bakrorezi v Slavi so narejeni po njegovih risbah.

.

Vsi omenjeni so med drugim tudi slikarji. Zato stvar raje obrnimo in poglejmo, ali je tudi med bolj (ali manj) živimi slikarji - kakšen kandidat za "renesančnega človeka". Nešteval bom brez reda, kot pade iz glave:

.
- Daleč najbolj uspešen umetnik vseh časov, Damien Hirst (1965), ki je s svojo umetnostjo zaslužil milijardo ojrof(!) - je lani oktobra nenadoma razglasil, da je ustavil vse umetniške aktivnosti in se lotil - slikarstva. Še več, priznal je, da je skrivaj slikal zadnjih nekaj let, v slogu Francisa Bacona. Njegovo slikarstvo pa so kritiki enoglasno povsem raztrgali. Kakorkoli že, "slikar" Damien Hirst je tudi vsaj še uspešen umetnik, poslovnež, lastnik restavracij in filantrop.
- Slikar Arsen Dedić je poleg tega tudi pisatelj, skladatelj, pesnik in pevec.
- Slikar Ronnie Wood je poleg tega tudi pisatelj, igralec, galerist, glasbeni založnik, igra pa tudi bas in kitaro pri nekih Rolling Stonesih.

- "Trgovec z orožjem" Jure Jurček C. je poleg tega nekoč kandidiral za predsednika, baje pa je tudi slikar.

- Slikar André 3000 je poleg tega baje tudi igralec, raper, modni kreator, plesalec, muzikant, pisec besedil in pevec, deluje pa tudi v skupini OutKast.
- Pokojni slikar Adolf Hitler je bil poleg tega tudi pisatelj, politik, arhitekt, predsednik, vojskovodja, začel pa je tudi svetovno vojno in jo izgubil.

- Slikar Bogdan Barovič je poleg tega tudi vsaj še župan Trbovelj in poslanec v slovenskem parlamentu - pravkar denimo tam visijo slike, ki jih je naslikal čisto sam.

- Predsednik Socialistične stranke Albanije, Edi Rama, ki je poleg tega župan mesta Tirana, pisatelj, nekdanji minister za kulturo, nosilec naslova "Najboljši župan na svetu 2004", nosilec naslova "Evropski heroj 2005" časopisa Time - je tudi slikar.

- Slikarka Urška Bačovnik je poleg tega tudi zdravnica in prva spremljevalka predsednika SDS. Njene slike, denimo ta, se prodajajo po 2.500 ojrof! (Tu bi se spodobilo omeniti vsaj še znane slikarke Vlasto Nusdorfer, Štefko Kučan, Tjašo Andree Prosenc, Heleno Blagne Zaman, Romano Jordan Cizelj, Evo Longyka, Vito Mavrič, Polono Vetrih, Eldo Viler, Mileno Zupančič, Zdenko Čebašek Travnik in Darjo Zgonc - ampak njihove slike dosegajo precej nižje cene.)

- Slikar Davor Gobac je med drugim muzikant, pisec besedil in glasbe ter glavni človek skupine Psihomodo pop. Slik ne prodaja, ampak jih le poklanja prijateljem, prodaja pa le grafike, in to drago.

- Slikar Vladimir Putin je poleg tega vešč tudi vsaj še poklicev predsednik, predsednik vlade, judoist s črnim pasom, KGBjevec in fotomodel. Pred dobrim letom je denimo na dražbi eno samo sliko uspel prodati za milijon ojrof! Tole sliko, ki jo je narisal v pičlih 20 minutah (Genij!), dokončal pa jo je neki anonimni profesionalni slikar. Slika prikazuje, kako se vidi skozi okno, če zunaj sneži, na zgornji polovici pa je tudi zelo velik podpis samega Putina.

- Slikar Pete Doherty je med drugim tudi maneken, pisatelj, pesnik, zaročen je bil s Kate Moss, tekstopisec in pevec v skupini Babyshambles.

- Slikar Dalaj Eegol je med drugim tudi muzikant, bil pa je že tudi Ali Ramis Džafić in Ali En, Leva scena pa to (še vedno si jo rad zavrtim).

- Slikar Bob Dylan, rojen kot Robert Allen Zimmerman, je med drugim tudi pisatelj, muzikant, pesnik, kantavtor in celo ena najbolj vplivnih oseb 20. stoletja. Svoje slike je prvič pokazal v majhni vzhodnonemški galeriji, dobri 2 leti nazaj.

- Pokojni slikar Winston Churchill je bil med drugim tudi vojak, zgodovinar, oficir, politik, predsednik vlade, zmagal pa je tudi v 2. svetovni vojni. Na to temo je napisal tudi knjigo z naslovom World War 2, za katero je leta 1953 prejel Nobelovo nagrado za literaturo.

- Yaya, sicer Jadranka Ivaniš, pevka skupine Jinx in žena Dubravka Ivaniša Rippera, vodje skupine Pips Chips & Videoclips, je med drugim tudi čisto prava akademska slikarka.

- Slikar Silvester Stallone je med drugim tudi igralec, režiser, scenarist, lastnik zvezde s svojim imenom na nekem hollywoodskem pločniku, ...

...

.

Zaključimo tole z eno umetniških slik slikarja Karla Viktorja Erjavca, renesančnega človeka.

Slikar Karl Viktor Erjavec, diplomirani pravnik, ki je sicer že podal odstop, a je formalno še vedno minister za okolje, je med drugim sposoben opravljati tudi funkcije ministra za obrambo, državnega sekretarja na Ministrstvu za pravosodje, vodje kabineta in direktorja strokovne službe v Uradu varuha človekovih pravic, člana Izvršnega sveta Skupščine občine Kranj, člana upravnega odbora Stanovanjskega sklada RS, pa zabavljača, humorista in pavlihe.

Še več - poleg predsedovanja stranki Desus je dokazano sposoben biti tudi član stranke LDS, član stranke SLS in član stranke SKD. Poleg tega hodi tudi na Jošt, sprehaja svojega pesa in igra tenis.

Slika je gotovo zelo kvalitetna, predvsem pa je razločno podpisana, strokovno bi se reklo signirana, na veliko in na zelo vidnem mestu. Tu si bom drznil potegniti paralelo celo z znano sliko slavnega slikarja Putina, ki se je podpisal le malo večje, pa tudi bolj zgoraj, in ki je svojo sliko prodal kar za milijon ojrof. Ni vrag, da ne bi tudi ta dosegla zelo visoke cene - če bi le bila naprodaj.
Čeprav ne more biti več minister za okolje in prostor, se jaz za njegovo prihodnost prav nič ne bojim. Prihodnost slikarja Karla Viktorja Erjavca, renesančnega človeka, je gotovo svetla.

(tudi na Vesti)

Gorečnost

Če so zvezdniki naše vladajoče stranke nekako leseni in mrki (njihov nastop je nekakšna mešanica nastopov generalov Jaruzelskega in Blagojeja Adžića), pa je famozni član SD-jevega hrvaškega klona, znan tudi kot Zagrebaćki Janković, ki je iz hrvaškega klona SD izstopil šele tik pred aktualno kampanjo za novega Mesića - poln strasti.

Ampak ne le pri nastopu - tudi pri vsebini bi se slovenski klon Milanovićeve stranke lahko zgledoval po njenem donedavnem članu. Si predstavljate, kaj jaz vem, Potrča, Bredo Pečan, ali pa vsaj (svetovnonazorsko iz istega bazena) Tuerka ali Jankovića, da si takole v snegu sezujejo cipele in po kolenih položijo venec padlim junakom slovenske domovinske vojne?

.

.

Lahko noč.

Mladinina pravica do drugačnega videnja

Odprem danes Mladino, pa na 12. strani, v rubriki Manipulator, zagledam obupno zanič (zrnato, neizostreno, slabo osvetljeno in porazno kadrirano) podpisano avtorsko fotografijo 3 od teh 5 Ovc (ki skupno predstavljajo 1-2% neto poslikane površine vseh razstavljenih platen), pod njo pa podobno kakovosten podpisan avtorski članek, bojda "poglobljeno strokovno recenzijo" moje razstavice, ki bo vsaj še naslednji teden visela v Muzeju novejše zgodovine.

.

Strnjen povzetek remek dela slavnega slovenskega novinarja Marjana Horvata se glasi takole:

...razstava fotografij z naslovom Slike ... sin Marka Štrovsa ... NSi ... KSD ... MATILDA ...

.

Torej - jaz razstavi nisem dal naslov "Slike" brez razloga. Naslov sem skrbno izbral natanko z namenom, da bi genijem tipa Marjan Horvat olajšal umetniško percepcijo - da ne bi, skratka, na slikarski razstavi v silnem iskanju fotografij - cerebralno bankrotirali.

.

Zdaj - jaz sicer ne vem, kaj počne ata Horvat, me pa pravzaprav niti ne zanima. Čeprav se meni konkretni veleumni novinarski dosežek ne zdi vreden pol kurca, mi kljub temu ne pade na pamet, da bi avtorstvo pripisoval komurkoli drugemu, kot pač podpisanemu. Tudi nimam posebne potrebe, da bi poleg podpisa Marjana Horvata pisalo, da je to sine od fotra od Marjana Horvata, katerega bitje in žitje da najbolje opiše beseda Matilda.

.

Ampak Marjan Horvat je gotovo brihten fant in precej verjetno je, da je zapisal, kot je, namenoma. Da si je prizadeval doseči nek cilj. Poglejmo torej, kam bi lahko meril:

- sugeriral je, da so slike na moji razstavi fajn, ampak da jih gotovo nisem narisal jaz, ampak Marko Štrovs (v skladu s tezo, da je delo Shakespeareja preveč zajetno in kompleksno za eno osebo in da on ne more biti avtor - resnica pa da potemtakem je, da je vse tisto napisal nekdo čisto drug, ki pa se je, le po naključju, ravno tako imenoval Shakespeare)

- sugeriral je, da so slike zanič, kar pomeni, da jih gotovo nisem narisal jaz, ampak Marko Štrovs, ki je torej le zlorabil moje ime, da bi se lažje infiltriral k Dežmanu

- sugeriral je, da so slike fajn in na mestu, čeprav sem jih narisal jaz, da pa jih nikakor ne bi smel obesiti v Cekinovem gradu, ker je Marjan Horvat enkrat videl Markota Štrovsa in Dežmana skupaj na televiziji

- sugeriral je, da so slike zanič, da pa je Marko Štrovs s križem in mečem prisilil gospoda Dežmana, da jih, v nasprotju s svojimi visokimi umetniškimi merili, proti svoji volji obesi v Muzeju novejše zgodovine

- sugeriral je, da so moje slike fajn, vendar pa so všeč tudi gospodu Dežmanu, pod katerega direktorovanjem pa bi bilo treba v Muzeju novejše zgodovine razglasiti prepoved prirejanja kakršnihkoli umetniških razstav, razen tistih, katerih avtorji so si ime spremenili v Janez Janša

- ...

.

Tale Marjan Horvat je gotovo brihten fant, pa je svoje remek delo genialno zastavil tudi tako, da med vrsticami nič kaj subtilno, ampak na megafon, vpije: NEPOTIZEM!

Povedati nam hoče, da je meni ata konkretno razstavo zrihtal.

No, to je ravno nasprotno od resnice. Jaz to vem, lahko tudi tu napišem, verjeti pa itak ni treba.

Pred mesecem me pokličejo v MNZ, v pisarni sta slikar Črtomir Frelih in direktor Jože Dežman.

- Tole se nama zdi fajn... Bi mel razstavo? Kr drug teden, mamo glih frej. Ad hoc, nobenih tiskovin, nobene mega otvoritve, email vabilca samo razpošljemo - je pa prostor en mesc frej.

- Kako ste zvedl zame?

- Tale tukaj mi je povedal, Črtomir Frelih.

- Sigurno? Po nobeni drugi liniji?

- Je tako.

- Ajde, pripeljem slike.

malo kasneje:

- Pa poznaš ti enga Markota Štrovsa?

- Ja, oče. A vam je slučajno on kej reku?! Ne bi maral "po zvezah"!

- Nisem vedu da sta sploh v žlahti...

.

Hec je drugje.

Hec je v tem, da to ve tudi Marjan Horvat. Vem da ve, ker me je par dni nazaj klical po telefonu, se predstavil kot novinar Mladine in povedal, da to ve, ampak da Mladina pač pripravlja nov napad na ideološki fronti.

Povedal je, da je prebral Štabni dokument in sugeriral, da bi v zvezi z mojo razstavo lansiral afero v neki drugi točki, ampak sem mu prijazno svetoval, da iz tistega jaz ravno ne bi delal afere.

Povedal je tudi, da bo spisal genialno recenzijo razstave, da pa si je sploh nima namena ogledati, ampak bo napisal kar na pamet.

Jaz sem mu potem prijazno svetoval, naj si stvar vendarle pogleda, da je fajn, pa tudi napisal bo lažje. Če pa že išče kaj zanimivega, naj se razpiše o tem, da so otvoritev popolnoma bojkotirali. Bojkotirali so jo janševiki in krščanarji (ti so so razstavo proti svoji volji par dni kasneje blazno množično ogledali, ko so tam obhajali obletnico SKD), tardeči itak, kulturniki pa sploh, da o novinarjih ne govorimo. Bojkot je bil tako očiten, da bi ga lahko z nožem rezal.

.

* * *

Mladina je bila vedno najbolj zanimiva, ko je bila v opoziciji. Enako velja za vsa občila - ko so na oblasti njihovi, se nujno bolj ali manj spremenijo v trobila. In meni osebno se trobila gravža brati - to je poden v smislu intelektualnega izziva. Mladina je danes v situaciji, ko je provladno trobilo, in jaz to stisko razumem. V podobni situaciji je, kot so bili Janševi brezplačniki takrat pred volitvami.

.

Ampak če si želi ohraniti videz skozi "likovno kritiko", naj se raje razpiše o tej diverziji bioenergetikov.

Če se želi iti raziskovalno novinarstvo na področju nepotizma v slovenski kulturi, naj razišče sorodstvena razmerja med teticami na kulturnem ministrstvu in njihovimi artističnimi partnerji, otroki in posinovljenci. Follow the money, vraga - sam nisem, razen statusa, v življenju pokasiral še niti tolarja subvencij!

Namesto nedolžnega, zastonjskega, priložnostnega zapolnjevanja praznih sten na MNZ, pa za začetek raje revidirajte naše drage predstavitve na Beneškem bienalu in podobno.

.

Če Mladino skrbi nepotizem na splošno, pa naj raje vrže oko na take primere. Neverjetno močna podpora državnih podjetij in privat bogatašev - za robo (gre za prodajanje določenega videza), ki je škart.

.

In končno - če Mladininega Marjana Horvata v resnici skrbi nepotizem, naj vpraša svojega urednika sleš lastnika, koliko članov dinastije Repovž - Lorenci je poslovalo na Delu, preden je tamlajši skupaj s tistim udbovskim Saftijem kupil Mladino.

.

Lahko noč.

Kmetija slavnih

Včeraj sem videl Kmetijo slavnih.

Koliko so ti ljudje slavni, o tem bi se seveda dalo razpravljati. Sam bi tovrstno Kmetijo, naj pomislim, mnogo raje sestavil iz Mihijevega Šaleharja, Juretovega Zrneca, Heleninega Kamnarja, Sašotovega Hribarja, Matjaževega Tanka, Barbarinega Žgajnertavžerja, Branimirjevega Štruklja, Tanjinega Bivica, Erjave Kahle, Vesninega Zornika, Jonasovega Žnidaršiča, Brankovega Grimsa, Lllorelllinega Dormeoflega, Jurejurčkove Cekute, Irminega Pavliničkrebsa, Martinovega Bigriverja... Da bi bilo vse skupaj lepše gledati, pa bi zraven povabil tudi slavno Majo M. No, sanjala svinja kukuruz...

.

Od teh, ki jih imamo zdaj, sem seveda že slišal za Arturja Šterna. Dolgo let nazaj me je resnično impresioniral s serijo biografsko-poljudnoznanstvenih zapisov v Sobotni, po tem sem spremljal njegove bistre ugotovitve v zvezi z altruizmom, kasneje pa je nad biologijo počasi prevladala meta, z njegovimi škornji sem imel pa že od začetka problem - in počasi me je nehal zanimati.

Tudi za Fredijevega Milerja sem že slišal - ravno zadnjič sem se spomnil nanj, ko je po radiu pela Alya, nekaj kot "...sem sanjala tebe", pa sem zraven tuhtal, zakaj se njej nihče ne smeji.

Za Salome bi bilo težko ne slišati, ko pa sem fan Radia Ga - ga.

Kako leto nazaj sem slišal celo, da obstaja LaToya - občasno pač spremljam, kaj ima povedati Mahov Modic, pornofil.

In tudi za slovensko Kelly Family, "le življenje za druge je vredno življenja", sem že nekoč slišal.

Slišal sem pa tudi že za Damijanovega Murka. Ampak itak ne vem, če je ta sploh zraven.

.

No, včeraj je tista slavna LaToya vlekla štrik z neko neslavno bejbo.

Za k ojrof. In izgubila. Potem pa vidim, da ji zmagovalka ponuja roko v rokovanje, slavna LaToya pa ne zmore toliko osnovne spodobnosti, da bi odgovorila.

Za hip sem pomislil - tole pa ni bilo lepo.

.

Ampak kasneje je prišlo za mano, da ji ne smemo prav nič zameriti.

Kmetija slavnih je boljša karikatura Kmetije Slovenija, kot se zdi na prvi pogled. Vzemimo denimo za primer en tak kulturni absolut, en kulturno - civilizacijski maksimum, en tak zgleden primer skrajnega filozofsko - etičnega dometa, ki je tu sploh možen; zgled, ki se mu lahko navadni grešniki le skušajo približati, doseči pa ga je skoraj nemogoče. Kaj bi bil primeren primer... aha!

Vzemimo ne enega, ampak kar 2 ministra za kulturo! Predstavljajmo si primopredajo med dvema slovenskima ministroma za kulturo, denimo nekdanjim in sedanjo.

...

Točno tako.

.

Naša LaToya je pač le izvedla simonitija.

Lahko noč.

Samaritanstvo - definicija nominalnih levičarjev

Generalni sekretar naše nominalno leve vlade se je nedavno razkošno oženil v slogu, ki je več kot abotna karikatura buržoazne dekadence, s kakršno je med in po NOB obračunala naša zmagovita Partija, katere bolj ali manj pravno-formalne naslednice so vladajoče stranke naše nominalno leve vlade, ki ji generalno sekretira prej omenjeni.
Ne dvomim, da bo tak uvod spet požel mnogo ogorčenja mojih nominalno levičarskih bralcev, je pa tokrat, garantiram, resnično na mestu.
.
No, oženil se je z bejbo, ki širokopotezno upravlja nekakšen samaritanski biznis.
Lepo se sliši, samaritanstvo ima pozitivno konotacijo, o njem sem, nenazadnje, celo sam pred leti tule pisal. Je pa res, da sem si revijo in delovanje podjetja Samaritan naivno predstavljal kot revijo tipa Kralji ulice in delovanje zanesenjakov, ki jo izdajajo. Pa sem zadnjič dobil neprecenljiv namig, ki me je glede prave definicije samaritanstva bistveno razsvetlil.
Definicija termina samaritan, kot ga razume naša rdeča buržoazija, se glasi takole:
.
Rokavica za golf Samaritan
"Dlani prilegajoča golf rokavica Samaritan je iz mehkega usnja za dosego opaznih rezultatov."
.
Smuči Samaritan
"Vrhunske smuči Samaritan so za rekreativne smučarje. Smuči vam bodo zavidali."
.
Swarovski majica Samaritan
"Telesu prilegajoča sofisticirana Swarovski majica Samaritan nikakor ne bo ostala neopažena."
.
Revija Samaritan
"Revija Samaritan je visokokakovostna življenjsko-stilna revija novih razsežnosti, ustvarjena, da vas razvaja."
.
Še bonus:
Že sedaj se zdi tudi, da za biti Samaritan zadošča biti polpismen. Ampak naslednja globoka misel nam bo pojasnila, da v resnici tudi nepismenost več kot zadošča:
.
Pralni stroj
"Visokokakovosten pralni stroji z izbrano grafično poslikavo - element, ki boste želeli postaviti za osrednji element vašega doma."
.

* * *

Kako je že rekel nevemkdo... "Učiti se, učiti se, učiti se!"
Učim se, vsak dan nekaj novega. Ampak spet in spet se zgodi, da novo znanje spodnese vso mukoma pridobljeno življenjsko modrost...
Težko je biti pameten v banana republiki.
Lahko noč.

Štabni dokument

Nikoli nisem znal kot Jure Jurček C.

Jaz lahko napišem milijon takihle "štabnih dokumentov", je pa seveda jasno, da ga na svetu, niti na Finskem, ni bedaka, ki bi mi zanje turil po 340k. Res je pa tudi, da ne pokrivam niti Drnovška, niti Ropa. Kaj šele nekega brata od Rajka Janše, kenede.

.

* * *

Najbolj hecno je, da sistem razumem do obisti.

.

Treba je pač okoli svoje osebe in početja zgraditi čimveč metafizičnega balasta (sintagmo sem že parkrat definiral, denimo tule). Treba je trositi čimveč bulšita. Treba se je dobrikati pravim ljudem in (skupaj z množico) udrihati po napačnih. Treba se je smukati okoli Rotary in Lions. Okoli 21 in YES...

.

In v razna Društva je treba riniti, pa čeprav ga serjejo. Vseskozi je treba imeti pregled nad tem, kdo je na pozicijah v raznih Komisijah, kdo bi se tja lahko prerinil v prihodnosti, in kdo je v nemilosti (takih se je treba izogibati).

.

Na splošno je izredno koristno trobiti z nominalnimi levičarji - treba se je za takega razglasiti, nekritično ponavljati servirane floskule, biti v eno smer občutljiv ko mimoza, v drugo pa psihopatsko leden kot množični morilci brez groba pokopanih.

.

Načelno se izjemno splača preimenovati v Janez Janša (eden se je nedavno že preimenoval nazaj, saj je zaradi izjemnih zaslug baje postal docent risanja na ALU, čeprav risati, kolikor se spomnim, ravno ni znal). No, pa saj se trudim - ampak ko sem Ministrstvo za kulturo 2 leti nazaj prosil, da mi dodeli delovno štipendijo, da si spremenim ime v Mitja Ribičič, sem dobil odgovor, da sem napačno izpolnil obrazec. Med vrsticami zavrnitve pa berem: "MK u proraćunu ima financiranje još 7 Janeza Janša, a za Ribičič Mitja nemamo u programu... A da te subvencioniramo u Janez Janša?"

.

Seveda se ni dobro zameriti "Stroki". Kot zelo nadebudnega in zagnanega študenta so me denimo v 3. letniku ALU uvrstili, skupaj s starejšimi, na neko razstavo v Bruselj. Natisnili so bogato knjižico, skupaj z reprodukcijo moje 2,7x1,7 m slike na lesu. Potem pa me oseba Z (v imenu Stroke) obvesti, da bodo tja poslali manjše slike in naj dam katero drugo, ampak čisto majhno. Pa sem nespametno rekel, da je to čudno in da ni prav, saj so vendar že natisnili kar so nenazadnje skrbno izbrali. Pa se oseba Z v imenu Stroke v trenutku razjezi in se po hodnikih Akademije začne dreti:

"Pa ti veš kdo smo MI!? MI te naredimo ali uničimo!"

Bohpomagi, sem si mislil. Ampak oseba Z je danes še mnogo bolj čvrsto vsidrana v Stroki. Vmes sem jo v živo videl le še, ko sva se oba znašla med povabljenci na neki džet-set poroki, drugič pa na neki razstavi v MG. Obakrat sva sicer izmenjala bežen očesni kontakt in celo par besed, v zraku pa je bilo skozi hinavščino vsekakor čutiti Nemilost, da bi jo lahko z nožem rezal. Anekdotica pač.

.

Tudi galeristom se ni dobro zameriti. V najbolj znani slovenski prodajni galeriji, ki pripada pomembni dinastiji, ki pokriva tako desni, kot levi spekter, tako likovno stroko, kot visoko politiko - imajo tudi vitrinico z nekakšnim "duhovnim" nakitom. "Kristali" pa to, najbolj popularni pa so nekakšni "energetski prstani". Nekoč sem ta "energetski" biznis menda preveč na glas komentiral, pa sem hitro padel v nemilost. Nič čudnega - njihove "energetske prstane" sem po tistem opazil nositi praktično vse njihove umetnike, popularni pa so celo pri likovnih kritikih... Mar bi bil tiho, si ga kupil in ga okoli njih javno nosil in hvalil, kako da čudežno učinkuje, doma bi ga pa pač snel in štel denarce...

No, njihova šefica, ki mi je na začetku v denar spravila precej slik, mi je postopno začela delit "strokovne" nasvete, češ naj raje rišem metuljčke in podobne lepe stvari, v živih barvah kot Arjan P., take slike da so ljudem všeč za na steno... Prijatelj pa mi je nekoč povedal, da se je konkretno zanimal za nakup moje slike, dotična pa mu je na vse načine vsiljevala, naj kupi (začuda zelo mračno) sliko Ficka M., ki je tam pač v milosti,...

No, hinavščina vsekakor ni temelj za sodelovanje...

.

Najbrž mi ni koristilo niti, ko sem nekoč na blogu nespametno komentiral Drnovškovo pomilostitev (še vedno) edinega pravnomočno obsojenega tranzicijskega milijonarja. Ja kaj sem pa vedel, da bo mladi rod iz znane umetniško - igralniške dinastije takoj po tem odprl ambiciozno prodajno galerijo...

Ne pridem zraven, pa če se na glavo postavim...

.

Problem imam tudi z vezami in poznanstvi, pa tudi s fehtanjem davkoplačevalskega denarja. V 10 letih "na statusu" nisem (razen prispevkov za delovno dobo, za kar sem državi neskončno hvaležen!) uspel potegniti niti tolarja kakršnihkoli subvencij. Sem pa po tem, ko sem odkril, da država vsako leto podeli 10-15 "delovnih štipendij" po 10k ojrof (kar pomeni, da je v tem času 100-150 mojih kolegov vsaj enkrat na tiho med drugim(!) potegnilo po 10k ojrof in so v bistvu nelojalna konkurenca), že 2x poskušal tudi sam. Prvič, kot rečeno, "nisem pravilno izpolnil obrazca", drugič pa so me vsaj vsebinsko zavrnili, z njihovim točkovanjem.

.

Da v času "na statusu" nisem "po vezah" prodal niti ene slike, dobil niti ene razstave, še več - še nikoli nisem svoje slike posodil v svrhe pranja denarja, in da nisem (razen prispevkov) posisal niti tolarja davkoplačevalskega denarja, je mogoče nespametno in me je gotovo precej stalo. Imam pa tozadevno vsaj mirno vest - to pa je vendar priceless :)

.

Vrnimo se k Juretu Jurčku C.

Njegovega slikarstva ne poznam, vem pa, da je ZNAN.

In šteje edino to - vse se da unovčiti, ko ime postane blagovna znamka.

Zanj sem prvič slišal pred leti, ko je neki Veselko v eni izmed oddaj, ki so izstrelile Produkcijsko skupino Mangart, šel na obisk k "svojemu prijatelju slikarju" v nekakšno "Belo Vilo z Bazenom" nekje v okolici Celja.

Nekaj kasneje je hotel postati predsednik, tedaj je postal še bolj znan.

Po tem je postal še bolj znan, ko so ga vlačili po časopisih, da ne plačuje "zapitkov", da je povsem spufan, povrh pa ga bivša žena podi iz Bele Vile z Bazenom.

Najbolj pa je postal seveda znan, kot že vsi vemo, z afero Preplačane Erjave Kahle. Najprej smo izvedeli, da je bil sploh zraven, potem koliko je potegnil, nazadnje pa je brat od Rajka Janše opisal njegov štabni dokument.

Kakorkoli že, metafizični balast se veselo kopiči...

.

* * *

Naj svoj štabni dokument zaključim s par obvestili, ki jih, dokler je moja spletna stran na hladnem, nimam kam uturiti:

.

- 19. in 20. septembra sem imel možnost na sejmu "stare kripe & kič" (al kako že) s svojimi slikami zapolniti ves prostor, dodeljen Galeriji Hest 35. Predstavitev je, kar se mene tiče, uspela čudovito. Kontekst v hali, namenjeni "antiki in slikam", je bil tako neprecenljivo osladno natrpan s kičerajem, da mi za cinično distanco ni bilo treba poskrbeti drugače, kot da sem vmes obesil tako sliko na temo T2, kot tisto s papežem in Bin Ladnom. Odziv je bil vzpodbuden :)

.

- od 8. do 30 novembra je v Galeriji Velenje razstava po izboru Društva likovnih kritikov. Predstavljen sem s tremi Kvadrati, kar je zelo lepo.

Mogoče bi sam izbral druge slike, v monografiji napisal drugače in drugače naredil tudi kaj drugega. Po drugi strani pa me zanima nevsiljena percepcija mojega početja, tako da kateremukoli kritiku nimam najmanjšega namena česarkoli sugerirati in se mi zdi razstavljeno in zapisano v tem, pomembnejšem smislu, zelo v redu. In sem izjemno zadovoljen, da sem zraven. Še več - v prispevku z razstave v Kulturi po Odmevih se je gospa Koren - Božiček, vodja Galerije Velenje, izmed vseh postavila natanko pred moje slike, kar ni ostalo neopaženo.

Pejta pogledat!

.

- Danes, ob 6 popoldne, pa bo v Muzeju novejše zgodovine v Cekinovem gradu v ljubljanskem Tivoliju otvoritev moje samostojne razstave. Viselo bo od 21. oktobra, do 14. novembra.

Razstava je bila organizirana nekako ad hoc, mene pa je (iz očitnih razlogov) predvsem skrbelo, da ja ni po kakih vezah. No, prepričal sem se, da me je predlagal slikar, ki ga cenim in ki ga osebno prej nisem poznal in je moja vest povsem čista.

So se pa vmes dogajale milorečeno čudne stvari - v par dneh, ko je bil šef v Bruslju, se je zgodil upor "srednjega meniđmenta" v podobi neke tetice, ki naj bi tam skrbela za organizacijo razstav. Ne direktno - s hinavskim sklicevanjem na karkoli ji je pač padlo na pamet, je PO tem, ko sem slike že pripeljal v Ljubljano in ko so bila vabila že pripravljena, hotela stvar zminirati. Omenjena menda spada med ljudi, ki ne zmorejo biti iskreni, česar osebno resnično ne cenim. No, kljub temu sem zaznal, da se ji moje nedolžne slikice zdijo preveč "provokativne"(???) in da so ji osebno bolj pri srcu naslikani kozolci, ali pa vsaj čolni. Skratka, sodeloval sem že na več 10 razstavah, česa podobnega pa vsekakor doslej še nisem doživel.

Kakorkoli že, stvar se je vmes solidno razpletla, včeraj sem slike obesil in sem nad postavitvijo navdušen. Predvsem zaradi konteksta - skozi razstavišče (ki je prijetno mračne bordo rdeče barve!) poteka začetek in konec ogledne poti skozi slovensko novejšo zgodovino.

.

Vabljeni!